Omahnila je duša smela,
ki ni klonila, se boreč,
usoda jo je le zadela
takó, da se ne dvigne več. (Lili Novy)
Že od jutra jo je bolela glava in mrazilo jo je, zato je predčasno zapustila pisarno in se odpravila domov. Na poti jo je spremljal močan veter, ki ji je nosil debele dežne kaplje v obraz. Prezebla in premočena si je v toplem stanovanju oddahnila, tudi zato, ker ji ne bo treba kuhati kosila, saj se mož vrne šele pozno zvečer. Pripravila si je čaj in vzela aspirin. Pod volneno odejo na kavču ji je kmalu postalo toplo in veki sta se ji počasi zapirali, ko je pozvonilo. Odprla je oči in mirno obležala.
»Verjetno sem že sanjala,« je pomislila in prisluhnila v upanju, da se zvonec ne bo več oglasil. Komajda je dihala, ko je tišino pretrgalo rezko zvonjenje. Sprva se je mislila potuhniti, čez čas, ko je znova poznonilo, pa se je le odločila odpreti vrata. Med odklepanjem se je spraševala, katera tečna soseda ji ne privošči tako potrebnega počitka. Pa ni bila nobena soseda; na pragu je stala neznana ženska: »Dober dan, gospa...«
Jasna se je tesneje zavila v jopico in jo vprašala: »Želite?...«
Posumila je, da kaj prodaja, vendar je opazila, da ima v rokah le torbico in dežnik.
Ženska je odgovorila: »Vse kaže, da se me ne spomnite, čeprav sva nekoč na tem stopnišču izmenjali nekaj besed. Bila sem v družbi vaše sosede, gospe Anice.«
»Žal se vas ne spomnim, gospa,« je bila odkrita Jasna.
»Sem Aničina prijateljica in pri njenih vratih sem zvonila precej časa, vendar se ne oglasi. Tako sem vas prišla vprašat, če morda veste, kje bi bila. Nujno bi morala govoriti z njo, zato sem se tudi, kljub slabemu vremenu, pripeljala tako daleč.«
Ni je hotela vprašati, kako daleč je to, odgovorila ji je le, da sosede tega dne še ni videla in da ne ve, kje bi bila. Pogledala je sem in tja po hodniku, da bi pridobila na času, medtem ko je premišljevala:
»Le kaj naj počnem z revo, vso bledo in premrzlo ?«
Rešitev ji je ponudila obiskovalka sama: »Kaj bi lahko počakala na Anico pri vas? Zunaj je tako mrzlo...«
Jasna jo je povabila v stanovanje in ji v dnevni sobi primaknila fotelj, sama pa je na hitro pospravila kavč, nato pa je iz kuhinje prinesla krožnik s piškoti. Ponudila ji je alkoholne in nealkoholne pijače, ona pa se je odločila samo za kozarec vode. Da bi premostila tišino, je obiskovalka, medtem ko si je slačila plašč, pripomnila:
»Se pa človek kar upeha po teh vaših stopnicah v četrto nadstropje.«
»Stanujete vi v nižjem nadstropju, ali pa imate dvigalo?« je zanimalo Jasno.
»Mi imamo hišo. Pravzaprav jo imam sedaj sama, mož se je namreč odselil k mlajši ženski.«
Jasna ni vedela, kaj tolažilnega naj ji reče. V ameriških filmih bi ji rekli, da jim je žal, Jasna pa je, da bi vsaj nekaj rekla, vprašala:
»Ste že dolgo tako sami?«
»Že dve leti, vendar boli še vedno tako, kot da bi minil le kak teden. Če ne bi imela tablet, bi bilo neznosno,« je zavzdihnila in v torbici poiskala robček. Jasna je hotela preprečiti izliv solza:
»Imate otroke, ki so vam v tolažbo?«
Počasi je povedala: »Hčerko imam in vnukinjo. A, saj veste, kako je, če ima otrok svojo družino; potem je mati postavljena na stranski tir. Občasni, kratki obiski niso tolažba za osamljeno mater.«
Jasna se je trudila, najti kaj pozitivnega v njenem življenju: »Kaj pa sodelavci in prijatelji?«
»Sodelavcev več nimam, ker sem upokojena, prijateljic pa tudi ne, razen Anice. Njej edini tudi lahko zaupam, a kaj, ko je tako daleč, jaz pa ne vozim preveč rada. Tokrat pa jo moram videti in govoriti z njo,« je povedala, nato pa je zopet sledila tišina, ki jo je čez nekaj časa prekinila Jasna:
»Kako pa bo gospa Anica vedela, da ste tukaj, pri meni? Ste ji na vratih pustili kako sporočilo ali pa lahko z njo govorite po mobitelu?«
»Ne, tega pa se nisem spomnila. Mobitela pa tudi nimam, sem ga izgubila...Sicer pa niti ne vem, če ima Anica mobitel,« je odgovorila.
Jasna, ki je upala, da jo bo soseda kmalu rešila nepovabljenega obiska, je hitro našla rešitev:
»Dala vam bom papir in pisalo, pa ji napišite, pri kom jo čakate.«
Obiskovalka jo je zaprosila, naj napiše sporočilo kar ona, ker da se njej preveč tresejo roke. Jasna je na list papirja napisala sporočilo, nato pa jo je vprašala po imenu, ki ga naj podpiše. Tako je izvedela, da se imenuje Pavla. Kar sama je odnesla sporočilo pred sosedina vrata in preden ga je zataknila za kljuko, je še parkrat pozvonila, da bi videla, če je gospa Anica morda že doma. Razočarana se je vrnila v dnevno sobo, kjer je gospa stala pred veliko stensko sliko in nepremično gledala vanjo. Počasi se je napol obrnila k Jasni:
»Anice še ni, mar ne?« nato pa je po kratkem premoru nadaljevala: » Se pri vas lahko kadi?«
Jasna ji je pojasnila, da niti ona niti mož ne kadita.
»Vidim, da imate balkon. Lahko grem kadit na balkon?« je vprašala, medtem ko si je že oblekla plašč in iz njegovega žepa potegnila škatlo s cigareti in vžigalnik.
Jasna ji je odprla balkonska vrata, rekoč: »Kar pokadite katero, jaz pa bom v tem času skuhala čaj, da se boste lahko nato pogreli.«
Misel na vroč čaj jo je kar razvnela, tako da se je hitro lotila priprave in kuhanja. Tudi sama si je zaželela te zdravilne tekočine, pri tem pa ni več mislila na glavobol in slabo počutje. Bolj jo je skrbelo, kdaj se bo vrnila soseda Anica. Do takrat pa mora biti dobra gostiteljica njeni nesrečni prijateljici.
Čaj je nalila v lepi skodelici iz češkega porcelana, ki jih je imela le za goste, in ju postavila na mizo v dnevni sobi, zraven krožnika s piškoti. Zatem se je odpravila proti balkonu.
»Gospa Pavla!« jo je poklicala, ko je stopila na prag balkona.
»Čaj je ...« Najprej je pogledala v kot, kjer so stali stoli, nato pa je s pogledom počasi premerila še drugi del balkona. Znova se je zazrla proti stolom, ko je zagledala plašč, ki je visel na balkonski ograji...
