Bratovo povabilo na poroko me je presenetilo in razveselilo. Čutila sem, da se po najinih žilah pretaka ista kri, ki naju povezuje, čeprav nisva odraščala v istem družinskem gnezdu.
Čez dva tedna sva se z možem v novih oblekah in z nabrušenimi petami odpravila na poroko. Vetrc je rahlo pozibaval liste na drevesih, ko sva se ustavila pred nevestino domačijo. Tam so godci že igrali poskočne in svatovske melodije. Pridružila sva se veseli družbi razigranih svatov.
Stiski rok in objemi so se vrstili.
»Kje pa je nevesta?« sem radovedno vprašala svaka Edija, ki je bil ženinov starešina. Tako na široko se je smejal, da so mu usta segla skoraj do ušes.
Tedaj sem opazila, kako veselo so si privoščili ženina Frančka, ki je bil že po naravi naiven. Bil je ves na trnih in vznemirjen. Namesto njegove izvoljenke Anice je pred njega stopila neka grda ženska, coprnici podobna. Bila je debela in za več kot glavo večja od njega, z otrokom v naročju. Neusmiljeno ga je nadlegovala, češ da je on oče temu otroku in zahtevala od njega denar. Franček je bil ves zmeden in čedalje bolj živčen.
»S tako grdo babo pa jaz res nisem nikoli spal. Ne! To pač ne,« se ji je izgovarjal, da se mu je jezik kar zapletal. S tresočo roko je segel v žep in ji ponudil denar. Ona pa se ni strinjala s ponujeno vsoto. Tarnala je dalje, da je to premalo in z otrokom v naročju vse bolj rinila vanj. Med svati pa je bilo smeha polna malha, saj so vedeli, da je to le stari običaj. Ženin je končno ženski naštel zahtevano vsoto. Tako se je znebil lažne neveste in tistega otroka-lutke, ki ga je držala v naročju.
Šele sedaj se je prikazala njegova prava, nevesta. Pogled je vrnil pogled in dobrodošel vetrič je Anico božal po licih. Bila je šibka, a čedne postave, z venčkom na glavi. Na sebi je imela skromno svetlo rjavkasto obleko, v rokah pa pisan poročni šopek. Ko sem tako opazovala svojo bodočo svakinjo, me je navdajal občutek, da je bistro, delovno kmečko dekle. Na njenem nežnem obrazu pa so se risale prve gubice. Kazale so sledove njene težke mladosti. Rahel, grenak nasmešek in odsoten pogled je na njenem obrazu izražal zaskrbljenost. Zdelo se mi je, da stopa na novo življenjsko pot z vso resnostjo in odgovornostjo.
Doma se je Anica, kot se spodobi po stari navadi, poslovila od samskega stanu in prosila očeta za odpuščanje, če ga je kdaj nehote užalostila. Oče pa jo je pokrižal na čelu in ji dal svoj blagoslov za srečo.
Pot do cerkve ni bila dolga, a vendar ni šlo brez zapletov. Za prvim ovinkom, pred gozdičem, nas je pričakala šranga. To je z zelenjem okrašen tanjši hlod, s katerim zaprejo svatom pot. Poleg pa je stal štokerl, pokrit z belim prtičkom, na njem pa s cvetjem okrašena pleténka vina, kupice in krožnik za denarne prispevke. Svatje so segali po njih, si natakali in ga dajali na zob. Treba pa je bilo tudi seči v denarnice in položiti drobiž na krožnik. Godci so na moč raztegovali mehe. Svatje pa so vriskali, da je odmevalo čez hrib in dol:
»Naj se ve, da se moži kmečko dekle!« je zavrisnil sosed.
Po uradnem delu na matičnem uradu je ženin svojo najdražjo peljal pred oltar v farno cerkev pri Sveti Ani. Tam ju je pred cerkvenimi vrati čakala Frančkova mama Rozika, ki ju je pospremila z besedami:
»Veliko sreče, razumevanja, predvsem pa božjega blagoslova na vajini skupni poti vama želim.«
Franček je zrasel pri očetu in krušni materi. Njegova mama pa je živela drugje, zato je bil njenega blagoslova zelo vesel. Bil je presrečen, da se je odločila in prišla na njegovo poroko.
Mlada dva sta stopila pred oltar, kjer sta izrekla usodni da. S poljubom sta se združila in izmenjala poročna prstana. Duhovnik pa jima je dal božji blagoslov. Tako sta Anica in Franček stopila na novo pot, ki naj ju druži v lepem in zlem.
Po končanem obredu sta novoporočenca s starešinama odšla v župnišče, kjer sta se podpisala v debelo knjigo in tako potrdila cerkveno poroko. Za tem pa jim je župnik natočil ta boljšega in zaželel zdravja in sreče, ter da bi se v hiši kmalu slišal otroški glas.
Pred cerkvijo so mladoporočenca pričakali starši, sorodniki, znanci in radovedneži od blizu in daleč. Obsipavali so ju z rižem, kar naj bi pomenilo srečo in blagostanje v njunem skupnem življenju. Otroci pa so pred cerkvijo hrepeneče čakali na bonbone, žvečilni gumi, čokolado in drobiž, ki bi ga naj kot po navadi natrosili svatje. Na vso moč so se otroci prerivali med odraslimi, kot bi tekmovali, kateri od njih bo več stlačil v žep.
Po obredu so svatje zavili v najbližjo gostilno, kjer so pili, peli in zbijali šale. Poleg veselih godcev pa je bil glavni Vili. Domači so ga poznali kot veseljaka in navihanca prve vrste. Družbo je znal držati pokonci z raznimi šalami tudi vso dolgo noč.
Zunaj se je začelo mračiti, kar je nakazovalo, da morajo domov, kjer jih čaka pripravljena gostija. Na pragu Aničine domačije jih je pričakal mož, ki je v rokah držal ključ od hišnih vrat. Mladi mož je dobil ključ šele, ko je obljubil, da bo vzoren in skrben naslednik kmetije sedaj že ostarelega dolgoletnega gospodarja Rudija. Glavna kuharica pa je Anici izročila kuhalnico v znak, da bo vestna gospodinja in dobra kuharica, kar pa je že dolga leta bila. Največ kuharskih spretnosti si je pridobila na kuharskem tečaju, kamor so jo povabile kmečke žene, ker so vedele, da odrašča brez matere in ji bo vse, kar se bo tam naučila, v življenju koristilo. Saj ji je mama umrla, ko je bila stara deset let.
Pijače je bilo doslej na pretek, tako da so ga nekateri imeli kar preveč pod klobukom. Brž smo sedli za mizo, saj smo bili že pošteno lačni. Dobrot na mizi je bilo v izobilju, tako kot se za kmečko ohcet spodobi. Žlice so žvenketale. Pohvale kuharicam pa so deževale. In ko smo si malo potešili svoje želodce, so godci zaigrali poskočne. Pari smo se drug za drugim veselo zasukali. Le mladi par je moral po starih običajih sedeti do polnoči pri mizi in le opazovati, kako se drugi veselo vrtijo.
Bližala se je polnoč in prišel je čas, ko mora starešina še posebej paziti na nevesto. Ivanu so oči bliskovito švigale po prostoru in iskale morebitnega tatu.
»Bog ne daj, da mi ukradejo nevesto, če jim uspe, bom to drago plačal. Zdaj pa mi gre že pošteno za nohte, ker se bliža polnoč.« je rekel.
Medtem je eden od svatov kot nevidni duh izginil. Kmalu pa se je pred starešinom Ivanom pojavil moški, ki je bil oblečen v žensko-kuharico in nekaj blebetal, da bi ga zamotil. Ivanu je v glavi nekaj kliknilo. Naglo se obrnil in opazil, da neveste ni. Divje je zamahnil z roko, nehote dregnil v rebra prvega ob sebi, kot da se mu je zameglil razum, in zavreščal:
»Jebemti!«
Kar se je dalo hitro, je rinil med plesalci ter odvihral skozi vrata ...Vsi smo osuplo obstali, brž šli za njim in radovedno gledali …
»Madonca! Tatič jo že ima v avtu. Zaloputnil je vrata. Samo sekunda! Pritisnil bo na plin in jo odpeljal,« je zavpil, ko je pritekel na dvorišče.
»Ivan, hitro, hitreje!« smo vreščali vsi povprek.
Hitro kot strela, je vrgel drog pred avto in s tem preprečil pobeg.
»Uspelo mi je! Niti sam ne vem, kdaj in kako mi je prišel v roke?« se je še ves zadihan pohvalil.
Ženinu so se usta raztegnila v nasmeh. Njegov modri pogled je sijal kot sinje nebo. Zastal je na nevestinih temnih laseh, na katerih je bil bel venček. Prišel je čas, ko ji ga bo snel z glave. Medtem pa je nevestin starešina spregovoril:
»Zdaj sta mož in žena za vedno združena.«
Za tem so godci zaigrali in na vrsti je bil solo ples za ženina in nevesto. Noge so se jima zapletale in kolena so se tresla, saj sta opazila, da so vse oči uprte le v njiju.
Tudi oče Rudi je opazil, da je obema neprijetno. Solze so mu silile iz oči, ko je rekel:
»Ne znata plesati. Bila sta zvesta zemlji in njenemu delu. Anica ni nikoli poznala veselic in ne plesa. Njeno življenje je en sam delavnik.«
»Ja, Rudi, tudi Frančku se je enako godilo. Na lep grunt se je oženil. Veliko znoja bo še preteklo, da si bosta opomogla. Ko bosta prišla na zeleno vejo, pa jima bo lepo.«
V drugi polovici noči so se najbolj zagnani plesalci še zavrteli, drugi pa so se med seboj pomenkovali. Tudi oče Rudi je vzdržal do jutra.
Zunaj se je svitalo. Rudi si je poravnal brke, prižgal pipo in zaklical:
»Posluh! To se ne zgodi pri vsaki hiši. Pred mnogimi leti sem kuhal slivovko. Ta dan sem imel rojstni dan, na katerega se skoraj nikoli nisem spomnil. Moja ljuba hči Anica, ki je v tistih dneh uspešno zaključila kuharski tečaj, je spekla nadstropno torto za moj praznik. Od presenečenja in radosti sem se topil. Takrat sem se odločil, da bom zakopal v zemljo pri vrtni ograji en liter dvakrat žganega. Ko se bo moja ljuba hči možila, pa jo mora izkopati njen starešina.«
Rudi je vzel v roke palico, odkrevsal proti vratom in rekel:
»Vsi za menoj. Zdaj pa veselo na delo!«
Starešina je z lopato v rokah pričel iskati in izkopavati.
»Ivan, daj, daj!« smo navijali. Vesela budnica pa je zbudila vse sosede naokoli, ki so se nam radovedno pridružili in spraševali:
»Kaj pa iščete? Morda zlato? Škoda, da nisem vedel, da imate pri vas zlato jamo.«
Ivanu sta z nasveti priskočila na pomoč Franček in Anica.
»Tu! Tu bo!«
Z belim robcem si je obrisal potno čelo in zavreščal:
»Dovolj mi je iskanja in kopanja!«
Ivan je bolj za šalo kot zares zabrisal lopato po travi in se nekoliko oddahnil. Nato pa jo znova dvignil, pljunil v dlani in rekel:
»Oče, kaj pa vi menite? Le kje se skriva, ta flaša?«
Tedaj se je vmešal Rudi:
»Tam v vrtu koplji, tam, kamor seže senca krošnje jablane. Ograjo smo pred leti prestavili za dober meter, ko smo povečali vrt.«
Čeprav je Ivan že skoraj obupal, je poslušal starega virta in poskušal ponovno. Naenkrat pa se je pripognil, pograbil steklenico,jo dvignil visoko v zrak, hripavo zavriskal in nazdravil. Vsi smo mu ploskali in se veselili.
DOLGA POT
Nekaj dni je trajalo, da sta si Ana in Rudi končno le opomogla in dojela, da sta resnično spet skupaj.
Rudi je odgrnil zaveso in molče zrl skozi okno na novo posejano žitno polje ter drevesa, ki so že slekla svoja jesenska praznična oblačila.
Ana se mu je nasmehnila. Nežno ga je prijela za roko in jo božala. Zasmilil se ji je, ko je neopazno gledala sledi ozeblin, ki jih je dobil v tisti mrzli zimi na fronti.
»Pismo, ki sem ga prejela od tebe iz ujetništva, me je hudo pretreslo, saj se je le malokdo vrnil iz Rusije. Vesela sem, da si ob meni. Hvala Bogu, da si se vrnil živ. Premnoge so vrnili v krstah ali so se izgubili za zmeraj … Rudi, zdaj mi pa povej kaj več o svoji dolgi poti.«
Rudi se je ljubeče zazrl v njene iskrive oči, jo rahlo prijel za žuljave dlani in otožno, zapel:
»Oh, kako je dolga, dolga pot, iz tujine pa do doma…«
»Še vedno poješ kot slavček,« ga je pohvalila Ana.
»Iz ujetništva so me zopet poslali na fronto. Bilo je grozljivo. Premraženi in sestradani kakor volkovi v divjini. Brez kančka upanja, da se bova še kdaj videla. V vojaški baraki smo se našli trije Slovenci in postali dobri prijatelji. Veš, Ana, kako smo stradali, pa saj tudi ruski vojaki niso imeli veliko hrane. Velika revščina je tam, še večja kot pri nas doma. Vso zimo smo kovali načrte, kako bi pobegnili. Dovolj nam je bilo vsega hudega in domotožje nas je vedno huje grizlo.
Šele na pomlad nam je uspelo pobegniti. Takrat nam je bila sreča naklonjena. Pobegnili smo trije, potem pa smo se razšli, da bi bilo manj sumljivo. Izogibal sem se ljudi. Živel sem v večnem strahu, da me bodo ujeli … Hodil in blodil sem po skrivnih poteh. Skrenil sem s prave poti in se znašel v deželi, kjer nisem razumel niti besede, pa tudi živali so bile takšne, kakršnih še nisem videl. Po dolgem iskanju sem končno našel pravo pot proti domu. Hvala Bogu, da sem se rešil in ostal živ. Po vsem, kar sem videl in doživel v vojski in v ujetništvu, si upam trditi, da je človek človeku največji sovražnik.«
Ana je Rudija sočutno pogledala in vprašala:
»Kako pa si se znašel, da si preživel?«
»Delal sem pri kmetih za živež in prenočišče. Nekateri so me prijazno sprejeli, drugi pa so me brezsrčno, grobo napodili kot kakšnega potepuškega psa. Saj sem, kot sama veš, zgledal pravi potepuh.«
»Rudi, povej mi, če si pri ljudeh, kjer si delal, doživel kaj posebnega.«
»Joj, vsega ti ne morem povedati v enem dnevu. Nekega dne sem se ustavil pri nekem kmetu in ga prosil za delo. Ta me je smešno prijazno sprejel. Pokazal mi je velik kup polen. Cepal sem jih ves dan. Za obed sem dobil nekaj žlic koruznih žgancev in kislo juho, v kateri so plavali ocvirki, ki so imeli okus po plesni. Od lakote sem zmetal hrano vase, kot da bi muho v pekel vrgel. Sonce je šlo v zaton, meni pa se je že meglilo pred očmi od lakote. Še vedno je bil kup drv za cepanje pred mano, jaz pa nisem imel več moči v rokah. Odložil sem sekiro, sedel na veliko klado in si naslonil glavo na dlani. Napenjal sem ušesa, kdaj me bo gospodinja poklicala k večerji. Končno sem slišal njen glas: »Hoj!« To je pomenilo, naj pridem jest. Gospodar, ki je sedel pri mizi, se je basal s hrustljavo svinjsko pečenko. S polnimi usti je nekaj momljal v mene, mahal z vilicami in nožem po zraku. In, ker ga nisem razumel, se je na ves glas cinično zakrohotal. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da mi je gospodinja skuhala le toliko zrn ješprenja v slani vodi, kolikor sem nacepil drv ta dan. Po tej obilni večerji mi je v hlevu po tleh nametal koruzno slamo, da sem legel nanjo. Krave so mukale okrog mene, zdelo se mi je, da se pogovarjajo z menoj. Bil sem vesel, da me gospodar po celodnevnem težkem delu ni napodil v temno noč. Saj ne bi vedel, kam naprej. Vendar sem vseeno kuhal zamero, ker je bil človek tako pogolten. Videl sem, da ima polno shrambo suhega mesa. Rekel sem si, da naj dedec plača za opravljeno delo. Zato sem se ponoči odplazil tja in si odrezal največjo klobaso. Ob prvem svitanju pa sem se hitro odpravil naprej. Žal je bilo takih ljudi kar precej. Večja kot je bila bogatija, manj so dali. Nekoč sem prespal pri neki revni družini, ki sama ni imela skoraj ničesar, pa so me kljub temu povabili v hišo in z mano delili skromen obrok.«
»Kako si se pa z ljudmi pogovarjal? Saj znaš samo slovensko in nemško.«
Rudi se je nasmehnil in nadaljeval:
»Pogovarjali smo se bolj z rokami kot z usti.«
»Kje pa si spal?«
»Velikokrat sem prespal v zapuščenih, od vojne porušenih podrtijah, v utah, drvarnicah, pod milim nebom, za kakšnim grmom ali pod drevesom. Poletje in jesen pa sta bila zame zlata jama. Nabral sem si sadje in ga spravil v vojaški kovček za hude dni. Na njivah sem izpulil kakšno peso ali repo. Opral pa sem v mlaki, potoku in surovega snedel. Ko pa je snežna odeja prekrila zaklade narave, je bilo zares hudo. Krvavelo mi je srce, ko sem se spomnil nate, ljuba moja, na najin topel dom in tvoje kuharske mojstrovine ... Ta hip pa sem se spomnil na čudovit dogodek, ki se mi je dogodil v kasarni. Dobil sem darilo …«
»Zlat prstan?« ga je vprašala Ana.
»Za rojstni dan mi je kolega iz Ormoža čestital. Nato pa je iz žepa potegnil svoj edini kos kruha, ki ga je tisti dan dobil, in mi ga podaril. Verjemi, da je bilo zame to darilo, najlepše in najdražje v življenju. Še mnogo, premnogo ti imam povedati, a vsega ti ne morem v enem dnevu.«
»Pa drugič.«
»Ura je odbila polnoč. Utrujen sem, draga moja. Tri leta dolga pešpot mi je izpila veliko življenjske moči. Hvala Bogu, zdaj je mir! Ob tebi sem, draga moja Ana! Zdi se mi, da sem se na novo rodil! Čeprav sem zdelan, se bo za naju začelo novo življenje, boš videla,« je optimistično zaključil Rudi.
»Res je pozno. Tvoja pripoved je zastala v mojem srcu. Pred dnevi si me kot neznanec tako prestrašil. Dobrih sedem let si bil tako daleč, danes in tukaj si mi spet tako zelo blizu …« je še dodala Ana in ga ljubeče prižela k sebi …
RUDIJEVO ODHAJANJE
Anica je vstala pred zoro. Črni oblaki so zagrnili nebo in sivina je legla na njeno dušo. Bila je v skrbeh zaradi bolečin v križu in trebuhu. V glavi pa se ji je tako čudno vrtelo in sililo jo je na bruhanje. Na stežaj je odprla vhodna vrata in stopila na hišni prag. Močno je vdihnila svež pomladni zrak in sama pri sebi rekla:
»Vzdržati moram! Samo mesec dni je še do termina.«
Ovčar Muri je pritekel iz ute, pogledal Anico z žalostnimi očmi in v nebo vpijoče zatulil.
»Kaj ti je, Muri? Zbudil boš očeta, če boš tako zavijal. Že ponoči sem te slišala tuliti okoli hiše? Tiho bodi!« mu je ukazala.
Nenadoma jo je obšla strašna slutnja, ko je pomislila na bolnega očeta.
»Pravijo, da pes začuti smrt,« je pomislila. S težavo se je opotekla v hišo. V kuhinji si je odprla pipo, si natočila kozarec vode in jo popila. Obotavljaje se, je tiho potrkala na vrata očetove sobe.
»Oče, še spite?«
Ko ni bilo odgovora, je odprla vrata in vstopila. Strahoma se je približala očetovi postelji. Skoraj ji je zastal dih, ko je zagledala njegovo negibno telo in voščeno bled obraz. Žalostna je pobožala očeta po licu, ki je bilo blago hladno.
»Moj Bog! Ata! Nikar sedaj še vi!« je zajokala.
Čeprav je ta žalostni trenutek že nekaj časa pričakovala, saj je oče zadnje čase vedno teže hodil, pa se njeno srce ni moglo sprijazniti z njegovo smrtjo. Bridek jok je odmeval od samotnih sten nenadoma prazne hiše.
»Anica« je zaslišala v glavi tih šepetajoč glas.
»Odšel sem k njej, ki sem jo ljubil nadvse. Ne joči. Misli nase in nerojenega otročka. Jaz sem rešen trpljenja.«
Naslonjeni na očetovo roko, se ji je zazdelo, da sliši njegov glas, kako jo tolaži. S tresočimi rokami si je obrisala solze, ki so ji polzele po obrazu. Prižgala je svečo, poleg je postavila križanega in s tresočim glasom komaj spravila iz sebe:
»Dragi oče, odšel si v onostranstvo. Odšel si tja, kjer te čaka tvoja draga žena Ana, moja ljuba mami.«
Aničino globoko žalost je ta hip začutil le pes Muri, ki je stal poleg nje. Žalostno je povesil glavo in legel na leseni pod ob Rudijevi postelji ter tiho cvilil.
»Počakaj tukaj!«mu je ukazala Anica in se s počasnimi koraki, kot da bi hodila po trnju, odpravila k sosedu.
»Dobro jutro, sosed! Oče so nocoj umrli! Prosim, če telefonirate Frančku na vrtnarijo v Avstrijo. Naj se nemudoma vrne domov. Tudi zdravnika in mrliškega oglednika pokličite, prosim.«
Osupli so obstali sredi dela, nato pa ji izrekli sožalje.
Soseda Darinka je odšla k telefonu in poklicala mrliškega oglednika, nato pa Frančka v Avstrijo. Slavkov oče Štefan pa je vzel iz omarice rožni venec in majhno stekleničko z
blagoslovljeno vodo. Oboje si je vtaknil v žep. Opirajoč se na palico, je počasi koračil k pokojniku. Med okrasnimi grmiči je odtrgal vejico pušpana. V izbi je v grobni tišini na nočni omarici poleg križanega migetal plamenček sveče. Pristavil je kozarec z blagoslovljeno vodo, namočil vejico in pokropil dragega prijatelja Rudija ter ga pokrižal. Z žalostjo v srcu se je Štefan poslavljal z besedami:
»Dragi Rudi, hvala ti za vse dobro! Naj ti Bog poplača. Molil bom zate. Zaslužiš si nebesa ... Dovolj si pretrpel na tem svetu.«
Štefan, ki je bil molivec na raznih pogrebih in sedminah, je pričel moliti rožni venec kar sam. Kmalu se mu je pridružila še njegova žena Lonka.
Ko si je Anica nekoliko opomogla, je kot vsako jutro šla v hlev.
»Uboge živali so odvisne od človeka, saj si same ne morejo vzeti ne hrane ne vode. Na verigah nas čakajo, kdaj se jih bomo usmilili. Svinje pa nas nemočne čakajo v zaprtih svinjakih, da jim prinesemo jesti,« si je tiho mrmrala.
Anica je bila prijetno presenečena, ko je zagledala Darinko, ki je počistila gnoj kravam, bikoma in teletom. Slavek pa je s senika nametal seno in ga polagal v jasli. Iz mlake pa je v vedrih nanosil vodo za napajanje.
Anica je izza vrat vzela pručko in začela molsti. Liška je nemirno opletala z repom, kar ji je paralo že tako napete živce.
»Oh, kako živali čutite človekovo stisko, da ste tako nemirne,« je govorila kravi Lindi.
Medtem ko je ona pomolzla vseh dvanajst krav, je Darinka nakrmila svinje, Slavek pa je odpeljal v velikih kanglah mleko v zbiralnico. Bal se je, da bi zamudil tovornjak, ki je vozil mleko za mariborske mlekarne. Tam je namreč naložil kangle že okrog pol šeste zjutraj.
Darinka je po opravljenem delu v hlevu malo pospravila v kuhinji. Anica pa je odšla v kuhinjo in vsem pripravila zajtrk.
»Hvala vam ker mi pomagate v teh težkih trenutkih,« je šibko dejala. »Ne vem, kaj bi brez vas, sedaj ko dela Franček v Avstriji, moj čas pa se vedno bolj približuje.«
»Saj sama dobro veš, da smo si sosedje vedno pomagali med seboj. Kdo si pa bo, če ne mi?« je tolažeče dejala Darinka.
Štefan in Lonka pa sta v izbi še vedno molila. Anica si je zadovoljna šla z roko prek čela. »Bolečine v glavi in križu so mi pojenjale. Trenutna nosečniška slabost je minila,« je rekla Darinki, ki je sedela pri mizi.
»Komaj čakam, da se vrne Franček.«
Na Ketiševo domačijo je legla žalost. Tiho so sedli za mizo. Štefan se je prekrižal in molil, drugi pa so polglasno momljali za njim. Popili so le malo tople bele kave. Hrana ta dan nikomur ni teknila. Muri, ki je še vedno ležal na podu ob Rudijevi postelji, je v hipu skočil pokonci in planil na dvorišče. Na uho mu je udaril ropot mopeda, ki se je ustavil pred hišo. Anica pa je rekla:
»Hvala Bogu! Franček se je vrnil.«
Ves bled je stopil v kuhinjo in le z dvigom roke pozdravil. Brž je stopil k umrlemu tastu, ki ga je v času bivanja z njim zelo vzljubil. Obstal je in solze so mu polzele po licu in kapljale na srajco. Anica se mu je tiho približala, se ga oklenila in zajokala na njegovi rami.
Darinka in Slavek sta ju pustila, da v tihoti žalujeta, in se odpravila iz kuhinje domov po svojih opravkih. Štefan in Lonka pa sta brez besed obsedela pri mizi.
»Pomagala bova pri umivanju in preoblačenju rajnika. Ko bo spokojno ležal na parah, pa bova spet molila. Saj vidva imata skrbi in dela čez glavo. Anica, ti pa se ne naprezaj in pazi nase.« jo je opozarjal Štefan.
»Nekdo se je pripeljal z avtom,« je rekel Franček.
»Doktor je prišel, da ga pregleda« je rekla Anica in si s predpasnikom obrisala solze z lica. Pokazala je zdravniku pot do pokojnika in se umaknila v kuhinjo.
»Umrl je med spanjem,« se jim je kmalu pridružil zdravnik.
»Srčni infarkt,« je dejal med umivanjem rok. Napisal je mrliški list in se odpeljal.
Po obisku mrliškega oglednika je Franček opravil vse druge uradne zadeve na matičnem uradu in v župnišču.
Čeprav Anica še nikoli ni šla dalje kakor do meja svojega kraja, je znala vsakomur podariti lepo besedo. Prijazno je sprejela vsakega, ki je prišel kropit očeta in molit. Za vsakega je našla prigrizek in kozarček vina iz domače kleti.
»Rojstvo in smrt si podajata roke,« pravi stari rek. Anica je vedela, da pretirana žalost lahko škoduje otroku, ki ga nosi pod srcem. Hudo ji je bilo, ker si je njen oče srčno želel videti vnuka ali vnukinjo, pa mu je žal prej odpovedalo srce. Trudila in bojevala se je s svojo notranjostjo, da mora očetov odhod sprejeti kot nekaj naravnega in da bomo vsi nekoč prišli na pot odhajanja za zmeraj.
Rudija je pospremilo na zadnji poti veliko ljudi. Proti pokopališču so se valili kot mogočna reka. V zvoniku pri Sveti Ani pa je žalostno pel zvon. Z vsemi častmi in s cerkvenim obredom so tistega poznega popoldneva položili Rudija k večnemu počitku.
