Hodim po poti razhojeni
v primežu jarma bolesti,
k mivki ogreti, naplavljeni.
Vsrkavam prirode prelesti.
Tu najdem okrušek ljubezni.
RAZDVOJENOST
Nad sončno deželico
hribi Gorjancev brišejo
snežne pajčevine.
Dnevi daljšajo svetlobo.
Zeleni Jurij se kiti
z brezovimi vejami.
Že trka na vrata hiš.
Vetrič nad polji poje
pomladno melodijo.
Vabi me med mlade trave.
Jaz pa na obrežju Drave
čutim bol laboda
ki s strtim krilom
sameva ob hiteči reki.
ZEMLJA
Zemlja vsa mirna,
tiha, prelestna.
Krasijo te brazde,
trate, gozdovi.
Napajajo jiz dež,
rosa jutranja.
Koreninam mejiš.
Suši te veter,
greje te sonce.
Zemlja rahljana,
posejana zrnja kališ.
Zemlja ponižana,
brezčutno izžeta,
teptana, tepena,
bolno zastrupljena,
molče zapuščena.
Zemlja občudovana,
v miru spiš,
se v rasti prebujaš,
v zorenju plodiš.
DARILO JUTRA
Gmajna na robu vasi
z lipo in vrbo mrežasto.
Pastirjem bosonogim
daje steze trde, vijugaste,
ko poganjajo živino
v stelnik loze brezove.
Tu na gmajni, ko se zvečeri
fantje zapojo prijateljsko,
v upanju na lepše čase,
na ljubezen, bogatejše dni …
Po tolikih letih
gre čez majno mož sivolas.
V svitu jutranje luči
sliši znane ptice glas.
Gleda v travah rosne kaplje –
solze je skrival v tujini –
gleda domače trave vaške gmajne,
darilo jutra mladega.
