Neobičajno za moškega,
da dobro razumem njeno
potrebo po pogovoru.
Neobičajno za žensko,
da je do mene tako odkrita.
In vem, da govori o stvareh,
o katerih ne govori niti sama s seboj.
Ker jo je strah.
In mi zaupa, ker mi verjame.
Ker verjame, da ne bom zlorabil.
ZAUPANJA.
Ker se že dolgo poznava.
In je zelo pomembno, da odmislim
da sem moški.
Ker je zanjo to edino pomembno.
Ker je postala drugačna.
Ker je njena ženskost zlomljena.
Ker resnično hoče verjeti,
da obstajajo,
četudi nekje zelo daleč,
človeški moški.
Moški s čistimi, iskrenimi čustvi
in zdravim razumom.
Morda je zaradi te čajne mešanice, ampak
v soju leska njenih zaupljivih oči opazim,
da je lepa.
Kako daleč bo odskočila,
če jo poljubim zdaj?
UTRUJEN SANDAL
Utrujen sandal
noče peščene plaže
ne penastih valov
Utrujen sandal je zaprašen
in ves preboden z bodičevjem
in osatom
Porezale so ga ostre skale
in opekla žerjavica
ki so jo za seboj pustili vedeži
Utrujen sandal je ubiral bližnjice
da bi jih dohitel
da bi jih pregovoril
a so bili zmeraj korak pred njim
nedosegljivi v snopu časa
Utrujen sandal si ne želi
zlizanih kamnov čarobnega mesta
ker so vedeži napovedali
da bo tam sam
Ko smo spuščali zmaje
in so njihovi repi frfotali visoko v zraku,
sem razmišljal o njihovi svobodi tam zgoraj.
Pogum, s katerim so se zlepili z vetrom
je prerasel navezanost na napeto vrvico.
Zdeli so se tako naravni.
In ko so breze završale v sunkih,
so zmaji zašumeli.
Pomislil sem, da od strahu.
A njihov NAZOBČAN TREPET je razkril
strast.
In zmedene ptice so morale biti zmedene.
In krpasti oblaki so se morali cefrati.
Ker si se ti povzpela po napetih nitih
in v njihova tresoča krila.
In postala si
najbolj črna od vseh zmajev,
najbolj bela od vseh oblakov,
najbolj ponosna od vseh misli,
ki sem jih držal v rokah.
Stojiš v poltemi
kot bi se bala
kot bi se bal
te opazujem naskrivaj
neopazno
Razmišljam le o tem
kar si povedala
v svojem nagovoru in
kako pomembno je bilo
razumeti tvoje oči
uprte vame
ker je bilo SPOROČILO skrito pred ostalimi
Potrkavanje s kozarci
in vsiljivi pogovori v množici
ne prekinejo mojih misli
ker čutim
tvoj pogled
a ti ga ne vrnem
malo iz previdnosti
malo iz previdnosti
(nikoli ni preveč)
in skušam ostati miren
ko zaznam
da te ni
in neopazno odložiti
kozarec z vinom
ki si mu prej
tako mistično vznesena
opisala žlahtnost in cvetico
in vanjo
s spretnostjo pajkovke
vpletla
številko svoje sobe
NIČ NI REKLA
Ljubek, iskren nasmeh,
z živim ognjem v očeh,
preprosta drža,
nič posebnega v njenih gibih.
A njena bližina seva.
Po koži se splazi mraz,
od znotraj zarenči vročina,
ki hkrati žgečka
in bode
in stiska,
iz jeter iztisne zadnjo kapljo krvi.
Ko pójem to mantro
nastaja snov,
doneča,
nabira se pod stropom
in kot živa megla seda vame.
Nisem je klical,
prisežem!
Verjetno je slišala pesem,
morda navonjala meglo.
In tudi jaz nisem nič rekel,
ko sem ji odprl
vrata svoje sobe.
Redno prihaja
Sramežljivo in molče
diha moj zrak
Skrita tava med žarki
in ne ve
da skrbno opazujem vsak njen gib
Verjamem, da bi se razblinila od strahu
če bi jo ogovoril
Zato se skrijem tudi jaz
Tudi jaz se tihotapim vanjo
in si lažem, da ne sluti
A prav ta laž
je najslajša
NEŽNOST prelivajoča se po telesu
tančica dišeče meglice
in dotik
od ugodja zaboli
TRUDIM SE BITI VLJUDEN vsaj to
medtem ko odklanjam
obiske v svojem zalivu
a mi ne uspeva
in sem robat
nestrpen
in vzkipljiv
tudi tisti
ki so že bili tukaj
ki sem jih bil zmeraj vesel
in tisti ki tukaj živijo
danes niso dobrodošli
danes
ko sem pijan
od lepote občutkov
od toplote v prsih
od tega pomladnega sonca
danes
hočem biti sam
z odmevi kratkih nasmehov
ki odpirajo
z odsevi otožnega obraza
ki vabijo
z lasmi ki valovijo do gladine
a se je ne dotaknejo
iz spoštovanja
do bližine
vse žarke hočem le zase
da me izžgejo
da me izpijejo
da me izžamejo
da takrat
ko bo spet zašlo
ne bo mogla priteči
nobena solza
