Stuolietna lesnika
košoti jonki,
mornjem s tuobo.
Smo bili mvodi,
v tvoji sienci smo
sedeli, se imeli
rodi.
Hom te je prerostu,
komovc je vdrt,
odrgjeno koleno.
S tuobo se bom
zliva v eno.
Še bom prišva
k tebi.
Ko pogvadam te čiez
ramo, me spomniš
na mojo lubo
mamo.
MOJA LESNIKA
Vonj po južini
je že davno
izpuhtel.
Stopinje na
ozarah,
tisočkrat pokošene.
Lesnika samevaš.
Grablje, kose in srpi
rjavijo za tramovjem.
Pogrešaš vrisk
camarjev, svatov.
Ob tebi ni grče z moštom,
belih prtov.
Srna te oblizuje.
V burji prisluškuješ
uri v zvoniku.
VRISK SVATOV
Iz vasi se čuje
vrisk camarjev,
družice.
Glasba, pomporton,
trompeta.
Nevesta v belem,
pesem neizpeta.
ŽANJICA
Se krivi žanjica.
Zlato klasje.
V židano adrco
odeta je pšenica.
Pot žanjici lije
po obrazu,
ji družbo dela
lastavica.
NA ODUORU
Na oduoru stari oča
s palco hodi,
pipico kadi.
Dečvo opazuje,
snope šteje,
kašelj ga teži.
POGLED NA PEKRSKO GORCO
Večernica
nad obzorjem.
Potka me
vodi k njej.
Zorana njiva
dehti.
Konj mimo
steče in zadiši.
Sonce požiga
Pekrsko gorco.
Se trta v modrini
blešči.
Pogled na Pohorje.
Drevo samotno
k nebu vpije.
Zefir.
Korak se ustavi.
Name pada
vsemir.
ZELENI RAJ
Val za valom
dviga se, rdi.
Čolni plameneči.
Črn dim.
Mati Gea toži.
Zeleni raj umira.
Jata modrih čiger
izgubljena lea.
Smreka drhti,
kokleka.
V podrast pižmovka
beži.
ZDRAVILO
Jočem.
Skleda je polna
solz.
Postavim jo
na balkon.
Solze zmrznejo
v drobne kristale.
Zmeljem jih
v prah.
Prahu dodam
aquae destilate,
rjavi sladkor,
ščepec pelina,
sivke, rožmarina.
Pustim zavreti.
Dobim
najboljše zdravilo
proti zapeki
in depresiji.
Prosim,
vzemite
pol žličke.
