Jesen natrosila
je toliko barvitih suhih rož,
litja, pisanih srajčk –
v vetru se sušijo
in frlijo na vejah.
Toliko lepe muzike –
polk in valčkov
se v vinogradih vrti,
temno in belo grozdje
v prešah se stiska –
o, kako diši in vabi
vinski mošt, mlado vino
se cedi in meša glave.
Zdaj je še lepa in darežljiva.
Kmalu bo ostala brez darov,
gola in hladna s svojimi sapami,
meglami in melanholijo,
ki zajema duše.
Uživajmo njene darove zdaj,
ko je še vsa zlata in bogata.
ZAMAKNJENOST PRI SV. MIKLAVŽU NAD DOBRNO
Že pred leti sem rada po samotnih teh poteh hodila.
Zasnežene in vse bele so bile.
Danes v zimi mrzli in brezsnežni
zamišljeno stopam navkreber.
Vsa bela in obnovljena se z grička
cerkev svetega Miklavža
mladostno in prijazno smehlja.
Ob zamrznjenem potočku tu in tam
se vodni curek zaiskri na dan,
zaklokota, veselo zašumlja.
Ob njem visoke suhe trave,
vse z ivjem posrebrene v vzorcih filigranskih
se nežno iskrijo.
Vrbe so se napele, svež, opečni si nadih nadele.
Na griču sedem na klop kraj cerkve.
Mirna spodaj Dobrna ždi.
Nad menoj jasno je nebo razpeto,
vsenaokrog obrisi hribov
mehko so zamegljeni.
Zanosno občudujem to lepoto,
uživam blagodejno tihoto,
ki jo le lajež pasji kdaj pa kdaj zmoti.
Srečna sem v zimski samoti.
Morda srečnejša bi bila,
nemirno mi vzdrhtelo bi srce,
če neke drage, tople dlani
zajele in ogrele bi moje mrzle roke.
RADA BI
Življenje, vrni mojim ustnicam
spet nasmeh!
Brez njega so nad njimi
nanizale se gube –
in ustne so boleča črta postala.
Le zveneča tišina
in bleščeča svetloba jutra,
ko sonce na prestol seda,
ko se rože odpro,
se ptice oglase,
mi čarni ta čas
na ustne zvabi nasmeh.
KO PRIHAJA NOČ
Kot mehki kosi bele vate
plovejo mimo polne lune
sanjave jadrnice –
puhasti oblaki.
Pred veliko svetlo kroglo
sili proti nebesni strehi
visoka temna smreka.
Njene veje se majejo v vetru
in kdaj pa kdaj zakrijejo
polno luno.
Svetlobe je vedno manj,
oblakov vedno več.
Temina mlade noči raste.
NERAZCVETENI CVET OTROŠTVA
Mlada otroška duša
je najlepši popek vsake rože.
Treba ga je negovati, zalivati
s svetlimi, dobrimi mislimi,
z veliko nesebično ljubeznijo,
dobroto in požrtvovalnostjo.
Brez sončne luči, brez nežnih objemov
je glas otroštva šibak, brezbarven.
Iz krhkega popka se ne razvije
čudežna, zdrava, srečna roža.
Nikoli povsem ne doraste –
in ne zasije v zlatem
brezskrbnem otroštvu.
Vedno nekaj pogreša, išče.
Ni rasel v varnem zavetju,
ljubljen, niso mu pomagali dorasti.
Ostal je samorastnik, občutljiv,
ranljiv za krivice, ponižan
in s sklonjeno glavo.
S PTICAMI SE JE TUDI POLETJE ODSELILO
Na jesen ptice selivke
v toplejše kraje odletijo.
Na perutih s seboj poletje jemljejo,
živahnost in barvitost rož in zelenja
in toplo luč sijočega poletja,
ki nas je grelo vse dolge dni.
Tudi prelepe pesmi s seboj odnašajo.
I ko se bodo spet vrnila,
bo vse oživelo, zadehtelo
in zapelo himno novemu življenju.
Zadišalo bo po zoranem,
sonce bo prebudilo rože,
drevesa bodo zabrstela in zacvetela.
Med veje se bo spet pesem ptic naselila
in nam dušo z novo lepoto napojila.
Zato, ptice v jatah jesenskih,
prosim vas, vrnite se kmalu.
S petjem nam olepšajte maj
in na zemlji spet pričarate raj.
MAJSKA SAMOTA
Vidim, čutim, da je pomlad,
da vse cveti, dehti, živi.
Najlepši mesec v letu.
Kot v nežni pravljici
ptice pojo in cvetijo kostanji.
Cvetoče sveče so prižgali,
da se novi zaljubljenci
teme ne bi bali.
Vsenaokrog razkošje trav in rož.
Gledam, občudujem življenje v maju –
in žalostna postajam.
Saj v vseh majskih skrivnostih
z utrujenim srcem
na vseh pomladnih poteh
le sama ostajam.
BOLNA PROŠNJA
Toplo diha poletni večer.
V temi ob oknu slonim,
in strmim v zibanje košatih vej.
Listje temno rahlo šelesti,
ob njem spomin v srcu vzvalovi
in misel drobna k tebi hiti.
Ob oknu morda tudi tebe bo našla,
ko čakaš, da pride sen lep v mlado srce,
da v naročje vzameš jo drhte.
Skozi večerne sence misel moja
tipaje iskala k tebi bo poti,
da beseda topla tvoja jo pomiri.
Ti je v srcu ne boš sprejel.
Zardela prošnja bo kot pred smrtjo sleč.
Saj vem, že dolgo name ne čakaš več.
BELO JUTRO
Ponoči je zapadel sneg.
Blizu ulične svetilke
so bela drevesa
kot razcvetele češnje.
Odprem okno.
Svež zimski zrak
mi trudno glavo zajame,
mi zbistri pogled –
bela podoba v tišini
mi napolni dušo.
Z jasnega neba
se mi dobrikajo redke,
že obledele zvezde.
Želim biti bela in čista
še jaz.
KO ČEŠNJA CVETI
Vsako jutro razkrije
nove pokrajine, nove barve.
Na vrtu stoji zdaj
kot kraljica vseh dreves
razcvetela češnja
v vsej nedolžni lepoti.
Najlepša jev poltemi
in ob jutranjem svitu.
Takrat belo žari samo ona.
Prinaša mi radost.
Stojim uročena in jo
občudujem. V mojo dušo
prinaša mir.
Češnja,
darujem ti najsvetlejše
misli.
