Naučiš se,
svoj svet
neopazno izdvojiti
v dve polovici;
stopiti v videnje sebe -
se ne videti,
skrčiti spontane ovire
na prepihu dneva,
raskavem brez sanj,
igrano prijazno
zasenčiti grenilo obraznih potez,
v slepote drugih potešiti
skrivnostne ostrine.
Naučiš se,
motriti ljudi – zoreti s časom,
navidezno pregnati temo svojih dni…
biti človek -
z jokom v krvi,
nasmehom v znamenitem prostoru,
ki se drugim poda;
naučiš se,
odtekati kot voda,
poglobiti - zajeziti
struge veselja ali žalosti,
izžarevati čustven sijaj,
nekomu blizu – drugemu odtujeno,
prikrito prstenega obraza orati ledine.
Naučiš se,
jasnovidne mimike
obraznih potez –
brati svetovljanstvo
gubnih znamenj samoljubja,
nič manj temeljito kot svoje;
naučiš se,
odeti v lastno podobo sveta,
svoje sence odmakniti za ogledalo duše;
obrazi - motreči odrazi,
vsakomur dana usoda
na obraze sipa čustven prah,
obarvan brezbrižno ali sojem miline.
OSIP
Življenje
na mojih ramenih
včasih zazveni,
kot brušen kozarec
rezan z diamantom –
na stičišču tistih senc,
ki potujejo z mano,
kot žeja
in glad.
Življenje
na mojih ramenih
včasih spodmakne
viseče dneve, poti …
tiste nepozabljene,
vrezane vase,
da v utvari pomislim,
kako meni poje,
zaljubljeni škržat.
POSTLAN VEČER
Nad obličjem gora čemi –
prosojno škrlaten slap,
v razkošju zamolklega zlata
vijugasto pahlja nebo,
soj osuplosti medi postlan večer;
obred veličastja narave
na oknih prežema
pozno cvetoče nageljne –
vzdušje privajeno otožno,
preveto s svetlobo izgorevanja,
pokončnost ur upogiba v temine.
V meni šumi tišina,
ne ohladi žalosti.
Mirno nesrečna,
zibam izgubo obritega dneva –
pestujem težo skrbi;
tipaje za bliščem z očmi
odmikam postane slasti,
ki so me pajčevinasto potrle,
da razdvojena
ne padem na tla,
kakor drevo s sonca presajeno,
ko mu ranijo korenine.
Ožarjen poljub večera –
krasi nebesni kolaž,
odmika podane obrise
in zgane postanek noči;
mehkoba perjanice svoda
valove togih misli upočasni …
toliko tega sloni v meni -
okroglost bežanja moje mladosti,
davno obnošene - nikoli izživete,
polnost hrama stresa – od nečesa …
stisnjeno v življenjski čas,
mojih prvih las - srebrne sivine.
RELACIJE
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam …
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
VSEKROG
Obseg človeškega napuha
mnogokrat preseže daljavo
lučaja kamna,
ker nikoli nismo tisto,
kar mislimo, da smo
v nihanju samega sebe –
namesto strpnosti trosimo
slamnato samovšečnost
po dnu ali vrhu vsakdana,
bredemo v plesni in mahu
utripajočega pulza nečimrnosti ¬¬-
za rahločutnost,
prostora ni.
Toliko votlo lepega
zaobjema spravljivost,
krepi kremen primika v dalj,
z drobci kreše iskre slepila;
lastne sence tepta,
oddaljuje sočutne korake,
trga verižice toplih besed,
katerih izpraznjen zvok
zapoveduje molk,
ki ognjeno prasketa,
z žarečim ogljem tišine;
ne, to ni zaznava vetra –
veter hladi.
Vsekrog obledelih smeri,
neprosojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v bližnjem cvetu
ali podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da končna višina ne obstaja –
ni druge možnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti.
