Prepotena in utrujena od dolge vožnje z avtobusom je počasi stopala po prašni cesti navkreber. Sopihala je pod težo nahrbtnika, v katerega je stlačila preveč stvari. Moderni čevlji so jo ožulili do krvi. Bila je jezna na starše, šolo in ves svet.
Sovražim jih, vse po vrsti, neumne profesorje, ki preveč zahtevajo, šolo, ki mi sploh ni všeč. Starši pa me ne razumejo in zaradi nezadostnega uspeha zganjajo tak cirkus. Bom pač ponavljala ... , se je jezna pogovarjala sama s seboj. Namesto na taborjenje s prijatelji sta jo starša napotila k babici v hribe. V roki je stiskala list, na katerega ji je mama opisala pot do rojstne vasi. Še odpeljati je nista hotela. Morala je na avtobus in se znajti sama. Solze razočaranja so ji polzele po licu. Spraševala se je, kaj bo počela dolga dva meseca na majhni odročni kmetiji z ostarelo babico, ki je doslej ni poznala.
Skoraj je že obupala, ko je naposled le zagledala staro hišico, ki se je sramežljivo skrivala med sadnim drevjem. Skrušeno je sedla na leseno klop pod jablano. Zaprla je oči in kmalu jo je premagal spanec.
»Dober dan bog daj, mlada gospodična. Končno si le prispela. Pričakujem te, odkar sem pred dnevi prejela mamino pismo. Bila sem prav presenečena, da se je po tolikih letih spomnila name. Vesela sem, da si tukaj,« je žvrgolela stara ženica.
Nives jo je začudeno gledala in končno rekla:
»Dober dan … babica. Da, tukaj sem, kot vidite. Vendar vedite, da sem prišla samo zato, ker sem morala. Nisem imela izbire, starša sta me prisilila. Jaz sploh nisem vesela in ne razumem, zakaj ste me sploh sprejeli?«
Babičin obraz je preletel nagajivo skrivnosten smehljaj. Ni odgovorila, le obrnila se je in odkrevsala v hišo. Nives je strmela za njo in se spraševala, kaj naj počne tukaj.
Skoraj stemnilo se je že, ko je naposled le stopila skozi vrata stare hiše. V izbi je bilo temačno. Na mizi je gorela petrolejka. Babica je sedela na klopi pri krušni peči. Jedla je iz okrušene keramične skodelice kruh in mleko. Z roko je pokazala na star zidan štedilnik v kotu, kjer je bilo v črnem loncu vroče mleko. Na mizi je bil črn hlebec kruha, zraven stara skodelica in žlica iz aluminija.
Moj bog, kje sem? V muzeju, ali pa ne vidim dobro?
Nives ni mogla verjeti svojim očem. Goreče je upala, da sanja in se bo kmalu zbudila v svoji razkošni sobi, prenatrpani z avdio in video tehniko. Imela je občutek, da se je znašla v nekem drugem času. Obupana se je sesedla na edini stol pri mizi. Gledala je babico, ki je mirno jedla in tiho vprašala:
»Mar res mislite, da bom živela tukaj dva meseca? Takoj jutri zjutraj se bom vrnila, ali pa raje umrem.«
»Kakor želiš, zaradi mene lahko greš že nocoj, ampak avtobus vozi le ob delavnikih, jutri pa je sobota. Do mesta pa je okrog trideset kilometrov. Jaz bom legla, ker moram zgodaj vstati,« je mirno odgovorila babica in vstala. Umila se je v okrušenem lavorju in odšla v izbo. Spotoma je še povedala, da je njej pripravila posteljo zadaj v štiblcu.
Sonce je bilo že visoko na nebu, ko je se je Nives naslednje jutro prebudila. Bila je zelo lačna, babice pa ni bilo nikjer. Vstala je in pričela stikati po kuhinji. Ampak strašno, nikjer hladilnika, mikrovalovke, niti plina ali elektrike.
»Kako bom polnila mobitel? Šit, kaj tudi signala ni? Ne more biti, saj to je prava nočna mora,« je siknila in zabrisala telefon skozi majhno okence. Razletel se je, ko se je srečal z železnimi križi. Odrezana od sveta je ugotavljala, da se bo morala znajti sama.
Na štedilniku je bilo mleko, v drugem loncu pa koruzni žganci ali nekaj podobnega.
Nagnusno, tega že ne bom jedla, je pomislila in odvihrala iz hiše.
Jezna se je sprehajala po starem sadovnjaku. Pobirala je hruške, da bi vsaj malo potešila lakoto. Vročina je bila neznosna. Umaknila se je v senco in čakala babico. Čez nekaj časa je prišla vsa prepotena z njive.
»Kaj bova danes kuhali?« je vprašala vnukinjo. Slednja je samo skomignila z rameni in se leno pretegnila.
Za kosilo sta jedli krompirjevo juho in jabolčno pogačo. Nives je kljub kremženju vse pojedla. Bila je že pošteno lačna. Babica je po kosilu legla, še prej pa je naročila:
»Pospravi mizo in pomij posodo! V špajzi je lesen škaf, voda pa na štedilniku.«
Nives se je smilila sama sebi, ko je ročno brez detergenta drgnila posodo.
Babica je bila prijazna. Vendar ji je dala jasno vedeti, da bo morala tudi pomagati, če bo hotela jesti in odslužiti svojo kazen pri njej. Nerada se je vdala, saj ni znala in niti želela delati, sploh pa ne tukaj in tako, kot je delala babica. Bilo ji je neznosno dolgčas. Pogrešala je zabave, računalnik, televizijo. Tudi cigaret ji bo kmalu zmanjkalo. Z veliko težavo je preživela dva dni, kako naj bi dva meseca.
Trdno se je odločila, da bo v ponedeljek, ko vozi avtobus odšla.
Toda prekanjena babica si je zadala nalogo. Na vsak način je hotela pomagati svoji vnukinji, če hčerki nekoč ni mogla. Dolga leta je tiho trpela zaradi njunega spora. Marica je kot najstnica pustila šolo in odšla v neznano. Obiskala jo je samo enkrat, takrat ko je bila noseča. Vendar je kot mati ostala neizprosna. Preveč njenega zaupanja in težko prisluženega denarja je šlo po zlu, da bi lahko popustila.
Hči je šla svojo pot, mati pa je ostala sama z svojo bolečino.
Leta so minevala, včasih je za praznike dobila pismo s skopimi novicami. Vedela je, da se je hči poročila in da je rodila deklico. Obiskali pa je niso nikoli. Večkrat je v svoji samoti točila solze obžalovanja. Ni znala obdržati edinega otroka, ki ji je ostal po prerani moževi smrti. Obe, vsaka na svoji strani sta trmasto vztrajali.
Sedaj ji je hčerkina prošnja pomenila novo priložnost. Trdno je bila odločena, da je ne bo zamudila.
Zamudila je pa Nives in sicer v ponedeljek zjutraj avtobus. Vrnila se je žalostna in jezno ošvrknila s pogledom staro stensko uro, ki je zaostajala že nekaj let.
Naslednji dnevi so bili prežeti z upornostjo ne eni strani in odločnostjo na drugi. Babica je vztrajno tkala vezi z vnukinjo. Neopazno je spreminjala njeno razmišljanje in ji vcepljala življenjske vrednote, ki jih do slej ni poznala. Čeprav sta izhajali iz različnih svetov, sta se učili druga od druge.
Ker pa se je babica vseeno bala vnukinjinega odhoda, je v nedeljo zbolela. Ostala je v postelji in tožila z bolečinami v križu. Nives se je prestrašena vrtela okrog nje. Spraševala je babico:
»Kako naj vam pomagam? Kaj naj delam?«
»Najprej bo treba pomolsti Lisko. Nato počistiti hlev in nakrmiti prašiče,« je naštevala babica. Nives sama sebi ni mogla verjeti, ko je v velikih gumijastih škornjih kidala gnoj. Molzla je z veliko težavo. Liska zaradi muh brcala in mleko je slabo teklo. Počasi se je učila kuhati preproste kmečke jedi. Brez težav seveda ni šlo. Prismodila je žgance, prekipelo ji je mleko in pogačo je pozabila soliti. Vendar je vztrajala in poskušala znova. Kot majhen otrok se je veselila, ko je uspela narediti čisto pravi domači sir. Neopazno je odkrivala drugačno življenje in spoznavala delo svojih prednikov. Pričela se je zavedati svojih korenin.
»Babica zakaj te mama ne obiskuje, čeprav mi je veliko pripovedovala o tebi in življenju tu v hribih?« je bila radovedna vnukinja.
»To je dolga zgodba. Z Marico se pač v nekem obdobju nisva sporazumeli. Ampak to je bilo že davno. Menim da je medtem tudi ona spremenila mnenje o vzgoji pubertetnic…« se je smehljala babica. Sproščeno se je nasmejala tudi Nives in prvič objela svojo babico.
Nič več ni razmišljala o odhodu. Nasprotno, nehote ji je postajal všeč gorski mir, ki so ga motile le živali z svojim oglašanjem. V njeno srce se je naselil mir in postala je drugačna. Skoraj ni več pogrešala stvari, ki so bile do nedavnega nujne.
Nekega dne je babici sramežljivo priznala, da se prvič v življenju počuti koristno in zadovoljno. Prepreke in razlike med njima so padale kot domine.
Veliko sta se pogovarjali, se smejali in šalili. Pogovarjali sta se celo o »travi«, ki so jo tukaj kosili in sušili za krmo, v mestu pa le kadili. Na koncu sta obe razumeli.
Čas je hitro mineval in babica je že »ozdravela«. Počitnice so se bližale kraju. Nives je otožno razmišljala o odhodu v svoj mestni svet. Vendar je bila zadovoljna in srečnejša kot kdaj koli. Tiho je upala, da ji je to poletje uspelo mimogrede zgraditi tudi davno porušeni most med svojo materjo in babico. Ni se uštela. Ravno je prihajala iz hleva v babičinem predpasniku in gumijastih škornjih, ko se je na dvorišču ustavil avto.
»Mama, oči! Pozdravljena!« Nives je objela starše in poklicala babico. Stala je na pragu in s solzami v očeh gledala svoje drage. V zadregi se je odkašljala:
»Dobrodošli! Pridite, rada bi spoznala zeta.«
Nives je bila srečna kot že dolgo ne, ko je opazovala prisrčno snidenje. Bila jim je hvaležna. Vedela je, da bo odšla bogatejša. Izkusila je novo, drugačno življenje.
Počutila se je odraslo.
NAJLEPŠE BOŽIČNO DARILO
Popolnoma sem bila zbita, brez energije. Skodrani živci so me opominjali, jaz pa sem kar naprej brezglavo hitela, a še sama nisem vedela kam. Opravljala sem vsaj pet stvari hkrati in se smilila sama sebi. Odkrito se spogledujem s stresom, zavestno z odprtimi rokami hitim na proti izčrpanosti. Del razuma se jasno zaveda napačnega ravnanja in posledic, drugi pa mu vztrajno prigovarja:
»Nič ne moreš! Časi so taki, standard in življenjski ritem nas priganjata vztrajno in brez milosti. Ne ustavljaj se! Moraš, čaka te še in še …« jaz pa sem hitela, saj je bil vendar »veseli december«.
Zmanjkalo mi bo časa za nakupe, darila, priprave … pa še v službi je norišnica, inventura, zaključek. Moram se urediti, hčerko moram peljati na plesne vaje, pa na sinovo tekmo ne smem pozabiti. Mož tako ali tako nima časa. Živa groza!
Ura je že zdavnaj odbila polnoč in končno sem se skušala malo sprostiti v dišeči kopeli, ko sem zaslišala, da je tudi mož prišel domov. Pridružil se mi je v kadi, tarnajoč kako je utrujen. Še v isti sapi me je presenetil z novico, da gremo ta vikend na morje. Jahto moramo prepeljati v drugo marino in ker je vreme ugodno, bi malo tudi izpluli, se malo spočili in uživali. Bila sem preveč utrujena, da bi se lahko upirala.
Moj bog, kako mi bo vse uspelo? Bom zmogla? mi je rojilo po glavi. Nejevoljno sem pomislila na večno nerganje in upor svojih nadebudnežev. Zaprla sem oči in skušala sama sebe tolažiti.
Bom že kako, se bom vsaj nadihala svežega morskega zraka … morda tudi malce oddahnila!Vdala sem se brez besed in svoj tempo naslednje dni še povečala in ko smo se v soboto zjutraj peljali proti jugu sem si želela le mir in počitek.
Sonce je prijetno grelo in maestral se je igral z mojimi neurejenimi lasmi. Počasi smo pluli proti oddaljenim otočkom, ki smo jih vsakič od daleč občudovali. Tokrat je mož na prigovarjanje otrok skrenil z običajne poti in se približal enemu od otokov. Občudovali smo slikovit otok, poln zelenja, ki je raslo po kamnitem hribu. Tudi v tem letnem času je bil čudovit. Očarani nad prizorom nismo bili pozorni na ostro skalo, v katero je zadela naša barka. Udarec je bil močan. Mož je sunkovito spremenil smer, vendar nam je bilo kmalu jasno, da je nekaj hudo narobe.
»Moj bog, mislim, da smo poškodovali barko. Jernej prevzemi krmilo, grem pogledat!« je neprijetno presenečen komentiral moj mož Igor. Motor je dobil čuden zvok, dokler ni popolnoma utihnil. Odhitel je pod palubo in se kmalu vrnil z neprijetno novico:
»Ladja je preluknjana in spodaj je že vse v vodi. Hitro vzemite najnujnejše in se vkrcajte v gumenjak! Goriva je tam sicer bolj malo, upam da bo dovolj vsaj do otočka.«
Brez besed smo se spogledovali, lepota otoka pa je naenkrat postala za nas le izhod v sili. Mrzlično smo med prtljago, ki smo jo vzeli s seboj iskali vsak svoj telefon, da bi poklicali pomoč. Nemalo presenečeni smo drug za drugim ugotavljali, da na otoku ni signala. Sin se je spomnil na prenosni računalnik, ki je ostal na jahti. Z očetom sta se odpeljala nazaj. Jahta se je že nevarno nagibala. Razočarana sta ugotovila, da je prostor v podpalubju, kjer je bil prenosnik že zalila voda.
Z možem sva skušala ohraniti mirne živce, saj sta bila dovolj sitna že otroka.
»No, pa smo brodolomci. Nam je bilo tega treba?« je bila sitna Sabina.
Brat pa jo je dražil:
»Kaj ni super, saj smo pravi Robinzoni…«
Midva pa sva se samo spogledala. Vedela sva, da ne bo lahko, saj je ta čas le malo možnosti, da se tod mimo pripelje kakšna ladja. Dan se je hitro nagibal proti večeru, zato ni bilo časa za daljše razprave. Morali smo si poiskati zavetje, saj se je veter stopnjeval in še oblačiti se je začelo. Imeli smo srečo. Na drugi strani otoka smo našli leseno kolibo, ki je bila najverjetneje last kakega ribiča. Bila je narejena iz lesa in kamenja, majhna in že dotrajana, vendar izbire ni bilo. Igor, ki še ni čisto pozabil na svoj smisel za humor, je skušal na šaljiv način razbiti temačno vzdušje.
»Poglejte dragi moji, pred vami je edini in najlepši hotel na tem otoku. Izvolite, vstopite!«
Zasmejala sva se, negotovost pa je glodala. Jerneja je gnala Robinzonska radovednost in že je odpiral dotrajana vrata. Zaškripalo je in zarjaveli tečaji so popustili. V koči je bilo temačno. V kotu je stal star razmajan stol, tam, kjer je verjetno stal nekoč pograd, pa je bil le kup preperelega lesa. V drugem kotu pa je bilo nekaj starega ribiškega pribora in nekaj praznih pločevink.
»Živa groza! Recite mi, da se šalite, tukaj res ne moremo ostati!« je obupano kriknila moja razvajena hči.
»Meni pa je zelo všeč. Kot v filmu. Malo fantazije gospodična …« jo je zbadal brat. Igor se mi je zavezniško nasmehnil in že sva hitela pospravljati naše borno bivališče. Pojedli smo kar smo imeli in si skušali oddahniti.
Otroka sta se še vedno zbadala, jaz pa sem se čisto po tiho globoko v sebi smejala. Ne glede na to, kako rada ju imam, se zavedam razvajenosti naših otrok. Starši jim želimo ponuditi vse več in več ne glede na ceno, z materialnimi dobrinami jim skušamo nadoknaditi čas, ki nam ga zmanjkuje za igro in druženje.
Morda pa je to znamenje, da bi se morali malo ustaviti. Poiskati pozabljene vrednote in odpreti oči. Saj smo postali čreda s pohlepnih materialistov. Življenje pa neusmiljeno drvi mimo nas …sem tiho razmišljala in podzavestno po dolgem času poiskala moževo roko.
Skrbelo me je glede pitne vode, kajti pijače nam je ostalo le za vzorec. Bilo je hladno zato smo se stisnili skupaj in kmalu zaspali.
Prebudilo me je kričanje galebov in butanje valov ob obalo. Tiho sem vstala in se sprehodila po otoku. Kmalu sta prišla za mano tudi mož in sin, hči se je skušala s spancem izogniti realnosti. Neskončno srečni smo bili, ko smo zagledali vodo, ki se je v tenkem curku stekala v kotanjo. Zajeli smo jo v dlani in z užitkom pili. Sedli smo na skalo in skušali najti rešitev. Nato smo zakurili ogenj, da bi lažje pritegnili pozornost. S kamni smo izpisali veliki »SOS«.
Dan smo preživeli še kar mirno, saj smo bili prepričani, da se bo kmalu pojavila rešitev. Proti večeru je naše upanje počasi skopnelo. Vikend je bil pri koncu.
»Oči kaj bomo storili?« je stokala Sabina.
»Jaz moram na pevske vaje, božični koncert je že čez tri dni. Tudi plesne imam…«
»Ne bodi tečna, jaz imam pomembno tekmo že jutri, pa ne jokam,« je bil hraber Jernej, čeprav tudi njemu ni bilo vseeno. Vsak po svoje smo se obremenjevali z obveznostmi, ki so nas čakale doma. Takrat se še nismo zavedali, da nas bo vse moralo počakati. Hrane nismo imeli več dovolj, le nekaj ostankov. Pojedli smo, malo popravili kolibo in jo z grmičevjem bolj zaprli. Nabrali smo suhe trave med skalovjem in postlali trda tla. Tudi dovolj drv smo pripravili za čez noč, tako je bila naša druga noč udobnejša.
Naslednji dan smo morali najprej poskrbeti za hrano. Precej spretnosti je bilo potrebno, da smo končno uspeli uloviti nekaj rib. Spekli smo jih in z užitkom pojedli. Bila sem srečna in hvaležna bogu, da smo imeli vsaj pitno vodo. Nekako bomo že preživeli, sem razmišljala, ko sem gledala svojo družino, ki si je z igro krajšala čas na otoku.
Podobno smo preživeli še naslednja dva dni, le pogovarjali smo se vsak dan več. Časa je bilo na pretek. Presenečena in z občutkom krivde sem spoznala, da se doma sploh nismo več pogovarjali. Komaj kdaj smo se videli. Hiteli smo eden mimo drugega in živeli nekakšna vzporedna življenja. Skušala sem nadoknaditi čim več zamujenega.
Moj bog, v kaj smo se spremenili? Saj smo že skoraj roboti brez pravih čustev. So mar družina, povezanost in zdravi medsebojni odnosi res le še preteklost, sem se zgrožena spraševala in ugotavljala, da svoje družine skoraj ne poznam več. Počasi smo se zbliževali in šalili na račun izpuščenih obveznosti. Sestanki, treningi, predavanja, druženja, šola in služba, vse je bilo tako daleč. Nobene naglice, telefona ali hrupa, le mir in tišina, ki jo izpolnjuje le glas narave. Božansko, vsaj zame in mojo izčrpanost. Počasi sem nabirala moči in tkala, že skoraj potrgane vezi s svojo družino. To mi je takrat bilo najpomembneje. Hotela sem izkoristiti trenutek, ki mi je bil dan. Vedela sem, da nas bodo slej ko prej našli, vrnili se bomo v realnost, bogatejši za izkušnjo.
Naslednji dan smo preživeli s pripravami na božični večer. Še sama sebi nisem mogla verjeti, koliko tihe radosti in skrivnostnega pričakovanja nas je povezovalo. Najbolj me je presenetila Sabina. Neprecenljivo je bilo odkrivanje notranjega bistva slehernega izmed nas. Namesto neštetih lučk, ki smo jih imeli doma, smo pripravili velik kres. Novoletno jelko je nadomestil grm. Kot brezskrbni otroci smo se podili po otoku in iskali okraske za božično drevo. Pustili smo domišljiji prosto pot in presenečeni ugotavljali, kaj vse je mogoče, če resnično hočeš in želiš. Narava nam je s svojimi plodovi ponujala enkratne okraske. Tudi različne smeti, ki jih je naplavilo morje, smo uporabili. V sanjah si nismo predstavljali, da si bomo na pustem otoku naredili najlepšo novoletno jelko.
»Večerja je pripravljena, pridite, moji najdražji!« nas je veselo povabil Igor. Pečene ribe so bile ta večer še slajše. Bilo je tudi nekaj suhega sadja, ki ga je Igor staknil med prtljago. Ni bilo praznično pogrnjene in preobložene mize. Ni bilo potice in ne peciva. Vendar smo bili zadovoljni in praznično razpoloženi. Objeti smo sedeli ob ognju dolgo v noč, prepevali smo že pozabljene božične pesmi. Tudi moliti smo poskušali … tako kot nekoč doma. Z Igorjem sva se spominjala otroštva, najina otroka pubertetnika pa sta naju prvič zavzeto poslušala. Pripovedovala sva o praznovanju in pomenu božiča nekoč. Prevzela so naju že davno pozabljena čustva ob spominu na starše in družino.
»Mami, zakaj midva nimava dedka ali babice?« je vprašal Jernej, Sabina pa je nadaljevala:
»Saj res, vedno sem si želela starih staršev, vsi v razredu so jih imeli, samo jaz ne?«
Z Igorjem sva se spogledala, potem pa je hitro odgovoril:
»Žal so že umrli, ko sta bila majhna…«
Zazrla sem se v tla in bila hvaležna mraku, ki je skrival solze v mojih očeh. Nastala je tišina, ki sem jo s težavo prekinila:
»Če je to res vajina velika želja, se bom potrudila in vama podarila vsaj enega dedka.« Presenečeno so me pogledali, še najbolj pa Igor. On je vedel za dolgoletno trmo in zamere do mojega očeta. Vprašujoče in brez besed so zrli vame, vendar sem v borbi sama seboj ostala tiho.
Najbrž res nimam pravice prikrajšati svojih otrok za nekaj, do česar imata pravico. In ali sploh imam pravico obsojati očeta, zato ker se je že v moji mladosti ločil in poročil z drugo žensko, sem sicer še vedno z grenkobo pomislila. Živo sem se spominjala materine bolečine, ko naju je zapustil. Takrat je mati pretrgala vse stike. Videla sem ga še nekajkrat bežno, ko me je od daleč opazoval. Nikoli ni stopil bliže, le pomahal mi je. Nenadoma me je prešinila misel: Morda pa je tudi on trpel? In ali je prav ravnala moja mati, ko mu ni pustila blizu?
Stresla sem se in se in hitro spregovorila:
»To naj ostane presenečenje, kot novoletno darilo. Zapojmo še enkrat sveto noč…« Zapeli smo in si tako brez besed pričarali najlepšo božično praznovanje. Imeli smo čas, čas samo zase, nihče nas ni motil, ne sosedje, ne televizija, nič, kar je bilo pred dnevi tako pomembno. Moji najdražji so zaspali mirni in zadovoljni. Jaz pa sem še dolgo v noč razmišljala in se odločila. Poiskala bom očeta.
Prebudila sem se v prekrasno božično jutro. Tiho sem zapustila kočo. Z ljubeznijo sem položila pod naše božično drevo tablico čokolade, ki sem jo doslej skrbno skrivala. Vzhajajoče sonce me je pozdravljalo in božalo s svojimi žarki. Morje je bilo spokojno. Lesketalo se je v zlato rdeči svetlobi, ki se je na obzorju spajala s kristalno čistim nebom. Sedela sem na obali in opazovala čudovit prizor. Nekaj galebov se je igralo nad morsko gladino. S vsem svojim bistvom sem vpijala lepoto trenutka. Želela sem jo skriti globoko vase in odnesti s seboj.
Predramil me je zvok helikopterja, ki nas je naposled našel. V tistem trenutku se ga sploh nisem razveselila. Vstala sem in skoraj razočarana pomahala pilotu. Zagledala sem svojo družino poleg našega božičnega drevesa. Jedli so čokolado počasi in z užitkom. Klicalo so me in mi vsilili moj delež.
Hvala ti, dragi bog, za najlepše božično darilo doslej, sem pomislila in jih brez besed objela.
