Stojim pred travnimi bilkami
in one me gledajo.
Stojim pred drevesom
in ono me gleda.
Stojim pred gozdom
in on me gleda.
V njih pogledih vidim
bleščave odseve.
Ti pa hodiš mimo mene
in me ne vidiš.
PUSTOTA
Hodim iz dneva v dan,
iščem tvoj vonj telesa.
Z dlanmi zakrivam
suh razbrazdan obraz.
Bolečina vame riše
globoke brazde, puste,
suhe, brez kali
Iz njih veje le pusti piš.
Tam nekje spodaj
kliče iz tresočih prsi
odmev brezobličnega glasu,
ki ga ne poznam.
COGITO
Kam me pelješ, misel?
Slepo ti sledim,
ker želim vstran od tod,
kjer so razmrvili ljubezen.
Kam me že pelješ, misel?
Leno se mi prebuja zavest,
sredi nakopičenih barv,
v njih ujeti sončni žarki,
kot čopiči na slikarjevi paleti.
Prav leno se mi prebuja zavest.
Mimo stopa sprehajalec.
Ujame me nemir.
Pošiljam mu barvne misli.
Nikar ne kriči, tudi v duši ne.
Vsa lepota barv se bo osula.
Hvala, da sem tu, misel.
Kratki bi lahko bili odgovori,
če bi bili prepričani v tvoje barve
in verjeli vsak dan v svoje .
Hvala za to misel, misel.
OBLJUBA DELA DOLG
Obljubili ste jim,
da bodo svobodni hodili.
Obljubili ste jim,
da bodo za zeleno mizo sedli.
Obljubili ste jim,
da je ne boste črno ali rdeče prekrili.
Obljubili ste jim,
na sinjem nebu jato belih golobov
a v rokah jim vrabca ubili.
Obljubljali ste jim,
pa so pozabili,
da so le svojo svobodo pohodili.
Obljuba dela dolg.
In obljubili ste jim končno ,
da jih boste z razparanimi trebuhi
in polomljenimi udi,
na levo in desno stran
gospodovo posadili.
DAN ZA PRAZEN NIČ
Posušena, prazna votlina
izza prsnice kriči.
Kriči na glodalce
pod urejenimi pričeskami.
S piedestala se sklanjajo
k praznim pogledom
in delijo jim srčno ljubezen.
PASJE ŽIVLJENJE
Zavežeš res lep
pisan trak psu na rep.
Klapouha ušesa
ljudem parajo živce.
To prispeva redno
v človeško blagajno
nenavadno norih pomisli.
Vnetja v srednjem ušesu
resno ogrožajo mehkobni
vdor gospodarjevih
mnogočlenjenih besed
pasjih repkov.
STISKA
Hladen, neprijazen asfalt
ga neznosno udari v čelo.
Raztrgani nohti
mrzlega januarja
bujno cvetijo.
Močno bučanje
v razpenjenem tolmunu,
vznožju srčne stene,
čaka na strasten objem.
Sel s sporočilom.
Smrt (pravkar)
rojeva sina.
DAVI Z DREVI, DREVI Z DAVI
Pastirji zakurijo visoke ognje,
noč se stiska k svetlobi,
jeziki zubljev trepetajo
in noro zaljubljena svetloba
vabi v objem vitke sence teme,
ki bijejo poslednjo bitko
z rano ranim davi.
Davi zdaj davi in davi,
kriči, vihti, preklinja,
preganja v kup in na kup,
čvrsto vkuje vso hlepenje,
trpeče ukrivlja hrbte.
A morala mirno pluje
in z jokom spira dan,
ko drevi ga objema.
Pastirji zakurijo visoke ognje.
