Živela sem v rejništvu, vse dokler se nisem zaposlila. Kot zelo mlado dekle sem spoznala fanta, ki je živel v bližini mojega doma. Bil je prav takšen, kakršnega sem si zares želela. Že v osnovni šoli smo deklice sanjale, kakšne može si bomo dobile. Vedno sem prisegala, da bo moj mož visok in črnih las. Prav takšen je tudi bil moj Martin. Ta moja prva in nepozabna ljubezen je trajala, dokler ni odšel k vojakom, kamor mu je začela pošiljati pisma druga ženska. S svojimi pismi ga je povsem omrežila in verjel je njenim lažem. Bila je poročena in že tudi ločena ter vdova in seveda spretnejša od mene.
Porušil se mi je svet in utapljala sem se v solzah. Življenje je teklo dalje in menila sem, da bom ob drugem moškem pozabila nanj. Začela sem se sestajati z Ivanom. Že po nekaj sestankih med nama je prišlo do tesnih stikov. Bili so hladni, a vseeno sem zanosila. Tedaj so se v moje življenje vmešali moji starši, čeprav jih ni nikoli prej zanimalo, kakšno je bilo moje življenje pri rejnikih. V šestem mesecu nosečnosti sem se morala na silo poročiti, sicer nikoli več ne bi smela prestopiti praga domače hiše. Starši so trdili, da je sramota imeti nezakonskega otroka. Velikokrat sem sem se vprašala, zakaj nikoli niso pomislili na to, da ni bilo pošteno, ker so me dali v rejništvo, kjer sem morala živeti pri hudobni ženski, hujši od čarovnice.
Po poroki sva se z možem preselila na deželo k starčku, ki je živel sam brez žene in sorodnikov v mali hiški. Ko sem rodila hčerkico, je bil to prvi in neskončno srečen dogodek v mojem življenju, odkar sem se razšla s svojo prvo ljubeznijo.
Moj prvi fant se je vrnil od vojakov in se z žensko, ki naju je razvezala, takoj poročil. Toda njegov zakon je trajal le štiri leta in pol, pa tudi moj se ni obnesel, saj je trajal le šest let in pol.
Velikokrat sem slišala od znancev, da se Martin prepira s svojo ženo, ker ga vara z drugimi moškimi. Modro sem molčala in se pretvarjala, kakor da me sploh ne zanima, v resnici pa me je še kako zanimalo. Ko se je moj zakon po dolgotrajnih prepirih in pretepih povsem sesul in sva bila že v ločitvenem postopku, sem od prijateljev zvedela, da se tudi Martin ločuje. Bilo je golo naključje. Z možem sva imela drugo razpravo na sodišču, ko sem na stopnišču sodišča srečala Martina. Šel je po stopnicah navzgor, jaz pa navzdol. Takrat me je prvič pozdravi, odkar sva se razšla. Vprašal me je, kaj delam na sodišču. Hladno sem mu odgovorila, da sem bila v sobi za ločitve. Nasmejal se je rekoč, da gre tudi on tja. Vprašala sem ga, če ni srečno poročen, pa mi je odgovoril, da je odšla z veliko mlajšim moškim v tujino. Odgovorila sem u, da ga je bog kaznoval, ker me je pustil. Takrat še nisem vedela, da mu je zapustila tudi tri leta in pol staro hčerkico. Šlo mi je na jok, stekla sem po stopnicah, da se nisem vpričo njega razjokala, saj ga toliko let nisem videla tako blizu. Zavila sem v slaščičarno. Vso pot do slaščičarne sem si očitala, zakaj se nisem dalj časa zadržala v pogovoru z njim. V slaščičarni sem sedla k mizici v kot, tako, da sem imela hrbet obrnjen k vratom. Počasi sem srebala kavico, glavo sem imela polno najrazličnejših misli. Nekje, zdelo se mi je od daleč sem zaslišala glas, ki me je spraševal, če je še prostor za enega. Ko sem zagledala ob svoji mizi Martina, kako se mi prijazno smeje, mi je skoraj padla skodelica iz rok.
»To je pa naključje!« je rekel in sedel.
»Nisi mi pobegnila daleč od sodišča, pa me menda ja ne sovražiš tako močno, da bi pobegnila od mize?«
Za oba je naročil še eno kavo, ki sva jo zelo dolgo pila.
Še preden sem se odselila od moža, sva se z otrokoma nekajkrat srečala, da sta se spoznali. Preselila sem se k njemu in začela sva skupno življenje. Pred poroko me njegova hči nikoli ni poklicala mami. Opazila sem, da me je že mislila, a ji je glas zastal. Razumela sem jo, saj sem se te besede izogibala sama, kadar sem obiskala starše. Nekega dne je prišla z mojo hčerko v kuhinjo in stopila pred mene, moja hči je ostala pri vratih in čakala. Moževa hči mi je pokazala naj se sklonim k njej in mi šepnila na uho:
»Ali ti tudi jaz lahko rečem mami?«
Objela sem jo in solze so mi kar same začele teči po licu. Deklica se je prestrašila, ker je mislila, da jočem zaradi njenega vprašanja. Tudi ona je začela jokati, še prej pa se je obregnila v mojo hči rekoč, da je vedela, da ni prav, če bi me tako klicala.
»O ne, prav je, da me boš klicala mami. Razjokala sem se od sreče, tako sem vesela in srečna, da so mi solze kar same pritekle iz oči.«
Še dolgo sem jo objemala in se spominjala, kako sem si v otroštvu želela, da bi lahko komu rekla mami. Ko je prišel mož iz službe, je bil presenečen in tudi njemu so stopile solze v oči. Tisti dan sta deklici vsake toliko časa klicali z dvorišča in nekaj spraševali, samo, da sta lahko uporabili besedo mami. To je bil v mojem življenju drugi nepozabni in neskončno srečen dogodek.
