Ko se priplazi moč,
izdahne tihi klic.
Ujame ga demon,
ki bdi nad njim.
Nežna roka ga poleže,
pretipa do kosti,
dotakne se podtalnice,
črne krvi, ki pije kri.
Doktor Gong pogasi ogenj,
pogasi pepel,
na zelenici zaigra na piščalko,
odmeva kitajski narodni spev,
a o mu poljublja srce plemenito.
PETNAJSTI OKTOBER
dan protestnih shodov,
dan krikov,
svet naj spremeni življenje
lačnih.
On, iz zasneženih vrhov,
kjer smreke otožno pojo,
z dušo podpira v nebo vpijoče
za odpravo krivic,
krivic, ki tudi njega težijo.
Ni lačen, a gladuje,
ni bolan, a boluje,
sodobna svoboda govora vrisuje
krivulje po njegovem življenju.
Petnajsti oktober,
dan tišine,
ne kliče, molči,
trpim kot on,
bolujem kot on,
kličem, kličem,
ko ujame moj glas,
iz daljave hiti k meni,
čakam, čakam do noči.
a njega ni, njega ni,
preveč boli,
utaplja se v bolečini.
ŽERJAVICA TLI
Po mestu se potepajo divje
mačkice,
za vogali ostrijo kremplje,
zalezujejo miši in podgane,
ob mesečini neslišno stopijo
v kolibe, kjer mačkoni
smrčijo nežno.
S kremplji pretrgajo sanje,
iz ušes praskajo maslene zamaške,
nategujejo brke in dlake,
se prisesajo v notranjost teles,
brskajo po predalčkih življenja,
a starega veka sledov ljubezni
ni več.
Mačkicam oči zažarijo,
divje skačejo, škripljejo z zobmi,
odenejo se v kožuhovino,
so bolj privlačne,
vase nalivajo kuhano vino,
iz gobčkov opojno diši,
postavijo se na zadnje tačke in
zaplešejo mačji ples.
Poželjivo pogledujejo mačkone,
ki predejo dreto,
ples ljubezni jih ne gane,
ljubezen je gluha, mrtva,
samo spomini v žerjavici tlijo.
YENI RAKI*
Zagledana sem v tebe,
Yeni raki,
v tvoje vonjave,
biserni studenec,
v tvoj veter,
ki žgoli kot ptič,
znova se rojevam.
Naj starost ne moti,
z opojem pričaraš mladost,
ko polziš po ustih in grlu,
po telesu,
na ogenj dolivaš šilce
za šilcem,
da ne ugasnem,
s plameni se dvigam v oblake,
v obcestnem jarku s seboj
prenočim.
Ko se zavem,
tebe ni.
Doživetja noči sama umivam.
Zdaj vem, Yeni raki,
zlorabil si šibkost
in zagledanost vate,
nasedla sem,
da te pijem kot zdravilo,
a pila sem strup,
osramotila sebe,
svoj svet.
* Yeni raki (turško) – kumino žganje
IZLIV SRCA
Osmega februarja pod
gomilo zasneženo
utrujeno srce odstiram
poetu in tebi,
predraga Jana.
Pred mnogimi leti si mi
pisala,
me tolažila in bodrila in
spet so se orosile oči.
V dolgih letih se moje
življenje ni prevesilo na
svetlo stran.
Ne mine tema,
ne mine trpljenje,
udarci palice odmevajo
vsak dan.
Nesrečno bitje kliče gospode,
naj ga vržejo na goreča
polena, da bo končano
razmišljanje o smrti,
kako pridi do nje čim tiše,
neboleče.
Zaman je trud.
Moči so pošle.
Ne morem ga dvigniti z dna
vodnjaka,
rešiti gnezda strupenjač in
duhovnih zmešnjav.
Upiram se skoku z dravskega
mostu v prepad.
