HANIKA

Bila je dobra vila.
Pred pol stoletja je odšla.
Je njena sled okvir podobi,
mladost iz nje mi šepeta.

SEPTEMBRSKA NOČ

Grebem v spominu prav do dna. Komaj štiriletni se mi je septembrska noč polna nemira, vprašanj in sprememb ostro vtisnila v zavest.

Zvečer sva z Ančko morali ostati v kuhinji. Hanika naju je pregovorila, da sva legli na očetovo ležišče. Cmerila sem se in hotela k mami, a Hanika je vztrajala.

»Mama je bolna in zdaj spi. Kar k Ančki se stisni in pridno spančkaj! Saj si pridna punčka!«

»Tudi ateka ni,« sem nergala, da bi kaj dosegla.

Hanika pa, kot da je gluha. Molče je skakala po kuhinji, pospravljala, nalagala polena v štedilnik in pristavila največji lonec vode. Včasih je izginila, v sobo k mami. Slišala sem jo. Zakaj je Hanika še ponoči pri nas? Očeta ni in mama je bolna v sobi onkraj tanke stene. Ne smem k njej. Še poklicati je ne smem. Kurimo, kuhamo …

Kot rešilne bilke sem se oklenila sestre, ki me je nekako pomirila, da sem zaspala.

»Hvala Bogu, da sta tu! Težko sem vaju čakala!«

Hanika je bila glasna. Zbudila me je njena nejevolja in začudno sem gledala kdo prihaja.

Vstopil je oče in ob njem manjša debeluška s trebušasto torbo. Nisem je poznala.

Nato so šepetali, kimali in majali z glavami.Oče je kmalu izginil. Radovedna gostja je pogledala v lonec. Hanika ji je porinila v roke kup rjuh in brisač, ki jih je takoj odnesla. Praznih rok se je vrnila in segla po umivalniku.

Čudna ženska, roke si umiva v našem umivalniku in se vede kot, da je tu doma.

Ni mi bila všeč.

Žalostna sem zadremala. Zbudil me je ropot, kot da bi čreda krav z zvonci šla na pašo.

V kuhinji pa je bila le Hanika sklonjena nad krušno skledo. Z žlico je strgala ostanke testa.

Naša krušna skleda je bila z razliko od lesenih nečk, ki so jih imeli pri drugih hišah, narejena iz nerjaveče jeklene pločevine. Imela je ovalno dno in dva ročaja. Bila je velika in težka. Oče jo je zvaril in lepo obdelal. Vsi smo bili veseli dobrega domačega kruha iz nje.

Hanika je strgala, da je bobnelo, s kratkimi presledki vedno znova.

Mama je to hitro opravila. Hanika pač ne zna.

Pogrešala sem mamo in se stisnila k Ančki. Spala sem le v presledkih, kajti žlica je bila kot kembelj in skleda zvon. Tista ženska je iskala to in ono. Oče, je le za hip prišel v kuhinjo. Govoril je Haniki o neki kuri v škafu. Mene, ki nisem spala, je le pobožal in s prstom na ustih utišal. Ne, nisem več jokala, menda me nihče ne bi slišal.

Ko sem se prebudila je bilo vse drugače. Bilo je nenavadno mirno. Hanika je hodila, kot po prstih. Tišino je zmotilo le nalivanje vode v umivalnik. Ko si je debeluška umila in obrisala roke, je zaprla torbo. Upala sem, da bo odšla.

»Ta pob jo je pa zdelal…, ni več mlada,« je hripavo zakokodakala in Haniki šušljala nekaj o krvi.

»Hvala Bogu, da je mimo!«

»Sem pridno zvonila?«je še vprašala Hanika in komaj slišno nadaljevala:

»Deklici sta, pa…«

Obe sta se zazrli vame. Nisem se še znala potuhniti.Tedaj sem šele ugotovila, da je tudi Ančka že vstala.

Nesrečna, ker so me vsi zapustili, sem se skobacala ob štedilnik. Tu je bilo vsaj toplo.

Pristopila je Hanika in mi pomagala pri oblačenju.

»Ti še ne veš. Bratca si dobila,« je brez naglice veselo razlagala.

Gotovo sem jo začudeno gledala, saj nisem ničesar razumela.

»Štorkla ga je prinesla in spustila skozi dimnik.«

»Štorkla?«

Nikoli je nisem videla.

»Včeraj je mama pekla kruh…, dimnik je bil vroč…,« sem glasno razmišljala.

»Ves črn je bil, zato ga je morala babica umiti,« je povedala, ko mi je natikala volnene nogavičke.

Nič mi ni bilo jasno. Še manj sem razumela, ko so prinesli pokazat tistega brata, ki je baje mamo hudo zdelal.

Bela štruca z obrazom. Čudno! Kakšen brat, majhen, kot pipika, sem razmišljala.

Kri…, zdelal mamo…. Kako le?

Razočaranje in kup vprašanj brez odgovora.

Vsi so prišli v kuhinjo, le mame ni bilo. Imeli so svečane obraze, kot da bi molili. Podajali so si to štruco iz rok v roke in ji prijazno šepetali:

»Naš Teo! Tejči! Tejči!«

Bilo je že jutro in morda sem bila že lačna, da se mi je pogled ustavil na mizi. Tam je bil šopek jesenskega resja. Kot v cerkvi, rože na oltarju.

OBISK

Po nedeljskem kosilu je mama povedala, da nas bo naslednjega dne obiskala Hanika.

»Prav, prav,« je bil kratek očetov odgovor. S časopisom v roki je zapustil kuhinjo, da bo pred hišo v miru bral. To je bil njegov nedeljski obred za počitek, razvedrilo in tedenski pogled v svet.

»Ti boš zgodaj napasla, potem pa boš šla z njo. Povedala sem ji, da so gobe.«

Tudi mama je bila vesela, ko sem pritrjevala in poskakovala od zadovoljstva.

Rada sem bila s Haniko in v nabiranju gob sem bila že izkušena. Njeni obiski so bili vselej prijetni in zanimivi. Mama je bila le v hiši in na mizi je bilo kaj boljšega. Mamina prijateljica nikoli ni prišla praznih rok. Tudi bolj veselo je bilo takrat.

»Hoj, Marta, se spomniš …,« ali »Hoj, Marta, moram ti povedati …« in njun pogovor je tekel, kot potok in smeh je žuborel. Otroška ušesa so vselej ujela zanimivo zgodbo. V naših glavah je nastajal pisan mozaik njunih pripovedi. Izvedeli smo marsikaj.Več let sta si delili sobo pri Kasjaku, kjer je bila Hanika neke vrste guvernanta. Šele, ko so se dekleta, razen Binčke poročile, je odšla v drugo gosposko hišo.

Naslednje jutro še paša ni bila običajna. Sonce je počasi lezlo nad obzorje in pes Cigan se je naveličal loviti storže. Ovce so mulile rosno travo. Nič se jim ni mudilo domov. Dolgčas sem preganjala s stikanjem za gobami. Golobice z gozdnega roba, tri jurčke izpod kostanja in nekaj lisičk sem spravila v predpasnik.

Te gobe ji lahko podarim, saj mi ona vedno kaj prinese.

Čisto oblečena in skrbno počesana sva jo s Teom pričakala na robu jase.

»Hanika! Hanika …«

Od hoje zardela v obraz in presenečena, ker naju je zagledala že na poti, se je za hip ustavila.

»Joj, saj vaju skoraj ne bi spoznala, tako sta zrasla.«

Sklonila se je k bratcu in ga zaupljivo vprašala, kaj je, da je že tako velik.

»Žgance, fižol, pa… meso imam rad.«

»Tega pač mama danes ne sme skuhati. Ti boš kmalu večji od mene. Kaj, če bi jedli gobe?«

Oči so ji žarele in vsi smo se smejali.

»Tole je pa zate.« V roke mi je stisnila z rožicami poslikan porcelanski lonček iz katerega je molela papirna vrečka.

»Bombone bosta razdelila. Tudi mama in Ančka jih imata radi.«

»Vedno razdelimo.«

Dregnila sem ga v hrbet. Teo je bil tako zgovoren, da se morda moja zahvala sploh ni slišala.

Še preden smo krenili je bila tudi vrečka z bomboni v bratovi levici, z desnico pa se je obesil Haniki na roko in govoril, da je gostja dodala le kakšen začuden ja, ali kaj ne poveš.

V meni pa je brstela drobna, ljubosumna jezica. Stopala sem zadaj, kajti steza je bila preozka, da bi lahko šli vštric. Ni mi bilo pogodu.

Regica! Regica! In…kot, da mene sploh ni. Komaj sem zadržala očitek.

»Mama! Smo že tu! Hanika tudi,« se je drl pred pragom.

Doma sem si oddahnila in jeza je skopnela. Vedela sem, Teo bo šel po malici spat, premajhen je še za nabiranje gob. Počutila sem se veliko in pomembno, ker bom jaz sama v gozdu s Haniko. Dopovedala sem si, da je najlepši del dneva šele pred mano.

SO GOBE, SO

Mama je komaj uspela postreči kavo in miške, ko sem, neučakana, presenetila s svojim darilom.

»Zjutraj sem jih nabrala.«

»Glej, glej! So gobe, so.«

Radovedno jih je ogledovala.

»Šli bova v gozd, da še kaj najdeva, kajne?«

Mene je gozd vedno mikal, sedaj pa še posebej, ker je dišal po gobah.

»Marta, ti jih boš spekla. Midve jih bova nabrali in zrezali. Saj jih imate vsi radi. Otroka sta mi povedala.«

»Ne bo jih treba narezati zvrhan jerbas, kot takrat na Vrelenku, ko ….«

Mama ni dokončala, ker sta obe bruhnili v smeh. Te zgodbe še nisem slišala, a Hanikin pogled na uro je odločil, da je ostala zame nedokončana.

»No, ti že veš, kam morava, da bo kaj.«

Zvito, kot da je to najina skrivnost, mi je pomežiknila, si oprtala koš in že sva krenili.

Ni me skrbelo zaradi gob in zadovoljna sem bila, da sva med hojo molčali. Vedela sem, molče lažje hodiva v strmino. Tiho sem hodila za njo in jo nemoteno opazovala.

Visoka, vitka, s svitkom temnih gostih las na temenu, v gosposki rjavo – zeleni žametni obleki z ozkim životcem, napihnjenimi rokavi zgoraj in zoženimi ob zapestjih ter s širokim krilom z robom nad visokimi čevlji, je bila tako lepa.

Kot princesa ali kraljica v pravljici, sem pomislila. Le koš na hrbtu in pipec v roki sta kvarila podobo.

Nad Ladino se je nenadoma ustavila in mi z roko nakazala naj jo prehitim.

»Ti veš, kje rastejo gobe, zato bodi ti spredaj.«

Nenadoma se je zazrla v moje bose noge.

»Kje imaš pa cokle?«

»Saj me ne pika. Tudi na paši sem vedno bosa.«

Izgovor je bi le polresnica. Nisem jih marala. Na strmini se je stopalo v coklah obračalo in na lesen podplat se je lovilo blato. Raje sem bila bosa, čeprav sem iskala gobe tudi pod kostanji.

Še vedno je gledala moja bosa stopala in nekaj mrmrala o Frajlinih čevljih, ki da jih je prerasla.

Sploh nisem utegnila poslušati do konca. Stekla sem do gob, ki so kipele iz tal.

»Kajžeri, kajžeri!«

Eden, dva, pod grmom pa kar trije, ne, pet jih je tam, sem ugotavljala in roka je že objela kocen.

»Ne ruvaj, odrezat jih morava! Ne, ne cepeči preveč, da jih ne pohodiš!«

Stisnila mi je pipec v roko in nato počepala, da sem lahko polagala gobe v koš.

Tudi lisičke so bile v bližini, prava rumena zaplata pod mlajem. Pod hrastom pa malo temnejši jurčki. Golobice sva našli pod brezami ob poti, peščenke in rumene medvedove tace pa so rasle med borovničevjem ob borih. Hanika je hotela, da sva pobrali še plave lisičke. Pri nas nekaterih gob do tedaj nismo nabirali. Hanika je trdila, da je kakšna od teh dobra vmes, da lepo diši in izboljša okus.

»Boš videla, kako so dobre,« me je prepričevala.

Ubogala sem in pobirala, kot je naročila, čeprav sem dobro vedela, da bo naša previdna mama že poskrbela, da nekaterih ne bo na naših krožnikih.

»So užitne, a težje prebavljive. Dovolj je drugih. Zaradi otrok, raje ne…,« tako bo modrovala in jedli bomo le jurčke, lisičke in golobice.

Mama že ve in rada nas ima.

»Koš je že težak,« sem zaslišala Haniko. Snela ga je, da je pogledala vanj.

»Dovolj, prek dovolj jih je za obe družini! Hitro sva jih nabrali. Lepe, mlade so in zdrave …«, se jih je veselila.

»Nič več!« in že je sedela na panju posekanega drevesa, jaz pa na drugem poleg nje.

»Oddahni si! Greh bi bil, če bi videli samo gobe.«

Obraz ji je bil umirjen, ko je molče strmela v daljavo. Njena desnica je sledila obzorju od vzhoda proti zahodu in počasi zdrsela v naročje. Oči so ji objemale s soncem obsijano lepoto in ustnice so se ji pregibale, a je le nemo govorila o nečem lepem, kar je oklenila v spomin.

»Kaj neki vidi?«

Sleme Pohorja se je stikalo z jasnino neba, Mariborsko in Ruško Pohorje, Klopni vrh, Plešič, Ribniška koča, Kope… in kmetije na jasah ter Lovrenc raztegnjen med polji v kotlini. Vse je bilo pred nama.

»Ali veš, kje sem doma?«

»Mhm!V tretji veliki hiši od cerkve nazaj. Vidim jo!«

Pogled pa mi je že naslednji hip pristal bliže in pobožal streho domače hiše, ki je bila nekoliko nižje na bregu pod nama.

»Mama že kuri,« sem opozorila, ko sem zagledala koder dima nad dimnikom.

V dolini so glasno pela tovarniška kladiva. Enakomerni udarci, kot srčni utrip. Noge so mi ujele njihov ritem. Pred Haniko sem poplesavala proti domu.

DOBRA VILA

Grahova juha in krompir sta se že kuhala, solata je bila oprana in mama, ki ni znala obsedeti brez dela, nama je pomagala. Skrbno je odbirala gobe, jih čistila, Hanika in jaz pa sva jih rezali. Kmalu so tudi gobe pristale na štedilniku. Prijetno je zadišalo. Ženski sta prepletali novice s spomini. Čas dogajanja mi je postal uganka. Seveda, saj nisem dovolj zbrano poslušala. Pogovor me ni več zanimal. Pogled mi je neprestano uhajal k Haniki pod brado. Slednjič se je tam kar prilepil.

Opazila je. Z roko je segla ob ovratnik, ga potresla, kot da bi osa lezla po njem.

»Kaj pa je? Pajek?«

»Ne, ne. Le ta vaš prelep gumb gledam.«

»Je lep, kajne?«

»Zelo lep.«

Bil je kot broška, veliko zeleno stekleno oko v sredini, okrog pa preplet, zlato svetlečih vitic.

Lepšega še nisem videla, sem pomislila.

»Prinesi škarje!«

Dvignila se je do ogledala na steni. V njem sem videla samo Hanikin prijazen obraz. Škrtnilo je in v dlan levice je ujela gumb.

»Tvoj je.«

Odločno mi ga je stisnila med prste.

Mama ji je rekla, da to res ni bilo potrebno, meni pa, da ciganim. Hanika se je nasmehnila in kratko zaključila, da je vse v redu.

Morda mi je želja gledala iz oči. Prelep gumb, seveda sem ga želela imeti. Oglasil se je kanček obžalovanja.

»Zdaj ga pa vi nimate.«

Hanika se je z rokami uprla ob mizo in me pomirila.

»Glej, na tem rokavu so trije, tam pa samo dva, pa bo tale tretji sedaj pri vratu. Doma ga bom prešila.«

Gumbi so bili podobni, a manjši. Niso bili tako imenitni kot moj, ki sem ga že tiščala v žep predpasnika.

Po dobrem kosilu, vsi smo ga hvalili, je tudi oče obsedel za mizo. Po napornem delu v tovarni in strmi poti je potreboval odmor. Odrasli so premlevali časopisne novice in oče je imel glavno besedo, saj je vsak časopis prebral od prve do zadnje črke. Tega dne sta sveže novice in njegovo mnenje poslušali kar dve ženski. Hanika je že vedela marsikaj. Bila je dober sogovornik in znala je tudi oporekati, zato se je razpletel živahen pogovor.

Tiho sem se izmuznila iz hiše. Nihče me ni pogrešal. Zunaj sem sama vsak hip lahko pogledala svoj gumb in vselej se mi je zdel čarobno lep.

Hanika se je začela odpravljati. Oče je prinesel kozarec medu in tanek kolešček voska.

»Tole bo pa za zdravilo.«

Usta pod brki so mu risala veselje, ker je lahko nekaj podaril.

»O hvala za oboje. Spet se bova z našo Frajlo sladkali.«

Prostodušno se je zasmejala in stisnila očetovo roko. Pobožala je brata po laseh, mu nekaj pošepnila in on ji je prikimal. Nato je objela mamo.

»Pazi nase, Marta!«

Pospremila sem jo skozi Brezje, do Mlake. Ob poti sem tresla odrezke gob in upala, da jih sejem.

»Domov boš morala, saj boš danes še pasla.«

Pritrdila sem. Tedaj se je sklonila, me mehko objela čez ramena in se mi zazrla v oči.

»Še imaš gumb?«

Prikimala sem in ga izvlekla iz žepa, da je zasijal na dlani.

»Za srečo sem ti ga dala.«

»Vem.«

Pomahali sva si.

Na ozki stezi je za zavesami krošenj izginjala moja dobra vila.

DAMIJAN

Bila sem v tistih norih letih, ko nisem bila več otrok, odrasla pa tudi ne. Teo je bil preveč otročji, v Ančkino družbo pa tudi nisem spadala. V počitnicah sem se tičala doma, pomagala staršem pri delu ali s počitniškim delom skušala kaj zaslužiti.

To leto so borovnice bogato obrodile in ko je Hanika napovedala svoj obisk, sva jih bratom dan poprej nabrala tudi zanjo. Oba sva si tako zagotovila prost dan obiska.

»Z Damijanom bova raje stikala za gobami, plazila po drevju in se igrala,« se je veselil Teo.

Damijan, me ni brigal, vedela sem, da je enako otročji kot Teo, Hanika pa mi je bila ljubša od vseh sorodnic in znank, ki so kdaj prišle k nam.

»Vroče pa je, vroče!«

Hanika je vsa zaripla brisala potno čelo in stiskala roke v pozdrav.

»To pa je naš Damijan.« Smeje ga je predstavila.

»Midva se že poznava,« je hitel Teo. Če ne bi posegla mama, češ, da sta gosta gotovo lačna in žejna, bi ga gotovo kar odvlekel.

Sedeli smo pred hišo in malicali, ko je Hanika ugotavljala, da jo je pot utrudila.

»Ne vem, če bom danes nabirala črnice. Križ me boli. Dobro bo, če se bova napasla …,«je rekla brez obžalovanja.

»Ne bo treba nabirati, so že v kleti,« je hitel Teo, da bi dečka, lahko čim prej šla po svoje.

»Hoj, Marta, si videla, kako se jima mudi? Nič ni utrujen.«

»Teo, na drevje pa nikar!« je prepovedala mama in komaj dosegla obljubo, ko sta že tekla navkreber.

»Ta naš Damjan! Nič mu ne manjka, pa vendar … Prav je, da pride med otroke in malo pozabi.«

Iz Damjanovega nahrbtnika je izvlekla drobna darila, vrečico bombonov, glavnik, sponke…, določila za koga je kaj in podelila tako svečano, da so dobila poseben čar.

Potem se je vključila v pripravo kosila in na svoj šaljiv način premlevala novice iz kraja, časopisa in pripovedovala o svojih dogodivščinah in spominih . Prijetno jo je bilo poslušati.

Ko se je slednjič tudi meni razvezal jezik, sta kot veter, puhnila v kuhinjo oba dečka.

»Po košaro sva prišla. Lisičke so v gozdu pod Kohom, jurčkov pa ni,« je razlagal Teo.

Da je presuho smo vsi ugotavljali.

Damijan se je stisnil k Haniki.

»Tam zgoraj sem videl Ribnico. Pokopališče se pa ne vidi.« Svojo žalost in razočaranje je Damijan razsul med nas.

»Nič zato! Mama je v srčku. »

Z besedami in božanjem po laseh ga je skušala potolažiti. Vsi smo onemeli. Vedeli smo, da je Damjan ostal pozimi brez mame, ker ji je snežni plaz s strehe zlomil tilnik. Tudi v meni se je oglasilo sočutje. Najraje ga bi še jaz pobožala. Teo pa ga je kmalu pograbil za roko in brez besed sta se zapodila v breg.

»Ubogi otrok!« je dahnila.

Otožnost je obvisela med nami, čeprav je Hanika pripovedovala, kako rada ga ima in da sorodniki lepo skrbijo zanj.

Mame pa nima, mi je odzvanjalo v mislih.

Šele, ko sta gosta zadovoljna odhajala s košarico borovnic in z lisičkami v nahrbtniku ter šopkom borovnic, je žalost skopnela. Dojela sem, da je bil za vse lep dan.

BOG LONAJ, HANIKA

Naša lipa je v vetru šelestela in pahljače vej so Haniki po naporni poti vračale izgubljene moči. Po malici smo obsedele v senci, ki v vročih julijskih dneh tako dobro dene.

»No, zdaj bi pa lahko šla še do Koha ali do Rebernika.«

»Nikamor več! Vesela sem, da si tu.« Mamino zadovoljstvo je bilo očitno in morda sem ji še jaz pritegnila.

Tedaj se je Hanikin pogled ustavil na meni in naslednji trenutki so bili moji.

»Zelo si zrasla. Kite pa si porezala …, seveda …. Kako je v šoli v Mariboru?«

Pri odraslih nikoli ne veš, kaj naj rečeš, ko vsi vidijo le spremembe na tebi ...

Nerodno mi je bilo in zmedeno sem odgovarjala, a sem občutila, da me ima rada in da ji je do pogovora. Potrudila sem se in skrila zadrego.

»Naša Frajla se samo uči. Zdravnica bo,« je ponosno dejala.

Na mamino vzpodbudo je sledila v kuhinjo, jaz pa sem izkoristila priliko in šla s skodelico ob vrt po ribez. Mama je sklenila, da je prav, če ponudi po gobovi juhi in ajdovih žgancih še posladek.Ta je bil tega dne moja skrb.

Borovnice in ribez s sladkorjem ima Hanika rada. Le kdo se bi branil?

Hitro sem bila nazaj

Ob pripravi kosila je bilo prijetno klepetati, vendar sem Haniko raje poslušala. Po novicah je sledilo:

»Hoj, Marta, se spomniš tistega, ko so jagri prinesli k Murnu kofe, da ga naj Urša skuha?

Ko so prišli nazaj, bi ga radi pili, pa je rekla, da je še vedno trd?« Zvonek Hanikin hi, hi je vel od štedilnika.

»Seveda! Še kje drugje se bi tako zgodilo,« je trdila mama zelo resno. Ni ji bilo do smeha.

»Kofe sva znali pri Kasjaku skuhati, kajne Marta,« po kratkem premoru pa. »bolj malo pa sva ga spili.«

Mama je le prikimala.

Tedaj je zadišalo, saj je Hanika pražila kavo. Postala sem radovedna.

»Le glej, da boš znala! Ti jo boš zmlela. Po kosilu jo bova skuhali.«

Takrat sem menda prvič videla surovo kavo in spoznala, kako jo je treba pripraviti.

Tudi jaz bi jo kuhala, kot Urša, sem pomislila.

Doma smo imeli mleto Knajpovo kavo in Frank. Spomnila sem se, da je med vojno in tik po njej mama pražila oves in ječmen, nekoč celo olupljen hrastov želod, a je bila kava iz njega trpka. Nobena pa ni tako dišala.

»Justa mi jo je prinesla za god. Nekaj let je ni bilo!«

»Potem jo pa prineseš meni…,« je bil mamin ljubezniv očitek. »O, v nedeljo smo jo že pile: Frava, Justa in jaz pa še gospod…. Tole pa sem prihranila, zate. Malo prej bomo praznovale tvoj god. Pile jo bomo na tvoje zdravje in srečo.«

Objela je mamo in ji stisnila poljub na lice.

»Hanika, dobra duša si. Bog lonaj!«

Ne kava, Hanikina ljubeznivost je tisto, kar naj Bog poplača, sem razumela. Tedaj sem pomislila na svoj denar in na kavo, ki bi jo rada privoščila mami, ko bo njen praznik.

Kje neki jo je pa Justa dobila?Gotovo iz Amerike.

Popražena kava je popoldan dočakala zaprta v mali pločevinasti škatli. Po kosilu sem jo zmlela in potem sva jo s Haniko kuhali. Kakšna umetnost!

Hanika je šarila med skodelicami in kot da govori sebi, modrovala.

»Potrebovali bi manjše skodelice, pa bo v najmanjših za vsako le do polovice.«

Potem sva šteli žličke kave in sladkorja, pogreli oboje v lončku, da je zadišalo in zalili z malo kropa.

»Ko se ti kava zasmeje jo pomešaj in odstavi!«

Debelo sem gledala in mešala, kava pa je lezla proti robu. Hanika je še ujela pravi trenutek, zgrabila lonček in ga odstavila.

»Vidiš, skoraj se ti bi krohotala. No, še sva jo ujeli.«

Nič ni očitala, le kavin in Hanikin smeh se je zarisal v spomin.

»Kava je le za odrasle. Malo manj sem ti je nalila.«

Mama je prinesla mleko in radovedno sem okušala prvi požirek. Ne vem, če je bila kava tisto čarobno. Bilo pa je posebno doživetje izkušnje in vonja odraslosti v teh nekaj požirkih Hanikine kave.