Noč maha v pozdrav,
že rojeva se nova temina.
Eno samo temnenje.
Sonce, le bleda luč,
ne svetli dneva brez vonja,
brez sprehoda v dvoje,
brez klepeta ob kavi.
Prazna samota.
Tihe stopinje po praznini.
Prepočasi pozabljam.
Odpreti moram vrata
novi pomladi,
novim vonjem,
svetlobi.
* * *
Tudi če prižgeš
le bledo luč v očeh,
vidim sijoče zvezde
modrega neba,
vidim pot
po širnem vesolju
do najinega planeta.
Primi me, odletiva.
* * *
ukradla sem čas
očistila svoje podstrešje
ometla pajčevine
odstranila odvečno navlako
ostale so čiste misli
premišljevanje o vnukih
o soncu o poeziji
in nasmeh
* * *
razglašena lovim svojo misel
grabim se na kup
včeraj lahkotna, brezskrbna
danes zgrbljena, zaskrbljena
bom zmogla težo
mama med zvezdami
sama na trdih tleh
je že moja jesen
* * *
Eksplozija pesmi.
Hudournik stihov.
Nato suša.
Popolna.
Ni besed, niti črke.
Pesmi so utihnile.
Praznina.
Morda bodo spet prišle.
Kot dež.
* * *
Tonetu Pavčku
Pretrgana podoba pesnika.
Poet za otroke.
Juri Muri v Afriki.
Besede za sladkosnede.
Juri Muri po Sloveniji.
Otrok do konca.
Zaljubljen v življenje,
v obstoj, v poezijo.
Stihi in sonce.
Razkošje besed.
Upočasnitve.
Bil je.
Ostale so pesmi.
Dediščina.
Z njimi podoba.
Nepretrgana.
Cela.
* * *
Pričakovanje
razpreda mreže.
Kmalu prideš.
Ne vidim te še.
Zaznavam že.
Svetlejše so sence,
glasnejša tišina,
hitrejši utrip.
Poznana hoja.
Širok nasmeh.
Ujeta v toplo mrežo.
* * *
Oprano jesensko nebo.
Pod njim med kamni
kraško borovje, brinje,
nezahtevno, vajeno burje,
zelenilo v veliko odtenkih.
Zlatorjave polegle trave
gostijo raztresene
ognjene grmiče,
kupčke krvavečih ran,
spomin na vihranje vojn,
za mene
neboleče dotike ognja,
toploto krasa.
* * *
odlagam
razhojene copate
obrabljene fižolovke
okruške popitih kav
odtrgane gumbe
burjo, jesenske meglice
polomljena polkna
neprespane noči …
na breg starega planeta
naplavina med zvezdami
