KOVAČICA ROZA

Bil je torek, ko je bilo Rozi naloženo novo opravilo. Anzel je menil, da lahko samo njej zaupa nabavo koksa, ki ga je potreboval v kovačnici. Tako je navsezgodaj ob pomoči hlapca zapregla konja in odpeljala proti Ptuju.

Jutro je bilo hladno. Roza je zadrhtela in se močneje ovila v odejo.

Slutiti je bilo zgodnjo zimo. Ob misli na moža je nejeverno zmajala z glavo. Preden je odpeljala z dvorišča je pritekel iz hiše in se povzpel na voz. V roki je držal debelo odejo in ji ogrnil ramena.

Da te ne bo zeblo, je dejal in ji skrbno ovil še noge.

Tega dne je bila čakajoča vrsta na koks še daljša kot sicer in Roza je bila možu hvaležna za toplo odejo Vozovi so se pomikali počasi in Roza je zaskrbljeno pogledovala proti soncu. Hitro je izginjalo za temnimi oblaki, ki so oznanjali neurje.

Ob ostrem sunku vetra je zadrhtela. Dolga ura je bila potrebna, da se je tudi njen voz zatresel pod težo premoga. Tedaj je Roza stopila h konju in ga pogladila po glavi. Velike blage oči so hvaležno sprejemale njeno pozornost. Bila sta stara prijatelja. Konj je bil vajen njenih mirnih gibov in besede v njunem sporazumevanju že dolgo niso bile več potrebne. Poznala sta se že mnogo let in mnogo skupnih poti je bilo že za njima.

Roza je proti njemu nagnila glavo in zašepetala: »No sedaj pa pojdeva domov.« Čakala ju je dolga pot, ki jo je konj mnogo težje premagoval s polno naloženim vozom. Roza se je povzpela na voz in se ponovno ovila z odejo in zategnila vajeti. Konju je popolnoma zaupala in dolga mirna pot je bil čas, ki ga je izrabila za premišljevanje o svojem življenju.

Konj je stopal mirno in sigurno. Svojo pot je dobro poznal Danes se je najprej pomudila pri petletni hčerki. Preden je odšla je še stopila v sobo svoje matere. Ob njej je skrita pod odejo ležala kodrasta glavica. Mirno in brezskrbno se je stiskala k svoji babici.

Mati Marija je počasi odprla oči.

»Ni prav, da moraš na pot, dovolj moških je pri hiši.«

»Rada grem malo od hiše, nič se ne bojte mati.«

»Ne pozabi na malico,« jo je opomnila mati in Roza je z nasmehom prikimala. Ko je šla proti vratom se je še enkrat ozrla. Hčerke prav nič ni moglo prebuditi, mirno je spala.

Misli so se ustavile še pri dveh moževih sinovih. Ljubosumno sta pazila na očeta, kar pa je vodilo v sovraštvo do nje, ki pa ga ni znala krotiti.

Misel na moža ji je zbujala nasprotujoča si čustva. Slepa ljubezen do sinov ga je gnala v nerazumen odnos, ki ga je vzpostavil z njo. Kakor da bi pred njima želel opravičevati trenutke naklonjenosti jo je že naslednji hip zasipal s poniževanji in ploho pikrih besed. Bila je mnogo mlajša od njega, zato se ljubosumnim podtikanjem ni bilo mogoče ogniti.

No, takšno bo pač moje življenje, ko le ne bi bilo še kaj hujšega, se je tolažila. Zagledala se je proti oddaljenem gozdu, skozi katerega jo bo vodila pot. Pogled na vse gostejše snežinke je ni opogumil.

Poskusila je pognati konja malo hitreje a večjega učinka ni bilo Konj je ubiral svoj tempo in tega je po navadi držal do doma. Roza se je namrščila. Sneženje se je krepilo in ob sunkih vetra se je razvilo v pravo neurje.

»Danes se bom pozno vrnila,« je pomislila in si tesneje ovila obraz, ki ga je bičal ledeni veter in nepregledna gostota snežink.

Roza ni slutila s koliko jeze je tega dne mati potiskala lonce po velikem štedilniku, pogledovala skozi okno kuhinje in godrnjala.

»Le kaj je bilo treba ženski na pot. Moški so pa na toplem. Bog ve kako Roza premaguje to pot. Današnji moški niso več pravi moški, sram jih bodi.«

Tudi Anzel v teh trenutkih ni bil brezbrižen. Roza bi se morala kmalu vrniti. Poti je vse bolj zasipaval sneg in zaradi vetra so nastajali visoki zameti. Stal je pred vrati kovačnice in se zaman oziral v nepregledno belino. Sinova, ki sta opazovala očetov zaskrbljen pogled, sta se spogledala.

Anzel se je zdrznil ob znanih besedah.

»Vrag naj jo vzame, če bi bila poštena, bi bila že zdavnaj doma.«

»Bog vedi s kom se vlači po tistem Ptuju, saj pravim, da bi morali že zdavnaj ukrepati.«

Besede sinov so se kot puščice zajedale v Anzlovo srce.

»A ni dovolj, da sami garamo, gospa pa se vozi po svetu in obiskuje svoje ljubčke.«

Že nekoliko potlačeno ljubosumje je znova vzplamtelo in njegove misli so slikale strašne podobe. Videl je ženo v objemu zdaj tega, zdaj drugega. Znani in neznani obrazi so se vrstili in ni jim bilo videti konca.

»Ubil jo bom, nekoč jo bom ubil,« je sikal Anzel in stopil do vrča z vinom. Vrč se je praznil in srce je postajalo lažje.

»Navsezadnje, vrag naj vzame vse skupaj, jaz in moji otroci smo dobili dom, vse drugo ni važno.«

Tako mrmraje je izpraznil še en vrč, se napotil skozi kuhinjo do svoje sobe. Zvrnil se je na posteljo in zaspal. Materinega divjega pogleda ni opazil.

Pogled skozi okno je Marijo znova prestrašil. Veliki kosmi snežink so se divje vrtinčili, sedali na drevje in pokrivali naravo pod seboj.

Dnevne svetlobe skoraj ni bilo več, skoraj stekla je po visokih stopnicah, od koder je s podstrešja skušala videti v daljavo. Ničesar premikajočega ni zaznala, le gosta bela zavesa je migotala pred njenimi očmi.

Nekje daleč med polji sta pot proti domu premagovala utrujen konjič in z snegom obsipana voznica. Obrisi ceste so se že zdavnaj spojili s poljem. Konj se je vse težje upiral naletom vetra. Hotel se je ustaviti a mu Roza tega ni dopustila. Vedela je, da se mora pomikati naprej in da kolesa ne smejo obstati. Stoječega voza konj ne bi več mogel premakniti.

Pred seboj končno zagleda gozd. Pot med drevesi je bila lažja, saj so goste veje zadržale nekoliko snega. Roza je rahlo ošvrknila konja. Le redkokdaj se je česa ustrašila, toda ta vožnja ji je povzročala čudno drhtenje. Njen pogled je zaobjel temino gozda in srce ji je stisnila tesnoba. Bila je sama, tako strahotno sama. Le ona in njen star izmučen konj. Roza mu je vzpodbudno prigovarjala in konj je vlekel, kot bi razumel njeno stisko. Tudi sam si je želel varnega zavetja v hlevu.

V daljavi je zagledala rahlo svetlikanje, ki je naznanjalo konec temačne poti. Toda v istem trenutku se je konj ustavil. Roza se ga je rahlo dotaknila z bičem, toda s tem je izzvala le njegovo nemirno premikanje. Previdno je stopila z voza in se s težavo prebila do konja. Pogledala je po poti in v grozi onemela. Kar je videla jo je navdalo z resničnim strahom. Le malo pred konjem je preko ceste ležalo deblo velikega drevesa.

»To bi lahko bil moj konec,« je pomislila, poznala je zgodbe o zmrznjenih voznikih, ki so jih našli na samotnih poteh. Misel na tako smrt se ji je do kraja upirala. Toda, kot bi nekdo preizkušal njene moči, je močan veter zamajal mogočne veje nad njo. Nanjo se je z vso težo usipal plaz snega. Roza bi v tem trenutku najraje zajokala. Z rokami je objela vrat konja in se s čelom naslonila nanj.

»Kaj bova naredila?« je spraševala in ga trepljala po vratu.

Konj je hrzal in nejevoljno zatresel z grivo

»Prav imaš, čakanje nama ne bo koristilo,« je pomislila in mrzlično premlevala situacijo v kateri se je znašla.

Spomnila se je materinih besed: »Kadar je najhuje ostani mirna.«

In res je poskušala ostati mirna. Obšla je voz in si ogledala drevesa ob poti. Bila so pregosta in niso dovoljevala izogiba ne v levo ne v desno. Pot je vse bolj zasipaval sneg. Vedela je, pohiteti bo morala.

Stopila je pred konja, nekaj mrmrala in merila, uzrla edini izhod, ki bi ki bi jo mogel rešiti iz snežnega objema.

Stopila je pred konja in se mu zagledala v oči.

»Pomagaj mi, sedaj mi pa pomagaj prijatelj moj stari,« je dejala in se odločno lotila dela. Stopila je k zadnjemu delu voza, kjer je visela dolga, močna veriga. Nekega dne jo je tja pripel Anzel:

»Tukaj naj visi za vsak slučaj.«

Roza jo je s premraženimi rokami snela in stopila proti vrhu ležečega drevesa. Sreča, da drevo ni bilo ukleščeno med drugimi drevesi. Konec verige je ovila okoli debla nekoliko pod vrhom, drugi konec je pripela na oje tik ob glavi konja. Stopila na voz in zategnila vajeti.

»Hi, nazaj,« je ukazala konju.

»Nazaj, nazaj,« in konj se je korak za korakom zadenjsko pomikal proti vozu. Kolesa so se premaknila in Roza je previdno zategovala vajeti. Konj je hropel in njegove mišice so se divje bočile pod kožo.

»Hi, hi,«je v gozdu odmeval spodbujajoči in odločen glas njegove gospodarice. Še nekaj korakov in drevo se je premaknilo. Veje si zahreščale in se lomile z glasnimi poki. Roza je vedela, da mora ohraniti mir, le tako bo obvladala konja, da bo ubogal njene ukaze.

Verige, s katerimi je bil pripet so se napele do skrajnosti.

»Vleci, vleci!« je ukazovala in prosila in konj jo je ubogal. Še močneje je usločil hrbet in napel vse sile. Nič manjše napetosti ni čutila Roza, v sebi je zbrala vso moč in voljo. Še enkrat je rahlo zategnila vajeti in voz se je ponovno premaknil Konj se je pomikal zadenjsko, za seboj je potiskal težek voz, pred seboj pa vlekel drevo. Roza je tedaj nekoliko popustila in skočila na tla. V voz se je z vso silo uprla tudi sama.

»Hi, Hi,« je ponovno vpila in hkrati potegnila vajeti. Konj je hropel in pena na žvalah se je rdeče obarvala. Voz se je počasi, a vztrajno pomikal nazaj. Še dober meter in bila sta rešena. Drevo je bilo premaknjeno toliko, da je lahko odpela verigo. Prijela je konja za uzdo in ga previdno peljala okoli ležečega drevesa.

Veter je nekoliko pojenjal, snežinke pa so padale in padale. Roza je ustavila konja in iz vreče , ki je visela ob vozu zajela šop sena. S hitrimi gibi je zdrgnila prepotenega in spenjenega konja po hrbtu.

Njegovo izmučeno telo je stresel drget, toda Roza mu ni pustila počitka.

Vedela je, da ga mora prisiliti k ponovnemu gibanju.

»Ne tukaj, doma boš počival,«mu je prigovarjala in konj je znova potegnil. Sneg in veter sta že zdavnaj zbrisala vse poti a Roza in njen rjavček se nista vdala. Prevečkrat sta prevozila to pot, da danes nebi vsaj slutila njene smeri.

Še dolgo sta se ta dan prebijala med zasneženi polji in njivami. Samotna popotnika, odvisna od volje drug drugega, a obojega je bilo v izobilju. Roza si je počasi segrevala od mraza premrle prste. Tu in tam je konju privoščila nekaj spodbudnih besed. Morala se je z nekom pogovarjati.

Misli so ji uhajale v toplo kuhinjo, konj je hitel v zavetje svojega hleva. Prihod na domače dvorišče je pomenil olajšanje za oba, vendar se je Roza ob pogledu na vhodna vrata ponovno zdrznila. Na pragu je zagledala mater. Ovita v volneni plet je mirno stala v mraku z leščerbo v rokah strmela v noč in čakala. Drobna ženica je trepetala za svojo hčer. Le ona. Nihče drug si ni belil glave.

Iz hleva je pritekel mlad hlapec Franček. Prebudilo ga je glasno hrzanje konja. Pomagal ga je izpreči in odvesti v hlev.

»Prinesi mu sena,«je dejala Roza, z rokami zajela šop slame. Z velikimi krožnimi gibi je pričela otirati konja. Franček jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pristopil tudi sam. Konja sta dobro osušila in pripravila na počitek. Preden je stopila iz hleva ga je še enkrat objela in naslonila glavo na močan vrat. Čutila je njegovo toploto in mirno utripanje žile.

»Prijatelj moj stari, prijatelj moj ...« je šepetala.

Počasi se je umirila tudi sama. Pogledala je fantiča in se nasmehnila.

»Dobro si to opravil, sedaj pa le pojdi spat.«

V kuhinji jo je čakala mati z vročim čajem. Marija je prilila šilček žganja in tiho opazovala vračanje barve v Rozina lica. Potem je prisedla in jo vprašujoče gledala. Roza je odkimala.

»Ne nocoj, mati, ne nocoj.«

Marija je razumela. Kadar je čustev preveč, besede ne najdejo poti.

Da ne bi prebudila moža, je, kar se da tiho odgrnila odejo. Ob njegovem glasu ji je roka zastala.

»A v svojo posteljo hočeš?«

»Nisem te hotela prebuditi.«

»Lažeš, bog ve s kom si se vlačila, zato se mi sedaj izmikaš.«

Iz njegovih ust je prihajal vonj po pijači.

Roza je onemela. Za trenutek je celo pomislila, da bi bilo bolje, če bi ostala tam v gozdu.

V utrujenih očeh so se zalesketale solze, Tekle so in se niso hotele ustaviti.

»Oholo in razvajeno, kot sem bila, me Anzel še preveč razvaja. To je sedaj moje življenje.«

S sebe je odvrgla še zadnje mokro oblačilo, potem so se po njej stegnile roke in jo potegnile v železen objem.