Zakaj ne bi šla
še enkrat na zmenek
z mestom tistega davnega maja.
Med cvetje španskega bezga,
med klopce in potke,
med študentske spomine,
kjer se na skalnih stopnicah
sprehaja neka druga mladost.
Zakaj ne bi šla
na hrib sredi mesta
pocukat za brk generala
v kavarno na kavo z vami častiti.
Ah ne, saj tudi vas davno več ni.
Pogledat čez strehe, čez kupolo cerkve,
tja do samostanskega vrta
kjer pozabljena jablana cveti.
NA ŠIROKIH AVENIJAH
Na širokih avenijah
Novih sončnih mest
Ni kotička kot je najin
V mestu najinih poletnih sanj
Tam so ulice ozke,
Da z roko dosežeš drugo stran
Tam sončni žarki si polomijo konice,
Da nemočne popadajo na hladen tlak
Na pragu mrzle zime
Se grejeva še vedno, vsak večer
V spominih na nebesa ob obali
Sanjava o vrtu, kjer igra cigan
O vinu, tangu, ki se pleše
Dolgo v vročično noč.
SONČNICA
* * *
Kot sončnica
obračam se za soncem
Senca za menoj
ne pozna mojih misli
Ne vidim je.
Obrnem hrbet senci
Sonce pred menoj
Ne ve za moje misli
Le ti, ki obsiješ me opoldne
Vidiš vse, kar je in kar bo.
* * *
Oblaki visijo
nad golim drevjem.
Deževalo bo.
Prisluškujem kot pesmi
sladkemu šumenju.
* * *
Na trnjevem vrtu,
ograjenim z bodiko,
sanja roža.
Le kdo si bo upal
prestopiti ograjo.
* * *
Roža v vazi.
Pesem nebes in zemlje.
Veni v obupu.
Vse bi dala za meglico,
za kapljico svežine.
* * *
Sončni zaton.
Razblinjajo se vonjave dneva
v lep večer.
Vso noč bomo peli
pesmi o domu in luni.
* * *
Preko hribov,
prek zvokov potovanja
dospeš na cilj.
Dovolj je bilo tavanja
na vse strani neba.
