Janko je smučal na sosednjem hribu po steptani progi, ki so jo naredili otroci sami z večkratno vožnjo po strmini navzdol. Na vrh so se vračali bočno s smučkami na nogah.
»Samo eno uro, nič več,« je rekla mati, ko je odhajal.
Sonce je še z zadnjimi žarki bdelo nad smučarji, iz daljave je slišal klic: «Janko, Jan-ko!«
Smučke je dal na ramo in z najdaljšimi koraki, ki so jih zmogle njegove noge, odhitel proti domu. Zeblo ga je v roke, svečko pod nosom si je utrnil v rokav, ker je v drugi roki držal smučarske palice iz leske. Po kolovozu gor in dol je prisopihal na manjšo ravnino, kjer je samevala stara tepka. Mati je stopila iz hleva, ki je na severni strani čuval hiško pred viharji.
»Klicala sem te že celo večnost, tebe pa od nikoder. »Liška se pripravlja, očeta pa ni doma, da bi šel po živinozdravnika.«
Obdelani deščici sta še vedno počivali na ramenu, palice so same zdrsele na sneg.
»Po tistega gospoda, ki se vozi v svetlem hrošču, grem jaz.«
»Predaleč je in stemnilo se bo,« je rekla.
»Po bližnjici bom šel. Vem, kje stanuje. Tam pri mostu ob reki Dravi.«
»Mimo gradu se spusti do glavne ceste. Pazi, da ne padeš!«
Zmrzovalo je, z gladkimi podplati je podrsaval z ene strani na drugo stran ceste. Mogočne bukve so nad njim stegovale z ivjem posute veje. Strah ga je bilo, slišal je, da so se nekoč v bližini zbirale čarovnice. Ustavil se je šele pod gradom na glavni cesti. Hodil je po odrinjenem snegu v nasprotni smeri toka Drave. Luna je posijala na tri večje zgradbe, ki so poslušale pokanje ledenih plošč na zamrznjeni reki. Zmeden in ves zaso-pel je pritisnil na zvonec pri prvi hiši. Vrata so se odprla.
»Gospod, krava bo dobila telička.«
Ko je vse povedal, je šele opazil, da pred njim stoji ženska.
»Fantič, gospod živinozdravnik stanuje v sosednji hiši.«
S sklonjeno glavo je v mesečini lezel proti visokim vratom in trikrat pozvonil. Uho je pritisnil na les, slišal je korake.
»Kaj pa je tebe prineslo v tem mrazu, otrok ubogi?« je vprašala mlada ženska.
»Stanuje tu gospod živinozdravnik? Naša krava ne more povreči. Mama je sama doma, prosim pomagajte.«
»Prav si prišel,vendar moža ni doma. Odšel je na porod h kmetu čez dravski most. Telefonirala bom v gostilno, naj ga poiščejo. Stopi v hodnik.«
Nemirno je prestopal, premražene roke je potisnil pod jopo in poslušal.
»Tu Danica, prosim, poiščite mojega moža pri Lovrečevih. Čaka ga že drugi porod, naj pohiti domov.«
»Predolgo sem bil na snegu? Kaj če Liška umre? Sestri in bratca bosta brez mleka. Dobrih sirovih kolačev, ki jih najrajši jem, ne bo več. Kriv sem. Kaj pa oče?
Močna svetloba, ki je obsijala Jankov razmišljajoč obraz skozi dve ozki šipi, je hitro ugasnila. Velik ključ je zaškrtal, kljuka se je premaknila, vstopil je gospod s črno torbo.
»Pomagajte, naša Liška pometava.«
Gospod je stekel po stopnicah in se takoj vrnil v pritličje. V roki je še vedno držal črno torbo, s ključi zarožljal in povabil fantiča v avto.
»Zdaj pa le povej , kam se morava peljati.«
Janko je sedel na mehki sedež. Motor je zabrnel, luči so zasvetile, avto se je počasi premaknil.
»V Velikem vrhu številka 16, sem doma.«
»Kdo te je poslal tako pozno? Še zmrznil bi, če bi zašel s poti.«
»Jaz sem najstarejši, oče je v službi. Mama je pri Liški in mlajših otrocih.«
Gume so drsele navkreber po makadamski cesti skozi bukov gozd.
»Še dva ovinka in nato naravnost do prve hiše, tam sem doma.«
Avto se je ustavil pri hruški, mati se je približala in sklenila roke:
»Gospod, rešite kravo.«
Živinozdravnik je sledil brleči petrolejki, se sklonil pod podboji in na molzni stolček odložil torbo.
»Liška, pomagal ti bom,« je rekel.
Slekel je zimsko jakno, zavihal rokav desnice in segel v kravo. Zamahnila je z repom in se v križu upognila.
»Nepravilna lega je, pomagati mi morata. Ti prinesi slamo, vi pa obesite luč na tram.«
Njegova roka se je poglobila do ramena. Stiskal je zobe, po licu so polzele znojne kaplje. Na obrazu so se napete mišice sprostile, ko je navezal mladiču na noge vrv.
»Zdaj pa počasi vlecita. Potegnita močneje.«
Na slamo se je skotalil velik teliček. Liška je oblizovala mladiča po vsem telesu. Živi-nozdravnik si je obrisal roke in čelo. Stopil bliže h kravi in teletu, ki se je že postavil na noge. Mati je Liški prinesla velik kos v vinu namočenega kruha in tele potrosila z otrobi.
»Uboga Liška pojej, da se ti povrne moč.«
»Posteljico še mora nocoj izločiti. Skuhajte kamilice in jih vlijte v mlačno vodo. Žejna je. Če se ne bo sčistila, me jutri poiščite.«
Janko je sanjal, kako je nalival mleko v lončke, ki so jih v rokah držali njegovi sestri in brata.
SIROV ZAVITEK
Na list je vsak dan sproti zapisovala, kaj potrebuje. Po nakup živil sta se peljala z možem samo enkrat tedensko. Testo za pogače je pripisala zadnji dan.
Mira je bila gospa že zrelih let. Nosila je vijoličast ali črn klobuček. Nataknila ga je primerno oblačilom in priložnostim na katere se je namenila. Ta dopoldan je oblekla karirast kostum, obula čevlje s srednje visoko peto in pred ogledalom pomerjala klobučke. Odločila se je za vijoličastega in s tako šminko obarvala ustnice. Mož je odnesel vrečke, ki jih je sam sešil iz blaga, v avto in poslušal radio. Ko je le prišla, je ugotovila, da se torbica ne sklada s pokrivalom.
»Malo še počakaj, torbico moram zamenjati.«
Med hojo po stopnicah se je oprijemala ograje in zadovoljna sama s seboj prisedla.
»Skoraj pol ure te že čakam v avtu,« je rekel.
»Neurejena ne morem iti v trgovino. Ti oblečeš hlače in jakno pa je vsega konec. Ženska mojih let mora skrbeti tudi za zunanji videz. Si naj prihodnjič naročim taksi?«
V trgovini je mož tiho potiskal voziček, žena pa je gledala obložene police in polnila kovinsko košaro. Vozil je po že znanih labirintih in ji sledil. Približala sta se blagajni in čakala v vrsti. Pregledala je še revije in dodala NAŠO ŽENO. Na tekoči trak je preložil vsebino vozička in na drugi strani zlagal živila v ekološke vrečke. Plačal je s kartico in ves nakup odpeljal do avtomobila.
Jože je Mirin sopotnik že več desetletij. Zvesto ji sledi, vsega kar potrebuje v življenju se je že naučil. Ponosen je, da je žena vedno urejena, čeprav se včasih, ko jo čaka, tudi jezi.
Doma je zlagala živila v hladilnik in zagledala v njem skuto in smetano. Na mizi je ležal popisan list. Prebrala je zadnji zapis »testo za sirov kolač«.
»Jože, pozabila sem listek in nisem kupila testa. Prosim, pojdi nazaj in ga prinesi.«
»Ne, danes ne grem več v trgovino! Jutri zjutraj,« je rekel.
Pogledala je smetano in skuto, rok trajanja je še veljal dva dni. Na štedilnik je pristavila lonec in čistila zelenjavo.
»Že zjutraj sem ti povedala, da bo za kosilo juha in sirov zavitek. Dvakrat sva šla mimo hladilnika s testom, pa me nisi spomnil.«
Njena obtoževanja je preslišal in mirno bral časopis, ki ga je prinesel iz nabiralnika.
Takoj po jutranji kavi se je naslednji dan peš odpravil v trgovino. Pri vratih mu je še rekla:
»Samo testo kupi.«
Medtem je v skledi mešala skuto, smetano in jajce. Janez se je hitro vrnil, vrečko je odložil na mizo. Iz nje je zvlekla zavitek testa in še nekaj otipala.
»Ja človek božji, kaj si še prinesel?«
»Kupil sem kos sirove pogače.«
»Pa sem ti rekla, ne zapravljaj! S tabo živeti je vsak dan težje.«
Povesil je glavo in sprejemal očitke, ki so kot toča padali nanj. Njegov posladek je z ovitkom vred vrgla v zamrzovalnik. Ko je neurje ponehalo, je uprl pogled v njene žolčne oči in se postavil.
»Saj sem kupil za svoj denar!«
Obrnila je glavo in skrila solze, ki so privrele iz globine. Z okna je vzel zvezek slikovnih križank in odšel v dnevno sobo. V kuhinji je zadišalo.
Sedela sta pri mizi. Ko je jedel drugi kos sveže pečenega sirovega zavitka je rekel:
»Ti pečeš najboljše sirove pogače.«
TUKLA
»Kaj bova jedli danes za kosilo?« me je vprašala sodelavka.
»Dušen riž in vinsko omako,« sem rekla.
V nedeljo sva kuhali kosilo v najini najemniški sobi. Oprema je bila skromna. Spali sva na dveh divanih stisnjenih k steni. Sredi sobe je stala velika miza in dva zibajoča stola. V kotu nasproti vrat je času kljubovala že večkrat prebarvana omara. V spodnjem predalu sva shranjevali živila. Najino bivališče je polepšala visoka zelena lončena peč.
»Malo riža je še v vrečki. Vina pa ni. Tudi kupiti ga ne moreva, trgovina je v nedeljo zaprta,« je rekla Ida.
»Tisto tuklo, ki sem jo shranila v omaro, vlijva namesto vina. Sami bova skuhali in tudi pojedli.«
V litrski ponvi sem na olju pražila čebulo, vsula lonček riža in prilila vodo. Zmes sem mešala z leseno kuhalnico in asistentko ves čas opozarjala:
»Vklopi, izklopi, vklopi, izklopi!«
Če je vsebina preveč brbotala po ponvi, je izključila vtikač. »Vklopi še!«
Žica je zažarela in takoj ugasnila. Ponev je še vpijala toploto iz keramične obloge.
»Pa ravno danes je crknil ta kohar, počakajva, da se ohladi.«
Še toplo spiralo sva nategovali po keramičnem labirintu. Večkrat nama je že uspelo. Žica se je lomila na vseh zasilnih spojih. Ida je dvignila pokrovko na odstavljeni posodi in pokušala riž, ki se je napel in rekla: «Danes bo polovično kosilo.«
»Ne! Še omako bova skuhali.«
Na hodniku sva našli dve opeki, podložili likalnik, da je bila grelna ploskev vodoravna.
Šefica za stike z elektriko je vključila, jaz sem v majhni kozici mešala moko in sladkor. Ko je masa porumenela, sem rekla:
»Prilij tisto tuklo, da se ne bo zažgalo!«
Vrata omare so zaškripala, ko je iz nje izvlekla na pol zaprto steklenico. Dvignila je plutovinast zamašek in previdno vlivala tekočino v posodo. V sobi je zadišalo. V vedru je zajela vodo in z njo razredčila omako.
»Ti si pa hotela sok, ki sva ga dobili na prvi trgatvi v Halozah, zliti na travo. Iz belega grozdja priteče svetel mošt,« je rekla.
»Zdaj si pametna. Tisti večer, ko sva pri luči pogledali steklenico, si pa bila tiho. Krožnike pripravi! »
Sedli sva k pogrnjeni mizi. Kosilo nama je teknilo. Ponev z vinsko omako sva složno polizali.
