samotne ceste zasenčene
vijo v neskončne se daljave
kot misli tebi posvečene
trpljenja nočnega sanjave
V TEMI
ko sneg v kosmičih drobnih pada
srce preveva misel sama
kot tiha hrepeneča nada
da še bo kopna pod pred nama.
TVOJ
svetel lik omamlja mene
kakor cvet krasan
čeprav mi skoraj
čisto je neznan
TLI
ljubezen tvoja še do mene
se našla bova spet spomladi
ki dala sanje izgubljene
da v njih bom
zopet zaživela v nadi?
TVOJA PODOBA
kot plaha luč v ponočnem snu
si od nekod prišla
in našla pot do mojega srca.
V samotnih dneh
srce zaman se spraševalo je
kje sem nekoč v življenju
srečala te.
IZPOVED SRCA
ti zame podoba si nežnih cvetov
ki niso v žalosti vzklili
ti zame podoba si tistih vrtov
ki bodo življenje krasili
MORDA
bo ljubezen mi vzela obup
ki v srcu ljubečem se skriva
morda izpolnila boš večni moj up
ki v mislih le nate prebiva
OJ DEKLICA ZALA
tvoj mili obraz
ljubezen zanetil je v meni
zdaj čakam da prišel
pomladni bo čas
ko dvomi bili bi izgubljeni
VPRAŠANJE
ponoči ko brez spanja
po sobi hodim sam
me v duši moč spoznanja
skrivnostno vpraša – kam?
a misel mi šepeče
da ne predaleč stran
le tja kjer večne sreče
mi je obraz že znan.
