Sonce, sonce.
Kot razbeljena krogla
skozi bele oblake in skozi morje
napaja raste vse do globine.
Galebi krožijo nad ladjami in čolni.
Utrujeni,
brez strahu izberejo mesto
za počitek.
VEČER NA MORJU
Svet se je zožil
v mali krog svetlobe,
ki so ga ustvarile prižgane svetilke.
Soba zadehti po morju.
Valovi. Njihovi vršički se lesketajo
v razsvetljeno noč.
Vesela glasba odmeva
vse do polnoči.
JUTRO
Z radostjo jutra
ki valovom na morju se utrne,
si pojem pesem:
Po morju jaz veslam,
ubog mornarček sam Srečna uživam to lepoto.
Z vztrajnosti sonca v ekvatorju
bi žgala s poljubi valove morja.
SEPTEMBER
Z vsakim jutrom sprehod ob morju.
Nisem sama. Za menoj gre mnogo ljudi.
Občudujejo belo peneče se valove.
A ne za dolgo, si rečem.
Zopet se bo morje umirilo v oseko. Jata galebov kroži nad valovi,
dotikajo se grebenov valov.
Glasno pozdravljajo sonce in morje.
PRED POLNOČJO
Plesala sem.
V sebi sem začutila ptico
Zibala sem se lahkotno,
kot da bi imela peruti.
Moj ples je bil ritem zemlje,
brez perutnic sem poletela,
brez teže pozabila tla.
Le srce je pelo, pelo.
Poslušala sem valovanje morja.
Ozvezdja in Mesec
mehko drhtijo
kakor skrivnostne strune srca.
OD JUTRA DO VEČERA
Jutra so vsa enaka.
Ni objemov ni ne poljubov,
le bolečina se po telesu pretaka.
In v glavi šumi.
Posije sonce, po vrtu počasi stopam.
Tiho upanje v meni raste.
Cvetice vprašam, če one vedo,
ali bo vedno tako?
Ta tišina vsakdanja
od jutra do večera
Le zvon,
iz daljave večer oznanja.
KADAR PREBIRAM KOSOVELA
Kadar prebiram Kosovela,
je pred menoj cvetlična greda.
Svetli blisk gre skozme –
dobro sem ga razumela.
Te besede o svetem molku.
In samoti.
Neslišne besede drhtečega večera.
Lilije modre in bele.
PESEM
Samo bitje srca.
Tišina povsod.
In potem –
kos v vrhu jablane,
nekje visoko škrjanček,
rumena pastirica, pegam,
stržek, taščica,
pogorelček, penica,
grmovščica …
To je pesem pomladi.
