Bereš li
Rano
U maju
Gore
Mirisni narcis,
Pažljiv i nježan
budi!
Ne kidaj
Grubo
Latice
Bijele
Nježne i čiste
Ko žepske djeve
U tom su nježnom
Planinskom
cvijetu
Gorocvijetu,
Kažu
Planinske vile
U smiraj svile
Šehidske
Mirisne duše
LANAC HAIKUA
* * *
Kraj vrela.Tužni
vrba i ja. Volimo -
vrbe i ljudi
* * *
Kad gora huči
to stabla, braća naša
vjetrove lome
* * *
Gorjet ćeš, zlico
što režeš sestre moje
tri b’jele breze
* * *
Kad ljubav prime
nema rastanka. Bože,
ljudi. Ne, vuci!
* * *
Na rubu šume
mrtva mirišu t’jela
bor, smrča, jela
* * *
Pčela je ajet
kad umre ona, znaj
umrijet će ljudi
ADONIS VERNALIS L.
Če nabiraš
zgodaj
v maju
gore
dišečo narciso,
bodi pazljiv
in nežen!
Ne trgaj
grobo
belih
cvetnih listov,
nežnih in čistih
kot žepske device.
V tem nežnem
planinskem cvetu,
pomladanskem
zajčjem maku,
pravijo,
da so planinske vile
v pokoj zvile
šehidske
dišeče duše.
VERIGA HAIKU
* * *
Ob izviru. Žalujka
in jaz. Oba imava rada
vrbe in ljudi.
* * *
Ko v gori buči
drevesa, brate naše
vetri lomijo.
* * *
Gorela boš, hudoba,
ki režeš sestre moje,
tri bele breze.
* * *
Ko zgrabi ljubezen,
ni slovesa. Moj bog,
ljudje. Ne, volkovi.
* * *
Na robu gozda
mrtva dišijo telesa –
bor, smreka, jelka.
* * *
Čebela je božji znak.
Ko umre ona, vedi,
umrejo tudi ljudje.
