poskušaš prelisičiti
nemir, ga splaviti
in se spraviti, pa kar
seva sanje, ko
(kakšen slad ječanja!)
v beli grozi
z bele veje veje
bezeg,
kostni mozeg zvezd
KO TE VZAME,
te s srhom
razsipa po Vsem,
potem pa zvablja
zrnca zraka,
pa se k tvojim
pa z jezikom
pa pribija
pa k sinapsam
pa privija
k jutru, pa sleče
pa kosti,
še kosti!
reče, pa nase
pa sesuje
vase, nisi
misijonar tišine,
le zdi se, da si
Njeno
sidrišče, sploh ne veš,
zakaj je umirjeno,
kar lomi, v oko
te je, v svoje
onemelo, zase
vzelo
JEK
čustva tipajo
h krhkosti mišljenja,
filigransko razsuto
tavaš, zamaknjen,
v blodnjaku, kjer si
samo utrinek,
obsojen na slutnjo
(od sline Jezika
lahko oslepim,
Slutnja, ali je res,
kar zmoreš
le slutnja) , ta
jek – Kirka
ti pod kože leze,
tod, pravi, besede
mezé,
za nekaj hipcev
njene, s tvojih ust,
se razpirajo
v visoke tišine,
glej, skozi sinapse
polzé, od povsod
PLASTENJE MOLKA, S PAVZAMI
antropolog raziskuje pigmejske prste: ena in
mnogo mnogo, utripajo dlani, njihove
žene pa zvija spod trebuha, tam nekje so uplenili
svetlikajoči plankton molka (zdaj odet v
metamorfoze, zadevaš ob lastno protislovje in pol-
noč je že elastična, čuječni čuti se predevajo
v celec čustev, plast po plast, zorí
k zôri, podrsavajo
pavze, na slehernem peclju
trepetlikajo smisli, tolikokrat
sem te že prepoznal, rečeš nenadnemu glasu, ko sulice spet zadenejo v polno)
NA OSOJU
danes pa je kar vse
iz tvojih stanj, vsaka
oblika vibrira
nek tok (kakšen
lok čela!) se pne
po struni molka
na osoju, konspirativno,
magija stika šumlja
o meandrih večnosti
