Zdaj več ne verjamem
Niti kamnitemu stolpu Tvojemu!
Od tu in preko morja
Se naše kraljestvo ruši
Zamolčano mi vrni da ga
grmovje in trava prekrijeta
Mogoče nam zacvetijo
besede ki se jim verjame
VRH RAMENA
Proč od mene v daljo zreta
Slep Apolon kruta Afrodita
Med stihi brodim pesnikov
Iščem na srcu roko Tvojo …
Polagoma pred teboj brezimni
na obe koleni se priklonim
Pred dnevi se priklanjam
trudno besedo oblikujem pravo
Kamen jalovine Sizifa objemam
vrh desnice Te Desetnica srečujem
tam me tvoj bronasti nasmeh obsije
Izpod krajcev iz ila Davidov spomin.
PRITAJENI OGENJ
Biti morajo nekje izviri, ki nam besede znova pozlate
Skrivnostni ogenj, ki prižiga in ugaša v naši biti
Kamen pa oltar molka na katerem se igrajo
Rdeče nevihte in otroci rasti, ki se ne bodo rodili
Na tem prestolu genija ki ne razpravlja niti odgovora ne daje
Vstaja nadčlovek kajti zavest mu rjoveti ne jenja
A ti ledeni izviri so naše krvi svetinje pravijo
Le hrabrosti nimamo v vsem se kot v ogledalu pogledati
Primeri se nam včasih da zle misli izrečemo
Gluh zvon potem je naše ime in prstni odtisi na njem
Kogar hoče greje to pritajeni ogenj v nas (in vas)
Mrtve ali otroke nerojene v maternicah (ali kamen)
A besneče nevihte močno navalijo in vztrajajo
Dokler se šakali sovraštva v nas bliskovito grizejo
Srdito porivajo en drugega kot valove v orkanu
Čas obiska se izteče in zginemo kot sled na pesku
Čudežna igra ali je kje njen konec
Ljudje se bodo nekega dne obesili v svoj stil.
Pesmi Azema Škrelja je iz srbščine prevedla Mira Uršič in jih je na srečanju prebrala v spomin na tega imenitnega albanskega pesnika.
