VODIČKA
TURISTKA
DRUGA TURISTKA
TURIST, starejši gospod, doma v Evropi ravnatelj šole
POMOČNIK ŠOFERJA AVTOBUSA, zelo mlad
AJAJ, desetletnik
MAMA, njegova mama
RADHIKA, njegova sestra
DIPENDRA, učitelj v indijski šoli
KAMELA MOTOGILERA je precej nesrečna in nerga. SLON TITO se pogosto oglaša z globokimi notranjimi samogovori. PAV se samo razkazuje, včasih pa tudi kaj pove.
V raznih prizorih nastopajo: Turisti v avtobusu, učenci v šoli, kamele v kolesarnici, sloni in krave na parkirišču.
1.
Avtobus poln turistov se prebija po avtocesti nekje v Indiji. Vodička razlaga v mikrofon. Potniki vpijejo vprašanja.
VODIČKA: Obveščam vas, da bomo morali zaviti z avtoceste. Poskusili se bomo prebiti po stranskih poteh, vendar to bo zelo zamudno.
TURIST: Zakaj vozimo po avtocesti v napačno smer? V Sloveniji se vendar kaj takega ne sme!
VODIČKA: Preveč me vprašujete!
TURIST: Vi ste vodička, dajte, vprašajte šoferja!
VODIČKA: S šoferjem med vožnjo ne smemo govoriti.
TURISTKA: Če že vozimo v napačno smer, potem najbrž lahko?
TURIST: Pa vprašajte šoferjevega pomočnika!
VODIČKA: Ravnokar jemlje nove plastenke vode iz hladilnika! Zaradi vaših vprašanj vendar ne moremo ostati žejni!
TURIST: se močno razjezi, glas mu kar piskaHočem vedeti, pravico imam vedeti, zakaj vozimo naravnost proti tisoč in tisoč kamionom in terenskim vozilom!
ŠOFERJEV POMOČNIK: Gospod turist, zdaj bomo zavili z avtoceste. Nekaj ur se bomo peljali skozi vasi ob avtocesti.
Manjši časovni preskok, avtobus ves čas manevrira v gostem prometu.
VODIČKA: Pomembno obvestilo. Šoferjev pomočnik me je prosil, da vam povem, da bodite previdni. Otroci bodo tekli za avtobusom, ne mečite jim bonbonov, če pa jih mečete, jih mečite daleč stran, da ne bo kakšen otrok skočil pod avtobus, zelo radi imajo namreč bonbone.
ŠOFERJEV POMOČNIK: Tudi, povejte prosim …
VODIČKA: Pozor, pozor. Tudi ne fotografirajte otrok, kot da so opice v živalskem vrtu. Niso nikakršne opice, so čuteča bitja, četudi so zelo suhi, hodijo celo v šolo, fotografirajte jih diskretno, če že hočete …
TURIST: Kaj pa krave?
VODIČKA: Krave so tukajšnja značilnost. Hodijo tudi po cesti. Nanje bo pazil naš šofer, brez skrbi, krave pa lahko fotografirate koliko hočete.
ŠOFERJEV POMOČNIK: Voda, boste vodo? Ledena je. Tri plastenke?
VODIČKA: Opozarjam vas, da se bomo peljali skozi zelo revne kraje. Tako revne, da bi se razjokali, če bi otroke videli od blizu. Tu mnogi ljudje živijo z desetimi rupijami na dan, deset rupij, to je sedemnajst centov.
TURIST: godrnja Samo šestnajst, evro je spet padel!
VODIČKA: Videli boste hiše, podolgovate so in z dvorišči, v taki nizki hiši živijo razširjene družine s po več deset člani …
TURISTKA: Kako lepo! Dvajset otrok na dvorišču!
VODIČKA: Skoraj pri vsaki hiši imajo kolo. Nujno ga potrebujejo, ker se morajo pogosto odpeljati v mesto. Prvo manjše mesto je oddaljeno šestdeset kilometrov.
TURIST: Kaj nimajo avtobusa?
VODIČKA: Avtobus tu sicer vozi, upam, da nam ne bo ta hip pripeljal naproti, ker cesta je ozka, primerna kvečjemu za kakšno volovsko vprego … Ampak vozovnica stane toliko kot dva kilograma moke, to se pravi, ni sicer draga, ker za en sam evro dobimo v Indiji deset kilogramov moke, vendar moka ima važno vlogo v prehrani vaških prebivalcev, brez avtobusa pa ljudje nekako preživijo.
TURIST: Kam pa hodijo otroci v šolo? Zdaj se vozimo že eno uro, pa nismo videli nobene šole?
VODIČKA: Pomočnik šoferja nam bo povedal.
POMOČNIK ŠOFERJA: Pot v šolo je zahteven logistični problem. Ste videli ob hiši prislonjeno kolo? Ob tej hiši, pa še ob tej naslednji hiši? To je dokaz, da smo zgodnji in se še noben otrok ni odpeljal v šolo!
VODIČKA: piha v mikrofon Šoferjev pomočnik mi je vse razložil. Pri vsaki hiši imajo kolo. Če mora ata v službo, kar je redko, ker je brezposelnost velika, se otrok pelje s sošolcem iz sosednje hiše, drug drugega peljeta na štangi. Če pa je je otrok veliko, koles pa malo, se tudi pet otrok pelje na enem kolesu!
TURIST: Kaj pa, če zmanjka koles?
TURISTKA: Potem otroci ne gredo v šolo?
DRUGA TURISTKA: Kako se pa naučijo računalništva?
VODIČKA: Problem. Videli boste, da pri nekaterih hišah sploh ni kolesa. Prebivalci so tako zelo revni, da imajo namesto kolesa kvečjemu kakšno kamelo.
TURISTKA: Joj, kamelo, kako lepo!
VODIČKA: Kameli se sicer redko kdaj strga ketna, ampak tudi kamele so muhaste. Kamela je zgolj žival, lahko je nezanesljiva!
TURIST: Vem, kamele pljuvajo. Kako pljuvajo! Jahal sem kamelo v Tuniziji, jahal sem kamelo v Egiptu, nikoli več nočem videti nobene kamele!
VODIČKA: Kamel boste videli prav veliko, prenašajo drva in vodo. Tu se vozimo skozi vasi, kjer so številne kmetije, kmetije navadno morajo imeti traktorje. Tako kot pri nas v Sloveniji. Seveda so to tudi kdaj pa kdaj zelo stari traktorji. Ampak, ene kmetije so tako revne, da nimajo niti traktorja, Imajo samo kakšnega slona!
TURIST: Kaj govorite, slon je prijeten za jahat … slon je odlično prevozno sredstvo … tudi v paradah nastopa …
VODIČKA: Opozarjam vas, ti sloni niso za jahat, ti sloni so namesto traktorjev … Da vozijo vreče žita in prosa na odkupno postajo, da vlečejo kamione iz blata, da podirajo drevesa, če je potrebno … Sloni tudi orjejo, če ni nobenega vola pri roki …
2.
Jutro v precej odročni indijski vasi. Pav kriči in leta na streho in s strehe.
PAV: Jaz sem pav. Paaaav. Letam s strehe na streho. Razširim perje. Zložim perje! Kako sem lep! Padite v nezavest! Glejte me. - Kdo me gleda, ko še nihče ni vstal? - Jaz sem pav! Paaaav! Lep sem, krasen sem! Hočem, da me gledate!
MAMA: Ajaj, zbudi se, Ajaj, hitro se zbudi in vstani! Naš pav se že dere na ves glas!
AJAJ: Ura je pet! Se ti ne zdi, mama, da je nekoliko prezgodaj!
MAMA: Zgodilo se je nekaj izrednega. Očka je dobil službo.
AJAJ: Kje pa?
MAMA: Na železnici!
AJAJ: Na železnici? Ni mogoče. Že deset let si želim, da bi očka dobil službo na železnici! Kaj se je naučil pisati?
MAMA: Ne laži! Pred desetimi leti si se komaj rodil. Pa že takrat je tvoj očka znal pisati, samo vejic ni znal postavljati!
AJAJ: Kako pa da so ga zdaj vzeli? Je njegov bratranec podkupil postajnega načelnika?
MAMA: Ne, vlak je iztiril. Osem vagonov. Očka bo samo pomagal spraviti vagone nazaj na tire in odstraniti razbitine. Za deset dni dela bo imel, so rekli. Moraš mislit, kakšna sreča!
AJAJ: se je pošteno prestrašil Upam, da ne bo vzel našega slona s sabo?
MAMA. Ne, nočejo, da pride slon!
AJAJ: Pa tako dober je v odstranjevanju zvitih vagonov!
MAMA: Slon je zadnjič pohodil dokaz, da je šlo za terorističen napad.
AJAJ: Nič ne vem, niste mi povedali!
MAMA: Stopil je na mino.
AJAJ: Moj slon pa na mino?
MAMA: Mina je bila pod razbitim vagonom, eksplodirala je šele, ko je slon odšel že naprej. Tako se je to zgodilo. Slonu ni bilo prav nič, dokaz pa se je razletel! - Zato bo tvoj očka tokrat šel s kolesom!
AJAJ: Ne, samo tega ne! Vsi šolarji iz soseščine se vozijo po trije, štirje na enem kolesu. Edino jaz sem peljal samo sestro Radhiko in sestrično Umo. Danes imamo proslavo ob zaključku šolskega leta, na županovem travniku pred županstvom, pride delegacija učiteljev iz Evrope, iz daljne Slovenije, sami učitelji na turističnem potovanju, prišli bodo tudi novinarji …
MAMA: Ajaj, moj dragi Ajaj, nič ne skrbi, malo prej sem te zbudila, pohitel boš in pripravil kamelo. Na kamelo spraviš Radhiko in Umo, pa še kakšnega sosedovega otroka, ker tudi njihovi očetje gredo danes na železnico … Koles ne bo dovolj …
AJAJ: zelo potrt V šoli imamo polno kolesarnico. Kam naj tam privežem še kamelo? Če jo bom pa privezal na smetišču za šolo, bo nenehno jedla bananine olupke in se tepla s svetimi kravami.
MAMA: Nimaš izbire, Ajaj … Kamela je čisto dober nadomestek za kolo. Kamela je pravi indijski bicikel! Pomisli, da bi moral na slonu jahati v šolo! Kje bi pa pustil slona?
AJAJ: Imaš prav, mama … bom vzel kamelo. Zadnjič, ko sem moral s slonom v šolo, so me vsi klicali maharadža. To pa ni prijetno.
MAMA: Ampak ti si moj mali maharadža! Vem, spraševali so te, maharadža, kje imaš svojo maharani? Ne smeš biti tako občutljiv. Če imamo kamelo namesto kolesa, pa slona na mesto traktorja, to nič ne pomeni … ! Se nam pač poslovna sreča še ni nasmehnila! Samo, vsako jutro smo umiti in v čistih oblekah! In priporočili smo se bogovom, da nam kakšen pujs ne prekriža poti!
AJAJ: Ti, mama, me vedno potolažiš. Dobro. Grem po kamelo, mama, ti zbudi Radhiko in pokliči sestrično Umo! Naj se hitro umijeta, ker kamela je počasna! Do šole pa je dvajset kilometrov!
3.
Kamela brca in rita in noče poklekniti
KAMELA: notranji monologBrcam, ritam, nočem poklekniti. Ne, poklekniti pa ne! Ne grem na kolena! Vedno ista pesem. Ata se odpelje na kolesu, pa me kar pri priči osedlajo. Nadomestiti moram kolo. Ni dovolj, da me kličejo Holland Retro, kot da sem bicikel, tisti bicikel s košarico spredaj! Ni dovolj, da bom morala v tej vročini do šole! Ko mi šola sploh ni potrebna, saj sem za kamelo povsem dovolj izobražena, raje ves dan nosim vodo kot pa te nemirne punčke in fantke!
Vrišč, nekaj deklic in dečkov.
RADHIKA: precej grdo sitnari Mama, mama, vsi otroci so na kolesih, mene pa silite na kamelo! V šolo hočem, ne pa na kamelje dirke!
MAMA: Radhika, kaj morem, ni vsak dan bicikel, kakšen dan je tudi zgolj kamela.
RADHIKA: V beli oblekci sem, v belih žabah, z belim klobučkom, zadnjič me je poškropil džip, zapeljal je v slonovsko govno, recitiram na prireditvi ob koncu šolskega leta, kako si naj med nastopom ves čas stepam kameljo dlako? Mama! To ne bo patriotsko!
AJAJ: Mama, Radhika na vsak način hoče hoče, da vzamemo slona.
MAMA: Pa vzemite slona!
AJAJ: Ampak, mama, slon vedno kaj poje. Svarim te, zadnjič je župan nasadil mehiške kaktuse, reče se jim aloa vera, slon je kaktuse poteptal, posnifal zmečkanino, potem pa pihal bodice naokrog …
MAMA: Ti nisi resne! Slon ne je kaktusov, kako naj slon ve, kaj je to kaktus!
AJAJ: Župan je rekel, da če še enkrat vidi našega slona, kako žre njegove kaktuse, bo natepel mene in slona in bomo videli hudiča!
MAMA: Ah, Gandi, ne pretiravaj, če hoče župan koga natepsti, naj te natepe, tako ali tako te premalo tepemo, ne bo ti škodovalo, če pa bo natepel našega slona, bo pa on sam videl hudiča, sploh ne ve, kaj je to kvaliteten slon! Bo slon pihal njegove zobe skozi rilec!
4.
Slon močno zatrobi.
AJAJ: prebuja slona Vstani, moj zlati slon, danes greš v šolo! Vstani, moj zlati slon! Končno se mi ponuja priložnost,da prijezdim v šolo kot maharadža.
SLON: notranji monolog, zelo se jezi Nadomestim naj kamelo, ki je nadomestek za kolo? Če kamelo kličejo Holland Retro, kako bodo klicali mene? - Ne, nočem biti bicikel. Sem že rajši traktor, kličejo me lahko Ferguson, pa Zetor, pa Pobjeda, pa Crvena zastava … traktor biti, to je primerno za slona! Ampak nositi otrok v šolo? Nositi otroke in kam? Med samo otročad! Kar trobec se mi bo povesil!
MAMA: O, priden Ajaj, pripeljal boš sestro Radhiko in sestrično Umo na svojem predragem slonu, tako se naši deklici ne bosta pomečkali in umazali. Učitelj te bo gotovo pohvalil.
AJAJ: Mama, zvoni ti mobi.
MAMA: govori v mobi Da, da, da … sem razumela … takoj pridem … da, s slonom pridem … Ampak moj dragi Ajaj, žal imam slabo novico. Sosedu je crknil njegov Ferguson, peljati mora banane in mango na tržnico, posodili mu bomo slona, da bo vlekel prikolico! Dobro plača!
AJAJ: Hočeš reči, mama, naj zlezemo s slona? Jaz, pa Radhika in Uma? Ker sosed dobro plača? Kaj, dobro plača, odlično plača, dal bo slonu dve sto kil gnilih mangov, vse tisto, kar mu čez opoldne zgnilo, ko bo ob cesti čakal na kupce, bo pa slon pijan od zavrelih mangov in bo grdo in nespodobno prdel!
MAMA: spet brenčanje mobi-ja. Da, da, da, takoj bomo, takoj, no ne takoj, malo kasneje. - Tudi levemu sosedu se je pokvaril njegov Zetor. Slon bo moral odnesti sto vreč prosa na odkupno postajo. Potem pa hitro priti domov, da odpelje še traktor levega soseda, tisti ruski traktor Crvena zastava na servis!
AJAJ: O, jaz nesrečnik, slon ima vedno delo, naš ata pa nikoli.
MAMA: V vasi je sto petintrideset odraslih moških, slon je pa samo eden! In to naš slon!
AJAJ: Kaj mi torej pomaga naš slon, ko bo ves dan delal, jaz bom pa moral peljati sestro in sestrično na kameli. Motogilera, počepni …
MAMA: Ne kliči kamele Motogilera, potem bo res mislila, da je moped! Kliči jo lepo po domače, Holland Retro, tako, kot ji je ime! Holland Retro, počepni in poklekni, da se mularija zbaše nate!
KAMELA: glasno protestira, spušča hropeče kamelje glasove Seveda, kamela gor, kamela dol, imajo me za navaden bicikel! Slon pa lahko blefira, da je traktor. Nič žival, traktor! Lahko hlača v mesto, pa steguje rilec po gnilih bananah! Joj, zakaj nisem slon! Joj, kako lepo je biti slon!
OTROCI: Na svidenje, na svidenje!
AJAJ: Daj v drugo prestavo, Motogilera! Dajmo, Holland Retro!
5.
Vrvež pred indijsko šolo.
RADHIKA: Poglej, Ajaj, otroci že sedijo na travniku pred šolo, vsak na svoji rutici!
AJAJ: Naš učitelj Dipendra pa ni zadovoljen.
RADHIKA: Da, zdi se mi prav hud!
DIPENDRA: Ajaj, zakaj se niste pripeljali s kolesom?
AJAJ: Gospod učitelj, prišlo je do nenavadnega dogodka, ata je dobil službo na železnici.
DIPENDRA: Vem, vem, vlak je iztiril … Kaj doma nimate dveh koles? No, seveda, nimate jih. Ali pa - kaj se vas niso mogli pripeljati vaši sosedi na štangah in prtljažnikih?
AJAJ: Nikakor ne, ker so tudi drugi očetje dobili zaposlitev na železnici in so se odpeljali s kolesi.
DIPENDRA: Ojejej, pa ravno danes, ko imamo proslavo!
AJAJ: Najprej sem vzel slona, našega dragega slona, imamo namreč tudi slona, pa je dobil že tri zaposlitve kar predpoldne, kaj bo šele popoldne … Samo tale kamela nam je preostala …
DIPENDRA: Zate bo še šlo, Ajaj, tebe bom postavil kje zadaj v zborčku, ampak Radhika in Uma morata plesati narodni ples, če jima bodo s sarija letele kamelje dlake, kaj bodo rekli gostje iz Evrope? Sami učitelji na turističnem potovanju?
AJAJ: Naredil sem, kar sem mogel. Samo eno vprašanje imam, kaj veste, kam naj parkiram kamelo?
DIPENDRA: V kolesarnico, lepo prosim. Sicer pa … Saj menda ne je gum in sedežev?
AJAJ: Nisem čisto prepričan. Ampak naročil ji bom, naj ne bo požrešna! Mogoče bo zaleglo!
DIPENDRA: Težka bo. Kaj pa če jo privežeš pred županstvom?
AJAJ: Tam sem vedno privezal slona. Ni se obneslo. Pojedel je mehiške kaktuse!
DIPENDRA: Kaj pa če bi prijazno poprosil svojo kamelo, naj se uleže med svete krave in nekaj ur lepo mirno prežvekuje?
AJAJ: Samo da se kamela uleže v prah, je že prašna, čim se uleže v blato, je blatna … da je lastna kamelja mati ne bi spoznala …
DIPENDRA: Ne delaj težav. Ajaj, bodi miroljuben in imej razumevanje z mano, s svojim učiteljem. Tudi jaz bi rad, da bi prišli vsi učenci na kolesih v šolo. Pa imam tu pred šolo enajst kamel in tri slone! Tri slone in enajst kamel! In zdaj pride še avtobus z Evropejci in trije terenci z novinarji!
6.
Oddaljene vasi ob stranski cesti. Avtobus pelje po ozki cesti skozi te vasi. Kamioni in avtobusi mu kdaj pa kdaj pripeljejo naproti. Srhljiva izogibanja. Turisti iz Slovenije vreščijo in govorijo drug čez drugega.
VODIČKA: Važno obvestilo. Na šolo maharadževe nečakinje bomo prišli ob dvanajstih. Biti moramo točni. Ampak na željo nekaterih med vami, da bi poleg bogate šole, ki bo najbrž podobna kakšni naši iz Slovenije, videli tudi kakšno revno vaško šolo, so nam na inšpektoratu za šolstvo priporočili vaško šolo, ki ima danes proslavo ob zaključku šolskega leta. Priti moramo ob desetih, videli bomo šolo z dvema učilnicama in šestimi razredi. S seboj imamo kemične svinčnike in jih bomo otrokom razdelili. Spet vas prosim, ne fotografirajte neprestano, posebno ne učiteljev in inšpektorja, ki bo tudi prišel, da se seznani z nami! Med proslavo pa bo ste lepo stali med drevesi, da ne bo kdo dobil sončarice ali pa ga ne bo zadela kap …
TURISTKA: Tako je prav, to je pošteno, najprej revna šola, potem šele bogata!
DRUGA TURISTKA: In svinčnike bomo lahko razdelili!
VODIČKA: Samo potrpite, popijte čim več tekočine, takoj bomo tam … vidite, že od daleč se vidijo otroci, sedijo lepo na travi …
7.
Šola. Otroci zbrani na travniku. Na daleč odmeva indijska muzika. Plesni nastop. Turisti iz Evrope se drenjajo med drevesi.
TURISTKA: Gospa vodička, krava me grdo gleda.
VODIČKA: Popraskali ste jo po glavi na sredi med rogovi, gospa, krava pa je sveta in si tega ne dovoli!
TURISTKA: Tako lepa žival. Siva in z grbo. Mislila sem pa, da je taka kot kakšna naša slovenska krava!
VODIČKA: Tu krave živijo, dokler ne umrejo nravne smrti, ta krava je stara vsaj trideset let, poglejte, kako samozavestno gleda.
TURIST: Gospa vodička, starejši izkušeni pedagog sem. Zakaj moram stati med enajstimi kamelami in tremi sloni?
VODIČKA: Saj sem vam rekla, da se ne približujte slonom.
TURIST: Ne približujem se slonom. Ampak kamelam se ne morem izogniti. A me kamela ne more pomečkati?
VODIČKA: Lahko. Ampak v tej vročini se ji ne bo ljubilo!
DRUGA TURISTKA: Kamela mi hoče nekaj povedati!
Kamela grgra hrapav kamelji klic.
KAMELA: notranji monolog Kje so našli te posebneže? Najprej me otroci imajo namesto bicikla, zdaj me pa turisti fotografirajo! Kaj naj si mislim sama o sebi? Saj se mi bo zmešalo! spet po kamelje zahrope.
VODIČKA. Mogoče res hoče kaj povedati. Ampak mogoče pa samo hrope, da se malo shladi.
TURISTKA: Zakaj so krave svete?
VODIČKA: Indijci verjamejo, da so krave njihove pra-matere. Vsa civilizacija je bila pred tisočletji odvisna do krav, ki so vlekle vozove. Zdaj krave samo še brskajo po smeteh in se sprehajajo po avtocestah, da je bolj napeto … pa na tisoče jih je, ampak še vedno so svete … Tradicija pač …
DRUGA TURISTKA: Jaz res ne bi rada imela matere, pa še močno svete matere, takole do kolen v smeteh, kako brska za bananinimi olupki med praznimi plastenkami in starimi čevlji.
VODIČKA: Razni kraji, razni običaji! Tudi pri nas imamo na drevesih golobe, tu pa papige. Naši golobi se nenehno iztrebljajo, papige pa tudi. Ni razlike. Vedno ti nekaj pade na glavo. Če nisi previden, seveda.
TURIST: Tam vidim opico!
VODIČKA: Ni samo ena, devet jih je. Druga za drugo so prišle gledat šolsko proslavo. Čakajo, da kakšen otrok izgubi malico. Opice so nore na makarone, na indijski kruh čapati in kaj šele na bonbone. Vendar bonbonov ne bo noben otrok izgubil.
Glasba se izteče.
Ploskanje.
DIPENDRA: Pozdravljam naše goste iz Slovenije, to so učitelji in učiteljice, pripotovali so Indijo, da se iz prve roke seznanijo, kako se šolstvo razvija na indijskem podkontinentu in posebej še v naši zvezni državi.
Ploskanje.
DIPENDRA: Za vsakega med vami, otroci, so prinesli po tri kemične svinčnike …
Spet ploskanje.
DIPENDRA: Zdaj vam jih bodo razdelili, ne gnetite se … prosim, počasi, prosim …
8.
Nekje pred šolo.
Ajaj najde Turista in se mu odločno približa. Turist in Ajaj se vneto pogovarjata.
AJAJ: Oprostite, ste vi učitelj?
TURIST: Pravzaprav sem ravnatelj osnovne šole.
AJAJ: Nekaj bi vprašal. Ima pri vas vsak otrok kolo?
TURIST: Kako naj to vem?
AJAJ: Se vsak pripelje s kolesom v šolo?
TURIST: Ne, skoraj vsi pridejo peš. No, ne čisto vsi. Eni se pa pripeljejo z avtobusom.
AJAJ: Kaj pravite? Nobeden ne prijaha na kameli?
TURIST: Ne, pri nas ni kamel.
AJAJ: So pa konji? Rjavi, beli, črni?
TURIST: Da, da, da. Ampak nihče ne prijaha na konju v šolo. Samo Pika Nogavička.
GANI: Kaj pa na oslu?
TURIST: Na oslu? Ne, ne, nikakor ne.
AJAJ: Na slonih pa najbrž samo, kadar učitelj hoče, da deklice niso pomečkane za nastop?
TURIST: Pri nas ni slonov. Samo kakšen morda v živalskem vrtu!
GANI: Ni slonov? Kako pa potem nalagate hlode? Aha, že vem: Se potem otroci pripeljejo s traktorji v šolo?
TURIST: Ne bi rekel. Traktorji so za delo na polju.
AJAJ: Pri nas doma nimamo traktorja, imamo pa slona. Slona imamo namesto traktorja. Drugi kmetje imajo traktorje, ampak so to stari traktorji, pogosto se pokvarijo, naš slon pa je že zelo star … ampak slon, veste, živi sto let.
TURIST: Imaš rad svojega slona?
AJAJ: Zelo.
TURIST: Kako mu je pa ime?
AJAJ: Tito. Ime mu je Tito. Pred dobrimi tremi desetletji se je pripeljal skozi našo vas voditelj neuvrščenih iz Evrope, predsednik Tito. Dedek je slonu dal ime Tito. Meni je ime Ajaj, moja sestra je pa Radhika, to je tista v beli oblekci, zdaj ravno recitira pesem o domovini … Sestrična je Uma, pleše narodne plese.
TURIST: Lepo. Odlično! In Tito, praviš, še vedno opravlja svojo funkcijo?
AJAJ: Vedno boljše. Zdaj je to slon v zrelih petdesetih letih. Traktor po tridesetih letih zarjavi, slon pa je po tridesetih letih kot nov! V najlepših letih! Mislim, da ga bo jahal še moj vnuk ali morda celo pravnuk!
TURIST: Mi lahko pojasniš nekaj malenkosti?
AJAJ: Lahko, samo če bom vedel.
TURIST: Povej mi samo, koliko učilnic imate?
AJAJ: Dve: Eno za prvi in drugi razred, drugo za tretji, četrti, peti in šesti razred.
TURIST: Ampak kje pa sta ti dve učilnici?
AJAJ: Tu pod obokom je prva učilnica, tu poleg je pa druga.
TURIST: Jaz sem mislil, da je to oder.
AJAJ: Nimamo nobenega odra.
TURIST: Ampak vrat v učilnico tudi nimate?
AJAJ: Bi jo morali imeti? Učilnica nima prednje stene, zato pa tudi vrat ne potrebuje.
TURIST: Pa velika je samo kakih šestnajst kvadratnih metrov?
AJAJ: Dvanajst. Tri krat štiri metre. Če se ne motim. Otroci v prvem razredu so majhni. Po trije na kvadratni meter sedijo vsak nas svoji rutici in držijo zvezke na kolenih.
TURIST: Pa tako lahko pišejo?
AJAJ: Seveda, pišejo, rišejo, pojejo. Pri nas še učitelj na tablo, potem pa skupaj ponavljamo.
TURIST: Ampak imate pouk v več izmenah?
AJAJ: Ne, prvi in drugi razred skupaj, tretji, četrti, peti, šesti pa tudi skupaj. Druga učilnica je večja, ker so otroci že večji, pa ker smo štirje razredi skupaj.
TURIST: V kateri razred pa hodiš?
AJAJ: Jaz? V peti.
TURIST: Vi ste pa že večji in debelejši. Učilnica pa je majhna. Pa vas ni preveč za tole učilnico?
AJAJ: Ne, ker smo skoraj vsi precej zaposleni. S kamelami hodimo po drva in s sloni na tržnico, da pomagajo branjevcem odstraniti gnile banane in zavrele mange. - Pa tudi kravje, kamelje, slonovske iztrebke zbiramo in sušimo. Za kurjavo.
TURIST: Kaj pa boš, ko boš velik?
AJAJ: Zdravnik ali pilot. Bom še videl.
TURIST: Ne boš računalničar?
AJAJ: Oče bi prodal slona in mi kupil računalnik, ampak v naši vasi ni elektrike. Mogoče dobimo najprej sončne celice in potem računalnik, ampak tudi interneta ni … Ne vem, kako naj se potem naučim …
TURIST: mu zelo resno svetuje Moral bi hoditi v šolo v mestu.
AJAJ: Tisto, ki jo boste šli pogledat, takoj ko se naša proslava konča? Šolo maharadževe nečakinje? Ne, hvala, tam vzamejo samo petletne otroke, tam moraš najprej v njihov vrtec. Pa še šolnina je dvesto dolarjev na tri mesece!
TURIST: Ampak, so nam obljubili, da nam bodo pokazali računalniški oddelek, torej, mislim, imajo računalniški oddelek.
AJAJ: Imajo tudi šolski avtobus. Pisalo je v časopisu. Vsi v vasi smo se čudili. Ampak meni je moj slon bolj pri srcu. Veste, slon je zaposlen, vsak dan se najde kakšno delo za slona. Za ljudi pa ni pravega dela. Samo delo na polju. Na železnici pa ne potrebujejo tisoč in tisoč delavcev. Ampak če si pismen, lahko prideš v službo na železnico.
TURIST: Si ti pismen?
AJAJ: Sem pa še premajhen. Slona lahko vodim, ne smem pa s slonom prenašati turistov. Ker pa ne smem s slonom prenašati turistov, je jasno kot beli dan, da ne smem biti strojevodja.
TURIST: Lahko pa si pomočnik strojevodje in nalagaš premog?
AJAJ: Lahko bi bil pomočnik šoferja avtobusa in bi prodajal turistom hladno vodo. To je izredno lep poklic. In po dveh letih tudi sam postaneš šofer. Pa sem tudi za to delo še premajhen.
TURIST: Teči pogledat, če imajo še kaj kemičnih svinčnikov. Da ne boš ostal brez kemičnega svinčnika!
AJAJ: Zakaj pa naj imam kemični svinčnik? Da bom pisal račune? To, kar slon zasluži, je sicer veliko, vsi živimo od tega, ampak zapisovati se ravno ne izplača, vsak dan spoti vse porabimo za moko, proso in banane.
TURIST: Če boš imel kemični svinčnik, se boš naučil dobro pisati, potem boš lahko na računalnik pripravljal projekte in kandidiral na razpisih. To so vladni razpisi, pa evropski in ameriški razpisi. Odpotoval boš v Evropo ali Ameriko in postal boš znanstvenik.
AJAJ: Ni čudno? Vsi mi to pravijo. Zdaj pa še vi. Da, to mi vi pripovedujejo, res, vsi isto … Se nenadoma spomni … Gospod turist, vaši gredo v avtobus …
VODIČKA: Vsi za mano, hitro, hitro, moramo v avtobus … šola maharadževe nečakinje zahteva točnost … videli boste trideset učilnic s klopmi in stolčki … videli boste bazene in teniška igrišča …
TURIST: Deček, kot kaže boš ostal brez kemičnega svinčnika … Na, tu ti dam svojega, malo boljši je kot tisti, ki so jih delile naše učiteljice …
AJAJ: Hvala, svinčnik bom v trgovini zamenjal za banane za mojega slona … Povedal mu bom, da ste rojak predsednika, po katerem je dobil ime. Vesel bo, čeprav vas osebno ni spoznal. Srečno!
TURIST: Srečno!
Avtobus odpelje
9.
Odročna vas. Pav skače s strehe na streho in se dere. Krave mukajo v senci med hišami.
MAMA: No, pa ste pripotovali domov!
RADHIKA: Mama, kamela se neprestano ziblje. Ajaj pa jo zanalašč brca, da pri tem še poskakuje!
AJAJ: Slon, moj Tito … Kaj si že doma?
SLON: zatrobi Že doma? Ajaj, moj Ajaj, kako sem vesel, ko te vidim! Ves dan sem igral traktor, pozabil bom, kje se me rilec drži In še zatrobi.
MAMA: Tito je bil priden. Pojedel je dvesto kilogramov gnilih mangov, sto kilogramov banan in en traktor je odvlekel na servis, trideset kilometrov daleč, drugega pa na odpad, tri kilometre daleč. Pa tudi deset dreves je podrl, ker so bila že stara. Pa še tak ogromen kup govna je naredil, da bomo imeli kurjavo za kuhanje.
SLON: spet zatrobi v pozdrav Vse sem postoril kot bi mignil!
AJAJ: Slon moj, ti si srečen, da me vidiš, jaz srečen, da te vidim, ti si najboljši slon na svetu, nadomeščaš nam traktor, pomagaš nam gojiti spomine na neuvrščene … Zaslužil si si kemični svinčnik, hočem reči, bonbon, ki ga bom v trgovini dobil za kemični svinčnik!
KAMELA: zahrope Name so takoj vsi pozabili. Kot da me ni!
SLON: zatrobi Takšna je naša usoda, kaj hočeš, kamela!
Veliki avtobusi vozijo po ozki stezi mimo odročne indijske vasice. Pozno popoldne, popolna idila …
RADHIKA: Kje je naš pav?
MAMA: Na strehi.
AJAJ: Pav, pav, pav, zakriči, da te slišimo!
PAV zakriči. Potem še enkrat in še enkrat. Vedno tišje.
AJAJ: Pav, tako je prav! Priden.
RADHIKA: Kako je lep, naš pav, kako razširi rep in maha z njim po strehi!
AJAJ: Pav kriči, slon trobi, kamela hrope … vaška idila … vse v najlepšem redu.
RADHIKA: Pa nobenega kolesa ni doma, da bi se človek kam odpeljal!
