Noč, prešla si svojo temo!
Zdaj čakam na tisi vzgib,
ki ga hraniš zame.
Ne bojim se te več, pozna obešalka duš!
Ne bojim se tvoje pošastne obleke,
narejene iz netopirjevih kril,
razmočene od nočnega besa.
Noč, pojdem s teboj tokrat!
Pogledava si v oči in rečeva,
kar je reči treba.
Počešem ti blatne lase,
razmažem oči s šminko,
da se potem reživa tisti neumni kotanji,
ki kliče!
Prijetno je bilo kramljati.
Skoraj bi me vzljubila,
a nekaj v meni se je premaknilo,
odločilo, vzkipelo.
Dani se …
LE VIDEZ
Čeprav se zdi vse drugače,
je to le videz, odsev, približek.
Nihče ni stopil dovolj blizu,
da bi zares videl.
Stena je siva in nekoliko poškodovana,
popraskana od kamnov, s katerimi so otroci
v igri risali po njej.
Odškrnjena je in hrapava,
verjetno je veja v neurju zadela obnjo.
Zbledela je od Sonca
in zamolkla od Noči.
Nihče ni vztrajal, spraševal,
podrgnil ali pogledal,
da bi videl …
PIŠEŠ
Pišeš, ker te Nekdo opazuje.
Gleda čez tvojo ramo in glasno črkuje,
bere besede in šteje verze.
Pišeš, ker ima strog pogled,
mršči obrvi in stiska pesti …
Saj se Ga ne bojiš –
pišeš Zanj!
Pišeš Njemu,
da mu privabiš nasmeh na obraz,
odobravanje in sproščenost.
Da prikima,
brišeš besede ali črtaš vrstice.
Tako Ga zadržuješ ob sebi …
Strah te je,
da se bo naveličal.
Potem te ne bo več bral
in ne bo ugibal, katera misel bo naslednja,
zapisana in hkrati izbrisana.
Ne bo več buden nad tvojim navdihom,
strahom ali strastjo.
Potem boš kar ustavil vse vozove
in obstal ob cestnem znaku
ne vedoč, kam!
OCEAN VSEH DUŠ
Kako počasi zna kapljati,
curljati iz vsake rane,
iz najmanjše ureznine,
vsake celice svoje biti.
Tako počasi in previdno,
da je kdo ne prestreže,
ne zaveže izvira in prekine
njenega plesa.
Iz trenutka v trenutek,
neusmiljeno in vztrajno,
z zvokom strune
trubadurjeve lire.
Previdna je, brezkončna tekočina,
topla, odrešujoča, poželjiva.
Kapljica za kapljico
v neskončen ocean vseh duš,
ki se stapljajo tod
in bosonoge plešejo po steklenih drobcih.
