Za devetimi vodami, tam, kjer vzhaja sonce, se tu in tam dogajajo nenavadne reči. Verjetno je že tako – ko vzide sonce, se prebudi življenje.
Ob mlaki, čisto ob robu vasice, svoje dni preživlja mravlja. Je bolj neobičajna mravlja. Ima štiri pare nog in odeta je v živo pisan kožušček. In drobenclja.
»Nov dan,
nove dogodivščine,
nihče me ne zmoti,
svojim željam hitim naproti.«
Poplesuje, radostno vzklika in se veseli.
Sklene poiskati dom svojega znanca slinastega polža, ki že par dni spi pod listjem ob kamnu.
Prične deževati in mravlja razpre dežnik.
»Verjetno se je že prebudil in ga malo izbezam na plan,« pomisli.
Med tem razmišljanjem pripelje po cesti avto. Mravlja dvigne dežnik višje in avto jo premoči do kože.
»Grozno, grozno, kaj se dogaja,« godrnja in otresa svoje štiri pare nog in kožušček.«
Opazi jo metuljčica izpod brezove veje: »Lep dan, kajne, soseda? Jutri bo še lepši.«
Mravlja se nasmeji hudomušnemu pozdravu, kihne in stopi naprej, naravnost v mlako: »Fuj! Nekaj mi pravi, da za dežjem posije sonce, draga metuljčica.«
Dež ne poneha in pada in pada: »Namočim zemljo in operem naravo, da se bo lesketala v soncu.«
»Res je,« se smehlja metuljčica izpod listov: »Le osveži naravo, da bo spet lepa kot v jutranji rosi in bom lahko obiskovala cvetove.«
Mravlja, vsa premočena do kože, pricaplja k polžu.
»Dober dan, stari prijatelj. Dovolj ležanja. Posodi brisačo, da se obrišem in sušilec, da posušim tipalke.«
»Aaaaaa. Kaj pa ti navsezgodaj?« se leno preteguje polž.
»Nič ni zgodaj, sonce je visoko na nebu in čas je, da se prebudiš,« ga bodri mravlja.
»Pogrejem ti kakav in pripravim zelenjavno solato.«
»Dobro, dobro. Tačas se odplazim umit v kopalnico.«
Mravlja pripravi kosilo in ga postavi na mizo. Priplazi se polž z zavihanimi brki in po kosilu skleneta, da se bosta poročila.
