Bela skala v rdeči megli.
Bela hiša
v krvavi zemlji.
Sonce mi utripa na sencah
in med kaplja tekoč
iz ust -
poln rdeče zemlje.
Kamor plujem s tabo
ne pluje nobena ladja.
V kraje kamor me vodiš
ne vodi nobena roka.
Tvoji lasje dišijo po mirti
in oljčno olje ti umiva
golo vznožje trebuha.
In naenkrat je mir...
in samota
dveh človeških zrcal.
ZLATA
Obležala bova
kot zlata snopa pšenice
na rjasti njivi.
Beli konji oblakov
nama bodo dirjali skozi oči
in sabljasta burja
nama bo grgrala zgodbe
o zlatih žlicah obal
in belih mestih
južnih morij.
Obležala bova
kot zlata snopa pšenice.
Rosna,
godna
in usmrčena.
POMLAD
Prišla bo pomlad
s črnimi križi v črni zemlji
s krvavimi noži v belem polju.
Težak veter jo bo nosil naokrog,
z ostrim zvokom,
prežrtega grla kitare.
S črnimi zvončki
se bo oglasila
v suhih vrtovih
in s krvavim telohom
bo pletla grozo
v sanje ljudi.
Prišla bo pomlad.
Črna,
mrtva pomlad.
Nato bo tišina
...
tisoč
milj
naokrog.
