1. julij 2011, letnik XIV
Spoznajmo prijatelji se med seboj, življenje nam bo lepše takoj.
Odprimo svoja srca, življenje gre naprej.
Če te kaj teži, prijatelju povej.
On ti bo prisluhnil in roko podal.
Prijatelj bo ves srečen, da tebe je spoznal.
Šalica je bela, ročica je plava, iz nje se dnevno pije mala, črna kava.
Na šalici je morje, po njej ladja plove, iz te lepe slike dobiš snovi sanjske.
Morje je plavo, ladja je bela, v njej se vsak dan vozi Ančica vesela.
Na žitnem polju angel stoji, v rokah skledo z žitom drži. Golobe hrani, ki ga obletavajo, da se žitnega zrnja nasitijo.
Angel v nebo gleda in Stvarnika hvali, da na zemljo to bogastvo je dal, da lakote ne bo nihče trpel, zato je vso zemljo obogatel.
Žitno polje veter maje, sonce greje, žito zori. Stvarnik zemljo je požegnal in na zemlji vse ljudi.
Hranim vse moje misli, ki trkajo mi na srce. Od Stvarnika mi je dano, da je v mojem življenju vse zapisano.
Končala sem moje pesmi ljubeče, prižgala luč sem od velike sreče. Božja sila pokonci me je držala, ko vse pesmi skupaj sem zbrala.
Potem se knjiga je rodila, za visoki jubilej sem jo dobila. Vsa srečna in vesela, da knjiga je bralcem v roke prispela.
Za to moč Najvišjemu hvala!
