Prijateljica Gizela je prihajala k meni skoraj vsak dan. Kakor hitro je opazila, da sem prišla iz službe, me je poklicala s praga:
»Odloži stvari in pridi na kavo.«
Stanovala je v vrstni hišici poleg mene in včasih mi je bilo kar dovolj njene domačnosti. Bila je invalidsko upokojena, njen mož je delal v tujini in ko je bilo stanovanje pospravljeno in gredica na dvorišču opleta, se ni vedela kam dati.
»Greva proti večeru v gozd na sprehod?« je sitnarila in že splahovala pod pipo jabolko, ki ga je med pogovorom ves čas grizljala. Ob kavi mi je tiščala pod nos biskvit, suh in seseden, da sem ga komaj spravila po grlu, jeseni pa mi je prinašala svojo doma vkuhano presladko marmelado. Stikala je po kotih moje dnevne sobe in me gnjavila:
»V mestu sem videla prekrasno blago za zavese. Sijajno bi se podale k tvoji zofi. V enem dnevu ti jih sešijem. Hočeš? Poglej, če premakneš to stojalo bolj v kot, boš imela več prostora za mizico. Jo premakneva?«
Tudi ko sem imela obisk, nisem imela miru pred njo. Že kakšnih deset minut po prihodu gostov je stala na mojem pragu in mi molila pod nos krožnik svojega biskvita in mi zarotniško pošepnila:
»Vem, da ti peka peciva ne gre od rok, pa sem ti prinesla nekaj koščkov biskvita. Ponudi jim ga.«
Stala sem med vrati s krožnikov v roki, ona pa je že vihrala proti svojim vratom in mahala z rokami, kot da se otepa mojega prevnetega zahvaljevanja.
Kadar je pozno ponoči opazila luč v mojem oknu, se je prikazala s skodelico kamiličnega čaja:
»Popij ga, z medom je. Te daje nespečnost, kaj? Me je od Farazina, če hočeš, ga kupim tudi zate.«
Po svoje se mi je smilila, Gizela. Upirala je vame svoj kravje krotki pogled in skušala ugotoviti, kaj naj še naredi zame, da bi me spravila v dobro voljo in da bi ji dovolila sesti na divan v moji dnevni sobi. Nekajkrat sem jo že zrinila skozi vrata, pa me je zvečer, ko sem legla v posteljo, skoraj zapekla vest. Gizela ni imela nikogar, ki bi jo poslušal. Še njen mož, ki je poleti prihajal domov, je že po tednu dni iskal opravke v mestu, da bi zbežal pred njeno lepljivostjo.
Vse bi še prenesla, njeno pleteničenje ob kavici po delu, sesedeni biskvit, drobne usluge, ki mi jih je vsiljevala, vse. Ko pa se je postavila predme v svojih svetlomodrih tenis copatih in pretesni vetrovki in zasitnarila: »A greva na sprehod?« mi je vedno zavrelo.
»Danes se mi ne ljubi. Res ne,« sem se izmikala. Pa je silila vame s svojim nosljajočim glasom:
»Samo za dvajset minut, samo do jase.«
Pa sem popustila. Hodila je ob meni, grizljala jabolko in neprenehoma govorila, govorila. Tu in tam je podrezala z nogo pod kakšen grm, mi tiščala pod nos gobo, ki jo je staknila, in se vsakih nekaj minut zazrla gor v krošnje in vzdihovala:
»Kakšen zrak, kaj?«
Bilo je pred leti, v začetku avgusta, ko me je nekega poznega popoldneva spet zvlekla v gozd. Na sredi poti k jasi je nenadoma obstala in z napol obgrizenim jabolkom pokazala na potko, ki se je zgubljala med gostim grmičevjem.
»Tu še nikoli nisva šli,« me je pogledala in cuknila za rokav.
Zgrozila sem se. Bila je to moja potka k štirim hrastom. Moja potka, moji hrasti.
»Sem že hodila po tej potki, nič kaj zanimiva ni,« sem jo skušala odvleči na staro stezo. Pa se ni dala. Kako bi rada spoznala vse potke, kako ji prija večerni zrak, je besedičila in že je odvrgla ogrizek v grmi in zakoračila v novo smer. Odlomila je gabrovo vejico in z njo udarjala po praproti, ki je v šopih silila na pot, se zagnala med ciklame, ki so privzdigovale odpadlo listje in osmukala listje z veje mlade bukve, ki jo je oplazila po ramenu.
»Poglej, vse, kar človek potrebuje na tem svetu, so takšni sprehodi v gozd. Proč od trušča in ljudi, se ti ne zdi? Je silila vame.
Nenadoma sem začutila, da se okrog naju dogaja nekaj čudnega: rastje ob poti se je začudeno stegovalo k potki, ob gležnjih sem čutila lasnati mah, ki je spolznil s kamnitega sklada, grmičevje me je skušalo ustaviti z metlasto dlanjo, grčava korenina bodike mi je zagodila čevelj, vedno teže sem se pulila iz vznemirjenega rastja.
Miren človek sem, moj korak je prožen in tih. Tak, kot ga imajo ljudje, ki imajo radi naravo in se znajo gibati v njej.
Pot do štirih hrastov je bila navajena mojega ponižnega romanja, ko so mi poplesujoče svetlobne pege utripale morsejeve znake na priprte veke. Po potki sem vedno hodila miže. Rastje tam naokrog me je poznalo po vonju, po dihu.
Prišli sva do prvega hrasta, katerega debelo prastaro deblo je zakrivalo tri mlajša drevesa, ki so rasla skoraj v ravni črti za njim.
»Hrast, hrast, kodrogrivec, kdo lase ti razčesava …« se je postavila Gizela podenj. »Kako gre naprej, se spomniš?« je odganjala roj mušic izpred obraza in me nestrpno gledala. Sploh ni opazila, da je gozd popolnoma obmolknil. Kot da se je odprl nekje med borovničevjem ogromen lijak. Slišala sem, kako so posamični zvoki klokotaje izginjali vanj, kot voda iz kadi, ko izvlečeš čep. Gizela se je naslonila na deblo najstarejšega hrasta in ponovila:
»Kako gre naprej: Kdo lase ti razčesava …« Sedaj je zahteščalo v hrastu, da je poskočila od strahu. Deblo za njenim hrbtom je zevnilo, da je nekaj lubja kar sfrčalo na vse strani in Gizela se je zvrnila v notranjost drevesa. Reža se je zatem s tleskom zaprla in v istem trenutku je krik gozdne vrane razcefral tišino nad krošnjami. Nato so začeli pljuskati od vsepovsod glasovi in kmalu napolnili ozračje.
Nekaj me je podrezalo pod koleni, ko sem se obrnila, da bi se odpravila proti domu. Bilo je malinovje, k se mi je nudilo svojimi jagodami, prijetno hladnimi v prvem mraku.
SPOMENIK
Umrl je moj stari prijatelj. Še sedaj ne morem verjeti, da ga ni več. Poznala sva se že več kot trideset let. Mislim, poznali smo se on, njegova žena in jaz. kako sem ji zavidala, komu je šla s prsti skozi kratko postrižene kodre, obrnila sem se proč, ko jo je šegavo ogledoval z očmi, modrimi kot cvet cikorije. Ko smo sedeli v njunem stanovanju na rdeči plišasti sofi in nama je pripovedoval o fantovskih potegavščinah iz svoje mladosti, je zdolgočaseno balansirala copat na konici prstov in bolščala proti kuhinjskim vratom. Med pripovedovanjem se je trepljal po trebuhu in si segal s prsti za odpeto srajco. Moj bog, kako krasno je bil poraščen po prsih. Goste zlatkaste kocine so se mu svedrale in iskale pot celo skozi gumbnice na srajci. In ko sem zvedela, da je umrl, sem najprej pomislila prav nanje, na čudovito mehkobo, na skoraj rezek vonj, ki mi je puhnil v nosnice, ko me je nekega večera, prd mnogimi mnogimi leti med plesom napol za šalo stisnil k sebi.
Za njegovo smrt sem izvedela, ko sem sedela na klopci v mariborskem parku in drobila kruh grlicam.
»Nič ni bolehal, kar nenadoma ga je pobralo,« mi je povedala znanka H., medtem ko se je njen pes nepotrpežljivo postavljal na zadnje tace in hrepeneče pogledoval k pticam. »Bila sem na njegovem pogrebu in lahko ti pokažem, kje leži njegov grob,« se je ponudila. Ko se je poslovila in jo je pes skoraj v diru odvlekel proti Trem ribnikom, sem še dolgo sedela tam in pustila, da sta mi dve grlici vzprhutali v naročje in kar iz vrečke zobali krušne drobtine.
Drugi dan sem stopila na pokopališče in poiskala njegov grob. Postavili so mu tudi že spomenik, neobdelan granitni sklad z lepima tremnorjavkastima žilama, ki sta tekli diagonalno po kamnu in se nato združili v koničastem vrhu.
Prižgala sem svečo in vtaknila v masivno vazo oranžno gerbero. Počepnila sem na robnik in si zaprtih oči priklicala v spomin njegov obraz. Po potki, posuti z belim peskom, so hodili ljudje, čistili grobove, prinašali vodo v plastičnih kantah, odnašali prevel in se tiho pogovarjali. Pričenjalo se je večeriti in slišala sem, kako si je zadnji obiskovalec splahoval roke pod vodovodno pipo ob pokopališkem obzidju.
Nenadoma je zavelo vame – sapa z drobnim, komaj zaznavnim vonjem. In ko se je dotaknila mojih nosnic, sem ga v hipu prepoznala.
Dvignila sem glavo in odprla oči. Bil je to vonj moškega nektarja, tistega, ki je nekoč puhtel s poraščenih prsi mojega dragega prijatelja. Zazrla sem se v spomenik, ni bilo videti niti milimetra granita. Ploščo so preraščale srebrne kodraste dlačice, ki so se rahlo vlažne razdišala v zahajajočem soncu. Počasi sem šla s prsti skoznje, se jih dotikala z licem.
Z vrha spomenika sta me mirno opazovali dve grlici.
