Priplavala je
bela ptica.
Krožila je in krožila
nad mojo streho.
Oddajala je poseben sij.
Sedli sva za mojo mizo
in jedli iz enega krožnika.
Smejali sva se, plesali
in počeli bogsigavedi kaj vse.
Vzela sem godalo.
Z mano je zapela
pesem o mladosti.
MLADIČI
Mladiči, čeprav odrasli,
se vračajo.
Otroci poznega poletja.
Posedajo na zelenih vejah,
ki so ožarjene od sončnih
žarkov, mesečevih poljubov,
in zobljejo rdeče jagode
kot plodove največjih ljubezni.
Čebljajo, čebljajo, da pojdejo
za soncem, samo za soncem.
NEVESTA
Ven se peljiva.
Daleč ven iz mesta.
Skrijva se ljudem.
Boš moja razcvetela roža.
Ob kavi, ob moštu
pijeva čarobni napoj.
Hormoni, endorfini
nama igrajo preludij.
Nič se ne boj.
Med boki, korintskimi stebri
boš moja kraljica.
OBISK
Bil je mrak,
veter je stresal
orehe.
Kdo je on, ki po
vročem asfaltu
si brusi pete?
Kdo je ona,
ki čaka ga
v jutranjo zoro
molče?
Iznenada je stopi
čez prag,
ko je najmanj
pričakovala.
Bil je mrak
in vse bi dala,
da bi bilo
in je bilo.
Si res ti, je dejala.
Kako v očeh ti blesti.
Mokro imaš pokrivalo,
si me dolgo iskal,
je deževalo?
Pridi, v moji zibki je toplo.
Stisni me v objem.
To ni pesem,
ljubezen je to.
BOROVČEK
Našla sem te.
Poteptanega v blatu.
Sklonila sem se k tebi
in skoraj zastal mi je dih.
Napojila sem te
s sokom življenja.
Ozelenel si,
vdano tih.
LJUBEZEN
Spustila se je
skozi okno.
Zavzela svoje
mesto na mizi.
V kuhinji.
Bila je povsod navzoča.
Samo otroške oči
so jo videle, belo.
Ptico iz sanj s srebrnimi
perutni
in z otroškim smehom.
ROKE
Golobice bele.
Drhtijo od poželenja.
Prsti vitki bi objeli svet.
Prsti skrivenčeni
od bolečin
ustvarjajo.
Gibanje.
Tople, mehke dlani
ljubkujejo,
se sramežljivo zaprejo v školjko.
Ustvarjajo srh, mirujejo.
Dotik …
Brbončice, ptice ljubezni.
Brazde, gube, črte usode.
Te roke Golobice bele!
Želje.
Izvabljajo angelske melodije.
Poželenje.
Posušijo solzo na licu.
Dlan na dlani.
Toplina.
Akvareli, modeli, akti
od boga poslani darovi večni.
ČUDEŽ
Bil si med
korintskimi stebri,
bil si vihar.
Čutiš, krila si razpel,
me v pajčolan vso odel.
Sem vate skrila svojo bol.
Boga prosila, naj ne odhajaš,
naj kot svetinja
v meni ostajaš.
SVETLOBA
V tujino odhajam.
Ne bom te pozabil.
Včasih mračno bo srce.
Sonce bo sijalo
v moj kelih zlati,
vsakokrat.
Ko luč iz zelenja mladosti.
Le joči! Še zadnjič
me objemi.
Radosti mi natoči.
Dolgost moje odsotnosti
sprejmi kot ljubezni znak.
Kot diamant naj moj korak
se prelije na puščavo,
na črni, trdi asfalt.
