Usahnil je čarobni grad.
Ni več nasmeha
ne solz ne plamena.
Okna brez rož,
samo pozabljene vrtnice
na gredi.
Srebrna smreka se košati.
Ogenj je spomin
na neizpeto ljubezen.
Čarobni grad
brez strehe, oken, vrat.
Duh še tava naokrog,
siplje nežne ciklame
na obledele pesmi.
Mesečina –
bleda senca tihih sanj.
POSLEDNJA TOČAJKA
Osem križev,
še vitka, mladostna.
Posluša radostno pesem
Drave.
Na bregovih njive pšenice,
naloženi vozovi.
Naokrog perjac
in vino,
polni sodi,
nalite čaše.
Stara oštarija.
Marjeta
pomni prešerne zdravice.
Nešplje še
razsipajo plodove.
Njene ciganske oči,
uhani,
knežja drža.
Ogrlica za ogrlico,
davna pesem
za pesmijo.
Poslednja točajka.
STARKA
Starka stopa počasi.
Svetloba jo varuje.
Zrcali se ji v dlaneh,
na licih, v očeh.
Je mladost
in modrost
in sprava z davnino.
Njena pot je pot miru.
Seje zrna blagosti.
Zrna sonca.
Se klanja dihu zemlje.
Spaja dušo v enost.
