ZVON

ZVON

Kisel zrak najeda bron.
Volk zelen, strupen,
ukrade zlati sij očem.

Saj ni zlat.
Je bron, le bron.

V zvoniku poje stari zvon.
Brez leska je in ves zelen,
ima pa vedno še svoj ton.

TRUD

V brezvetrju jadro,
v daljavi obala.
Na čolnu vesla,
boleče dlani.
Veslamo, veslamo,
dlan peče, skeli …
Obali smo bliže.

Je v upanju veter,
ki daje moči.

OLJKA

Pod oljko sem sedel.
Je vetru šepetala.
Vojakov horda tod je šla,
jemala je in klala.

Ob zori že so Kraševke
ob deblu mi slonele.
So odložile jerbase,
jim pot je lil čez čelo.

Pod mojo krošnjo matere
v obupu so jokale,
ker tuj otrok bo prsi pil.
Še sebe so prodale.

Tu sta objela se v slovo,
po kruh jim v svet je šel.
Preklela je v zatišju vej
ta dan, ki ga je vzel.

Grenkoba, kri, znoj, solze,
so mojo prst pojili.
Zato je trpek sadež moj.
Naj olje bo zdravilo.

ZIMA

Na beli njivi
kavke krakajo.
Mar jastreba
ali odjugo čakajo?

Nič zrnja ni.

Ob domačiji
gnilih buč in jabolk ni.
In ni smeti.
Ledene rože v oknih so …
Odprte duri …

Le kavke krakajo.

ODMEV

V mestu,
kot v panju življenje buči.
Časa več ni.
Tu kruh je, med, mleko …
Mene duši.

Pojdem
med gore,
da slišim
odmev.
V kotline,
v tesne doline.
Pojdem
na barja,
gmajne
v vrtače
in jame,
da me samota
objame.

Vriskam.
Kričim.

Prisluhnem.

Odmev.