Odkrušil se je kamen s terase,
kamen, ki sem ga s srcem
iztovarjala s tvornega plovila,
nosila v naročju,
polagala,
usklajevala odtenke barvne,
brusila,
gladila,
poljubljale so me rečne ptice,
samotarji gozdov dvigali v oblake.
Terasa,
ljubezen, radost moja,
pod klobukom sončnega časa
gostiteljica mladosti,
pod sivim oblakom
zavetnica starosti,
propada.
Med pore se tihotapi razjeda,
kruši zunanjost, notranjost,
oblikovno in čustveno,
razjeda življenje moje.
HITIVA, MILA
Sinko me pelje v neznano.
Kot kača se vije pot med polji,
skozi loge,
med hiškami,
ki migljajo v sončnem sijaju.
Na kraju dolge poti,
nad tihožitno dolino,
rumeno poslikana vila
prijazno vabi.
To je njen dom,
tu jo pestujejo kakor mati.
Cerkveni zvonovi potrkavajo
do srca.
V kamrici petnajst počiva
utrujeno telo,
otožna, boža lica obema,
oči govore,
na tej poti usahne ljubezen,
usahnejo sanje,
utihne bolečina.
Padajo solze,
padajo solze.
Ko zapuščava kamrico,
čelo okrasiva s poljubi,
zibelko s šopki želja,
vrni se, Mila.
Z JASNEGA NEBA
napade noč,
vrže se po tleh,
meče sem in tja.
Ko se priplazi moč,
izdahne tihi klic.
Ujame ga demon,
ki bdi nad njim.
Nežna roka ga poleže,
pretipa do kosti,
dotakne se podtalnice,
črne krvi, ki pije kri.
Doktor Gong pogasi ogenj,
pogasi pepel,
na zelenici zaigra na piščalko,
odmeva kitajski narodni spev,
a on mu poljublja srce plemenito.
