ROZA

V majhnem mestu so majhne uličice in stari, starikavi trgi. Takšni postarani od preobilja časa prebitega na dežju, snegu, soncu in vetru. In takšni, ki ponosno prenesejo ime Glavnega trga in se nesramežljivo obdajo s petimi hišami iz leve in šestimi iz desne, zaradi mostu, ki jim vzame daljšo cesto in ime. Takšni in drugačni. Kajti na drugi strani mostu...

V majhnem mestu na majhnem trgu se odvijajo majhna življenja. Takšna, ki komaj uspejo prečkati ulico do konca tedna in ob nedeljah malo dlje. Na drugo stran mostu ali celo v hrib. Temu se tudi sicer izogibajo, da jih ne bi odneslo v svet ali pokvarilo svetovljanstvo. Raje ostajajo na majhnem trgu sredi majhnega mesta in merijo veličino svojega življenja po številu dvignjenih klobukov v pozdrav in izmenjanih receptov za potice vseh vrst.

V našem majhnem mestu je trg. Skozi vrata moje trafike se vidi naravnost nanj. Trafika stoji sredi njega, vrata v njo vodijo s pločnika in pred njo je kovinsko stojalo za kolesa. Od nekdaj je tam in tudi trafika je tam od nekdaj.

Notranjost trafike, ki je velika kakšnih šest krat pet metrov, je razdeljena na tri dele. Takoj ob vhodu skozi vrata je prostor za stranke, ki ga od prodajnih polic loči vedno preobložen pult na katerem najdeš vse, od dnevnega časopisja do kondomov. Med pultom in zadnjim delom so police, na katerih so zložene vrednejše stvari. Police in stara zavesa zakrivajo kotiček, majhen zaseben kotiček ki premore mizo stol in star kuhalnik. V tem malem kraljestvu sem bila že leta in leta kot ukleta kraljična, čeprav roko na srce, kraljeviča niti čakala nisem več.

Ko zjutraj zložim časopise in prezračim majhno kuhinjo, ki se skriva zadaj za zaveso za posebne goste, ki čez dan prihajajo v mojo trafiko na kavico in zastonj branje revij in časopisov, se naslonim na pult in čakam stranke. Zvrstijo se po nenapisanem redu in le redkokdaj se zgodi, da pride Pavle pred Vikico ali Marjetica skupaj z gospodom P. Če se kdaj to zgodi, potem se ve, da se je Vikici na poti v vrtec, kamor pelje vnučka, zgodilo nekaj nepredvidljivega in če prideta Marjetica in gospod P. skupaj, potem vem, da sta kljub zgodnji uri pila v bifeju pri »Visečih lulekih« kakor imenujejo domačini beznico v pritličju doma Društva upokojencev. Takrat ne pomaga moje zračenje trafike in male kuhinjice zadaj za zaveso, kajti vonj, ki pride skupaj z njima iz bifeja, spominja na veliko kad, polno cigaretnih ogorkov pomešanih z dvema ali temi vedri človeškega urina, v kateri sta se hrabro okopala. Približno takšen ali pa še hujši vonj oddajata. Neverjetno pri vsem tem je, da se to ne zdi nič takega in da bife redno obratuje kljub vsem obiskom sanitarne inšpekcije, vsak dan od 05.00 do 23.00, vinjenim gostom in tistim, ki pljuvajo po tleh, ne strežemo, prosim lepo!

Vonj, ki ga prineseta iz bifeja traja še par ur in nič ne pomaga, da strankam strežem še posebej prijazno in ustrežljivo. Vsem se mudi, samo cigarete bi in če sem že dobila revijo Moj pes.

Ko se okoli desete ure val poleže, ko so na policah le še delne zaloge in pomijem skodelice prve in druge, včasih tudi tretje kave, odvisno, kdo vse je bil za mojo zaveso, pride čas, ko gledam na trg. Naslonim se na pult in se skozi šipo zaprtih vrat zazrem čez cesto. Vrata na moji trafiki so stara, tako stara, kot je star trg in ob vsakem odpiranju in zapiranju neprijetno škripljejo. Kar je lahko moteče ali poživljajoče v monotonosti dni. Trg ob tem času miruje. Če je bil zjutraj v zaspanem vrvenju, a kljub temu živahen, se zdaj čez njega potegne koprenasta tišina. Le redki se sprehodijo čezenj, kmetje, ki so prišli v mesto in kakšen tujec, ki se je pomotoma znašel v tem mirovanju. Pod velikim kipom Marije, ki stoji sredi tega trga, dogoreva sveča, ki jo vsako jutro prižge »farovška« Pepca, na poti k prvi maši. Vedno prižiga majhne sveče, ki dogorijo tam okoli popoldneva, da še opominjajo s svojim plamenom mimoidoče »šihtnerje«, ki zavijajo k »visečim lulekom« in igrive šolarje, ki okoli 13 . ure vreščijo skozi trg proti avtobusni postaji. Vozači, jim pravijo in ti šolarji so po tej uri odtujeni dogajanju v majhnem mestu, njihovo življenje se potepe po bližnjih vaseh. Ti, se za umirajočo svečo pač ne zmenijo.

Trg je v dopoldnevih prazen. Nabit z vonjem po malomeščanstvu in segedin golažu, ki prihaja skozi odprta okna. Včasih tudi kričanju ali melodijam radija. Poleg hiše, v kateri je dom Društva upokojencev, imajo čez dan zaprtega psa. Nikoli ga še nisem videla, samo njegov lajež poslušam občasno, pa še ta se zdi, da ni preveč otožen. Kod da je psu kar prav, da gospodarjev ni doma in lahko mirno kraljuje po posteljah, blazinah in označuje novo perzijsko preprogo. Vsaj tako si jaz predstavljam samotnega psa v hiši poleg doma društva. Na sploh je dom društva upokojencev najbolj zanimiva hiša tega trga. Čeprav v njenih kletnih prostorih deluje neugleden bife, ki ga tisti iz društva vztrajno imenujejo klub, in čeprav se po neuglednih zlizanih lesenih stopnicah, ki škripljejo vsaka drugače, povzpneš v prostore društva, kjer naletiš na umirajoč fikus in odcvetelo tajnico društva, ki se zdi kot nekdanja uslužbenka Kmetijske zadruge, primerna oseba za tajnico društva upokojencev in čeprav so prostori društva ravno tako obrabljeni, dotrajani, skupaj z nesrečno položenim zelenim linolejem posredi, je bila to nekoč imenitna hiša.

Fasada je še vedno okrašena z ornamenti in poslikavami, ki segajo preko dotrajane kritine do stolpa z uro, ki sicer ne bije, a je nekoč, še po drugi vojni z bitjem naznanjala pol, četrt in polno uro. Res se fasada lušči in kaže okuse in srečno roko malarjev skozi stoletja in res je, da je kamen pri vhodu zlizan od stopinje in so stara vrata z intarzijami razpokana od sonca in dežja ter zbrcana od težkih pijanih čevljev, a nekoč je bila to Mestna hiša. Pisano z veliko. Hiša v kateri je delil roko trški sodnik in v kateri so v spodnjih prostorih nudili en topel obrok dnevno trškim revežem. In ura, ki zdaj stoji, je nekoč veselo bila, a še pred njo, je bil v stolpiču, ki mu manjka okna, zvonček, ta je zvonil ob polnih urah in opoldne vabil reveže po svoj obrok hrane. Zvonček je poganjala človeška roka, roka tistih, ki so prihajali v hišo po hrano. Tako so bile stvari na pravem mestu, žive in enako tople od človeške revščine in dobrote.

Kdaj so nehali deliti tople obrok in kdaj se je trški sodnik preselil v veliko zgradbo, ki ji še dandanes pravijo sodnija, čeprav so v njej nastanjeni občinski reveži (neverjetno, pomislim, vse nekoč imenitne stavbe imajo v novejši dobi socialne in podobne klavrne vsebine), bi morala vprašati mestnega zgodovinarja, ki je med drugim o Mestni hiši zapisal, da je bila med drugo svetovno vojno, še vedno zelo pomembna, saj je v njej delovalo nemško okrajno poveljstvo, po drugi svetovni vojni, pa so si jo zaradi neurejenega lastništva podajali iz roke v roko, dokler ni vzela pod streho društva upokojencev in začela počasi siveti in umirati skupaj z njimi, čeprav se njeni najemniki ne bi strinjali z mojim opisom.

Hiša sredi trga živi po ustaljenem, varnem in vnaprej predvidenem redu svojih najemnikov. Ob četrtkih in torkih prihaja v prostore društva predsednik in sestankuje s predsedniki pododborov, kadar pa stopi vanjo izven uradnih ur, vem, da se je pripetilo nekaj izjemnega. Takrat nad vhodom zavihra črna zastava in v vitrini, ki je poleg vhoda, zajoče parta. Vitrina je sicer namenjena obveščanju upokojencev o skupnih izletih in o kegljanju na katerem se pomerijo pododbori, a vsake toliko, včasih bolj, včasih manj pogosto, služi kot kraj, kjer visijo osmrtnice. Ves čas, ko v vitrini visi parta, je promet pred vhodom v klub vedno bolj zgoščen, upočasnjen, včasih celo čisto obstoji. Takrat se v gručah zbirajo po trije, štirje ali dva in po mimiki njihovih obrazov (slišati jih skozi zaprta vrata ne morem, razen poleti, ko imam vrata odprta cele dneve in se v mirnih urah prislanjam na podboj, opazujem mimoidoče ter vlečem cigareto) po mimiki njihovih obrazov predvidevam, da se pogovarjajo o umrlem. Včasih so mrkih obrazov, včasih pa živahno krilijo z rokami. Velikokrat najprej pripoveduje eden, ostali ga samo poslušajo. Ko konča, se je gruča za hip sprosti, pogledi begajo po obrazih sogovornikov, nato pa pogovor spet steče, posamično ali hrupno drug čez drugega. Spoznala sem, da je to odvisno od tega, koliko so umrlega poznali in koliko je bil ta zanimiv. Včasih se gruča razdeli. Dva ali trije vstopijo v notranjost, v bife, predvidevam, da tam nadaljujejo govorjenje o umrlem, drugi pa gredo po svojih poteh. Kakršno koli že je dogajanje pod črno zastavo in pred obvestilom o pokojnem, vedno se zdi, da so ljudje, ki se zbirajo na nek način zadovoljni. Prav veseli, ne glede na to, da je na obvestilu napisano ime nekoga, ki so ga poznali, se z njim srečevali pri krožku pletenja ali tekmah ruskega kegljanja, veje iz obnašanja ljudi nekakšno olajšanje. Kot, da so veseli, da na parti niso prebrali svojega imena. Lahko pa, da se meni vse skupaj samo dozdeva, ko takole skozi šipo opazujem grimase in kretnje ljudi, kot v kakšnih starih, nemih filmih.

Nekega dne, pa zastave ni bilo a, pred omarico z obvestili, se je vseeno zbirala gruča ljudi. Slonela sem na pultu in se zabavala ob pogledu na njihovo kriljenje z rokami, ki je bilo za spoznanje bolj živahno kot običajno in tudi ljudi se je zbiralo veliko. In v glavnem so po skupinah odhajali v bife, prav malo je bilo takih, ki bi po živahni razpravi šli dalje. Že res, da je bila sreda in da je predsednik društva ta dan prišel v prostore društva, po čemer bi lahko sklepala, da se je zgodilo nekaj neobičajnega, a begalo me je to, da ni bilo črne zastave. »Mogoče pa grejo sivi panterji na kakšen izlet po vinski cesti,« sem potolaženo pomislila in se nasmehnila ob misli, da upokojenci te vrste izletov imenujejo strokovne ekskurzije.

»Ni plačevala članarine, zato nima zastave.« sem čez nekaj časa ujela pogovor dveh, ki sta vstopila v mojo trafiko in brskala med revijami. Poznala sem ju, redno sta prihajala prelistavat Playboy in podobno literaturo, kupila pa Večer ali cigarete. Nekako sem pogledala skozi prste in nisem gnjavila ljudi, ki so postavali po trafiki in si ogledovali vsebine revij. Ni mi bilo do tega, da bi jim dopovedovala, da se revij ne prebira, če jih ne nameravaš plačati, tega se v majhnem mestu, kot je ta, zagotovo ne počne. Kaj hitro bi se me oprijela oznaka, da sem »hohštaplerska« in to bi pomenilo za mojo trafiko smrt. Zato sem tudi pazila, da sem tistim rednim, zares rednim, dajala še kakšen izvod časopisa zastonj. To je bila najboljša reklama, ki sem si jo lahko privoščila med prodajo tobačnih izdelkov in obeskov za ključe.

»Zakaj so pa potem parto obesili?« je zanimalo drugega.

»Eh , predsednik je dobra duša, ali pa je z njo kaj kdaj imel; kdo bi vedel,« se je nečisto posmejal slednji.

»Ja, saj pa je bila baje včasih dobra baba!«

»Kaj je nisi poznal!?«

»Si pozabil, da sem v vaše konce prišel zaradi lederfabrike, ko sem bil že čez trideset. Saj je skoraj mojih let, malo starejša celo, kako bi jo potem poznal, z mladega.«

»Jaz pa sem jo.«

»Ja, no in?«

»Ja, ne bi ji rekel ne. Ampak v tistem času, bi ona mene Ne bi hotela, čeprav je bila že takrat malo zmešana?«

»Zakaj te ne bi hotela?«

»Je bila pri »taboljših« v našem mestu.«

In sta odkašljala in odkrehala iz trafike, preden sem ju lahko vprašala o kom se pogovarjata. Playboy je žalostno obvisel na stojalu na strani 21 pri lepotici silikonskih prsi in z kalogenskimi in kislinskimi injekcijami napolnjenih ustnic.

Poravnala sem revijo in za bežen trenutek potežkala misel o minljivosti. Lepote, časa, trenutka, življenja, potem pa sem se spet posvetila naslanjanju na pult in gledanju proti gruči ljudi pred vhodom v bife. Očitno je bila umrla(obiskovalca sta mi vendarle nehote izdala pomembno informacijo, da gre za smrt in to ženske), zelo zanimiva oseba. Kriljenju in govorjenju ni bilo videti konca, vmes se je videlo smejanje in ženske so zmajevale z glavami, moški pa so si mežikali. Nekateri so se tudi božali po zavihanih brkih ali si tako ali drugače dali opravka okoli ust. Radovednost v mali trafiki je naraščala in ne bi mogla reči, da je niso začutili nekateri med govorci, kajti trije so se namenili proti mojim prostorom in obetala sem si podrobnejših pojasnil.

»Oštarijo so imeli, to vem, da pa so imeli tudi mesnico...?« so prinesli pogovor z ulice v moje vedoželjno kraljestvo.

»Moj oče je vedel povedati, da je njen oče na veliko klal tod okoli in da se je dalo pri njih kupiti dobre klobase.«

»Kaj jim ni že oštarija dosti nesla?«

»Zagotovo, ampak saj veš kako je to. Ko je enkrat kup, hočeš še večjega.!« V oštariji je v glavnem gospa delala, Roza je potem pomagala, ko je bila že večja.«

»Meni se zdi, da je imela tudi brate, eden naj bi bil inženir v Ljubljani.«

»Tri brate je imela, pa še eno sestro, a saj veš kako je bilo včasih z otroci. Če je eden umrl, so pa drugega naredili. Meni se zdi, da sta ostala samo ta brat, za katerega praviš, da je v Ljubljani, pa ni v Ljubljani, niti ni bil. Bil je v Mariboru in je že umrl. Pa ni bil inženir, le od koga si to pobral, samo tehnik je bil.«

»Ja, ne vem no...«

» Ti pa jaz povem!«

» A Roza je bila pa kar doma.«

»Ja, pa stari je ni maral, že iz otroštva ven ne. Menda se mu je zamerilo, ker je njen brat dvojček umrl, ona je pa živa ostala. Baba!«

»A od dvojčka je bila?«

»Ja, no, menda je bil stari kriv, oče njen, da je bila malo zmešana.«

»Zakaj?« »Eh, včasih so otroke tepli, bolj tepli, kot pa so jim dajali kruha, Rozo je pa menda stari še posebej pretepal. Pa kar po glavi, zato pa je bila malo čudna. Čedna pa čudna!«

»Ja, če je v gostilni delala, je morala biti tudi pametna, da je znala računat.«

»Saj je bila. Pametna, čista, vse! Pa ko je bila mlajša je bilo v glavnem še vse v redu z njo. Samo kadar je bila luna polna, je norela. Takrat jo je stari zaprl v sobo pa pošteno prebutal, da je dala mir. Za dan, dva, pa je bila spet dobra.«

»Ni čudno, da se ji je zmešalo, če je tako delal z njo!«

»Ne, zmešalo jo je potem na stara leta. Stari ji je dal potem mir, ko ga je enkrat z motiko nazaj udarila!«

»To pa nisem nikoli slišal!«

»Ja, pa je res, na vrtu je bila, stari jo je pa v gostilo klical. Baje so imeli lep vrt, škoda da je šla hiša in vse potem k vragu. No, kaj sem že hotel reči.? Aja, ni ga čula in jo je začel zmerjati. Ni še odložila motke, ko jo je stari prijel za lase, veš kakšne lepe črne lase je imela in jo začel tolči po glavi. Takrat ji pa je baje čist utrgalo. Z motiko je začela tolči po svojem očetu, da so ga komaj rešili v špitalu v Celju. Njo so hoteli zapreti, pa se je brat potegnil zanjo in zanikal, da bi ona kaj naredila očetu. Pa stari je tudi ni hotel ovaditi, zaradi sramote pri hiši. Sam pa ni spregovoril več z njo, dokler je živel. Mogoče je tudi to malo pripomoglo, da je bila čedalje bolj nora.«

»Ne, po moje pa pol, ko je šla oštarija na kant in je šla delat na kmetijsko zadrugo.«

»Ti sem čul, da je bila prej za čistilko pri Zidarju.«

»Ne, pri Zidarju je bila potem, proti koncu. Prej je bila še v Menzi, tam se ji je začelo mešati.«

»A po tistem...?«

»Ja, po tistem.«

In sta sogovornika obmolknila, zahtevala tobak in dvoje čokoladic in šla. Tretja iz skupine je bila ženska, ki je med tem brskala med voščilnicami, poznala sem jo, zato sem ji upala reči:

»Koga pa pokopavajo?«

»Noro Rozo.« je bila kratka in zdelo se je da je pogovor zaključen.

Ah, seveda, lahko bi vedela. No, ali pa tudi ne, sploh nisem razmišljala, da je že nekaj dni ni bilo na spregled. Smešno, kako se na nekoga lahko tako navadiš, da se ti celo zdi, da ga vidiš in slišiš, čeprav že dolgo ni bilo njenega kričanja po trgu. In opletanja z rokami okoli sebe, ko je živahno odganjala namišljene ljudi stran od sebe. Ja, tako je bilo! Zmerjala in krilila je tja v en dan, da je že nihče ni več resno jemal. Pred oči mi je stopila stara ženska, ki je blodečega pogleda in štoraste hoje koračila po mestu in imela poleti in pozimi na glavi ruto. Zavezano na poseben način, niti ne naprej niti ne nazaj, nekakšen vozel se je ujel za njenimi ušesi in držal ruto na glavi dolgih las, ki so v neurejenih pramenih padali na ramena. Ko sem jo spoznala še rjavi, v zadnjem času pa že sivi, no, zdaj pa….Živahna in vitalna se mi je zdela vse do zadnjega.

»Pa kako je umrla?« sem vseeno vprašala žensko.

»Rak jo je baje, zdaj na koncu. Ni hodila k zdravniku pa nihče se ni brigal zanjo. Sosedje so pa nekaj dneh opazili, da je ni iz koče, je bilo že prepozno. Mislili so da jo je kdo ubil, ko je imela tako neurejeno življenje, pa se je izkazalo, da je imela raka. No, pa saj je revica rešena,« je bila prizanesljiva sogovornica.

Nisem hotela drezati vanjo. Malo hudo pa mi je vseeno postalo čeprav nisem ravno tiste vrste, da bi hodila v mrliško vežico gledat, če ni kak znanec umrl, da bi šla jokat za njim.

Roze sem se dolgo časa bala. Ko sem bila otrok, še posebej. Blodila je po mestu in vpila nad nami, otroki. Tudi ona je imela otroka, sina, hodil je na našo šolo. Čuden fant, ali pa so nam ga kot čudnega predstavili učitelji. Otroci smo radi sprejeli mnenje odraslih in bili še veseli, da smo se imeli iz koga norčevati. Ne vem kdaj me je moj sošolec zapustil. Menda so ga dali v posebno šolo. Seveda, posebne šole so bile za take otroke. Za drugačne, za neumne ali pa za pametne. Prepametne. Take, ki jim danes pravimo, da so posebni. Vendar v drugo smer. Takrat pa so bili posebni do te mere, da so jih dali v posebne šole, kjer so jih skušali prilagoditi. Nam normalnim. Po tedanjih merilih, seveda.

No, Roza je že takrat hodila po mestu in zmerjala otroke in mislim, da tudi svojemu sinu ni prizanašala. Ali pa je bila takšna samo v javnosti in je bila v njegovi družbi samo mama. Težko verjamem, a vendar? Zdi se, da je bilo še slabše z njo, ko so ji sina vzeli. Ali je odšel sam. Ne vem, v kasnejših letih je nekaj časa bivala v drugem mestu, a se je vsak dan vozila v naš kraj. Z lokalnim avtobusom. Ker je bila umazana in neurejena so se je ljudje izogibali in šoferji so jo preganjali iz vozila. Na lastne oči sem videla in slišala, ko jo je šofer lokalnega avtobusa nagnal iz njega, češ da smrdi in da on takega gnoja že ne bo vozil. Tudi v trgovinah so trgovke s sprejem brizgale za njo, ko se je sprehajala med policami. Z vonjem po vaniliji ali španskim bezgom. Kot preganjana zver se je zdela, kajti nenehno je renčala nazaj. Včasih je imela jasen pogled. Takrat si ji lahko rekel besedo dve, se kaj pomenil z njo. Vem, da sva se nekajkrat pogovarjali, ko je vozila smeti na bližnje smetišče in si s tem zaslužila še dodaten tolar, čeprav je imela pokojnino, ki si jo je sama zaslužila. Tisto z Zidarjem je bilo res. Takrat mi je rekla, da je alkohol smrt in da smo ljudje prasice, ker puščamo svinjarijo za seboj. Saj bi ji dala prav, če ne bi bila sama takšna, no, kot .. ..

S svinjami je imela tako ali tako nek poseben odnos. V obdobju leta ali dve, je celo vodila prašička po mestu. Na vrvici. Svinji je bilo to celo všeč. Otroci pa so se imeli iz česa in koga norčevati. Seveda tudi odrasli. Roze se spomnim tudi po obdobju, ko je bil ob njej moški. Leta in leta sem jo srečavala z ruto na glavi in v zimskih čevljih, neke jeseni, pa se je ob njej znašel moški. Urejen gospod, vsaj na videz, s palico v roki in v črnem suknjiču. Takrat je bila Roza - roža. Frizerka, ki dela v mestni frizeriji je še dolga leta govorila o tem, kako je bilo, ko je prišla k njej Roza in naročila, da ji umije lase in naredi frizuro. Rekla je, da ji je lase umivala z rokavicami na rokah in v posebnem prostoru, da je ne bi druge stranke videle. In, da jo je tako uredila, da je še sama ni prepoznala. Ob tem se je potrdilo tisto, kar so trdili starejši ljudje, da je bila nora Roza prava lepotica. Zakaj je moški potem izginil in kam je izginil, ne vem. Nekateri so pravili, da je umrl, drugi, da je imel ženo in da se je vrnil k njej. Tretji pa so iz tega naredili pravi zgodbo. Pravili so, da je bil moški Rozina prva ljubezen, ki ji jo je oče prepovedal, ker fant ni bil slovenskega rodu pa še reven je bil. Pravili so, da je Roza zato znorela, ker imela otroka z njim, on pa jo je zapustil. In se po tolikih letih vrnil k njej, ker je tudi on ni mogel pozabiti. Neverjetno kako romantično je vse skupaj zvenelo in kako lepo je bilo slišati tako ganljivo ljubezensko zgodbo, čeprav nekoliko neverjetno. Kakorkoli je že bilo in kaj je bilo res, mislim, da ni vedel nihče. Dejstvo je, da je Roza od tistih dni, kar je moški odšel, posedala po avtobusni postaji in čakala svojega princa. Saj so ji tudi pravili tako, kraljica avtobusne postaje.

Če prav pomislim, še nikoli nisem toliko časa mislila nanjo. Bila je del našega mesta, del mojega vsakdana, ko je včasih prestopila prag moje trafike in mi nekoč celo nabrala rož. Če prav pomislim, se ji nikoli zares nisem posvečala ali se zares zagledala vanjo. Mislim, tako, zares. V oči, v njen pogled, ki je bil včasih, kot sem rekla, povsem jasen. Kdo ve, kako pa me je ona videla skozenj?

»Boš šla na pogreb?« me je vprašal gospod P.

»A Rozin? Ne, zakaj?«

»Celo mesto menda gre.«

»Zakaj pa?«

»Ah, saj se je vsem po malem smilila, pa dobro je delala ljudem. Saj je pomagala, pa čistila in v dneh ko je bila pri pameti je bila čisto v redu?« »Nisem imela takšnega občutka, da bi jo ljudje kaj posebej marali.« »Ah, saj veš, ljudje ne marajo drugačnosti, pravzaprav se je bojijo in nori ljudje pravijo, da so od Boga poslani. Marsikomu je vrgla resnico v obraz, tega niso marali.« » In kaj je bilo pravzaprav res?«

»Tega najbrž nihče ne ve, ali pa nekateri vedo, pa so tiho. Saj veš, da je bila Roza iz premožne družine in da so grdo delali z njo. Potem pa so bili še ob imetje in nekateri so ji to privoščili, čeprav se je tudi smilila marsikomu. Potem pa je šla delat in dokler je delala pri kmetijski zadrugi je bilo v redu, ko pa je šla delat v menzo se je pa zgodilo.« »Že drugič danes slišim, da se je nekaj zgodilo z njo. Pa kaj je bilo?«

»Eh, pravijo, saj veš, govorili so, da je tudi stregla tem zidarjem, no tem, ki so delali na gradbišču. Vse sorte smetje, fizikalci od vsepovsod. Da je kuhala v menzi in tudi stregla hrano in pijačo. Pa še čedna je bila in se je marsikdo obregnil vanjo in jo malo »pošlatal« Roza je bila že takrat zelo hude sorte, najbrž je imela kaj proti moškim, ker jo je oče tepel, zato jih je zmerjala in ni dovolila, da bi se je kdo dotaknil. Menda pa so jo en večer pričakali, ko je zaklepala menzo. Pravijo, da jih je bilo več in da so jo celo noč imeli na mizi. Da so ji na koncu že flašo noter tišali pa palico od biljarda...ne vem, saj pravim, vem da je zjutraj bilo vse narobe, da je prišla policija in rešilec in da so jo odpeljali. Za kar nekaj časa. Bojda ji je čisto utrgalo. Toliko, da ni vedela niti pokazati na krivce in povedati kdo je bil. Saj vseh najbrž niti ni poznala. Sezonci so bili, a kot so govorili, tudi domačini. In oni tudi niso bili toliko neumni, da bi izdali drug drugega. Tako je bila vsa stvar zamučkana. Še lastni oče jo je izdal. Ni pustil, da bi govorili o tem in da bi poiskali krivca ali krivce. Kot da se ni nič zgodilo, se je nosil. Da se ne bi preveč govorili o tem in, da ne bi gostilna zgubila svojih gostov. Eh, ja! Stari je bil res čuden. Po zdravljenju je prišla nazaj delat, a za čistilko. Ni bila več sposobna kaj drugega. Pa otroka je medtem rodila, najbrž zaradi tiste noči. Ne vem, no, tega je pravzaprav že tako dolgo. Mogoče tudi ni bilo čisto tako. Kdo bi to pogreval in še mislil na to!«

»Ja, pa če so ljudje vedeli, kako, da ni nihče podal ovadbe, da bi se zadeva raziskala.«

»Nihče se ni hotel mešati, saj sem ti rekel, pa vse je bilo tako nejasno in še ona je bila tako čudna, no nora, ves čas... Torej ne greš na pogreb?«

»Ne, res ne. Mislim, da ji tudi ti ne boš pomagal s tem.«

»Ja, veš, je pa le v redu, če greš za »trugo«. Naj bo kakorkoli, tudi mi bomo šli in ni fajn, če se te nihče ne spomni ob zadnji uri.

Hotela sem nekaj reči, a sem mi ni zdelo vredno. Zložila sem žvečilne gumije in poravnala revije, prižgala sem si cigareto in se naslonila na podboj odprtih vrat. »Še huje je, če se te nihče ne spomni, ko si živ,« se mi je misel skupaj z ogorkom cigarete potopila v prah glavnega trga.