IŠČEMO NORCE!*

Moj prijatelj Albin Klokočovnik je po vojni končal študije in tudi napravil profesorski izpit iz zgodovine. Nato je .delal v muzeju. Bil je prikupen, postaven človek z gostimi, pristriženimi brčicami nad usti. Živel je samsko življenje; bil sem vesel, .da sem spadal h krogu njegovih prijateljev. Albin je bil ljubezniv in družaben, zelo izobražen, le za spoznanje živčen; vsi so to pripisovali naporom in trpljenjem v partizanih, kamor je odšel prav mlad, saj mu še zdaj — v času ženevskih pogajanj o Indokini — ni bilo osemindvajset let. Nekateri so mu pač svetovali, naj manj dela, drugi, da naj hodi na hribe, tretji, da se naj poroči — poskušal je z vsem, tudi z dekleti, no, povsod je bil dobro zapisan in vsi so mislili, da bo še »nekaj iz njega«, se pravi, da se bo nekako ustalil in napravil kaj prav lepega in imenitnega.

Tedaj je Albin v znan časopis napisal članek z naslovom »Iščemo norce!« Zaradi premale pazljivosti so članek res natisnili. V njem je pisec — kakor mimogrede -- razlagal, da je državniška umetnost v današnjih dneh splošno na čudno nizki stopnji in ni v prav nobenem sorazmerju s stvarjanjem novih elementov, s televizijo, sploh z vso moderno znanostjo in tehniko. Nato je resno predlagal, da bi OZN predvsem dala vse državnike — najprej tiste iz velikih držav — in seveda tudi vse velike podjetnike, preiskati, ali so sploh normalni … Treba je — je zaključil — v imenu vsega človeštva poiskati vse norce in jih primerno zaposliti … jih poslati na dopust, mogoče pa gnoj kidat ali drva žagat. Članek je bil precej zabaven, tu in tam duhovit, zaradi nekih naravnost neponovljivih stavkov pa je zbudil velikanski škandal in skorajda diplomatske zapletljaje.

Bilo je jasno, da se je mojemu ubogemu prijatelju zmešalo. Bil je eden tistih »tihih norcev«, ki se ne izdajo tako lahko. Odpeljali so ga v bolnišnico. Tam so res ugotovili hude živčne motnje. Albin je razbijal, kričal, pel, poskušal plezati po steni naravnost navzgor in si hotel iz kosa mila zviti cigareto. Vsi, ki smo ga imeli radi, smo bili potrti. Zdravniki pa nikakor niso obupali. Po nekem času so zatrjevali, da je dosti boljši in da bo zelo verjetno okreval, čeprav je njegova bolezen zelo zamotana — neka kombinacija med shizofrenijo in manijo, če se ne motim — nimam rad tujk. Dovoljevali so celo obiske.

Jaz sem bil tega zelo vesel. Priskrbel sem si dovoljenje in se neko nedeljo predpoldne napotil proti bolnišnici.

Upal sem, da bom zdaj hitro prišel do Albina, v tem sem se pa zmotil. Najprej me je sprejel resen, postaren, plešast dolgin in mi velel, naj počakam v mali svetli čakalnici. Tja je potem prišla res prav čedna — visoka, vitka, gibka — mogoče šestindvajsetletna zdravnica v belem plašču z rjavimi lasmi in zelo svetlomodrimi očmi. Ta mi je potem najmanj pol ure dajala razila navodila, kako naj se vedem pri bolniku. Malo zaskrbelo me je, vendar mi ni bilo dolgčas. Zdravnica je bila tako zelo prikupna, da sem jo kar rad poslušal, čeprav me je pravzaprav gledala silno hladno in govorila resno, stvarno, skoraj pusto, pa dolgo, brez najmanjšega nasmeška. Šele ob koncu te svoje pridige se je nekoliko otajala.

»Ne, naj vas ne vznemiri, če bo dosti govoril. Spočetka tega nismo marali, ker se je govoril v zmeraj hujšo nervoznost — saj razumete, kakor kakšen motor, ki leti v prazno in pri tem porablja dragoceno gorivo. Zdaj je minilo. Družba ga navadno celo pomiri, zato smo prijateljev veseli — seveda če so mirni in zbrani. Resno vas prosim, da mu ne bi ugovarjali. Pomislite zmeraj, da imate opraviti z ubogim bolnikom! To ni prav lahko — mogoče se vam bo kdaj zazdelo, da gleda in govori na videz popolnoma normalno .. Našim obiskovalcem moramo zmeraj spet zagotavljati, da so pač med duševno bolnimi zelo pametni in zelo omejeni ljudje — in da relativno razumnost kakšne opazke in celo navidezno logično sosledje misli pogostokrat ni prav nobeno merilo za zdravje ali bolezen. Vaš prijatelj Albin Klokočovnik je končno zelo inteligenten in izobražen človek, zato bi tudi zdaj, ko se mu stanje boljša, že lahko marsikoga premotil. Nas pa ne premoti. V njem vidimo bolnega človeka. Prosim vas, da tudi vi v njem ne bi videli ničesar drugega — zaradi njega. In, prosim —ostanite kvečjemu dvajset minut.« Gibko je vzdignila roko in pogledala na uro. »Torej do desetih petinštirideset, kajne?«

Zdaj se je prvič čisto rahlo nasmehnila in mi ponudila roko. Zelo mi je ugajala. Vražja ženska! Zdaj sem se spomnil, da sem o njej že slišal. Nekako pa sem bil pomirjen. Menda so zanj storili vse, najboljše, kar se je dalo.

Potem me je bolničar pospremil po lepem gostem parku okrog paviljonov. Zdelo se mi je, da je pesek tu škripal čisto narahlo in diskretno, da so še košata drevesa nekako obzirno šumela, nato — ko so mi spet odprli vrsto vrat — sem se znašel sam s svojim prijateljem.

Revež! Tega nisem pričakoval. Albin je bil videti predvsem zelo izčrpan. Bil je bled in suh, na sencih sem opazil nekaj belih las in zanj značilne goste brčice so bile sicer pristrižene, pa malo razmršene. Sicer se je držal nekako dostojanstveno. Njegovo belo, visoko čelo je bilo zelo opaziti in prvič, odkar sem ga poznal, me je rahlo spominjal na podobo Edgarja Poeja. Priznam, da se mi je zazdel bolj nesrečen kakor bolan, vendar sem z vso silo mislil na zdravničina navodila in si v mislih ponavljal, da gledam nesrečnega bolnika. Albin se je prijazno nasmehnil, za trenutek celo malo negotovo, vstal, potem pa sedel in takoj začel govoriti. Pri tem je zamahoval z bledo, pa lepo oblikovano roko. Govoril je kakor popolnoma zdrav, pa slab in opotekav človek.

»No, si prišel obiskat ubogega norca! Lepo, lepo — vesel sem, ne, ni ti treba ugovarjati, vem, da sem nor … ali vsaj nekaj podobnega. Moji možgani se peljejo kar po svoje, nimajo več pravega … kontakta z zunanjim svetom, z mojo lastno kožo, z očmi, z ušesi. Vidiš, če jem oranžo, bi se moral okusa veseliti, pa se ne. To je noro — sploh se ljudje ne znajo veseliti tega, kar imajo. Ravno to je. Šele tukaj sem razumel, da je proti naravi.« Silil sem se k veselemu govorjenju:

»Zdi se pa, da te življenje še kar veseli.«

Skomignil je z rameni: »Ne še tako, kakor bi moralo. Bi ti bilo sitno, če bi ti pripovedoval?«

»Nikakor ne, nasprotno!«

»Vidiš, v teh dnevih se zmeraj spet spominjam nekega ameriškega častnika — padalca, ki smo ga šli reševat nekje pri Žusmu. Nemci so ga hoteli ustreliti, saj veš, da so včasih imeli to ljubeznivo navado. Na srečo jih ni bilo preveč. Naša patrola je navalila, v hipu podrla vso stražo in osvobodila Amerikanca. Vsi smo odnesli glavo, čeprav so drugi Nemci žgali za nami s tremi mitraljezi. Bili smo blatni do oči in mokri kakor miši, ampak celi. No — tisti Amerikanec se je pisal George White-Copper, čudno ime, kajne? Postaven fant s svetlimi, hladnimi očmi … Zelo malo je govoril, samo svetlo je gledal. Pozneje sem večkrat z njim govoril v bolnišnici — oba sva bila lahko ranjena. No — bil je nekako čuden. Rekel je, da se je od takrat, ko je bil prepričan, da bo živel samo še nekaj minut, nekaj v njem premaknilo. Rekel je, da je ves svet »mehaniziran nesmisel«, da je vse bolj ali manj noro in da celo ne more biti drugačno. Nikoli se ni smejal — tisti White-Copper. Pri tem je še ranjen pil kakor žolna in zelo uspešno lazil k dekletom, dokler so ga odpeljali. Zdaj vem, kaj je bilo z njim. Nič ga ni veselilo in zato je bil nor.«

»Menda bo že, res, kar praviš.«

»Resno mislim, da je to tista huda, tista nevarna norost. Mussolini je nekoč dejal, da mora človek iz svojega srca napraviti puščavo, ravno to je, kar mislim. Ali misliš ti, da si ti popolnoma normalen?«

»No, mogoče res nisem.«

»Aha, naročili so ti, da me ne bi dražil in mi ne ugovarjal! Lepo! V nekem pogledu pa sem prepričan, da je tako res. Vsi ljudje so družbeno bolj ali manj nori, sami zase so lahko zdravi kar se da. Samo to je, da se delijo na koristne in škodljive norce. Ali se dobro spominjaš Shawove Svete Ivane?«

»Ne.«

»No, tam nastopa neki mirni in zamišljeni vitez Poulengey, ki pravi v nekem določenem trenutku: ‘Zdaj bi potrebovali nekaj poštenih norcev, saj vidiš, kam so nas spravili pametni ljudje.’ Ta stavek je nadvse imeniten, zdaj, ko imam dosti časa, o njem zelo pogostokrat premišljujem. Tisti članek, zaradi katerega so me zaprli, nikakor ni bil tako nor, kakor so mislili, vendar se zdaj z njim ne strinjam več — ni bil popoln.«

»Nič na svetu ni popolnega.«

»Prav gotovo, če ne, ne bi moglo eksistirati. Gre samo za to, da ni tako strašno neodgovorno, začetniško, bedasto, abotno, izprijeno in zločinsko, kakor visoka svetovna politika!«

Zdaj sem se ustrašil. Albinu Klokočovniku so oči zagorele, govoril je s povzdignjenim glasom in bal sem se, da bo začel rohneti in se razburjati. Pa ni bilo nič tega. Čisto nenadoma se je tiho zasmejal — zdel se mi je dober, popolnoma zdrav smeh — nato je nadaljeval mirno:

»Pa res, povej, ali se ti zdi normalno in pametno to igranje z življenji in smrtjo, s snovjo in vremenom — in sploh?«

Spet se je smehljal in me zvito gledal. Ni mi bilo prijetno. »Meni se zdi mаrsikaj na svetu precej neumno.«

»Neumno? Kdo pa govori kaj proti neumnosti! Neumnost je čudovita, imenitna lastnost! Najlepša, najbolj privlačna bitja so zelo neumna. Ali si že kdaj slišal, da bi imele lilije in vrtnice pamet? Srnice in gazele so čudovita in zelo neumna bitja. In majhni otroci in nekatere čudovite ženske. Živela neumnost!«

Albin me je začel zabavati in čutil sem veliko veselje, da sem prišel.

Kar tja v en dan sem zinil: »Zunaj sem srečal neko žensko, ki je prav lepa, pa se ne zdi prav nič neumna.«

Ugriznil sem se v jezik, ker se mi je zdelo, da sem napravil neumnost, on pa je rekel čisto mirno »pogovorno«: »Aha, ,doktorica Bernotova.«

»Kako se piše?«

»Dr. Nada Bernot, doktorica vsega zdravilstva, bodoči specialist za živčne bolezni, če te veseli. Velika škoda, da je tako pametna, čudno, da zaradi pameti ni postala naravnost odurna. Ne, še zdaj trdim, da je neumnost zelo dobra in koristna lastnost — do nekih mej, ki jih človek ne bi smel prekoračiti. No, če pa hoče sicer čisto normalno in simpatično bedast človek diktirati zakone — vseeno ali zvezdam ali ljudem — ni več neumen, temveč nor. Gre samo za to, ali povzroča norost tudi patološke spremembe v njegovih možganih in živcih, ali pa samo v družbi, ki ga obdaja.«

»Vsekakor zelo izvirna razlaga.«

»Mislim, da je resnična. Moje misli niso bile tako zelo nore, jaz pa, ki sem napisal tisti članek, sem bil v resnici nor, nor celo v zdravniškem pomenu, blazen«.

»Bil si pač živčen.«

»Zelo ljubeznivo, da mi tako govoriš! Ne, živčen sem bil precej časa prej. Imel sem preveč živahno fantazijo, ki sama po sebi ni prav nič napačna. Ali bi me hotel poslušati? Bi ti o tem pravil?«

»Če ti je prav in te ne utruja.«

»Mislim, da ne. — Vidiš, knjige mi navadno niso šle na živce, pač pa časopisi. S časom se mi je dozdevalo, da so časopisi nasploh zelo razburljivi. Če sem — recimo — prebral ameriško izjavo, se mi je zdelo, da me med vrsticami gleda tisti White-Copper, prav hladno in stekleno — šele zdaj sem začel razumevati, zakaj. Če sem nasprotno prebral kakšno rusko izjavo, se mi je. spet zdelo, da me iz časopisa enako čudno in tuje gleda tavarišč Ivanov — saj res, nič ti nisem povedal o tavarišču Ivanovu.«

»Res ne.«

»Tudi Ivanov ni bil nič napačen fant, prav tak je bil kakor White-Copper, celo v lice mu je bil malce podoben, drugače pa je bil seveda Rus. Včasih so se mi naravnost pokazali tudi popolnoma neznani obrazi in vsi so zelo razločno govorili tisto, česar nihče ni natisnil, kar si pa moral brati med vrsticami. Končno so se mi prikazovale tudi različne živali, govoreči sloni, nosorogi, papige, krokodili in kaj vem, kaj še vse. Ravno zato, da bi se olajšal, sem napisal tisti članek. Saj je tudi pomagalo, ne ljudje ne živali se mi niso več tako živo prikazovali, zato so me pa zaprli.«

Tiho se je zasmejal, ta smeh se mi pa že ni več zdel tako dober in zdrav. Nisem vedel, kaj naj storim ali rečem, ko je nadaljeval: »Tu sem razumel., da so ljudje sploh povečini nori, zato sem kar precej miren. Ljudje so ah neumni ali nori, med norci pa sta dve glavni skupini, namreč koristni in škodljivi norci.«

»In kateri So po tvojem koristni norci?«

Zdelo se je, da je moj ubogi prijatelj to vprašanje naravnost pričakoval, Pogledal me je z velikimi očmi (ki so se mi pa spet zdele popolnoma normalne) in začel je razlagati s širokimi gibi — kakor da bi imel pred seboj občinstvo:

»Z veseljem ti bom razložil. Vidiš, leta 1762, se je nekje v Nemčiji rodil kasneje tako znameniti zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland. Bil je telesni zdravnik različnih kronanih butic, profesor na univerzi, medicinski pisec in kaj vem, kaj še vse. Njegove medicinske domneve so danes delno že hudo zastarele, včasih je bil starokopiten. Zelo pa občudujem njegov značaj! Vbil si je v glavo, da mora ljudem dopovedati, kako koristno je umivanje in kopanje — ne to ne drugo v njegovih časih ni bilo posebno v navadi. Ravno zato pa je ta Hufeland vreden vsega občudovanja! Vse življenje je pisal članke, brošure in debele knjige z isto ali vsaj podobno vsebino: ‘Ljudje božji, nikar ne mislite, da je umivanje škodljivo, tudi kopanje ni! Umivajte si roke, vsak dan, tudi po večkrat, tako si boste ohranili zdravje. Preoblecite si večkrat perilo in tudi otroke kopajte, posebno še dojenčke. Nikar se ne bojte, da se bodo prehladili, samo okna dobro zaprite!’«

Meni se je zdelo to precej banalno; lotila se me je nestrpnost. On je to opazil in nadaljeval hitreje:

Hufeland je končno vendarle nekaj dosegel. Tu pa tam je le koga prepričal in njegovi rojaki so se po malem začeli umivati — kakor tudi drugi Evropejci. To je bilo v redu, nikakor ne ‘pametno’ — čeprav popolnoma razumno. Spoznal pa je, da mora človek noro goniti eno in isto stvar, zato da bi prepričal ljudi, ki so povečini težke narave in omejeni. Imel je dovolj značaja, da se ni bal in zato se je obnašal kakor norec.«

»Pa saj ni bil norec.«

»Pač, to vendar ni normalno, da se tako zelo zaletiš v eno in isto idejo, ali ne? Razloček je pač samo ta, da so ljudje, ki trdijo nekaj pametnega, koristni norci.«

»No, in kakšni so škodljivi norci?«

»Saj veš — v isti Nemčiji je nekdo trdil, da je azijska rasa najvišja, da so vsi Nemci plemeniti, če v imenu svojega ‘Lebensrauma’ zakoljejo čim več Nenemcev. Pred kratkim so nekje tam šolske otroke vprašali po velikih rojakih; mnogi so se resno spomnili korporala Hitlerja. Kaj boš še vpraševal?

Braille, Dunant, Semmelweiss, Pasteur — ali niso bili enostranski in torej norci? Živeli! Prav zato zaslužijo spomenike, ki jim jih bolj skopo postavljajo.«

Mislil sem na Polonijeve besede o norosti, ki ima metodo, rekel sem pa samo: »Res.«

Strašno je skakal s predmeta na predmet, drugače pa se mi je zdel čisto normalen, ko je nadaljeval:

»Seveda je res. Zakaj danes koristni norci ne povedo škodljivim norcem, da so nori? Zakaj? Zato, ker niso dovolj nori! Zelo natanko vedo, da je tako delo nevarno — da se prav lahko znajdejo brez hrane, brez prostosti ali tudi brez glave. Zelo dobro vedo, da ne bi nič koristilo, da bi jih zadušili z različnimi motoriziranimi obrekovanji ali čim podobnim. Mlačni na pol-norci, fej! Če bi pa bili dovolj nori, ne bi marali! In če bi jih bilo dovolj, bi uspeli, o tem sem prepričan!«

»Ali ljudi zdaj zaničuješ?«

»Ne, seveda jih ne! Reveži! Še pred sto leti je bila kočija največja udobnost, ki si jo je lahko kdo želel. Danes, so ljudje pijani od avtomobilskih blazin, na katerih sedijo drugi, brez meje očarani zaradi aeroplanov na filmskem platnu, vzhičeno premagani od televizije, ki je ne bodo nikoli videli od blizu. Vsa moderna tehnika je v tej obliki velikanski švindel —pravim švindel, ker je slovenska beseda za to mnogo preblaga in predobra. Atomske opice!«

V tem trenutku je nekdo pred oknom zažvižgal začetek pesmi:

»Ti si ur-ce zamudila …«

»Zakaj govoriš tako nevljudno o opicah? Ali je to dosledno?«

Zdaj se je »ubogi norec« spet glasno zasmejal.

»Prav imaš! Prav imaš! Če bi le bil mogel risati. In če bi risal, če bi mogel vse te državnike prevelikih držav narisati kot žirafe, slone, tigre, nilske konje in krokodile, pa veš —srce mi ne bi dalo!«

Te zadnje besede je govoril čisto tiho. Bil sem presenečen. »Zakaj tako?«

»Zato, ker ne bi bilo res! Cesare Borgia je bil kakor jastreb, Džingiskan kakor tiger — to so bili še zlati časi! Živali so vsaj še kolikor toliko naravne. O ne — veliki ‘odločivci’ današnjih dni so nekaj dosti hujšega, so namreč roboti!«

»Res?«

»Seveda res! Sploh niso ljudje. Delajo zmeraj tisto, kar jim narekujejo najbolj namišljene koristi najbolj napačnega dela prebivalstva. Oh, tako so pametni, tako strahovito pametni, da bo mogoče svet atomski ali bacilski hudič vzel od njihove pameti! Gledajo se pa zmeraj samo po televiziji.«

»Ne razumem.« Spet je nekdo pred oknom zažvižgal isti napev o »zamujenih urcah«.

»Gledajo se, pa se prav nič ne vidijo. Sedijo pri mizah, pa se opazujejo kakor skozi avtomate — sploh niso ljudje več, saj ne smejo biti — ne, vsa sreča, da sem nor!«

»Ali ne bi vendar šel rajši domov?«

»Ne, tako nor nisem! Tu sem vsaj neodgovoren pa lahko klepečem, kar hočem. Vsa sreča, da ne živim tam zunaj, v velikem svetu, kjer so ljudje lačni od izobilja in brezpomočni od samih velikanskih možnosti, hudobni od dobrote drugih, kjer so kapitalisti brez kapitala in socialisti brez socializma.«

Vtem je zopet nekdo, zdaj prav pred oknom zažvižgal prav nesramno: »Ti si ur-ce zamu-di-la-a.«

Razumel sem, da me je nekdo hotel opozoriti, da sem zamudil čas. Začudil sem se, da Albin tega ni opazil. Priznam pa, da me je premotil!

Vstal sem in rekel prisrčno:

»Zelo me veseli, da sem prišel. Veš kaj, govoriš, kakor knjiga. Mislim, da sploh nisi bolan, samo malo utrujen in malo živčen.«

Zdaj sem pa bil presenečen nad spremembo, ki se je dogodila v Albinu. Skorajda omahnil je na sedežu in oči so se mu povečale kakor v grozi, spominjal me je na divjad, ki se čuti preganjana. Zajecljal je: »Veš ... veš … to pa je… že … zelo nevljudno, da mi pra … praviš, da nisem bolan. Ni ... koli ne smeš reči ženski, da ni lepa, bolniku pa ne, da ni bolan.«

»No, no, mislil sem, da te bo to veselilo.«

Tedaj se je bledo nasmehnil:

»Ve … veš, če mi pri ... pride kaj pametnega na misel, je prav tako, kakor pri velikih državnikih, čisto proti proti moji volji.«

Smehljaje sem mu stresel roko in šel.

Šel sem po parku in se spet znašel pred lepo doktorico Bernotovo, ki me je gledala izpod čela; rekel sem:

»Ste vi poslali nekoga, ki je žvižgal?«

»Ne, sama sem žvižgala — pa še potem niste hoteli razumeti.«

»Ali ste hudi?«

»Sem — kako se vam zdi — on?«

»Dober, samo volje nima.«

Doktorica je resno pokimala:

»To ste pa zadeli. Volje nima, duha ima, kolikor hočete. Vsi, ki nimajo volje, so bolj ali manj bolni. No — zdravi ostanite!«

In še precej prisrčno mi je stresla roko. Zunaj sem pogledal na uro. Bilo je pol dvanajstih.

* * *

Albin pa je vendarle precej kmalu okreval. Za nekaj časa so ga poslali. na Gorenjsko, potem ko so terjali od njega častno besedo, da naj po možnosti ne bere časopisov, brezpogojno pa nič o Trstu, Indokini, Koreji, Kitajski ali letečih krožnikih. Rekel je, da bo bral odslej samo še priloge za otroke. No, medtem so se v Ženevi vendarle nekako sporazumeli … nekako.

Po dveh mesecih pa je Albin spet nastopil službo. Zelo so z njim zadovoljni, zdi se celo manj živčen kakor prej. Jaz sem mu postal boljši prijatelj kakor včasih. Nekoč se mi je zdel dovolj trden, da sem ga spraševal, kako se je spet odločil za življenje.

Ni mi vsega povedal. V glavnem je bila kriva lepa doktorica Bernotova. Po nekem času ga je »vzela v roke«, kakor je rekla in mu dopovedovala, da je smešno, če toži nad nepopolnostmi sveta, sam pa mlahavo sedi in .ne dela ničesar, ker je vendar možak, v bistvu močan in izobražen.

Seveda je protestiral, rekel je, da je bolan. »Seveda ste bolni«, je rekla doktorica, »samo take se da ozdraviti!«

Albin je lepo risal, doktorica mu je priskrbela papir, svinčnike in tuš, Albin je lepo igral na klavir, doktorica mu je nekako priskrbela dober klavir, kjer je lahko igral, kar je hotel. Učila ga je telovadbe; počasne in premišljene. Bila je neverjetno potrpežljiva in — Albin ji je začel ugajati, samo zdel se ji je šlapa. Nekoč ji je rekel Albin: »Ali se ne bojite, da se bom zaljubil v vas.?«

»Zakaj bi se tega bala: Pacienti se navadno zaljubijo vame. Tega sem že vajena!«

»Pa ta ljubezen ne škodi zdravljenju? Saj veste, neizpolnjene želje?«

»Kdo pa govori o neizpolnjenih željah? Jaz sem zelo vneta za svoj poklic.«

»In če, bi to koristilo zdravljenju, bi vi ...?«

»Bi.«

Albin jo je poljubil, pa je takoj odskočil, kakor da bi ga kača pičila.

»Ah, zdaj razumem. Smilim se ti, pardon smilim se vam! Ne, tako nočem! Če vas bom imel rad, vas ne bom imel rad kakor mater, kakor doktorico, kakor boginjo —čeprav govorijo zmeraj samo o bogovih-stvarnikih — ki me je na novo zgnetla iz ila in mi vdihnila življenje, rad vas bom imel kakor žensko!«

»Pa poslušajte Albin, nisem boginja, sem res ženska.«

»Celo vražja ženska! Ampak najprej moram spet pokazati, kaj znam, in prej morate vi pozabiti, da ste me videli slabega in takega, da sem se bal sveta tam zunaj!«

Tedaj se je doktorica zmagoslavno nasmejala.

»Vedela sem, da bo tako, zdaj vas imam resnično rada.« In stresla mu je obe roki. »Zdaj govorite kakor mož. Zdravi ste, kmalu boste odšli od nas.«

In tako je bilo.

Vprašal sem Albina: »In lepe doktorice nisi več videl?« To vprašanje pa je kar preslišal.

* Kratko zgodbo »Iščemo norce!« objavljamo ob 110-letnici rojstva Branka Rudolfa. Prireditev v spomin nanj, ki so jo organizirali Zveza kulturnih društev Maribor, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Maribor in Kulturno društvo Mariborska literarna družba, je bila 22. oktobra 2014 v Literarni hiši Maribor.