V Skupnosti študentov smo imeli razmeram prilagojeno medsebojno komuniciranje, saj velika večina študentk in študentov ter aktivistov SŠ ni imela dostopa do telefonskega priključka, o mobitelih in osebnih računalnikih pa se takrat nikomur še sanjalo ni. Še po razširitvi telefonskega omrežja v Sloveniji v letih od 1966– do 1968 so bile vzpostavljene telefonske povezave samo med 156 kraji. V Ljubljani, kjer je bilo telefonsko omrežje najbolj razvito, je bilo konec 60-tih let zgolj osem telefonskih priključkov na sto prebivalcev (v Stockholmu 72, v Zürichu 61). Tako SŠ ni preostalo drugega, kot da razvije sistem komuniciranja z osebnimi stiki. Skoraj vsi nekoliko bolj izpostavljeni aktivisti in aktivistke SŠ so prišli vsak dan osebno na sedež IO SŠ LVZ, Tribune in Mednarodnega odbora v drugem nadstropju Kazine v središču Ljubljane povprašat, kaj je novega in ali imajo kakšno novo nalogo. Zato je bila v teh prostorih sredi dneva velikokrat takšna gneča, da je bilo v njih zelo težko delati. Sekretar IO SŠ LVZ Metod Zalar je leta 1973 pripravil celo pisno zahtevo za uvedbo uradnih ur v prostorih IO SŠ LVZ, vendar ni bila sprejeta, saj so članice in člani lahko vanje prihajali samo, kadar niso imeli predavanj.
Morda še zanimivost: v prostore IO SŠ LVZ, v katerih je bilo živahno od jutra do poznih večernih ur, so aktivistke in aktivisti SŠ prihajali samo zaradi medsebojnega informiranja in dogovarjanja o skupnih aktivnostih. V njih se ni nič jedlo ali pilo, še takrat izredno popularne kavice ni bilo mogoče skuhati. Za takšne reči so aktivisti pač morali v bližnje lokale ali v park Zvezdo.
In kako so pristojni sklicevali izredne seje organov SŠ, ki jih glede na živahno dogajanje ni bilo malo? Velikokrat ni bilo nobene druge možnosti, kot da so vzeli pot pod noge in šli vsakega člana ali članico organa osebno obvestit v Študentsko naselje, domov ali na fakulteto oziroma šolo. Je pa imelo osebno komuniciranje v SŠ tudi veliko pozitivnih učinkov, zlasti na oblikovanje skupnih stališč in hitro reagiranje na izredne dogodke. Akcijski odbori so lahko zlahka od danes do jutri organizirali protestni shod ali demonstracije študentov. Poziv na protest se je med študentkami in študenti od ust do ust razširil kot blisk.
V Skupnosti študentov smo imeli razmeram prilagojeno medsebojno komuniciranje, saj velika večina študentk in študentov ter aktivistov SŠ ni imela dostopa do telefonskega priključka, o mobitelih in osebnih računalnikih pa se takrat nikomur še sanjalo ni. Še po razširitvi telefonskega omrežja v Sloveniji v letih od 1966– do 1968 so bile vzpostavljene telefonske povezave samo med 156 kraji. V Ljubljani, kjer je bilo telefonsko omrežje najbolj razvito, je bilo konec 60-tih let zgolj osem telefonskih priključkov na sto prebivalcev (v Stockholmu 72, v Zürichu 61). Tako SŠ ni preostalo drugega, kot da razvije sistem komuniciranja z osebnimi stiki. Skoraj vsi nekoliko bolj izpostavljeni aktivisti in aktivistke SŠ so prišli vsak dan osebno na sedež IO SŠ LVZ, Tribune in Mednarodnega odbora v drugem nadstropju Kazine v središču Ljubljane povprašat, kaj je novega in ali imajo kakšno novo nalogo. Zato je bila v teh prostorih sredi dneva velikokrat takšna gneča, da je bilo v njih zelo težko delati. Sekretar IO SŠ LVZ Metod Zalar je leta 1973 pripravil celo pisno zahtevo za uvedbo uradnih ur v prostorih IO SŠ LVZ, vendar ni bila sprejeta, saj so članice in člani lahko vanje prihajali samo, kadar niso imeli predavanj.
Morda še zanimivost: v prostore IO SŠ LVZ, v katerih je bilo živahno od jutra do poznih večernih ur, so aktivistke in aktivisti SŠ prihajali samo zaradi medsebojnega informiranja in dogovarjanja o skupnih aktivnostih. V njih se ni nič jedlo ali pilo, še takrat izredno popularne kavice ni bilo mogoče skuhati. Za takšne reči so aktivisti pač morali v bližnje lokale ali v park Zvezdo.
In kako so pristojni sklicevali izredne seje organov SŠ, ki jih glede na živahno dogajanje ni bilo malo? Velikokrat ni bilo nobene druge možnosti, kot da so vzeli pot pod noge in šli vsakega člana ali članico organa osebno obvestit v Študentsko naselje, domov ali na fakulteto oziroma šolo. Je pa imelo osebno komuniciranje v SŠ tudi veliko pozitivnih učinkov, zlasti na oblikovanje skupnih stališč in hitro reagiranje na izredne dogodke. Akcijski odbori so lahko zlahka od danes do jutri organizirali protestni shod ali demonstracije študentov. Poziv na protest se je med študentkami in študenti od ust do ust razširil kot blisk.
