Naslednje leto (2024) bo minilo 50 let od ukinitve Skupnosti študentov (SŠ), ki v šestih letih svojega delovanja (1968–1974) ni izboljšala samo ekonomskega in družbenega statusa študentov, temveč je pomembno vplivala tudi na politične razmere v Sloveniji in na politično profiliranje tedanjih generacij študentk in študentov, s tem pa tudi na politično kulturo in prakso v Sloveniji v naslednjih obdobjih. »Politizacija je generacijo 68 neverjetno prevzela, celo zasvojila in zelo svojevrstno sta se združevala skupaj idealizem in politika,« je zapisala Cvetka Hedžet Toth. Študentje so, kot je zapisal zgodovinar Zdenko Čepič, s svojo dejavnostjo želeli svet ne le razlagati, marveč tudi spreminjati.
Dobro leto dni pred to obletnico je Lenart Šetinc poslal vsem še živim predsednikom SŠ Ljubljanskih visokošolskih zavodov (LVZ) pobudo, da bi ob jubileju pripravili zbornik SŠ, saj je bilo o študentskem gibanju v letih 1968–1972 napisanega že veliko, o delovanju SŠ v letih 1968–1974 pa bolj malo. Njegovo pobudo smo sprejeli in oblikovali uredniški odbor, ki je k sodelovanju povabil številne takratne študente, aktivne v SŠ in njenih organih ter študentskih institucijah (Tribuna, Radio Študent itd.). Priprave zbornika se je lotil iniciativni uredniški odbor: Janez Koželj, Ciril Baškovič, Lenart Šetinc (koordinator projekta), Boštjan Zgonc, Tomaž Kšela (urednik), Marjan Pungartnik (založnik) in Peter Vodopivec.
V zvezi z delovanjem SŠ veliko vprašanj še ni dovolj proučenih, delno zaradi tega, ker je arhivsko gradivo zelo pomanjkljivo, pa tudi zato, ker gradivo, ki se je ohranilo, še ni bilo v celoti pregledano. Obstajajo pa spomini akterjev (mnogi imajo morda v svojih arhivih še kakšne dokumente), ki jih velja zapisati in zbrati, dokler je za to še čas. Nekaterih žal ni več med nami. Da bi si lažje priklicali v spomin dogodke, od katerih je minilo že več kot pol stoletja, velja spomniti na nekatere bolj ali manj znane podatke in že publicirane ocene o delovanju SŠ. Priprave na izdajo zbornika o SŠ ponujajo priložnost, da jih še enkrat preverimo in dodamo nova dejstva.
Ustanovitev Skupnosti študentov (SŠ)
SŠ se je porodila iz študentskega gibanja, ki se je v svetu in Evropi ter z rahlim zamikom tudi pri nas spontano razvilo leta 1968, torej dobri dve desetletji po drugi svetovni vojni v času velikih sprememb v tehnologiji, kulturi, ekonomiji in politiki, ki so pretresale blokovsko razdeljen svet (vojna v Vietnamu; kubanska kriza; tekma v vesolju; nagel razvoj potrošništva; množičen vpis na univerze; spremenjen način bivanja in kulturnega življenja mladih – beatlomanija, dolgi lasje, mini krila, večja spolna svoboda, prepričanje, da je s kulturo, še zlasti z glasbo, in načinom življenja mogoče spremeniti svet itd.). Pri nas je takrat potekala prva tržna reforma gospodarstva, ki je poglabljala socialne razlike; odstranitev vplivnega šefa tedanje tajne policije (Udba) Rankovića z vseh položajev je spodbudila demokratizacijo v družbi; standard se je iz leta v leto povečeval, hkrati pa se je podaljševal prosti čas (družinsko življenje so začeli spreminjati pralni stroji, hladilniki, televizorji, družinski avtomobili – »fičoti«, delovni teden se je skrajšal s šest na pet dni), v gospodarstvo in družbeno življenje pa so vstopale prve izobražene povojne generacije, medtem ko so se pripadniki partizanske generacije, ki niso več »obvladovali« lastnih otrok, začeli starati in srečevati s posledicami lastnih napak v preteklem razvoju. Spremenjeni način in okoliščine bivanja mladih generacij in njihov način kulturnega življenja in udejstvovanja ter političnega razmišljanja je »rušil« tedanje norme in oblike družbenega življenja in odločanja ter dotedanje avtoritete, kar je naletelo na nerazumevanje in marsikdaj tudi na revolt v etabliranih krogih (v nekaterih srednjih šolah so profesorji lovili dolgolasce in jim na silo rezali »predolge« lase; ponekod so naličenim dekletom v mini krilih prepovedovali vstop v šolo; v Mariboru so za mlade uvedli »horo legalis«, po 21. uri brez staršev niso več smeli na ulice; politični forumi, celo forumi takratne Zveze mladine, so po načelu »demokracija da – razkroj ne« obsojali posamezne pesmi in druga literarna dela mladih avtorjev; preprečevali in oteževali so organiziranje koncertov in delovanje disko klubov; plenili so študentske časopise itd.). Po študentskih demonstracijah v Parizu in Beogradu je prišlo do revolta med ljubljanskimi študenti, ki je odmeval tudi med študenti takratnega Združenju visokošolskih zavodov v Mariboru.
V Sloveniji je med študenti »zavrelo« na njihovem množičnem zborovanju v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968. Kot ugotavlja Zdenko Čepič, so bili spočetka študenti »v svojih protestih bolj socialno usmerjeni kot pa politično«. Več političnega v protestih študentov v Ljubljani je bilo aprila in maja 1971, ko so iz protesta zasedli Filozofsko fakulteto. »Z zasedbo Filozofske fakultete je študentsko gibanje v Ljubljani kot kritični politični dejavnik doseglo svojo najvišjo točko,« ocenjuje Čepič. Po zasedbi pa je postajalo vse manj množično in je začelo zamirati.
Sicer pa je Maja Molan v svoji diplomski nalogi na FDV »Študentska gibanja na Slovenskem« (mentor je bil Milan Balažic, somentor pa Marjan Brezovšek) študentsko gibanje v Sloveniji 1968–1972, ki ga je označila za študentsko najbolj revolucionarno obdobje, razdelila na tri obdobja: sindikalistično obdobje (1968–1969), obdobje radikalizacije in politizacije gibanja (1970–1971) in obdobje izteka študentskega gibanja (1971–1972). Temu bi lahko dodali še obdobje uveljavljanja dosežkov študentskega gibanja v družbeni praksi na eni strani ter političnih pritiskov na Skupnost študentov, vključno z njeno ukinitvijo »od zgoraj« oziroma »od zunaj« na drugi strani (1972–1974).
Študentsko gibanje v Ljubljani je bilo glede na študentske nemire v Parizu in Beogradu specifično, saj se je v določenem delu naslonilo na izkušnje študentskega gibanja v Ljubljani 1963/64, ki je po navedbah Petra Vodopivca postalo »imanentno politično«, saj je »zadevalo ob nekatera temeljna vprašanja jugoslovanskega socializma, politične prakse in družbe«. Takrat se je razvila tudi ideja o statusu študentov kot delavcev, iz česar se je kasneje razvila tudi ideja o novi samoupravni in politični organiziranosti študentov na univerzi oziroma o ustanovitvi SŠ. Ravno utemeljevanje nove organiziranosti študentov delavcev z njihovim lažjim vključevanjem v samoupravljanje na univerzi in v družbi nasploh je SŠ po ustanovitvi za nekaj let ohranilo pri življenju, saj je bistveno odstopala od tedanjih v ustavi utemeljenih »družbenopolitičnih organizacij«. O tem priča »pojasnilo« maršalatu, zakaj je bila ustanovljena SŠ in zakaj je izstopila iz Zveze študentov Jugoslavije (ZŠJ), ki sta ga po naročilu tedanjega sekretarja Univerzitetnega komiteja ZKS Staneta Dolanca na prelomu v leto 1969 pripravila Franci Pivec in Rudi Rizman. »Pojasnilo« je od Dolanca zahteval predsednik SFRJ in ZKJ Josip Broz - Tito, kar v tistih časih ni obetalo nič dobrega. Očitno pa je njuno (njihovo?) pojasnilo takrat zadostovalo in SŠ je vsaj za nekaj let obstala.
Idejo za reformo »unitaristične predmoderne Zveze študentov« in novo organiziranost študentov, ki je privedla do ustanovitve SŠ, sta leta 1968 dala Franci Pivec v članku »Provokacija za novo študentsko organizacijo« (Tribuna, 3. 6. 1968) in Ciril Baškovič na prvem množičnem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju v Ljubljani 6. 6. 1968, na katerem je bila sprejeta z aklamacijo.
Ideja o nujnosti reforme Zveze študentov ter o ustanovitvi SŠ in njenem izstopu iz ZŠJ je odmevala tudi med študenti v Mariboru, zlasti v krogu okoli študentskega časopisa Katedra. V uvodniku prve jesenske številke leta 1968 z naslovom »Za načelo pluralizma« je Olga Čerič (kasneje Jančar) zapisala, da je treba uveljaviti »načelo pluralizma idej in prepričanj«, saj težnja »po monolitnem mišljenju in čustvovanju grozi uničiti vsako ustvarjalno pobudo«. V isti številki je odgovorni urednik Drago Jančar predstavil načela novega uredništva – na prvem mestu je bilo načelo pluralizma. V uvodniku naslednje številke »Postavimo se okostenelosti po robu« pa je Braco Zavrnik poročal, da je prišel v javno razpravo koncept formiranja SŠ Slovenije, saj je organizacijska oblika ZŠJ zastarela in neustrezna. Po novem naj bi lahko vsak študent svobodno izražal in uveljavljal svoja stališča.
Sprva sta začeli delovati SŠ v Ljubljani in Mariboru – imenovali sta se SŠ LVZ in SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov (MVZ). Ustanovna skupščina SŠ Slovenije je bila 23. 12. 1969. Delegacijo SŠ LVZ je vodil njen tedanji predsednik Janez Koželj, SŠ MVZ pa njen predsednik Janez Švajncer. Ustanovni akt je določal, da je SŠ Slovenije oblika sodelovanja skupnosti študentov visokošolskih zavodov v Kranju, Ljubljani, Mariboru in Piranu. Leto kasneje je Koželj v poročilu o delu zapisal: »Specifična političnost študentske akcije pa izhaja iz narave in funkcije študijskega procesa kot delovnega odnosa, ki konstituira novo univerzo v organizacijo kritične znanosti in konstituante naroda. Političnost študentske akcije je v tem, da v širšem, kulturno-socialnem prostoru univerze prispeva k podružbljanju politike.«
Po ustanovitvi je SŠ, ki je v resnici zrasla iz študentskega gibanja, to gibanje podpirala in mu v okviru tedanjega političnega sistema zagotavljala legalnost in legitimnost. Branila in varovala ga je tudi pred pritiski od zunaj. Kljub temu so bili odnosi med študentskim gibanjem oziroma akcijskimi odbori in organi SŠ pogosto napeti in nič kaj romantični. Gibanje je marsikdaj po principu »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče« postavljajo nedosegljive zahteve in cilje, SŠ pa jih je bolj ali manj uspešno poskušala omejiti v real-politični okvir. Zato so bile polemike stalne. Do danes je ostalo neodgovorjeno tudi vprašanje, kakšen naj bo v gibanju odnos med spontanostjo in organiziranostjo, da bi najbolj učinkovito dosegalo cilje.
Samoupravna in politična organizacija
Ljubljanski študenti so leta 1968 izstopili iz ZŠJ, s katero niso bili zadovoljni, in po Pivčevem predlogu ustanovili SŠ – »temeljno študentsko samoupravno skupnost«, v kateri je bila »odprta možnost paralelizma političnih konceptov«. Njeni člani so po avtomatizmu postali vsi redno vpisani študenti. Že iz tega izhaja, da je bila SŠ idejno pluralistična, tako kot družba v celoti. Kot je tedaj zapisal Baškovič, je SŠ omogočila »legalizacijo politične diferenciacije teženj in pogledov med študenti« ter »pluralizem iniciativ (= idej)«. Baškovič je zapisal, da morajo študenti »razbiti ZŠ«, ki »tlači svobodno in množično (idejno) iniciativo«. Jože Šlander je tedaj zapisal, da SŠ deluje kot »del samoupravnega mehanizma visokega šolstva ter kot politična sila«. Po njegovem se ni dalo ločiti samoupravnih in političnih ter univerzitetnih in družbenih problemov, in poudaril je, da so v SŠ proti »avtomatičnemu sprejemanju načel ZKJ«.
SŠ je po ustanovitvi tudi formalno izstopila iz ZŠJ, vendar izstop ni bil nikoli v celoti izpeljan. Predstavnik SŠ Vojko Antončič je po navedbah Cirila Baškoviča leta 1968 predsedstvo ZŠJ seznanil s sklepom izvršnega obora SŠ LVZ, da zaradi drugačne organiziranosti izstopa iz ZŠJ. Hkrati pa je SŠ izrazila pripravljenost sodelovati pri skupnih vprašanjih položaja študentov na ravni federacije. Tako so se delegacije SŠ redno udeleževale sej in drugih dogodkov, ki jih je sklicevala ZŠJ.
Kot navaja Lenart Šetinc, je bila samoupravna SŠ zamišljena kot politično pluralna organizacija oziroma kot prostor za aktivnosti in projekte vseh študentov pri uresničevanju skupnih interesov. V tem okviru so delovali: študentski sindikat, študentski Forum, pokrajinski klubi, študentski mediji, kulturno-umetniške skupine, fakultetni odbori, pa tudi pluralne politične skupine študentov ter drugi ad hoc »akcijski odbori«, ki so organizirali množične demonstracije, zasedbe, zbore itd. Tako so študentsko gibanje podpirale in omogočale institucije SŠ, ki je zagotavljala materialno in pravno podporo akcijskim odborom, hkrati pa so zahteve študentov posredovale vodstvu univerze in državnim organom ter se zanje organizirano in sistematično zavzemale.
Idejni in akcijski pluralizem
SŠ se je na teh predpostavkah razvila v idejno pluralistično samoupravno in politično organizacijo, ki je združevala študente različnih nazorov in političnih prepričanj, ki so se lahko v njenem okviru po svobodni volji povezovali v akcijske odbore. Tako je bila edina organizacija v tedanji Jugoslaviji in verjetno tudi v vsem socialističnem svetu, ki v svojem programu ni izhajala iz programa ZKJ in Socialistične zveze, temveč je omogočala politično organiziranje in delovanje tudi drugače mislečim študentom. SŠ skupnega programa sploh ni imela, temveč so različni »akcijski odbori« skozi polemike usklajevali svoja stališča in predloge (podobno kot danes stranke v parlamentu). Zaradi različnih pogledov so statut SŠ LVZ sprejeli šele decembra 1969 (dopolnjen je bil novembra 1971), programa pa SŠ sploh ni imela, ker ni bila klasična družbenopolitična organizacija.
V SŠ in njenih organih so aktivno delovali ter se povezovali v različne akcijske odbore študentke in študenti različnih nazorov in prepričanj (danes bi rekli – od levih preko liberalnih do desnih). To ne pomeni, da so bili brezbrižni do idejnih vprašanj. Ravno nasprotno – študenti (in skupine študentov ter njihovi akcijski odbori) različnih prepričanj so med seboj ostro polemizirali (pri tem so, vsaj na deklarativni ravni, prisegali na moč argumentov in ne na argument moči), vendar po načelu: ne strinjam se s tabo, vendar sem pripravljen storiti vse za tvojo pravico, da poveš, kar misliš. Svoboda govora je bila razumljena kot samoumevna civilizacijska norma, omejevanje svobodne izbire in izražanja prepričanja ali življenjskega stila pa za nedopustno vmešavanje v osebne pravice slehernega posameznika.
Po besedah Darka Štrajna je treba videti v spremembah, ki so jih izpeljali v študentski organizaciji, »poglavitni dosežek slovenskega leta 1968, kajpak poleg za socializem ne prav običajnih javnih demonstracij«. »Najpomembnejši element organiziranosti SŠ je izražala klavzula, ki je omogočala samoorganizacijo študentskih skupin za poljubno delovanje.«
Po oceni Borisa Muževiča so bili študenti v SŠ takrat tako različni, da jih je družila samo prav ta različnost. Marjan Pungartnik pa meni, da je bila za SŠ simptomatična razpršenost in nedorečenost interesov.
Tedanje oblasti in vodstvo univerze so novo organizacijo študentov sprejele kot takšno, za kakršno se je sama deklarirala – za samoupravno in politično organizacijo. Predstavniki SŠ so bili vključeni v samoupravne organe fakultet in univerze, po drugi strani pa so bili enako kot Zveza mladine Slovenije vključeni v politični sistem in vabljeni na sestanke in koordinacije vseh družbenopolitičnih organizacij na republiški in državni ravni. Oblast je SŠ, vsaj v formalnem pogledu, obravnavala kot enakopravno družbenopolitično organizacijo (poleg ZK, SZDL, ZSS, ZZB NOV in ZMS), koliko so njena stališča in predloge v resnici upoštevali, pa je že drugo vprašanje. Predsednik SŠ je bil celo član kadrovske koordinacije pri RK SZDL, ki je predlagala kandidate za najvišje funkcije v republiki ter v federaciji iz Slovenije.
Tudi ZK na univerzi ni zavirala dela SŠ, temveč je v njej videla priložnost, da preko svojih članov – študentov idejno deluje med drugimi študenti ter jih pridobiva za uveljavljanje svojih stališč. V resnici pa je bilo marsikdaj ravno obratno – člani ZK med študenti so stališča študentskega gibanja in SŠ prenašali v ZK na univerzi, kar je njenim »višjim organom« povzročalo sive lase, dokler SŠ niso »ukinili«.
Od statusa študenta in reforme univerze do najširših družbenih vprašanj
Vseh šest let delovanja so bili organi SŠ, zlasti njen izvršni odbor, razpeti med tri poglavitne naloge: na eni strani so v pravnem, organizacijskem in finančnem pogledu »servisirali« študentske odbore na fakultetah, študentske pokrajinske klube, akcijske odbore in različne študentske institucije od Radia Študent do Tribune, po drugi strani pa so se za samoupravne interese in zahteve študentov (status študentov, ekonomsko-socialni položaj študentov, reforma univerze, študijski programi itd.) borili znotraj organov univerze ter po načelu »boja skozi institucije« tudi v organih političnega sistema, v katere so bili predstavniki SŠ vključeni. Poleg tega se je SŠ kot samoupravna in politična organizacija vključevala tudi v razprave o najširših problemih v družbi in mednarodni skupnosti. S svojimi stališči in aktivnostmi so morali organi SŠ pogosto ščititi in »braniti« posamezne študente in njihove institucije (največkrat Tribuno), ki so se zaradi svojih političnih stališč znašli pod političnim pritiskom ali pa so zoper njih ukrepali represivni ali pravosodni organi.
Kot piše Lenart Šetinc, se je študentska politika prvotno posvečala »sindikalističnim« vprašanjem: študijski pogoji, štipendije in študentski standard, študentski domovi, študentski servis, študentska prehrana … Vzniknila je ideja »študent delavec«, da bi se študiju priznal status dela. Študentska politika je bila v tistem času pri izboljšanju statusa študenta uspešna: dosegla je, da je status študenta zagotavljal popolno zdravstveno varstvo, zgradili so se novi študentski domovi, uredil se je status študentskega servisa, zelo se je povečalo število štipendij, ustanovil se je sklad za študentske kredite, izboljšali so se pogoji za študentske družine, zakonodaja je omogočila vključitev študijskih let v pokojninsko osnovo, izboljšali so se študijski pogoji na večini fakultet in drugih višjih in visokih šolah …
Posebno in velikokrat osrednjo pozornost je SŠ posvečala reformi univerze: zavzemala se je za demokratizacijo sistema izobraževanja; za enake možnosti za visokošolsko izobraževanje vseh, ne glede na socialni status; za to, da bi študenti postali subjekti učnega procesa; za izboljšanje kakovosti pedagoškega procesa, za vključevanje študentov v znanstveno-raziskovalno delo, za bolj učinkovito organiziranost univerze itd. Še zlasti si je SŠ prizadevala »za delovni status študenta« (da bi priznali »študij kot delo«), o čemer je Ciril Ribičič januarja 1971 pripravil prilogo Tribune. Boštjan Zgonc, ki je bil na začetku sedemdesetih let član skupne kadrovske komisije univerzitetnega in pedagoško-znanstvenega sveta Univerze v Ljubljani brez pravice glasovanja, ugotavlja, da je SŠ v prizadevanjih za priznanje »delovnega statusa« študentom v določeni meri uspela, saj je univerza predstavnike študentov kot soudeležencev v delovnem procesu na univerzi vključila v domala vse svoje organe, s tem da v nekaterih niso imeli pravice glasovanja..
Poleg tega pa se je, kot navaja Šetinc, politika SŠ obrnila k širšim družbenim vprašanjem. Zavzemala se je za spremembe »razmer v svetu; za solidarnost; za multikulturnost; izražala je protivojno razpoloženje (Vietnam, Kambodža, okupacija Češkoslovaške); odprla je nacionalno vprašanje (mednacionalni odnosi v federaciji, še posebej pa položaj slovenske manjšine v Avstriji in Italiji), hkrati pa se je uprla nacionalizmom. Zavzemala se je tudi za večjo samostojnost federalnih enot; za oblikovanje dolgoročnega razvojnega programa; zahtevala je demokratizacijo (pluralizem; svobodo govora, zoper policijsko državo ...); postavljala socialne zahteve, kot so zagotovitev enakih izhodiščnih pogojev za izobraževanje in študij; odpravo neupravičenih socialnih razlik; zahtevala je reformo univerze (večjo avtonomnost, programsko prenovo, boljše pogoje dela in vzpostavljanje ‘alternativne univerze’). Pogosto je bila ostra v kritiki jugoslovanske zunanje politike (obiskov predsednikov Nixona, Delmasa ...).« Kot navaja Šetinc, je ustvarila tudi pogoje »za pravi kulturni razcvet: študentski časopis Tribuna je v tem času dosegel svoj kreativni višek; Radio Študent je premikal mejnike pri razvoju radijskega medija na področju alternativne kulture ter popeljal svoje poslušalce v središče takratnega sodobnega svetovnega glasbenega izraza. Študentsko ustvarjalnost tistega časa dokazujejo tudi: Časopis za kritiko znanosti, ŠKUC, Jovanovičev študentski teater, OHO, foto skupina ŠOLT ter mnoge druge oblike študentske kulture.« SŠ si je prizadevala, da bi bilo znotraj nje in študentskega gibanja nasploh kulturno življenje po načelih »pluralizma umetniških smeri in stilov« ter »popolne ustvarjalne svobode« bolj bogato, inovativno, raznoliko in nenazadnje tudi zabavno kot izven njih. Raznolike oblike alternativne kulture so v študentske aktivnosti pritegnile veliko študentov, ki so iskali in prakticirali nov stil življenja in s tem hkrati »spreminjali svet«.
Izjemno veliko se je SŠ ves čas obstoja ukvarjala z reformo univerze. Bogomir Mihevc navaja, da so študenti uresničevanje konkretnih predlogov za izboljšanje študija prepustili organom preoblikovane študentske organizacije (SŠ), univerze in republiških oblasti.
Dejansko v Sloveniji takrat ni bilo pomembnejšega razvojnega in političnega vprašanja, s katerim se ne bi na takšen ali drugačen način začeli ukvarjati tudi v SŠ. Ker so se edino v njej lahko povezovali in delovali tudi »drugače misleči«, je postala zanimiva tudi za mnoge izven študentskih vrst. Leta 1969 se je na pobudo Toneta Remca vključila v predvolilno aktivnost za splošne volitve v republiško skupščino in predlagala 13 kandidatov za poslance. Na volitvah za republiški zbor, ki so bile splošne in neposredne, sta bila izvoljena oba kandidata SŠ – profesor na Filozofski fakulteti dr. Vojan Rus in študent Tone Remc. Na volitvah za prosvetno kulturni zbor in socialno zdravstveni zbor, ki so bile posredne preko tako imenovanih kandidacijskih konferenc, v katerih so imele prevladujoči vpliv tedanje družbenopolitične organizacije oziroma njihova vodstva, pa ni bil izvoljen nihče od kandidatov SŠ. Kandidati so bili Borko de Corti, Boris Dolničar, Marjan Hruševar, Marko Ilešič, Dunja Obersnel, Milan Pintar, Dimitrij Rupel, Dušan Semolič, Janušek Šefman, Lenart Šetinc in Marička Stanič. Iz SŠ MVZ je bil na volitvah leta 1969 za poslanca izvoljen Janez Švajncer.
Študentski poslanec Tone Remc je po izvolitvi v skupščini predlagal »Remčev amandma«, ki je omogočal skupinam poslancev kandidiranje kandidatov za najvišje funkcije v državi mimo utečenih poti in vpliva ZK. Na osnovi tega amandmaja je skupina 25 poslancev, v kateri je bil tudi Remc, mimo ZK in republiškega političnega vrha predlagala kandidata za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Proti nosilcem »akcije 25 poslancev« so tedanje družbenopolitične organizacije sprožile pravi politični pogrom, čeprav so ravnali v skladu z ustavo. Podporo jim je nudila samo SŠ. (Mimogrede – politično jih je rehabilitirala šele republiška skupščina leta 1989.)
Poleti 1969 so se študenti močno odzvali na tako imenovano »cestno afero«, ko zvezna vlada ni uvrstila v proračun sredstev za gradnjo avtoceste v Sloveniji. Avgusta je izšla celo izredna številka Katedre, v kateri je urednik Drago Jančar zapisal, da moramo v trenutku, ko ugotavljamo, da ta zveza (Jugoslavija), ki smo ji toliko žrtvovali in zanjo toliko prispevali, nima posluha za naše najosnovnejše potrebe, funkcioniranje tako urejene federacije postaviti pod vprašaj. Janez Švajncer pa je v uvodniku opozoril na snovanje »lastne študentske skupnosti, ki ni samo korak naprej v narodni opredelitvi slovenskih študentov, temveč je bistvo v njeni vsebini«. Reakcija mariborskih študentov ob »cestni aferi« je povzročila nekaj razburjenja v vodilnih političnih krogih v republiki.
Ob tem velja omeniti, da se SŠ ni borila proti sistemu socialističnega samoupravljanja, temveč se je v njegovem okviru borila za pravice študentov, za odpravo anomalij in za spoštovanje demokratičnih načel. Po navedbah Zdenka Čepiča se je nasploh študentsko gibanje v Jugoslaviji in v Sloveniji razlikovalo od tistega v Zahodni in tudi v Vzhodni Evropi po tem, da »v Jugoslaviji ni zavračalo političnega sistema, ampak ga je sprejemalo, ga podpiralo, a zahtevalo večjo doslednost glede njegovega delovanja«. Baškovič navaja, da so »študenti pričakovali, da bo režim izpolnil to, kar je obljubil«. Kakšno je bilo v tistih časih razpoloženje med študenti, ilustrira prispevek Draga Jančarja v Katedri decembra 1967, s katerim se je odzval na članek Rastka Močnika v Tribuni »Buržoaziranje socializma«, ker se je »odločil pokazati na razsežnost tega prekletstva, buržoaziranja socialističnih odnosov«. Ob zasedbi Filozofske fakultete konec maja 1971 je bila ena osrednjih parol uperjena proti »rdeči buržoaziji«. Jaša Zlobec je v pogovoru s Tomažem Kšelo za Katedro marca 1971 (dva meseca pred zasedbo Filozofske fakultete) dejal: »Socializma v današnjih okvirih ni mogoče zgraditi. V konceptu je napaka. (…) Nujno je, da se partija loči od oblasti.« ZKS je začela z oblasti sestopati 15 let pozneje, leta 1986, ko se je na njenem čelu zamenjala generacija voditeljev. Mimogrede, pogovor z Jašo bi bil že leto kasneje neobjavljiv in verjetno razlog za zaplembo časopisa.
Medtem ko je imela SŠ v Ljubljani dokaj široko zaledje v spontanem študentskem gibanju, ki je bilo najbolj množično in najmočnejše v letih 1968–1971, nato pa je počasi slabelo, v Mariboru spontanega študentskega gibanja pravzaprav ni bilo. Jože Zagožen je v Katedri novembra 1974 povzel tedanjo krilatico, ki jo je bilo v Mariboru mogoče večkrat slišati: »V Parizu so imeli GIBANJE, v Beogradu ANJE, v Ljubljani NJE, v Mariboru pa je od odmeva ostalo le še E.« Po njegovih navedbah se v Mariboru »mimo uradne študentske organizacije ni godilo prav nič«. Razlog za to je videl v dejstvu, da v Mariboru takrat še ni bilo šol, v katerih bi se študenti v okviru rednih predavanj srečevali s »tovrstno problematiko«. V študentski organizaciji pa je bila v letih od 1966 naprej vse močneje prisotna nacionalna komponenta (zamejci!), boj za odpravo socialnega razlikovanja in prizadevanja za hitrejši in skladnejši razvoj severovzhodne Slovenije. Po njegovih navedbah je z leti tudi to obledelo, izvzemši nacionalno in socialno ost, študentska akcija pa se je vse bolj usmerjala v urejevanje študentskih zadev, od študentskega standarda in študijskih pogojev do dograjevanja visokošolskega središča in kulturnega življenja študentov. To, da v Mariboru spontanih študentskih akcij ni bilo ali pa jih je bilo malo, ne pomeni, da organi SŠ MVZ skupaj s svojimi institucijami (Katedra itd.) niso izvajali za tiste čase pomembnih aktivnosti za izboljšanje statusa študentov in za demokratizacijo na visokošolskih zavodih, v mestu in v družbi nasploh.
Ukinitev SŠ »od zgoraj« in združitev z zvezo mladine v ZSMS
Konec leta 1971 je ZKJ na 21. seji svojega predsedstva v Karađorđevu »obračunala« s hrvaškim nacionalizmom (MASPOK-om), kasneje pa še z liberalizmom oziroma tehnokratizmom v Srbiji in Sloveniji. Leta 1972 je sledilo Titovo pismo, ki je napovedovalo bolj »trde« čase. V vodstvu ZKJ so našli čas tudi za konferenco o mladih, na kateri je bilo sklenjeno, da se morata mladinska in študentska organizacija združiti, do česar je po dolgotrajnih pripravah in na Titovo ponovno zahtevo prišlo šele leta 1974. Verjetno se je za to odločitvijo skrivalo upanje »starih revolucionarjev«, da bo v enotni organizaciji vseh mladih tako imenovana »delavska mladina« disciplinirala študentsko. Kdor je količkaj poznal, kako mladi v Sloveniji »živijo in dihajo«, pa je vedel, da se bo zgodilo ravno obratno. Do tega je v ZSMS prišlo že zelo kmalu po ustanovitvi. Zato ni bilo nepomembno, da so v pripravah na združitveni kongres in pri koncipiranju ZSMS aktivno sodelovali tudi predstavniki SŠ.
Pivec je v zvezi s tem napisal: »Ko so padli reformisti, so ugasnile tudi ideje oseminšestdesetega leta. Kaj si resnično misli o študentih, je oblast pokazala že v začetku sedemdesetih let, ko so avtonomno študentsko organizacijo utopili v ZSMS. Račun se je povsod razen v Sloveniji odlično izšel, saj so združili dve podobno togi forumski strukturi. Slovenska Skupnost študentov pa je bila nekakšna ‘rogovila’, ki je ni bilo mogoče poravnati v stereotipno družbenopolitično organizacijo, ne da bi se ta tudi sama ‘deformirala’. In ZSMS se je res začela spreminjati in prevzemati vlogo enfant terrible jugoslovanske politike, ki si jo je leta 1968 prisvojila Skupnost študentov.«
Skupnost študentov LVZ so v šestih letih vodili predsedniki Ciril Baškovič (1968/69), Janez Koželj (1969/70), Lenart Šetinc (1970/71), Drago Babič, Jože Korinšek (1971/72), Tomaž Kšela (1972/73) in Boris Muževič (1973/74).
Skupnost študentov MVZ so v šestih letih vodili predsedniki: Janez Švajncer, Vili Šale, Tone Janša, Emilijan Kožar, Jože Zagožen, Boris Kastivnik in Ivo Usar.
Marš skozi institucije
Ker študentsko gibanje družbe ni uspelo v želeni meri reformirati z demonstracijami na ulicah, pa tudi ne z »borbo svoje SŠ znotraj institucij« in organov v okviru tedanjega političnega sistema, se je porodila misel, da se morajo študenti vključiti v institucije in jih reformirati od znotraj. Kot se spominja Andrej Ule, so nekateri študentski aktivisti v Ljubljani krenili v »še eno pomembno akcijo, ki je bila v skladu s tedanjo Dutschkejevo zahtevo ‘Dolgi marš skozi institucije’, kar je pomenilo ne se samo zoperstaviti institucijam oblasti (npr. slaba izkušnja francoskih študentov, ki so izgubili svojo bitko s tedanjo francosko državo) – pač pa: raje se včlaniti v pomembnejše politične institucije in jih od znotraj reformirati«. Mnogi študentski aktivisti so se v tistem času vključili v ZK in se znotraj nje in sistema začeli zavzemati za demokratizacijo in družbene reforme.
Paradoksalne posledice ukinitve SŠ
Kot ugotavlja Ule, je protestnim študentom v Ljubljani paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutschkejevski transformacijski »marš skozi institucije«. »Nekdanji ‘študentski kadri’ so od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenili v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Tu se je zgodilo nekaj takega, kar sem jaz mislil, da se bo razvilo iz študentskega gibanja.«
Ule se spominja tudi, da so v študentskem gibanju (enako pa je veljalo tudi za SŠ) popolnoma enakopravno sodelovali tako potomci »rdečih« kot potomci »belih« v drugi svetovni vojni. V študentskem gibanju in v SŠ aktivni študenti so »spravo« dosegli že v letih od 1968 do 1974. »Strinjali smo se o tem, da so se dogajale nedopustne stvari na eni in drugi strani, ampak tudi o tem, da moramo mi mladi iti čez to. Nobeden pa ni problematiziral ali zavračal NOB kot takšne, kot se denimo ponekod počne danes. Takrat je bila preprosto drugačna mentalna klima. Ni bilo izkoriščanja zgodovinskih travm za boj za oblast, kot je danes,« poudarja Ule.
V SŠ so bili zelo aktivni tudi študentski pokrajinski klubi, ki so združevali študente iz posameznih občin in regij. Ko so se njihovi člani in nekdanji študentski aktivisti vrnili v domače kraje ter se tam vključili v politično življenje ter v lokalno samoupravo, so eni bolj, drugi manj uspešno razširili ideje in demokratični duh študentskega gibanja po vsej Sloveniji, kar se je v naslednjih letih in desetletjih odrazilo tudi v politični praksi tako na lokalni kot na republiški ravni. Nekdanji udeleženci študentskega gibanja in aktivisti SŠ so bili v svojih okoljih praviloma nosilci procesov demokratizacije, čeprav so se po končanem študiju z redkimi izjemami posvetili svojemu poklicnemu delu, ostali pa so aktivni državljani. SŠ se je od ZSM in kasnejše ZSMS razlikovala po tem, da ni bila »kovačnica kadrov za politiko«, saj njeni aktivisti niso imeli interesa za poklicno (vseživljenjsko) delo v politiki, temveč so si prizadevali za kariero v svojem lastnem poklicu.
Bogomir Mihevc je zapisal: »Prihajale in odhajale so nove generacije študentov, tudi aktivistov in funkcionarjev, starejši študentski aktivisti so nastopili napovedan pohod skozi institucije, pod režimom (pritiskom) vsakdanjega življenja in dela. Dediščino gibanj iz tistih let so prevzele druge organizacije, pozneje predvsem ZSMS, še kako desetletje starejši (študentski) aktivisti pa so se znašli v različnih vlogah in kabinetih, na univerzah, fakultetah, institutih, v strankah, parlamentih, vladah in zunaj njih. Bi se, če ne bi bili v onih letih tisto, kar so bili?«
Številni študentski aktivisti, ki so se politično profilirali v SŠ, so pomembno prispevali k demokratizaciji v Sloveniji v osemdesetih letih in kasneje na vseh ravneh. Olajšali so tudi prehod Slovenije v parlamentarni sistem, saj so bili zbori in skupščine študentov v času SŠ videti podobno kot danes razprave v parlamentu. Generacije iz časov SŠ so politično zorele v pogojih idejnega pluralizma in iskanja skupnih kompromisnih rešitev.
Štrajn meni, da je bila SŠ po svoji obliki in načinih delovanja, kakršne je postopno razvila v letih, dokler je obstajala (namreč do leta 1974, ko so jo z ukrepi »od zgoraj« inkorporirali v ZSM), predhodnica poznejših gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Tudi Frane Adam ocenjuje, da je pluralizem misli iz tedanjega časa pripomogel h kasnejšemu gibanju za demokratizacijo v osemdesetih letih. Boris Cizej pa meni, da ima velike zasluge za demokratizacijo in kasnejšo osamosvojitev pankerska generacija, »vsakomur pa je jasno, da se je vse skupaj začelo konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih«. V SŠ se je po sprejemu amandmajev na ustavo SFRJ v letih 1967, 1968 in 1971 ter pred sprejetjem nove (zadnje) ustave SFRJ leta 1974 zares veliko govorilo in razpravljalo o študentskih amandmajih, pa tudi o nujnosti demokratizacije v družbi nasploh ter o preureditvi odnosov v federaciji, do česar je z novo ustavo tudi prišlo, o osamosvojitvi Slovenije pa ni bilo govora.
K vlogi študentov v ZSMS in s tem v družbi nasploh je prispevalo tudi dejstvo, da je v pripravah na združitveni kongres ZMS in SŠ študentskim predstavnikom uspelo ohraniti organiziranost študentov na ravni univerz (Univerzitetne konference ZSMS), saj so se pojavljali tudi predlogi, da bi študente v ZSMS »razbili« v nekakšne konference vseh mladih v izobraževanju po občinah in jih tako še »tesneje povezali z delavsko mladino«. Nasploh so priprave na »združitveni kongres vseh mladih« v Sloveniji in Jugoslaviji potekale v času, ko je ZKJ obračunala z vsemi »izmi« ter vajeti oblasti ponovno »trdo« vzela v svoje roke (po 21. seji predsedstva CK ZKJ, Titovem pismu, 3. konferenci ZKJ o mladih, 10. kongresu ZKJ …), hkrati pa okrepila delovanje represivnih organov proti »nesprejemljivim pojavom«. Na eni strani je usihala množičnost in moč študentskega gibanja, na drugi strani pa so se povečevali politični pritiski na univerzo in študentsko organizacijo ter posameznike, pa tudi na ZK na Univerzi (pritiske na slednjo in na SŠ zaradi Tribune je že leta 1972 v Tribuni v več nadaljevanjih analiziral Jože Konc). Temu primerno se je okrepila »odvetniška« vloga SŠ, spremenile pa so se tudi metode njenega delovanja in njena retorika v »boju skozi institucije sistema« za interese in pravice študentov.
Pluralizem pogledov na vlogo SŠ
Sicer pa je o SŠ mogoče odpreti še veliko tudi za današnje čase aktualnih vprašanj ter povedati še zelo veliko o njenem delovanju ter o izkušnjah akterjev. Zato tudi odločitev o pripravi zbornika.
Ustanovitev SŠ je bil pozitiven projekt, saj je prispeval k izboljšanju statusa študentov, k reformnim prizadevanjem na univerzi, k demokratizaciji političnega življenja med mladimi in v Sloveniji nasploh, k izboljšanju pogojev za razmah študentske kulture, pa tudi k političnemu profiliranju več generacij študentov v okviru idejno in politično pluralistične ter demokratične organizacije. Seveda pa so tako, kot je bila idejno pluralna SŠ, različni (pluralni) tudi pogledi na njeno vlogo in delovanje. Lepo in prav je, da generacije, ki so oblikovale SŠ in ki jih je SŠ politično oblikovala, svoje vtise in spomine ter presoje o njenem delovanju, pomenu in vlogi zberejo v zborniku, ki bo v pomoč zgodovinarjem pri proučevanju tistih nemirnih časov ter procesov reform, demokratizacije in tranzicije v Sloveniji.
Naslednje leto (2024) bo minilo 50 let od ukinitve Skupnosti študentov (SŠ), ki v šestih letih svojega delovanja (1968–1974) ni izboljšala samo ekonomskega in družbenega statusa študentov, temveč je pomembno vplivala tudi na politične razmere v Sloveniji in na politično profiliranje tedanjih generacij študentk in študentov, s tem pa tudi na politično kulturo in prakso v Sloveniji v naslednjih obdobjih. »Politizacija je generacijo 68 neverjetno prevzela, celo zasvojila in zelo svojevrstno sta se združevala skupaj idealizem in politika,« je zapisala Cvetka Hedžet Toth. Študentje so, kot je zapisal zgodovinar Zdenko Čepič, s svojo dejavnostjo želeli svet ne le razlagati, marveč tudi spreminjati.
Dobro leto dni pred to obletnico je Lenart Šetinc poslal vsem še živim predsednikom SŠ Ljubljanskih visokošolskih zavodov (LVZ) pobudo, da bi ob jubileju pripravili zbornik SŠ, saj je bilo o študentskem gibanju v letih 1968–1972 napisanega že veliko, o delovanju SŠ v letih 1968–1974 pa bolj malo. Njegovo pobudo smo sprejeli in oblikovali uredniški odbor, ki je k sodelovanju povabil številne takratne študente, aktivne v SŠ in njenih organih ter študentskih institucijah (Tribuna, Radio Študent itd.). Priprave zbornika se je lotil iniciativni uredniški odbor: Janez Koželj, Ciril Baškovič, Lenart Šetinc (koordinator projekta), Boštjan Zgonc, Tomaž Kšela (urednik), Marjan Pungartnik (založnik) in Peter Vodopivec.
V zvezi z delovanjem SŠ veliko vprašanj še ni dovolj proučenih, delno zaradi tega, ker je arhivsko gradivo zelo pomanjkljivo, pa tudi zato, ker gradivo, ki se je ohranilo, še ni bilo v celoti pregledano. Obstajajo pa spomini akterjev (mnogi imajo morda v svojih arhivih še kakšne dokumente), ki jih velja zapisati in zbrati, dokler je za to še čas. Nekaterih žal ni več med nami. Da bi si lažje priklicali v spomin dogodke, od katerih je minilo že več kot pol stoletja, velja spomniti na nekatere bolj ali manj znane podatke in že publicirane ocene o delovanju SŠ. Priprave na izdajo zbornika o SŠ ponujajo priložnost, da jih še enkrat preverimo in dodamo nova dejstva.
Ustanovitev Skupnosti študentov (SŠ)
SŠ se je porodila iz študentskega gibanja, ki se je v svetu in Evropi ter z rahlim zamikom tudi pri nas spontano razvilo leta 1968, torej dobri dve desetletji po drugi svetovni vojni v času velikih sprememb v tehnologiji, kulturi, ekonomiji in politiki, ki so pretresale blokovsko razdeljen svet (vojna v Vietnamu; kubanska kriza; tekma v vesolju; nagel razvoj potrošništva; množičen vpis na univerze; spremenjen način bivanja in kulturnega življenja mladih – beatlomanija, dolgi lasje, mini krila, večja spolna svoboda, prepričanje, da je s kulturo, še zlasti z glasbo, in načinom življenja mogoče spremeniti svet itd.). Pri nas je takrat potekala prva tržna reforma gospodarstva, ki je poglabljala socialne razlike; odstranitev vplivnega šefa tedanje tajne policije (Udba) Rankovića z vseh položajev je spodbudila demokratizacijo v družbi; standard se je iz leta v leto povečeval, hkrati pa se je podaljševal prosti čas (družinsko življenje so začeli spreminjati pralni stroji, hladilniki, televizorji, družinski avtomobili – »fičoti«, delovni teden se je skrajšal s šest na pet dni), v gospodarstvo in družbeno življenje pa so vstopale prve izobražene povojne generacije, medtem ko so se pripadniki partizanske generacije, ki niso več »obvladovali« lastnih otrok, začeli starati in srečevati s posledicami lastnih napak v preteklem razvoju. Spremenjeni način in okoliščine bivanja mladih generacij in njihov način kulturnega življenja in udejstvovanja ter političnega razmišljanja je »rušil« tedanje norme in oblike družbenega življenja in odločanja ter dotedanje avtoritete, kar je naletelo na nerazumevanje in marsikdaj tudi na revolt v etabliranih krogih (v nekaterih srednjih šolah so profesorji lovili dolgolasce in jim na silo rezali »predolge« lase; ponekod so naličenim dekletom v mini krilih prepovedovali vstop v šolo; v Mariboru so za mlade uvedli »horo legalis«, po 21. uri brez staršev niso več smeli na ulice; politični forumi, celo forumi takratne Zveze mladine, so po načelu »demokracija da – razkroj ne« obsojali posamezne pesmi in druga literarna dela mladih avtorjev; preprečevali in oteževali so organiziranje koncertov in delovanje disko klubov; plenili so študentske časopise itd.). Po študentskih demonstracijah v Parizu in Beogradu je prišlo do revolta med ljubljanskimi študenti, ki je odmeval tudi med študenti takratnega Združenju visokošolskih zavodov v Mariboru.
V Sloveniji je med študenti »zavrelo« na njihovem množičnem zborovanju v Študentskem naselju v Ljubljani junija 1968. Kot ugotavlja Zdenko Čepič, so bili spočetka študenti »v svojih protestih bolj socialno usmerjeni kot pa politično«. Več političnega v protestih študentov v Ljubljani je bilo aprila in maja 1971, ko so iz protesta zasedli Filozofsko fakulteto. »Z zasedbo Filozofske fakultete je študentsko gibanje v Ljubljani kot kritični politični dejavnik doseglo svojo najvišjo točko,« ocenjuje Čepič. Po zasedbi pa je postajalo vse manj množično in je začelo zamirati.
Sicer pa je Maja Molan v svoji diplomski nalogi na FDV »Študentska gibanja na Slovenskem« (mentor je bil Milan Balažic, somentor pa Marjan Brezovšek) študentsko gibanje v Sloveniji 1968–1972, ki ga je označila za študentsko najbolj revolucionarno obdobje, razdelila na tri obdobja: sindikalistično obdobje (1968–1969), obdobje radikalizacije in politizacije gibanja (1970–1971) in obdobje izteka študentskega gibanja (1971–1972). Temu bi lahko dodali še obdobje uveljavljanja dosežkov študentskega gibanja v družbeni praksi na eni strani ter političnih pritiskov na Skupnost študentov, vključno z njeno ukinitvijo »od zgoraj« oziroma »od zunaj« na drugi strani (1972–1974).
Študentsko gibanje v Ljubljani je bilo glede na študentske nemire v Parizu in Beogradu specifično, saj se je v določenem delu naslonilo na izkušnje študentskega gibanja v Ljubljani 1963/64, ki je po navedbah Petra Vodopivca postalo »imanentno politično«, saj je »zadevalo ob nekatera temeljna vprašanja jugoslovanskega socializma, politične prakse in družbe«. Takrat se je razvila tudi ideja o statusu študentov kot delavcev, iz česar se je kasneje razvila tudi ideja o novi samoupravni in politični organiziranosti študentov na univerzi oziroma o ustanovitvi SŠ. Ravno utemeljevanje nove organiziranosti študentov delavcev z njihovim lažjim vključevanjem v samoupravljanje na univerzi in v družbi nasploh je SŠ po ustanovitvi za nekaj let ohranilo pri življenju, saj je bistveno odstopala od tedanjih v ustavi utemeljenih »družbenopolitičnih organizacij«. O tem priča »pojasnilo« maršalatu, zakaj je bila ustanovljena SŠ in zakaj je izstopila iz Zveze študentov Jugoslavije (ZŠJ), ki sta ga po naročilu tedanjega sekretarja Univerzitetnega komiteja ZKS Staneta Dolanca na prelomu v leto 1969 pripravila Franci Pivec in Rudi Rizman. »Pojasnilo« je od Dolanca zahteval predsednik SFRJ in ZKJ Josip Broz - Tito, kar v tistih časih ni obetalo nič dobrega. Očitno pa je njuno (njihovo?) pojasnilo takrat zadostovalo in SŠ je vsaj za nekaj let obstala.
Idejo za reformo »unitaristične predmoderne Zveze študentov« in novo organiziranost študentov, ki je privedla do ustanovitve SŠ, sta leta 1968 dala Franci Pivec v članku »Provokacija za novo študentsko organizacijo« (Tribuna, 3. 6. 1968) in Ciril Baškovič na prvem množičnem protestnem zborovanju študentov v Študentskem naselju v Ljubljani 6. 6. 1968, na katerem je bila sprejeta z aklamacijo.
Ideja o nujnosti reforme Zveze študentov ter o ustanovitvi SŠ in njenem izstopu iz ZŠJ je odmevala tudi med študenti v Mariboru, zlasti v krogu okoli študentskega časopisa Katedra. V uvodniku prve jesenske številke leta 1968 z naslovom »Za načelo pluralizma« je Olga Čerič (kasneje Jančar) zapisala, da je treba uveljaviti »načelo pluralizma idej in prepričanj«, saj težnja »po monolitnem mišljenju in čustvovanju grozi uničiti vsako ustvarjalno pobudo«. V isti številki je odgovorni urednik Drago Jančar predstavil načela novega uredništva – na prvem mestu je bilo načelo pluralizma. V uvodniku naslednje številke »Postavimo se okostenelosti po robu« pa je Braco Zavrnik poročal, da je prišel v javno razpravo koncept formiranja SŠ Slovenije, saj je organizacijska oblika ZŠJ zastarela in neustrezna. Po novem naj bi lahko vsak študent svobodno izražal in uveljavljal svoja stališča.
Sprva sta začeli delovati SŠ v Ljubljani in Mariboru – imenovali sta se SŠ LVZ in SŠ Mariborskih visokošolskih zavodov (MVZ). Ustanovna skupščina SŠ Slovenije je bila 23. 12. 1969. Delegacijo SŠ LVZ je vodil njen tedanji predsednik Janez Koželj, SŠ MVZ pa njen predsednik Janez Švajncer. Ustanovni akt je določal, da je SŠ Slovenije oblika sodelovanja skupnosti študentov visokošolskih zavodov v Kranju, Ljubljani, Mariboru in Piranu. Leto kasneje je Koželj v poročilu o delu zapisal: »Specifična političnost študentske akcije pa izhaja iz narave in funkcije študijskega procesa kot delovnega odnosa, ki konstituira novo univerzo v organizacijo kritične znanosti in konstituante naroda. Političnost študentske akcije je v tem, da v širšem, kulturno-socialnem prostoru univerze prispeva k podružbljanju politike.«
Po ustanovitvi je SŠ, ki je v resnici zrasla iz študentskega gibanja, to gibanje podpirala in mu v okviru tedanjega političnega sistema zagotavljala legalnost in legitimnost. Branila in varovala ga je tudi pred pritiski od zunaj. Kljub temu so bili odnosi med študentskim gibanjem oziroma akcijskimi odbori in organi SŠ pogosto napeti in nič kaj romantični. Gibanje je marsikdaj po principu »bodimo realni, zahtevajmo nemogoče« postavljajo nedosegljive zahteve in cilje, SŠ pa jih je bolj ali manj uspešno poskušala omejiti v real-politični okvir. Zato so bile polemike stalne. Do danes je ostalo neodgovorjeno tudi vprašanje, kakšen naj bo v gibanju odnos med spontanostjo in organiziranostjo, da bi najbolj učinkovito dosegalo cilje.
Samoupravna in politična organizacija
Ljubljanski študenti so leta 1968 izstopili iz ZŠJ, s katero niso bili zadovoljni, in po Pivčevem predlogu ustanovili SŠ – »temeljno študentsko samoupravno skupnost«, v kateri je bila »odprta možnost paralelizma političnih konceptov«. Njeni člani so po avtomatizmu postali vsi redno vpisani študenti. Že iz tega izhaja, da je bila SŠ idejno pluralistična, tako kot družba v celoti. Kot je tedaj zapisal Baškovič, je SŠ omogočila »legalizacijo politične diferenciacije teženj in pogledov med študenti« ter »pluralizem iniciativ (= idej)«. Baškovič je zapisal, da morajo študenti »razbiti ZŠ«, ki »tlači svobodno in množično (idejno) iniciativo«. Jože Šlander je tedaj zapisal, da SŠ deluje kot »del samoupravnega mehanizma visokega šolstva ter kot politična sila«. Po njegovem se ni dalo ločiti samoupravnih in političnih ter univerzitetnih in družbenih problemov, in poudaril je, da so v SŠ proti »avtomatičnemu sprejemanju načel ZKJ«.
SŠ je po ustanovitvi tudi formalno izstopila iz ZŠJ, vendar izstop ni bil nikoli v celoti izpeljan. Predstavnik SŠ Vojko Antončič je po navedbah Cirila Baškoviča leta 1968 predsedstvo ZŠJ seznanil s sklepom izvršnega obora SŠ LVZ, da zaradi drugačne organiziranosti izstopa iz ZŠJ. Hkrati pa je SŠ izrazila pripravljenost sodelovati pri skupnih vprašanjih položaja študentov na ravni federacije. Tako so se delegacije SŠ redno udeleževale sej in drugih dogodkov, ki jih je sklicevala ZŠJ.
Kot navaja Lenart Šetinc, je bila samoupravna SŠ zamišljena kot politično pluralna organizacija oziroma kot prostor za aktivnosti in projekte vseh študentov pri uresničevanju skupnih interesov. V tem okviru so delovali: študentski sindikat, študentski Forum, pokrajinski klubi, študentski mediji, kulturno-umetniške skupine, fakultetni odbori, pa tudi pluralne politične skupine študentov ter drugi ad hoc »akcijski odbori«, ki so organizirali množične demonstracije, zasedbe, zbore itd. Tako so študentsko gibanje podpirale in omogočale institucije SŠ, ki je zagotavljala materialno in pravno podporo akcijskim odborom, hkrati pa so zahteve študentov posredovale vodstvu univerze in državnim organom ter se zanje organizirano in sistematično zavzemale.
Idejni in akcijski pluralizem
SŠ se je na teh predpostavkah razvila v idejno pluralistično samoupravno in politično organizacijo, ki je združevala študente različnih nazorov in političnih prepričanj, ki so se lahko v njenem okviru po svobodni volji povezovali v akcijske odbore. Tako je bila edina organizacija v tedanji Jugoslaviji in verjetno tudi v vsem socialističnem svetu, ki v svojem programu ni izhajala iz programa ZKJ in Socialistične zveze, temveč je omogočala politično organiziranje in delovanje tudi drugače mislečim študentom. SŠ skupnega programa sploh ni imela, temveč so različni »akcijski odbori« skozi polemike usklajevali svoja stališča in predloge (podobno kot danes stranke v parlamentu). Zaradi različnih pogledov so statut SŠ LVZ sprejeli šele decembra 1969 (dopolnjen je bil novembra 1971), programa pa SŠ sploh ni imela, ker ni bila klasična družbenopolitična organizacija.
V SŠ in njenih organih so aktivno delovali ter se povezovali v različne akcijske odbore študentke in študenti različnih nazorov in prepričanj (danes bi rekli – od levih preko liberalnih do desnih). To ne pomeni, da so bili brezbrižni do idejnih vprašanj. Ravno nasprotno – študenti (in skupine študentov ter njihovi akcijski odbori) različnih prepričanj so med seboj ostro polemizirali (pri tem so, vsaj na deklarativni ravni, prisegali na moč argumentov in ne na argument moči), vendar po načelu: ne strinjam se s tabo, vendar sem pripravljen storiti vse za tvojo pravico, da poveš, kar misliš. Svoboda govora je bila razumljena kot samoumevna civilizacijska norma, omejevanje svobodne izbire in izražanja prepričanja ali življenjskega stila pa za nedopustno vmešavanje v osebne pravice slehernega posameznika.
Po besedah Darka Štrajna je treba videti v spremembah, ki so jih izpeljali v študentski organizaciji, »poglavitni dosežek slovenskega leta 1968, kajpak poleg za socializem ne prav običajnih javnih demonstracij«. »Najpomembnejši element organiziranosti SŠ je izražala klavzula, ki je omogočala samoorganizacijo študentskih skupin za poljubno delovanje.«
Po oceni Borisa Muževiča so bili študenti v SŠ takrat tako različni, da jih je družila samo prav ta različnost. Marjan Pungartnik pa meni, da je bila za SŠ simptomatična razpršenost in nedorečenost interesov.
Tedanje oblasti in vodstvo univerze so novo organizacijo študentov sprejele kot takšno, za kakršno se je sama deklarirala – za samoupravno in politično organizacijo. Predstavniki SŠ so bili vključeni v samoupravne organe fakultet in univerze, po drugi strani pa so bili enako kot Zveza mladine Slovenije vključeni v politični sistem in vabljeni na sestanke in koordinacije vseh družbenopolitičnih organizacij na republiški in državni ravni. Oblast je SŠ, vsaj v formalnem pogledu, obravnavala kot enakopravno družbenopolitično organizacijo (poleg ZK, SZDL, ZSS, ZZB NOV in ZMS), koliko so njena stališča in predloge v resnici upoštevali, pa je že drugo vprašanje. Predsednik SŠ je bil celo član kadrovske koordinacije pri RK SZDL, ki je predlagala kandidate za najvišje funkcije v republiki ter v federaciji iz Slovenije.
Tudi ZK na univerzi ni zavirala dela SŠ, temveč je v njej videla priložnost, da preko svojih članov – študentov idejno deluje med drugimi študenti ter jih pridobiva za uveljavljanje svojih stališč. V resnici pa je bilo marsikdaj ravno obratno – člani ZK med študenti so stališča študentskega gibanja in SŠ prenašali v ZK na univerzi, kar je njenim »višjim organom« povzročalo sive lase, dokler SŠ niso »ukinili«.
Od statusa študenta in reforme univerze do najširših družbenih vprašanj
Vseh šest let delovanja so bili organi SŠ, zlasti njen izvršni odbor, razpeti med tri poglavitne naloge: na eni strani so v pravnem, organizacijskem in finančnem pogledu »servisirali« študentske odbore na fakultetah, študentske pokrajinske klube, akcijske odbore in različne študentske institucije od Radia Študent do Tribune, po drugi strani pa so se za samoupravne interese in zahteve študentov (status študentov, ekonomsko-socialni položaj študentov, reforma univerze, študijski programi itd.) borili znotraj organov univerze ter po načelu »boja skozi institucije« tudi v organih političnega sistema, v katere so bili predstavniki SŠ vključeni. Poleg tega se je SŠ kot samoupravna in politična organizacija vključevala tudi v razprave o najširših problemih v družbi in mednarodni skupnosti. S svojimi stališči in aktivnostmi so morali organi SŠ pogosto ščititi in »braniti« posamezne študente in njihove institucije (največkrat Tribuno), ki so se zaradi svojih političnih stališč znašli pod političnim pritiskom ali pa so zoper njih ukrepali represivni ali pravosodni organi.
Kot piše Lenart Šetinc, se je študentska politika prvotno posvečala »sindikalističnim« vprašanjem: študijski pogoji, štipendije in študentski standard, študentski domovi, študentski servis, študentska prehrana … Vzniknila je ideja »študent delavec«, da bi se študiju priznal status dela. Študentska politika je bila v tistem času pri izboljšanju statusa študenta uspešna: dosegla je, da je status študenta zagotavljal popolno zdravstveno varstvo, zgradili so se novi študentski domovi, uredil se je status študentskega servisa, zelo se je povečalo število štipendij, ustanovil se je sklad za študentske kredite, izboljšali so se pogoji za študentske družine, zakonodaja je omogočila vključitev študijskih let v pokojninsko osnovo, izboljšali so se študijski pogoji na večini fakultet in drugih višjih in visokih šolah …
Posebno in velikokrat osrednjo pozornost je SŠ posvečala reformi univerze: zavzemala se je za demokratizacijo sistema izobraževanja; za enake možnosti za visokošolsko izobraževanje vseh, ne glede na socialni status; za to, da bi študenti postali subjekti učnega procesa; za izboljšanje kakovosti pedagoškega procesa, za vključevanje študentov v znanstveno-raziskovalno delo, za bolj učinkovito organiziranost univerze itd. Še zlasti si je SŠ prizadevala »za delovni status študenta« (da bi priznali »študij kot delo«), o čemer je Ciril Ribičič januarja 1971 pripravil prilogo Tribune. Boštjan Zgonc, ki je bil na začetku sedemdesetih let član skupne kadrovske komisije univerzitetnega in pedagoško-znanstvenega sveta Univerze v Ljubljani brez pravice glasovanja, ugotavlja, da je SŠ v prizadevanjih za priznanje »delovnega statusa« študentom v določeni meri uspela, saj je univerza predstavnike študentov kot soudeležencev v delovnem procesu na univerzi vključila v domala vse svoje organe, s tem da v nekaterih niso imeli pravice glasovanja..
Poleg tega pa se je, kot navaja Šetinc, politika SŠ obrnila k širšim družbenim vprašanjem. Zavzemala se je za spremembe »razmer v svetu; za solidarnost; za multikulturnost; izražala je protivojno razpoloženje (Vietnam, Kambodža, okupacija Češkoslovaške); odprla je nacionalno vprašanje (mednacionalni odnosi v federaciji, še posebej pa položaj slovenske manjšine v Avstriji in Italiji), hkrati pa se je uprla nacionalizmom. Zavzemala se je tudi za večjo samostojnost federalnih enot; za oblikovanje dolgoročnega razvojnega programa; zahtevala je demokratizacijo (pluralizem; svobodo govora, zoper policijsko državo ...); postavljala socialne zahteve, kot so zagotovitev enakih izhodiščnih pogojev za izobraževanje in študij; odpravo neupravičenih socialnih razlik; zahtevala je reformo univerze (večjo avtonomnost, programsko prenovo, boljše pogoje dela in vzpostavljanje ‘alternativne univerze’). Pogosto je bila ostra v kritiki jugoslovanske zunanje politike (obiskov predsednikov Nixona, Delmasa ...).« Kot navaja Šetinc, je ustvarila tudi pogoje »za pravi kulturni razcvet: študentski časopis Tribuna je v tem času dosegel svoj kreativni višek; Radio Študent je premikal mejnike pri razvoju radijskega medija na področju alternativne kulture ter popeljal svoje poslušalce v središče takratnega sodobnega svetovnega glasbenega izraza. Študentsko ustvarjalnost tistega časa dokazujejo tudi: Časopis za kritiko znanosti, ŠKUC, Jovanovičev študentski teater, OHO, foto skupina ŠOLT ter mnoge druge oblike študentske kulture.« SŠ si je prizadevala, da bi bilo znotraj nje in študentskega gibanja nasploh kulturno življenje po načelih »pluralizma umetniških smeri in stilov« ter »popolne ustvarjalne svobode« bolj bogato, inovativno, raznoliko in nenazadnje tudi zabavno kot izven njih. Raznolike oblike alternativne kulture so v študentske aktivnosti pritegnile veliko študentov, ki so iskali in prakticirali nov stil življenja in s tem hkrati »spreminjali svet«.
Izjemno veliko se je SŠ ves čas obstoja ukvarjala z reformo univerze. Bogomir Mihevc navaja, da so študenti uresničevanje konkretnih predlogov za izboljšanje študija prepustili organom preoblikovane študentske organizacije (SŠ), univerze in republiških oblasti.
Dejansko v Sloveniji takrat ni bilo pomembnejšega razvojnega in političnega vprašanja, s katerim se ne bi na takšen ali drugačen način začeli ukvarjati tudi v SŠ. Ker so se edino v njej lahko povezovali in delovali tudi »drugače misleči«, je postala zanimiva tudi za mnoge izven študentskih vrst. Leta 1969 se je na pobudo Toneta Remca vključila v predvolilno aktivnost za splošne volitve v republiško skupščino in predlagala 13 kandidatov za poslance. Na volitvah za republiški zbor, ki so bile splošne in neposredne, sta bila izvoljena oba kandidata SŠ – profesor na Filozofski fakulteti dr. Vojan Rus in študent Tone Remc. Na volitvah za prosvetno kulturni zbor in socialno zdravstveni zbor, ki so bile posredne preko tako imenovanih kandidacijskih konferenc, v katerih so imele prevladujoči vpliv tedanje družbenopolitične organizacije oziroma njihova vodstva, pa ni bil izvoljen nihče od kandidatov SŠ. Kandidati so bili Borko de Corti, Boris Dolničar, Marjan Hruševar, Marko Ilešič, Dunja Obersnel, Milan Pintar, Dimitrij Rupel, Dušan Semolič, Janušek Šefman, Lenart Šetinc in Marička Stanič. Iz SŠ MVZ je bil na volitvah leta 1969 za poslanca izvoljen Janez Švajncer.
Študentski poslanec Tone Remc je po izvolitvi v skupščini predlagal »Remčev amandma«, ki je omogočal skupinam poslancev kandidiranje kandidatov za najvišje funkcije v državi mimo utečenih poti in vpliva ZK. Na osnovi tega amandmaja je skupina 25 poslancev, v kateri je bil tudi Remc, mimo ZK in republiškega političnega vrha predlagala kandidata za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Proti nosilcem »akcije 25 poslancev« so tedanje družbenopolitične organizacije sprožile pravi politični pogrom, čeprav so ravnali v skladu z ustavo. Podporo jim je nudila samo SŠ. (Mimogrede – politično jih je rehabilitirala šele republiška skupščina leta 1989.)
Poleti 1969 so se študenti močno odzvali na tako imenovano »cestno afero«, ko zvezna vlada ni uvrstila v proračun sredstev za gradnjo avtoceste v Sloveniji. Avgusta je izšla celo izredna številka Katedre, v kateri je urednik Drago Jančar zapisal, da moramo v trenutku, ko ugotavljamo, da ta zveza (Jugoslavija), ki smo ji toliko žrtvovali in zanjo toliko prispevali, nima posluha za naše najosnovnejše potrebe, funkcioniranje tako urejene federacije postaviti pod vprašaj. Janez Švajncer pa je v uvodniku opozoril na snovanje »lastne študentske skupnosti, ki ni samo korak naprej v narodni opredelitvi slovenskih študentov, temveč je bistvo v njeni vsebini«. Reakcija mariborskih študentov ob »cestni aferi« je povzročila nekaj razburjenja v vodilnih političnih krogih v republiki.
Ob tem velja omeniti, da se SŠ ni borila proti sistemu socialističnega samoupravljanja, temveč se je v njegovem okviru borila za pravice študentov, za odpravo anomalij in za spoštovanje demokratičnih načel. Po navedbah Zdenka Čepiča se je nasploh študentsko gibanje v Jugoslaviji in v Sloveniji razlikovalo od tistega v Zahodni in tudi v Vzhodni Evropi po tem, da »v Jugoslaviji ni zavračalo političnega sistema, ampak ga je sprejemalo, ga podpiralo, a zahtevalo večjo doslednost glede njegovega delovanja«. Baškovič navaja, da so »študenti pričakovali, da bo režim izpolnil to, kar je obljubil«. Kakšno je bilo v tistih časih razpoloženje med študenti, ilustrira prispevek Draga Jančarja v Katedri decembra 1967, s katerim se je odzval na članek Rastka Močnika v Tribuni »Buržoaziranje socializma«, ker se je »odločil pokazati na razsežnost tega prekletstva, buržoaziranja socialističnih odnosov«. Ob zasedbi Filozofske fakultete konec maja 1971 je bila ena osrednjih parol uperjena proti »rdeči buržoaziji«. Jaša Zlobec je v pogovoru s Tomažem Kšelo za Katedro marca 1971 (dva meseca pred zasedbo Filozofske fakultete) dejal: »Socializma v današnjih okvirih ni mogoče zgraditi. V konceptu je napaka. (…) Nujno je, da se partija loči od oblasti.« ZKS je začela z oblasti sestopati 15 let pozneje, leta 1986, ko se je na njenem čelu zamenjala generacija voditeljev. Mimogrede, pogovor z Jašo bi bil že leto kasneje neobjavljiv in verjetno razlog za zaplembo časopisa.
Medtem ko je imela SŠ v Ljubljani dokaj široko zaledje v spontanem študentskem gibanju, ki je bilo najbolj množično in najmočnejše v letih 1968–1971, nato pa je počasi slabelo, v Mariboru spontanega študentskega gibanja pravzaprav ni bilo. Jože Zagožen je v Katedri novembra 1974 povzel tedanjo krilatico, ki jo je bilo v Mariboru mogoče večkrat slišati: »V Parizu so imeli GIBANJE, v Beogradu ANJE, v Ljubljani NJE, v Mariboru pa je od odmeva ostalo le še E.« Po njegovih navedbah se v Mariboru »mimo uradne študentske organizacije ni godilo prav nič«. Razlog za to je videl v dejstvu, da v Mariboru takrat še ni bilo šol, v katerih bi se študenti v okviru rednih predavanj srečevali s »tovrstno problematiko«. V študentski organizaciji pa je bila v letih od 1966 naprej vse močneje prisotna nacionalna komponenta (zamejci!), boj za odpravo socialnega razlikovanja in prizadevanja za hitrejši in skladnejši razvoj severovzhodne Slovenije. Po njegovih navedbah je z leti tudi to obledelo, izvzemši nacionalno in socialno ost, študentska akcija pa se je vse bolj usmerjala v urejevanje študentskih zadev, od študentskega standarda in študijskih pogojev do dograjevanja visokošolskega središča in kulturnega življenja študentov. To, da v Mariboru spontanih študentskih akcij ni bilo ali pa jih je bilo malo, ne pomeni, da organi SŠ MVZ skupaj s svojimi institucijami (Katedra itd.) niso izvajali za tiste čase pomembnih aktivnosti za izboljšanje statusa študentov in za demokratizacijo na visokošolskih zavodih, v mestu in v družbi nasploh.
Ukinitev SŠ »od zgoraj« in združitev z zvezo mladine v ZSMS
Konec leta 1971 je ZKJ na 21. seji svojega predsedstva v Karađorđevu »obračunala« s hrvaškim nacionalizmom (MASPOK-om), kasneje pa še z liberalizmom oziroma tehnokratizmom v Srbiji in Sloveniji. Leta 1972 je sledilo Titovo pismo, ki je napovedovalo bolj »trde« čase. V vodstvu ZKJ so našli čas tudi za konferenco o mladih, na kateri je bilo sklenjeno, da se morata mladinska in študentska organizacija združiti, do česar je po dolgotrajnih pripravah in na Titovo ponovno zahtevo prišlo šele leta 1974. Verjetno se je za to odločitvijo skrivalo upanje »starih revolucionarjev«, da bo v enotni organizaciji vseh mladih tako imenovana »delavska mladina« disciplinirala študentsko. Kdor je količkaj poznal, kako mladi v Sloveniji »živijo in dihajo«, pa je vedel, da se bo zgodilo ravno obratno. Do tega je v ZSMS prišlo že zelo kmalu po ustanovitvi. Zato ni bilo nepomembno, da so v pripravah na združitveni kongres in pri koncipiranju ZSMS aktivno sodelovali tudi predstavniki SŠ.
Pivec je v zvezi s tem napisal: »Ko so padli reformisti, so ugasnile tudi ideje oseminšestdesetega leta. Kaj si resnično misli o študentih, je oblast pokazala že v začetku sedemdesetih let, ko so avtonomno študentsko organizacijo utopili v ZSMS. Račun se je povsod razen v Sloveniji odlično izšel, saj so združili dve podobno togi forumski strukturi. Slovenska Skupnost študentov pa je bila nekakšna ‘rogovila’, ki je ni bilo mogoče poravnati v stereotipno družbenopolitično organizacijo, ne da bi se ta tudi sama ‘deformirala’. In ZSMS se je res začela spreminjati in prevzemati vlogo enfant terrible jugoslovanske politike, ki si jo je leta 1968 prisvojila Skupnost študentov.«
Skupnost študentov LVZ so v šestih letih vodili predsedniki Ciril Baškovič (1968/69), Janez Koželj (1969/70), Lenart Šetinc (1970/71), Drago Babič, Jože Korinšek (1971/72), Tomaž Kšela (1972/73) in Boris Muževič (1973/74).
Skupnost študentov MVZ so v šestih letih vodili predsedniki: Janez Švajncer, Vili Šale, Tone Janša, Emilijan Kožar, Jože Zagožen, Boris Kastivnik in Ivo Usar.
Marš skozi institucije
Ker študentsko gibanje družbe ni uspelo v želeni meri reformirati z demonstracijami na ulicah, pa tudi ne z »borbo svoje SŠ znotraj institucij« in organov v okviru tedanjega političnega sistema, se je porodila misel, da se morajo študenti vključiti v institucije in jih reformirati od znotraj. Kot se spominja Andrej Ule, so nekateri študentski aktivisti v Ljubljani krenili v »še eno pomembno akcijo, ki je bila v skladu s tedanjo Dutschkejevo zahtevo ‘Dolgi marš skozi institucije’, kar je pomenilo ne se samo zoperstaviti institucijam oblasti (npr. slaba izkušnja francoskih študentov, ki so izgubili svojo bitko s tedanjo francosko državo) – pač pa: raje se včlaniti v pomembnejše politične institucije in jih od znotraj reformirati«. Mnogi študentski aktivisti so se v tistem času vključili v ZK in se znotraj nje in sistema začeli zavzemati za demokratizacijo in družbene reforme.
Paradoksalne posledice ukinitve SŠ
Kot ugotavlja Ule, je protestnim študentom v Ljubljani paradoksalno koristilo to, da je tedanja politična oblast študentsko organizacijo vključila v tedanjo Zvezo socialistične mladine. Tam se je namreč res zgodil dutschkejevski transformacijski »marš skozi institucije«. »Nekdanji ‘študentski kadri’ so od znotraj prevzeli mladinsko organizacijo in jo spremenili v pomembnega kreatorja političnih inovacij v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Tu se je zgodilo nekaj takega, kar sem jaz mislil, da se bo razvilo iz študentskega gibanja.«
Ule se spominja tudi, da so v študentskem gibanju (enako pa je veljalo tudi za SŠ) popolnoma enakopravno sodelovali tako potomci »rdečih« kot potomci »belih« v drugi svetovni vojni. V študentskem gibanju in v SŠ aktivni študenti so »spravo« dosegli že v letih od 1968 do 1974. »Strinjali smo se o tem, da so se dogajale nedopustne stvari na eni in drugi strani, ampak tudi o tem, da moramo mi mladi iti čez to. Nobeden pa ni problematiziral ali zavračal NOB kot takšne, kot se denimo ponekod počne danes. Takrat je bila preprosto drugačna mentalna klima. Ni bilo izkoriščanja zgodovinskih travm za boj za oblast, kot je danes,« poudarja Ule.
V SŠ so bili zelo aktivni tudi študentski pokrajinski klubi, ki so združevali študente iz posameznih občin in regij. Ko so se njihovi člani in nekdanji študentski aktivisti vrnili v domače kraje ter se tam vključili v politično življenje ter v lokalno samoupravo, so eni bolj, drugi manj uspešno razširili ideje in demokratični duh študentskega gibanja po vsej Sloveniji, kar se je v naslednjih letih in desetletjih odrazilo tudi v politični praksi tako na lokalni kot na republiški ravni. Nekdanji udeleženci študentskega gibanja in aktivisti SŠ so bili v svojih okoljih praviloma nosilci procesov demokratizacije, čeprav so se po končanem študiju z redkimi izjemami posvetili svojemu poklicnemu delu, ostali pa so aktivni državljani. SŠ se je od ZSM in kasnejše ZSMS razlikovala po tem, da ni bila »kovačnica kadrov za politiko«, saj njeni aktivisti niso imeli interesa za poklicno (vseživljenjsko) delo v politiki, temveč so si prizadevali za kariero v svojem lastnem poklicu.
Bogomir Mihevc je zapisal: »Prihajale in odhajale so nove generacije študentov, tudi aktivistov in funkcionarjev, starejši študentski aktivisti so nastopili napovedan pohod skozi institucije, pod režimom (pritiskom) vsakdanjega življenja in dela. Dediščino gibanj iz tistih let so prevzele druge organizacije, pozneje predvsem ZSMS, še kako desetletje starejši (študentski) aktivisti pa so se znašli v različnih vlogah in kabinetih, na univerzah, fakultetah, institutih, v strankah, parlamentih, vladah in zunaj njih. Bi se, če ne bi bili v onih letih tisto, kar so bili?«
Številni študentski aktivisti, ki so se politično profilirali v SŠ, so pomembno prispevali k demokratizaciji v Sloveniji v osemdesetih letih in kasneje na vseh ravneh. Olajšali so tudi prehod Slovenije v parlamentarni sistem, saj so bili zbori in skupščine študentov v času SŠ videti podobno kot danes razprave v parlamentu. Generacije iz časov SŠ so politično zorele v pogojih idejnega pluralizma in iskanja skupnih kompromisnih rešitev.
Štrajn meni, da je bila SŠ po svoji obliki in načinih delovanja, kakršne je postopno razvila v letih, dokler je obstajala (namreč do leta 1974, ko so jo z ukrepi »od zgoraj« inkorporirali v ZSM), predhodnica poznejših gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Tudi Frane Adam ocenjuje, da je pluralizem misli iz tedanjega časa pripomogel h kasnejšemu gibanju za demokratizacijo v osemdesetih letih. Boris Cizej pa meni, da ima velike zasluge za demokratizacijo in kasnejšo osamosvojitev pankerska generacija, »vsakomur pa je jasno, da se je vse skupaj začelo konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih«. V SŠ se je po sprejemu amandmajev na ustavo SFRJ v letih 1967, 1968 in 1971 ter pred sprejetjem nove (zadnje) ustave SFRJ leta 1974 zares veliko govorilo in razpravljalo o študentskih amandmajih, pa tudi o nujnosti demokratizacije v družbi nasploh ter o preureditvi odnosov v federaciji, do česar je z novo ustavo tudi prišlo, o osamosvojitvi Slovenije pa ni bilo govora.
K vlogi študentov v ZSMS in s tem v družbi nasploh je prispevalo tudi dejstvo, da je v pripravah na združitveni kongres ZMS in SŠ študentskim predstavnikom uspelo ohraniti organiziranost študentov na ravni univerz (Univerzitetne konference ZSMS), saj so se pojavljali tudi predlogi, da bi študente v ZSMS »razbili« v nekakšne konference vseh mladih v izobraževanju po občinah in jih tako še »tesneje povezali z delavsko mladino«. Nasploh so priprave na »združitveni kongres vseh mladih« v Sloveniji in Jugoslaviji potekale v času, ko je ZKJ obračunala z vsemi »izmi« ter vajeti oblasti ponovno »trdo« vzela v svoje roke (po 21. seji predsedstva CK ZKJ, Titovem pismu, 3. konferenci ZKJ o mladih, 10. kongresu ZKJ …), hkrati pa okrepila delovanje represivnih organov proti »nesprejemljivim pojavom«. Na eni strani je usihala množičnost in moč študentskega gibanja, na drugi strani pa so se povečevali politični pritiski na univerzo in študentsko organizacijo ter posameznike, pa tudi na ZK na Univerzi (pritiske na slednjo in na SŠ zaradi Tribune je že leta 1972 v Tribuni v več nadaljevanjih analiziral Jože Konc). Temu primerno se je okrepila »odvetniška« vloga SŠ, spremenile pa so se tudi metode njenega delovanja in njena retorika v »boju skozi institucije sistema« za interese in pravice študentov.
Pluralizem pogledov na vlogo SŠ
Sicer pa je o SŠ mogoče odpreti še veliko tudi za današnje čase aktualnih vprašanj ter povedati še zelo veliko o njenem delovanju ter o izkušnjah akterjev. Zato tudi odločitev o pripravi zbornika.
Ustanovitev SŠ je bil pozitiven projekt, saj je prispeval k izboljšanju statusa študentov, k reformnim prizadevanjem na univerzi, k demokratizaciji političnega življenja med mladimi in v Sloveniji nasploh, k izboljšanju pogojev za razmah študentske kulture, pa tudi k političnemu profiliranju več generacij študentov v okviru idejno in politično pluralistične ter demokratične organizacije. Seveda pa so tako, kot je bila idejno pluralna SŠ, različni (pluralni) tudi pogledi na njeno vlogo in delovanje. Lepo in prav je, da generacije, ki so oblikovale SŠ in ki jih je SŠ politično oblikovala, svoje vtise in spomine ter presoje o njenem delovanju, pomenu in vlogi zberejo v zborniku, ki bo v pomoč zgodovinarjem pri proučevanju tistih nemirnih časov ter procesov reform, demokratizacije in tranzicije v Sloveniji.
