»ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI, DOMIŠLJIJO IN NOVO ANTROPOLOGIJO« - »OTROK« LEONA ŠEŠERKA
Na srečanju avtorjev zbornika o Skupnosti študentov 1968-1974 spomladi leta 2023 se je Leon Šešerko zavezal, da bo napisal nekaj besed o ustanovitvi »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, saj je bil njegov »otrok«. Upam si reči, da brez njega »Časopisa« ne bi bilo. Za njegovo ustanovitev si je prizadeval z njemu lastno trmo, odločnostjo in nepopustljivostjo, ki jo je človek lahko samo občudoval.
Ker Leona žal ni več med nami, sem nekaj besed o tem napisal sam, saj je takrat aktivnosti za ustanovitev »Časopisa« pravno formalno po predlogih Leona vodil IO SŠ LVZ, na koncu pa je bila njegova izdajateljica Zveza Skupnosti študentov Slovenije. Vse potrebno za ustanovitev časopisa je skupaj s kolegi pripravil Leon, samo pravniki so še malo dopolnili dokumente. Nasprotovanj ustanovitvi »Časopisa« ni bilo, saj tedaj mladi (pa tudi manj mladi in odrasli) avtorji niso imeli dovolj prostora za objavljanje kritičnih publicističnih prispevkov s področja znanosti, raziskovanja, antropologije in subkulture.
Decembra (21. 12.) leta 1973 je tiskovni svet pri RK SZDL (njegov predsednik je bil Mitja Ribičič, sekretar pa Tomo Martelanc) na predlog IO SŠLVZ obravnaval temeljno vsebinsko zasnovo in sestavo družbenega organa »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«. Na oba dokumenta »je dal soglasje« in s tem prižgal zeleno luč za izhajanje »Časopisa«. S tem so bila kronana večmesečna prizadevanja Leona Šešerka in vseh drugih, ki so mu pomagali pri ustanavljanju te revije.
»Osnovni namen časopisa je vsestransko popolno in objektivno obveščati študente in druge zainteresirane o dogajanju na področju znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela na Univerzi in o delovanju študentov na tem področju,« je pisalo v temeljni vsebinski zasnovi »Časopisa«, ki je bila sprejeta na Konferenci Zveze Skupnosti študentov Slovenije in še prej na Skupščini SŠ LVZ 25.10.1973 in na Skupščini SŠ MVZ 26. 11. 1973.
Po tem, ko je »Časopis« dobil zeleno luč na tiskovnem svetu, je po tedanji zakonodaji lahko začel izhajati. Že v zadnjih dneh leta 1973 je izšla trojna številka »Časopisa«. V prvem uredniškem odboru so bili Leopold Šešerko (glavni in odgovorni urednik), Marjan Pungartnik, Boris Cizej, Darko Štrajn, Milenko Vakanjac, Drago Pišek (sekretar IO SŠ MVZ) in Ivo Usar (predsednik IO SŠ MVZ). Sekretar uredništva je bil Adam Franko.
Že naslednje leto, torej leta 1974, pa so bili v uredništvu »Časopisa« Franko Adam, Mladen Dolar, Pavle Gantar, Primož Južnič, Tomaž Mastnak, Jadran Strle, Leo Šešerko (odgovorni urednik), Darko Štrajn, Drago Urbanc (glavni urednik) in Slavoj Žižek.
»Časopis«, ki je bil eden prvih uspešnih projektov Zveze skupnosti študentov Slovenije, je bil tudi rezultat tesnejšega sodelovanja SŠLVZ in SŠMVZ. V njegovem organu upravljanja so bili predstavniki SŠ LVZ in MVZ ter republiške konference ZSŠS, predstavniki Univerze v Ljubljani in Visokošolskih zavodov Maribor, predstavniki organizacij ZK na ljubljanski univerzi in mariborskih visokošolskih zavodih ter predstavniki raziskovalne in izobraževalne skupnosti Slovenije. »Časopis« je poživil takrat že tako in tako zelo živahno dogajanje na publicistični sceni. V njem so se »kalili« mnogi kasnejši pomembni univerzitetni učitelji, publicisti, politiki in ideologi, o čemer pričajo že imena članov uredniškega odbora in sodelavcev revije. Prispevki, jih je objavljal »Časopis«, so naleteli na velik odmev med mladimi intelektualci in subkulturniki.
»Časopis« je spočetka pokrival tri področja in njegov prvi naslov je bi »Časopis za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo«: pri kritiki znanosti so imeli glavno besedo (uporabljam žargon med študenti iz tistega časa) »trdi marksisti«, ki so bili precej »ultra levo« usmerjeni, novo antropologijo sta pokrivala Slavoj Žižek in Rastko Močnik s svojim »krogom«, za domišljijo pa so poskrbeli tedanji »subkulturniki«. Kasneje je revija doživela številne vsebinske preobrazbe - najprej je iz njenega imena odpadla »domišljija«, buren pa je bil tudi razhod z »novimi antropologi«.
V SŠ smo si šteli v čast, da smo v tistem »neugodnem trenutku« uspeli ustanoviti »Časopis«, ki je bil financiran iz javnih sredstev in od katerega si oblastniki niso imeli zase obetati kaj dobrega, prej obratno. V SŠ je veljalo prepričanje, da se je vanj stekala inovativna publicistika najbolj izpostavljenih posameznikov na univerzi. Takšnega »Časopisa« v tistem času ni mogel ustanoviti in začeti izdajati noben drug izdajatelj kot idejno pluralna Skupnost študentov.
Mimogrede: na isti seji so člani tiskovnega sveta obravnavali tudi slab materialni položaj dnevnikov in politično informativnega tiska v Sloveniji. V prvih enajstih mesecih leta 1973 je imelo Delo povprečno dnevno naklado 91.841 izvodov, Dnevnik 47.051, Večer pa 51.506. Vsi trije dnevniki so napovedali, da bodo ob kuncu leta 1973 imeli izgubo, ob koncu leta 1974 pa še mnogo večjo. Ker izvršni svet (danes bi rekli vlada) in SZDL nista pristala na dvig cen dnevnikov, češ da »družbenopolitični trenutek« za to ni »najugodnejši«, so sklenili samoupravni sporazum o subvencioniranju roto papirja iz državnega proračuna. Tako Delo, Dnevnik in Večer niso imeli izgube. Čeprav so bila sredstva za izdajanje »Časopisa« v primerjavi s tem marginalna, s(m)o bili v SŠ zadovoljni, da ji je uspelo ustanoviti in začeti izdajati nov časopis oziroma revijo kljub v več pogledih »težkim« časom.
Na srečanju avtorjev zbornika o Skupnosti študentov 1968-1974 spomladi leta 2023 se je Leon Šešerko zavezal, da bo napisal nekaj besed o ustanovitvi »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, saj je bil njegov »otrok«. Upam si reči, da brez njega »Časopisa« ne bi bilo. Za njegovo ustanovitev si je prizadeval z njemu lastno trmo, odločnostjo in nepopustljivostjo, ki jo je človek lahko samo občudoval.
Ker Leona žal ni več med nami, sem nekaj besed o tem napisal sam, saj je takrat aktivnosti za ustanovitev »Časopisa« pravno formalno po predlogih Leona vodil IO SŠ LVZ, na koncu pa je bila njegova izdajateljica Zveza Skupnosti študentov Slovenije. Vse potrebno za ustanovitev časopisa je skupaj s kolegi pripravil Leon, samo pravniki so še malo dopolnili dokumente. Nasprotovanj ustanovitvi »Časopisa« ni bilo, saj tedaj mladi (pa tudi manj mladi in odrasli) avtorji niso imeli dovolj prostora za objavljanje kritičnih publicističnih prispevkov s področja znanosti, raziskovanja, antropologije in subkulture.
Decembra (21. 12.) leta 1973 je tiskovni svet pri RK SZDL (njegov predsednik je bil Mitja Ribičič, sekretar pa Tomo Martelanc) na predlog IO SŠLVZ obravnaval temeljno vsebinsko zasnovo in sestavo družbenega organa »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«. Na oba dokumenta »je dal soglasje« in s tem prižgal zeleno luč za izhajanje »Časopisa«. S tem so bila kronana večmesečna prizadevanja Leona Šešerka in vseh drugih, ki so mu pomagali pri ustanavljanju te revije.
»Osnovni namen časopisa je vsestransko popolno in objektivno obveščati študente in druge zainteresirane o dogajanju na področju znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela na Univerzi in o delovanju študentov na tem področju,« je pisalo v temeljni vsebinski zasnovi »Časopisa«, ki je bila sprejeta na Konferenci Zveze Skupnosti študentov Slovenije in še prej na Skupščini SŠ LVZ 25.10.1973 in na Skupščini SŠ MVZ 26. 11. 1973.
Po tem, ko je »Časopis« dobil zeleno luč na tiskovnem svetu, je po tedanji zakonodaji lahko začel izhajati. Že v zadnjih dneh leta 1973 je izšla trojna številka »Časopisa«. V prvem uredniškem odboru so bili Leopold Šešerko (glavni in odgovorni urednik), Marjan Pungartnik, Boris Cizej, Darko Štrajn, Milenko Vakanjac, Drago Pišek (sekretar IO SŠ MVZ) in Ivo Usar (predsednik IO SŠ MVZ). Sekretar uredništva je bil Adam Franko.
Že naslednje leto, torej leta 1974, pa so bili v uredništvu »Časopisa« Franko Adam, Mladen Dolar, Pavle Gantar, Primož Južnič, Tomaž Mastnak, Jadran Strle, Leo Šešerko (odgovorni urednik), Darko Štrajn, Drago Urbanc (glavni urednik) in Slavoj Žižek.
»Časopis«, ki je bil eden prvih uspešnih projektov Zveze skupnosti študentov Slovenije, je bil tudi rezultat tesnejšega sodelovanja SŠLVZ in SŠMVZ. V njegovem organu upravljanja so bili predstavniki SŠ LVZ in MVZ ter republiške konference ZSŠS, predstavniki Univerze v Ljubljani in Visokošolskih zavodov Maribor, predstavniki organizacij ZK na ljubljanski univerzi in mariborskih visokošolskih zavodih ter predstavniki raziskovalne in izobraževalne skupnosti Slovenije. »Časopis« je poživil takrat že tako in tako zelo živahno dogajanje na publicistični sceni. V njem so se »kalili« mnogi kasnejši pomembni univerzitetni učitelji, publicisti, politiki in ideologi, o čemer pričajo že imena članov uredniškega odbora in sodelavcev revije. Prispevki, jih je objavljal »Časopis«, so naleteli na velik odmev med mladimi intelektualci in subkulturniki.
»Časopis« je spočetka pokrival tri področja in njegov prvi naslov je bi »Časopis za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo«: pri kritiki znanosti so imeli glavno besedo (uporabljam žargon med študenti iz tistega časa) »trdi marksisti«, ki so bili precej »ultra levo« usmerjeni, novo antropologijo sta pokrivala Slavoj Žižek in Rastko Močnik s svojim »krogom«, za domišljijo pa so poskrbeli tedanji »subkulturniki«. Kasneje je revija doživela številne vsebinske preobrazbe - najprej je iz njenega imena odpadla »domišljija«, buren pa je bil tudi razhod z »novimi antropologi«.
V SŠ smo si šteli v čast, da smo v tistem »neugodnem trenutku« uspeli ustanoviti »Časopis«, ki je bil financiran iz javnih sredstev in od katerega si oblastniki niso imeli zase obetati kaj dobrega, prej obratno. V SŠ je veljalo prepričanje, da se je vanj stekala inovativna publicistika najbolj izpostavljenih posameznikov na univerzi. Takšnega »Časopisa« v tistem času ni mogel ustanoviti in začeti izdajati noben drug izdajatelj kot idejno pluralna Skupnost študentov.
Mimogrede: na isti seji so člani tiskovnega sveta obravnavali tudi slab materialni položaj dnevnikov in politično informativnega tiska v Sloveniji. V prvih enajstih mesecih leta 1973 je imelo Delo povprečno dnevno naklado 91.841 izvodov, Dnevnik 47.051, Večer pa 51.506. Vsi trije dnevniki so napovedali, da bodo ob kuncu leta 1973 imeli izgubo, ob koncu leta 1974 pa še mnogo večjo. Ker izvršni svet (danes bi rekli vlada) in SZDL nista pristala na dvig cen dnevnikov, češ da »družbenopolitični trenutek« za to ni »najugodnejši«, so sklenili samoupravni sporazum o subvencioniranju roto papirja iz državnega proračuna. Tako Delo, Dnevnik in Večer niso imeli izgube. Čeprav so bila sredstva za izdajanje »Časopisa« v primerjavi s tem marginalna, s(m)o bili v SŠ zadovoljni, da ji je uspelo ustanoviti in začeti izdajati nov časopis oziroma revijo kljub v več pogledih »težkim« časom.
