Kako je bila videti SŠ v času »političnih diferenciacij« in po 3.konferenci ZKJ o mladih
Po nastopu tako imenovanih »svinčenih časov« in po politični diferenciaciji je Slovenija dobila prenovljeno politično vodstvo. Zveza mladine Slovenije z novim vodstvom (predsednik je postal Ljubo Jasnič, sekretar pa Zdenko Mali) in SŠ Slovenije, v kateri pa se je vodstvo itak letno menjavalo, pa sta se začeli pripravljati na ustanovni kongres Zveze socialistične mladine Slovenije.
V pripravah na kongres vseh mladih sta SŠ LVZ in SŠ MVZ strnili vrste in oživili delo Skupnosti študentov Slovenije, ki je pred tem obstajala bolj formalno, v pripravah na kongres pa je postala potrebna in koristna. Konferenca SŠ Slovenije se je večkrat sestala in februarja 1973 izvolila celo svoje stalno vodstvo, za izvolitev katerega dotlej niso čutili potrebe. V sekretariat so izvolili iz Maribora Toneta Cerjaka, Jožeta Zagožna in Emilijana Kožarja, iz Ljubljane pa Borisa Muževiča, Jožeta Korinška in Tomaža Kšelo, ki je bil tudi predsednik sekretariata.
Mimogrede: v obdobju »političnih diferenciacij« (Titovo pismo, 29. seja CK ZKS) jeseni 1972 leta na univerzi v Ljubljani skoraj ni bilo več študentov, ki so bili med ustanovitelji SŠ in ki so delovali v SŠ v mandatih Cirila Baškoviča in Janeza Koželja ter le nekateri iz mandata Lenarta Šetinca. Na čelu IO SŠ LVZ je bil takrat Jože Korinšek (podpredsednik pa Tomaž Kšela). Decembra 1972 ga je v novem mandatu nasledil Tomaž Kšela (podpredsednik je bil Boris Muževič), v zadnjem mandatu pa je SŠ vodil Boris Muževič. Po združitvenem kongresu je bil prvi predsednik Univerzitetne konference ZSMS v Ljubljani Alojz Šket, ki je bil pred tem zelo aktiven v SŠ. V obdobju »političnih diferenciacij« in »ugašanja« spontanega študentskega gibanja se je bila tudi SŠ primorana organizacijsko konsolidirati. Jeseni 1972 in spomladi 1973 so se IO SŠLVZ in SŠ na fakultetah, akademijah ter višjih in visokih šolah tesneje povezali.. K strnitvi vrst so do neke mere prispevali tudi zunanji pritiski. V IO SŠLVZ so bili za sodelovanje s SŠ na šolah zadolženi Mirko Bizjak, Gorazd Sancin, Jože Kršinar, Boris Vedlin, Valerija Škerbec, Dušan Košir, Marjan Kovačevič, Iztok Novak, Mare Kobentar, Bogdan Greif, Vera Zitterschlager, Marjetka Vrhunc, Stojan Lipičar, Robi Kovšca, Igor Antič, Mitja Močivnik, Janez Debevc, Stojan Stauber, Branko Zorec in še nekateri. Boštjan Zgonc je bdel nad delovanjem SŠ v samoupravnih organih univerze, Jože Žlender pa nad štipendijsko in socialno politiko. Marjan Berlič je vodil Sindikat študentov v Študentskih domovih, Ludvik Tončič pa Mednarodni odbor. Z mladimi v občinah je bila SŠ povezana preko Zveze študentskih pokrajinskih klubov pri SŠ LVZ, ki sta jo vodila najprej Tomaž Kšela, nato pa Zoran Šoln. Spomladi 1973 so se študentski pokrajinski klubi iz Ljubljane in Maribora povezali celo v republiško konferenco študentskih pokrajinskih klubov Slovenije. Poleg Tribune (odgovorni urednik je bil Marjan Pungartnik) in Radia Študent (odgovorni urednik je bil Boris Muževič nato pa Robi Kovšca) je začel IO SŠLVZ izdajati celo Študentski dnevnik, ki je izšel vsak delovni dan in bil vsak dan dostavljen na vse fakultete, akademije in šole. Njegov urednik je bil Cene Filipič. Delovala je tudi Alternativna univerza, ki jo je zasnoval in vodil Darko Štrajn s člani idejno-teoretične komisije IO SŠLVZ, ki jo je vodil.
Pravne podlage za aktivnosti SŠ so marsikdaj prispevali študenti iz SŠ na pravni fakulteti, ki sta jo v tistem obdobju vodila Janez Gujt, nato pa Borut Valenti in Marko Tušek. SŠ na posameznih fakultetah, akademijah in šolah so vodili Marjan Kovačevič in nato Jože Žlahtič (FF), Brane Hvastja in nato Slobodan Rajič(EF), Matjaž Verbič in nato Tomaž Porekar (FSPN), Mirko Bizjak in nato Erik Kos (FNT-kemija), Boris Vedlin in nato Cene Filipič (FNT-matematika), Salem Beganovič in nato Pavle Stoimenovski (FNT-tekstilna tehnologija), Branko Petrič (FAGG), Dušan Lednik in nato Zoran Vujovič (Fakulteta za elektrotehniko), Stevo Glumpak in nato Janez Vodičar (Fakulteta za strojništvo), Miha Benedik (MF), Borut Trapečar (Biotehniška fakulteta), Alenka Žličar (Agronomija-živilska tehnologija), Aloj Šket (Gozdarstvo), Mile Vreg (Biologija), Marko Višnar in nato Franjo Kebrič (Veterina), Siniša Perič (PA) Hadži Naumov (Akademija likovnih umetnosti), Mišo Javornik (VUŠ), Niko Gračan (Višja šola za zdravstvene delavce), Stoja Lipičar (Višja šola za socialne delavce) in še nekateri.
V okviru SŠ so delovale tudi specializirane študentske organizacije ZŠTOK, AISEK, IAESTE, JORMASMIS, Mednarodni klub, Študentski servis, Šolt, Škuc, APZ Tone Tomšič, APZ Vinko Vodopivec, Akademski plesni orkester, AFS France Marolt, AAMD Šolt, Klub tujih študentov in Klub zamejskih študentov.
…Tudi SŠ MVZ, ki jo je takrat vodil Emilijan Kožar, nato pa Jože Zagožen, se je v pripravah na združitveni kongres mladine in študentov organizacijsko okrepila.
Za pripravo združitvenega kongresa nove organizacije mladih sta vodstvi ZMS in SŠ oblikovali skupen pripravljalni odbor. Ta je pri pripravi dokumentov za prvi kongres ZSMS izhajal iz dotedanjih dokumentov in izkušenj mladinske organizacije in Skupnosti študentov ter iz resolucije sprejete na 3. konferenci ZKJ o mladih z naslovom »Boj Zveze komunistov za socialistično usmerjenost in aktivno udeležbo mladega rodu v razvoju samoupravne socialistične družbe« (Komunist, Dokumenti, posebna priloga, 15.12.1972). Temu primerno se je začela spreminjati tudi retorika v SŠ, še zlasti pa v mladinski organizaciji.
Zveza komunistov si je prizadevala mlade pridobiti »na svojo stran«
Z resolucijo 3. konference si je Zveza Komunistov po burnih letih od 1968 do 1972, ko je nezadovoljstvo študentov in mladine podobno kot v mnogih drugih evropskih državah tudi pri nas doseglo višek in privedlo do številnih protestov in demonstracij, prizadevala pridobiti mlade »na svojo stran« z obljubami, da se bo zavzela za izboljšanje njihovega gmotnega položaja in življenjskih pogojev ter da jim bo omogočila hitrejše vključevanje v samoupravljanje in nasploh v odločanje. »Ni pomembnejšega problema v družbenem življenju in razvoju, ki ne bi zadeval položaja in življenjskih perspektiv mladine. Prav tako ni pomembnejšega mladinskega vprašanja, ki ne bi bilo družbeno in za katerega rešitev ne bi bile odgovorne vodilne družbene sile,« so zapisali v resolucijo, ki je komuniste zavezala, da si morajo prizadevati za izboljšanje ekonomskega in družbenega položaja vseh mladih, še zlasti iz delavskih družin in socialno šibkih družin, ter za vključevanje mladih v odločanje na vseh ravneh.
Resolucija članom ZK ni naložila samo naloge, da oblikujejo enotno organizacijo mladih (ta naloga je bila omenjena v zelo splošni obliki, da bi se lahko predstavnik ZMJ in ZŠJ sami dogovorili, kako se bodo organizirali in kako bodo imenovali svojo skupno novo organizacijo), temveč jih je prvenstveno zavezala za izboljšanje ekonomskega in družbenega položaja in vloge mladih. V resolucijo so zapisali tudi nekatera stališča in zahteve, za katere se je dotlej zavzemala SŠ in so bile tudi zahteve študentskega gibanja. Tako se je denimo resolucija zavzela za bolj učinkovito in hitrejše odpravljanje neenakih možnosti otrok in mladine za šolanje in izobraževanje; za solidarnost v otroškem varstvu ter za razširjanje predšolskih ustanov; za zdravstveno zavarovanje učencev in študentov; za graditev delavskih stanovanj in stanovanj za mlade; za proučitev obdavčenja dediščin, da ne bi postale vir nesprejemljivih socialnih razlik; za politiko zaposlovanja kot dela razvojne politike; za reformo izobraževalnega sistema, za zatiranje vseh oblik protekcije in korupcije, še zlasti pri zaposlovanju mladih in podobno. Nasploh je resolucija mladini in študentom obetala, da se bo njihov ekonomski in družbeni položaj izboljšal.
V resoluciji so se znašle tudi nekatere utopične želje, ki so izhajale iz preslabega poznavanja realnih razmer med mladimi in iz neupoštevanja tedanje družbene zavesti med njimi. Takrat so mladi, ne glede na to ali so bili dijaki, študenti ali mladi zaposleni poslušali Beatelse, hodili v disco klube, prakticirali bolj svobodne oblike spolnega življenja, sledili drugačnim kulturnim vzorcem, nosili drugačna oblačila in frizure itd. Stil življenja mladih se je zelo spremenil, veliko bolj, kot so si lahko predstavljali »stari kadri«. Samo za primer: razlaga v resoluciji, da nosilci »lažnega levičarstva in demagoškega skrajnega radikalizma težijo za tem, da bi manipulirali z mladino, posebno z intelektualno« in da »anarhistično napadajo demokratične družbene institucije in si prizadevajo, da bi del mladine speljali v slepo ulico anarhizma, nihilizma in razdiralnosti ter ga odvrnili od aktivne udeležbe naprednih sil za stvarni program socialistične revolucije«, je bila videti prav smešna. Velika večina mladih teh nebuloznih formulacij niti razumela ni in so se nanje požvižgali. Tudi zahteva iz resolucije, da je treba s »samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in idejnopolitičnimi akcijami »preganjati težnje po komercializaciji, neupoštevanja sistema vrednost in norm socialističnega družbenega obnašanja v tisku, radiu, televiziji, filmu, založniški dejavnosti in zabavnem življenju,« je bila videti utopična, saj je v časih, ko se je medijski prostor že globaliziral, težila k izolaciji našega medijskega prostora. Mimogrede: Tribuna je ravno v tistih dneh (decembra 1972 in januarja 1973) objavila prevod aktualnega članka »Hoče Ulriche Meinhof milost ali prosto pot?« pisatelja Heinricha Boella, ki je kritično razčlenil politične razmere v Zvezni republiki Nemčiji in Evropi. Pisala je tudi o študentskih nemirih v Kairu, Tokiu in Docci, o dogodkih na univerzi v Heidelbergu itd.. Številni študenti so bili že takrat »državljani« Evrope in sveta, k čemur jih je nenazadnje spodbujala tudi neuvrščena politika Jugoslavije, zato je bil vsak poskus zapiranja v domač medijski prostor že v naprej obsojen na neuspeh. Takšne in podobne utopične zahteve in želje so bile seveda neuresničljive, kakšne posebne škode pa niso povzročile.
Resolucija je od članov ZK zahtevala tudi, da se odločno zavzemajo za marksistično izobraževanje in za marksistično zasnovanost celotnega izobraževalnega sistema.
Poleg za mlade obetavnih stališč in nekaterih utopičnih želja je bilo v resoluciji tudi veliko političnih fraz in etiket, ki jih je lahko vsakdo tolmačil po svoje in »lepil« na kogarkoli, kar pa ob vse večji pretnji represije ni bilo »nedolžno«. Tako so denimo v resolucijo zapisali, da so med mlade »na široko prodrla meščanska, malomeščanska, tehnokratsko-birokratska in dogmatična pojmovanja, miselnost in obnašanje; okrepil se je vpliv anarhičnega liberalizma, lažnega levičarstva in demagoškega skrajnega radikalizma, ponekod pa se je med mladino razširil tudi nacionalizem.« Take in podobne formulacije so v času, ko so hkrati potekale razprave o Titovem pismu, ki je pozivalo k »diferenciaciji«, različnim politikantom vseh vrst med mladimi omogočale, da so za svojo hitrejšo »politični kariero« kar naprej pozivali k različnim »diferenciacijam« med mladimi. Kdo ve, koliko so te umetno povzročene diferenciacije med mladimi, ki v resnici niso služile ničemur drugemu kot hitrejši politični karieri posameznikov in utrjevanju oblasti tedanjih političnih elit, vplivale na »delitve« na tleh nekdanje Jugoslavije čez dobrih 15 let. Znano je, da ljudje spore in zamere iz mladosti doživljajo zelo čustveno in nanje težko pozabijo. V političnih konfliktih in vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije so si v različnih taborih stali nasproti mnogi protagonisti »diferenciacij« med mladimi v zgodnjih sedemdesetih letih, ki so jih sprli, ne da bi oni sami vedeli zakaj.
Tudi SŠ je morala biti ves čas »na preži«, da ji ne bi kakšen od centrov tedanje politične moči prilepil kakšne politične etikete, ki bi znala nato škodovati celotni generaciji študentov, ki so bili njeni člani, pri zaposlovanju in poklicni karieri. Že brez tega so v »svinčenih časih« na mnoge nekdanje aktiviste SŠ v njihovih službah gledali malce postrani, češ da so bili »ultralevičarji«, »anarholiberali« ali kaj podobnega. Mnogi so to občutili na svoji poklicni poti in pri napredovanjih. V slovensko folkloro namreč sodi, da konkurenti za napredovanje eden drugemu hitro najdejo kakšno resnično ali izmišljeno napakico ali »packo«, samo da se sami hitreje dokopljejo do višjega položaja in plače. V časih samoupravljanja, ko s(m)o vsi odločali o vsem, tudi o napredovanjih, je prišla ta »folklora« še bolj do izraza kot dandanes. Marsikateremu študentskemu aktivistu, je že to, da je bil v mladih letih aktivist SŠ, v »svinčenih časih« v njegovem lokalnem okolju ali podjetju škodovalo na poklicni poti in pri družbenem angažmaju, kaj šele, če mu je ZK v času študija prilepila kakšno »politično etiketo« ali če je bil zaradi izražanja političnih stališč (verbalni delikt) obsojen na sodišču.
Vprašanje organiziranosti je preglasilo vsa druga vprašanja
Resolucija 3. konference ZKJ o mladih je opozorila tudi »na resne pomanjkljivosti, ki že več let obstajajo v zvezi mladine in zvezi študentov«. Člane ZK je zavezala, da »morajo nasprotovati slehernemu poskusu spreminjanja mladinskih organizacij v svojevrstne politične stranke mladih in elementom politično-partijskega pluralizma« (to je asociiralo na SŠ). Zavezala jih je za ustanovitev nove enotne mladinske organizacije, ki mora imeti »jasno določeno naravo, to se mora pokazati v programski usmeritvi, vsebini dela, notranjih odnosih in tudi v imenu organizacije«. »Boj za socialistično preobrazbo je lahko zasnovan samo na enotnem programu …«, so zapisali v resolucijo. Malce naprej pa: »Ta program in smer akcije se dosledno kažeta v programu, ideologiji in politiki ZKJ.« Tako 3. konferenca ZKJ nove organizacije mladih ni zavezala samo, da sledi programu ZK, temveč tudi njeni ideologiji in vsakokratni politiki. Konkretno oblikovanje nove enotne organizacije mladih je ZK sicer prepustila mladini in študentom oziroma vodstvu Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije, za vsak slučaj pa so z resolucijo zadolžili predsedstvo ZKJ, da ob aktivni udeležbi mladinskih organizacij in komunistov, ki delajo v njih, še razčleni stališča o organiziranju mladih in spremlja njihovo uresničevanje.
Po vseh diferenciacijah in političnih obračunavanjih v posameznih republikah in pokrajinah in na zvezni ravni, ki so marsikje (tudi v Sloveniji) zajele tudi funkcionarje mladinke in študentske organizacije, sta bili vodstvi Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije povsem paralizirani in neučinkoviti – predstavniki republik in pokrajin v njih se praktično o ničemer niso uspeli dogovoriti. Marsikoga je bilo preprosto strah samostojno sprejeti kakršnokoli pomembnejšo odločitev, da ne bi postal »žrtev« kakšne nove diferenciacije. Tako se vse leto 1973 vodstvi obeh organizacij nista uspeli dogovoriti niti o tem, kako bi se organizirali v enotno organizacijo mladih. Zato je predsedstvo ZKJ spomladi 1974 sprejelo dokument »Razčlenitev načelnih stališč 3. konference ZKJ o organiziranju mladine« (Komunist, Dokumenti, 4. marca 1974). Tako je dejansko predsedstvo ZKJ ob vsem govorjenju in zaklinjanju, kako je treba mlade vključiti v odločanje, samo odločilo, kako bo organizirana Zveza socialistične mladine Jugoslavije. Mimogrede povedano: ker se vodstvi mladinske in študentske organizacije nista uspeli zediniti niti o kandidatu za predsednika nove enotne organizacije mladih, ga je določil kar Izvršni biro predsedstva ZKJ na čelu s Stanetom Dolancem, v katerem je bil za delo z mladimi zadolžen Ali Šukrija iz avtonomne pokrajine Kosovo. Za prvega predsednika so določili Azema Vlasija iz avtonomne pokrajine Kosovo.
Žal je vprašanje organiziranosti obeh organizacij, v resnici pa njunih funkcionarjev, v pripravah na kongrese Zveze socialistične mladine na zvezni in republiških ter pokrajinskih ravneh, preglasilo vse druge sklepe 3. konference ZKJ, ki so bili za ekonomski in družbeni položaj mladine in študentov veliko bolj pomembni in nekateri tudi obetavni. Še posebej z veseljem so o nujnosti ukinitve samostojne študentske organizacije razpravljali nekateri mladinski funkcionarji, tudi v Sloveniji, ki so temu vprašanju posvetili toliko časa, da bi lahko na njem doktorirali. Mimo pa so šli nekateri sklepi 3. konference ZKJ, s katerimi bi se dalo izboljšati položaj mladih, zlasti iz socialno šibkih okolij. Na koncu je bilo videti, kot da je bila 3. konferenca ZKJ o mladih organizirana samo zaradi organizacijskih vprašanj in za to, da bi ukinili študentsko organizacijo, čeprav je bilo na sami konferenci to bolj obrobno vprašanje. Kljub temu je bilo mogoče na osnovi resolucije s 3. konference ZKJ o mladih brez »velikega pompa« v dokumente nove enotne organizacije mladih na zvezni in republiški ravni vgraditi nekatera načela, zahteve in stališča za izboljšanja ekonomskega in družbenega položaja študentov in vseh mladih, kar je ZSMS v naslednjih letih omogočilo zavzemanje za njihovo uveljavitev in uresničitev.
Priložnosti za izboljšanje življenjskih pogojev in gmotnega položaja mladih, ki jih je ZKJ ponudila mladim na svoji 3. konferenci, da bi jih pridobila »na svojo stran«, pa tedanje generacije mladih niso uspele dovolj izkoristiti, ker so se, zlasti na zvezni ravni, funkcionarji mladinske in študentske organizacije preveč ukvarjali sami s sabo. Kljub temu pa je do nekaterih izboljšav za mlade prišlo.
Študenti so ohranili organizacije na univerzah
Zveza socialistične mladine Jugoslavije se je rojevala skoraj dve leti. Skupnost študentov je v tem procesu vseskozi aktivno sodelovala. Do 3. konference ZKJ o mladih je nasprotovala združitvi zveze mladine in zveze študentov oziroma SŠ v Sloveniji. Po konferenci je postalo jasno, da se bosta ZMJ in ZŠJ na zvezni ravni spojili v enotno organizacijo mladih, ki bo imela svoje organizacije tudi v republikah in pokrajinah. Za aktiviste SŠ sta obstajali samo dve možnosti: ali »dvigniti roke« in prepustiti ustanavljanje nove organizacije mladih funkcionarjem mladinske organizacije, ali pa se tvorno vključiti v oblikovanje nove organizacije ter vanjo vgraditi čim več stališč, izkušenj, načel in programskih smernic iz šestletnega delovanja SŠ in študentskega gibanja. Skoraj vsi aktivisti SŠ, razen redkih izjem, so se nekako samodejno odločili za drugo možnost – SŠ si je začela skupaj z vodstvom ZMS prizadevati, da bi bila nova organizacija mladih čim bolj demokratična in da bi sledila ciljem, za katere se je SŠ zavzemala že dotlej. Za njihovo uresničevanje pa je bilo pomembno, da bi študenti v novi organizaciji ostali organizirani in tesno povezani na univerzah oziroma v visokošolskih središčih. Zato se je SŠ zavzemala za močne univerzitetne organizacije nove mladinske organizacije, seveda pa tudi za njihovo povezanost z drugimi deli mladine, saj se je nenazadnje SŠ ves čas obstoja zavzemala tudi za pravice otrok iz delavskih in kmečkih družin - za to, da bi se zmanjšale socialne razlike, da bi se izboljšal ekonomski položaj delavskih in kmečkih družin in da bi otroci iz teh družin imeli boljše možnosti izobraževanja. Leon Šešerko je v zvezi s slednjim izvedel celo raziskavo.
SŠ si je zato prizadevala, da bi študenti na univerzah oziroma v visokošolskih in višješolskih središčih ostali organizirani tako kot so bili dotlej. Sprva so jih namreč nameravali organizirati po občinah v konference mladih v izobraževanju, medtem ko bi na ravni univerze bili le bolj ohlapno povezani. Na koncu so univerzitetne konference ZSMS dobile enak status kot občinske organizacije, tako da so študenti na univerzi ostali tesno povezani. Seveda pa člani ZSMS niso bili vsi študenti, temveč samo tisti, ki so se vanjo včlanili, teh pa je bilo zlasti spočetka bolj malo. Pomembno je tudi, da je bila ohranjena kadrovska kontinuiteta: aktivisti SŠ so prešli v univerzitetno konferenco in republiško konferenco ZSMS in njene organe ter v zvezno konferenco ZSMJ.
Za SŠ aktivnosti v pripravah na združitveni kongres niso bile nič posebnega, saj se je že kmalu po zasedbi filozofske fakultete začel njen »dolgi pohod skozi institucije«. Aktivist SŠ so se vključevali v ZK in druge družbenopolitične organizacije, zlasti v SZDL, in v institucije sistema, tudi v svojih matičnih občinah, da bi jih od znotraj demokratizirali. Tako so si tudi v organih, ki so pripravljali kongres, prizadevali, da bi bile priprave na prvi kongres ZSMS čim bolj demokratične in da bi bila na demokratičnih načelih zasnovana tudi bodoča enotna organizacija mladih.
Na prvem kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije v Moravskih toplicah 1974 leta je predsednik CK ZKS France Popit med drugim pohvalil novo vodstvo mladinske organizacije. »Znano je, da ste (…) v vrstah vaše organizacije samokritično zavrnili škodljive pojave, ki so se začeli razraščati pred pismom in 29. sejo CK ZKS in da že začenjate dosegati uspehe…«, je dejal. Nato pa je nadaljeval: »Do pomembnih sprememb v programski usmerjenosti je prišlo tudi v Skupnosti študentov, čeprav je v tej sredini tu in tam še vedno čutiti nerazumevanje in odpor do povezovanja vseh delov mladine v enotno organizacijo socialistične mladine, temelječe na interesih delavskega razreda in na programskih izhodiščih Zveze komunistov.«
Vodstvo ZKJ je od nove organizacije pričakovalo, da bodo mladi delavci v njej preglasili, če že ne »disciplinirali«, uporne študente, vendar je zgodovina, vsaj kar se Slovenije tiče, hotela drugače. Kot je zapisal Franci Pivec, je ZSMS kmalu postala enfant terrible jugoslovanske politike, kar je bila pred njo SŠ. V njej in v civilnodružbenih gibanjih v osemdesetih letih, ki so bila idejno pluralna in samoiniciativna ter jih je ZSMS omogočala tako, kot je nekoč SŠ omogočala študentsko gibanje, pa so imeli pomembno vlogo tudi študenti in izkušnje nekdanje SŠ in študentskega gibanja. Brez njih ZSMS verjetno ne bi bila takšna, kot je bila in tudi ne bi odigrala takšne vloge, kot jo je.
Načela Skupnosti študentov so preživela organizacijo
Številne študentke in študenti iz generacij, ki so se socializirale v Skupnosti študentov v letih od 1968 do 1974, so ves čas njenega obstoja in tudi kasneje ostali zavezani osnovnim načelom SŠ: idejnemu pluralizmu, demokraciji, kritičnosti, avtonomnosti pri odločanju, pravici do spontane aktivnosti, svobodi govora, avtonomnemu razmišljanju in izmenjavi različnih mnenj oziroma polemiziranju ter seveda tudi zdravemu (včasih celo malce ciničnemu) humorju, brez katerega je bilo v tej deželici na južni strani Alp že od nekdaj težko (pre)živeti. Predvsem pa jim ni bilo za »tuljenje v en rog«. Star pregovor pravi, da je duh težko spraviti v steklenico, ko pobegne iz nje.
Kljub opustitvi upanja na hitre spremembe in resignaciji, ker do demokratizacije, za katero se je zavzemala SŠ, ni prišlo, o čemer piše tudi Darko Štrajn (Locutio, št.125), so njeni nekdanji aktivisti tudi po njeni »ukinitvi od zunaj in od zgoraj« v glavnem nadaljevali »pohod skozi institucije« na vseh ravneh in jih poskušali demokratizirati od znotraj. Glede na demografske značilnosti tedanje družbe in njenega političnega vodstva je bilo namreč jasno, da bo po »svinčenih časih« do otoplitve in demokratizacije prej kot slej vendarle moralo priti. Morda so tudi njihova prizadevanja vsaj kanček prispevala k temu, da se je ZK v Sloveniji dobro desetletje pozneje ob menjavi generacij na njenem čelu začela »prenavljati« in »sestopati« z oblasti in da je osamosvojitev potekala, kot pravi Debenjak, »na demokratičen način«, »preden je vse preusmerila ofenziva neoliberalizma«(Locutio, št.125).
Kako preroške so bile besede enega najvidnejših pripadnikov študentskega gibanja in aktivista SŠ Jaše Zlobca, ki je v pogovoru s Tomažem Kšelo za Katedro (Katedra o Tribuni, Katedra, letnik XI, št.8.) dva meseca pred zasedbo filozofske fakultete marca 1971 dejal: »Socializma v današnjih okvirih ni mogoče zgraditi. V konceptu je napaka. (…) Nujno je, da se partija loči od oblasti.«
Sicer pa, kot pravi pesnik, urednik in publicist Marjan Pungartnik (nekdanji odgovorni urednik Radia Študent, glavni in odgovorni urednik Tribune, član IOŠLVZ, član predsedstva ZŠJ, član uredništva Problemov, soustanovitelj Časopisa za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo, itd.), ideje Skupnosti študentov še živijo, saj so po njeni ukinitvi mnogi njeni aktivisti in člani ohranili vrednote iz tistih časov vse do današnjih dni.
Kako je bila videti SŠ v času »političnih diferenciacij« in po 3.konferenci ZKJ o mladih
Po nastopu tako imenovanih »svinčenih časov« in po politični diferenciaciji je Slovenija dobila prenovljeno politično vodstvo. Zveza mladine Slovenije z novim vodstvom (predsednik je postal Ljubo Jasnič, sekretar pa Zdenko Mali) in SŠ Slovenije, v kateri pa se je vodstvo itak letno menjavalo, pa sta se začeli pripravljati na ustanovni kongres Zveze socialistične mladine Slovenije.
V pripravah na kongres vseh mladih sta SŠ LVZ in SŠ MVZ strnili vrste in oživili delo Skupnosti študentov Slovenije, ki je pred tem obstajala bolj formalno, v pripravah na kongres pa je postala potrebna in koristna. Konferenca SŠ Slovenije se je večkrat sestala in februarja 1973 izvolila celo svoje stalno vodstvo, za izvolitev katerega dotlej niso čutili potrebe. V sekretariat so izvolili iz Maribora Toneta Cerjaka, Jožeta Zagožna in Emilijana Kožarja, iz Ljubljane pa Borisa Muževiča, Jožeta Korinška in Tomaža Kšelo, ki je bil tudi predsednik sekretariata.
Mimogrede: v obdobju »političnih diferenciacij« (Titovo pismo, 29. seja CK ZKS) jeseni 1972 leta na univerzi v Ljubljani skoraj ni bilo več študentov, ki so bili med ustanovitelji SŠ in ki so delovali v SŠ v mandatih Cirila Baškoviča in Janeza Koželja ter le nekateri iz mandata Lenarta Šetinca. Na čelu IO SŠ LVZ je bil takrat Jože Korinšek (podpredsednik pa Tomaž Kšela). Decembra 1972 ga je v novem mandatu nasledil Tomaž Kšela (podpredsednik je bil Boris Muževič), v zadnjem mandatu pa je SŠ vodil Boris Muževič. Po združitvenem kongresu je bil prvi predsednik Univerzitetne konference ZSMS v Ljubljani Alojz Šket, ki je bil pred tem zelo aktiven v SŠ. V obdobju »političnih diferenciacij« in »ugašanja« spontanega študentskega gibanja se je bila tudi SŠ primorana organizacijsko konsolidirati. Jeseni 1972 in spomladi 1973 so se IO SŠLVZ in SŠ na fakultetah, akademijah ter višjih in visokih šolah tesneje povezali.. K strnitvi vrst so do neke mere prispevali tudi zunanji pritiski. V IO SŠLVZ so bili za sodelovanje s SŠ na šolah zadolženi Mirko Bizjak, Gorazd Sancin, Jože Kršinar, Boris Vedlin, Valerija Škerbec, Dušan Košir, Marjan Kovačevič, Iztok Novak, Mare Kobentar, Bogdan Greif, Vera Zitterschlager, Marjetka Vrhunc, Stojan Lipičar, Robi Kovšca, Igor Antič, Mitja Močivnik, Janez Debevc, Stojan Stauber, Branko Zorec in še nekateri. Boštjan Zgonc je bdel nad delovanjem SŠ v samoupravnih organih univerze, Jože Žlender pa nad štipendijsko in socialno politiko. Marjan Berlič je vodil Sindikat študentov v Študentskih domovih, Ludvik Tončič pa Mednarodni odbor. Z mladimi v občinah je bila SŠ povezana preko Zveze študentskih pokrajinskih klubov pri SŠ LVZ, ki sta jo vodila najprej Tomaž Kšela, nato pa Zoran Šoln. Spomladi 1973 so se študentski pokrajinski klubi iz Ljubljane in Maribora povezali celo v republiško konferenco študentskih pokrajinskih klubov Slovenije. Poleg Tribune (odgovorni urednik je bil Marjan Pungartnik) in Radia Študent (odgovorni urednik je bil Boris Muževič nato pa Robi Kovšca) je začel IO SŠLVZ izdajati celo Študentski dnevnik, ki je izšel vsak delovni dan in bil vsak dan dostavljen na vse fakultete, akademije in šole. Njegov urednik je bil Cene Filipič. Delovala je tudi Alternativna univerza, ki jo je zasnoval in vodil Darko Štrajn s člani idejno-teoretične komisije IO SŠLVZ, ki jo je vodil.
Pravne podlage za aktivnosti SŠ so marsikdaj prispevali študenti iz SŠ na pravni fakulteti, ki sta jo v tistem obdobju vodila Janez Gujt, nato pa Borut Valenti in Marko Tušek. SŠ na posameznih fakultetah, akademijah in šolah so vodili Marjan Kovačevič in nato Jože Žlahtič (FF), Brane Hvastja in nato Slobodan Rajič(EF), Matjaž Verbič in nato Tomaž Porekar (FSPN), Mirko Bizjak in nato Erik Kos (FNT-kemija), Boris Vedlin in nato Cene Filipič (FNT-matematika), Salem Beganovič in nato Pavle Stoimenovski (FNT-tekstilna tehnologija), Branko Petrič (FAGG), Dušan Lednik in nato Zoran Vujovič (Fakulteta za elektrotehniko), Stevo Glumpak in nato Janez Vodičar (Fakulteta za strojništvo), Miha Benedik (MF), Borut Trapečar (Biotehniška fakulteta), Alenka Žličar (Agronomija-živilska tehnologija), Aloj Šket (Gozdarstvo), Mile Vreg (Biologija), Marko Višnar in nato Franjo Kebrič (Veterina), Siniša Perič (PA) Hadži Naumov (Akademija likovnih umetnosti), Mišo Javornik (VUŠ), Niko Gračan (Višja šola za zdravstvene delavce), Stoja Lipičar (Višja šola za socialne delavce) in še nekateri.
V okviru SŠ so delovale tudi specializirane študentske organizacije ZŠTOK, AISEK, IAESTE, JORMASMIS, Mednarodni klub, Študentski servis, Šolt, Škuc, APZ Tone Tomšič, APZ Vinko Vodopivec, Akademski plesni orkester, AFS France Marolt, AAMD Šolt, Klub tujih študentov in Klub zamejskih študentov.
…Tudi SŠ MVZ, ki jo je takrat vodil Emilijan Kožar, nato pa Jože Zagožen, se je v pripravah na združitveni kongres mladine in študentov organizacijsko okrepila.
Za pripravo združitvenega kongresa nove organizacije mladih sta vodstvi ZMS in SŠ oblikovali skupen pripravljalni odbor. Ta je pri pripravi dokumentov za prvi kongres ZSMS izhajal iz dotedanjih dokumentov in izkušenj mladinske organizacije in Skupnosti študentov ter iz resolucije sprejete na 3. konferenci ZKJ o mladih z naslovom »Boj Zveze komunistov za socialistično usmerjenost in aktivno udeležbo mladega rodu v razvoju samoupravne socialistične družbe« (Komunist, Dokumenti, posebna priloga, 15.12.1972). Temu primerno se je začela spreminjati tudi retorika v SŠ, še zlasti pa v mladinski organizaciji.
Zveza komunistov si je prizadevala mlade pridobiti »na svojo stran«
Z resolucijo 3. konference si je Zveza Komunistov po burnih letih od 1968 do 1972, ko je nezadovoljstvo študentov in mladine podobno kot v mnogih drugih evropskih državah tudi pri nas doseglo višek in privedlo do številnih protestov in demonstracij, prizadevala pridobiti mlade »na svojo stran« z obljubami, da se bo zavzela za izboljšanje njihovega gmotnega položaja in življenjskih pogojev ter da jim bo omogočila hitrejše vključevanje v samoupravljanje in nasploh v odločanje. »Ni pomembnejšega problema v družbenem življenju in razvoju, ki ne bi zadeval položaja in življenjskih perspektiv mladine. Prav tako ni pomembnejšega mladinskega vprašanja, ki ne bi bilo družbeno in za katerega rešitev ne bi bile odgovorne vodilne družbene sile,« so zapisali v resolucijo, ki je komuniste zavezala, da si morajo prizadevati za izboljšanje ekonomskega in družbenega položaja vseh mladih, še zlasti iz delavskih družin in socialno šibkih družin, ter za vključevanje mladih v odločanje na vseh ravneh.
Resolucija članom ZK ni naložila samo naloge, da oblikujejo enotno organizacijo mladih (ta naloga je bila omenjena v zelo splošni obliki, da bi se lahko predstavnik ZMJ in ZŠJ sami dogovorili, kako se bodo organizirali in kako bodo imenovali svojo skupno novo organizacijo), temveč jih je prvenstveno zavezala za izboljšanje ekonomskega in družbenega položaja in vloge mladih. V resolucijo so zapisali tudi nekatera stališča in zahteve, za katere se je dotlej zavzemala SŠ in so bile tudi zahteve študentskega gibanja. Tako se je denimo resolucija zavzela za bolj učinkovito in hitrejše odpravljanje neenakih možnosti otrok in mladine za šolanje in izobraževanje; za solidarnost v otroškem varstvu ter za razširjanje predšolskih ustanov; za zdravstveno zavarovanje učencev in študentov; za graditev delavskih stanovanj in stanovanj za mlade; za proučitev obdavčenja dediščin, da ne bi postale vir nesprejemljivih socialnih razlik; za politiko zaposlovanja kot dela razvojne politike; za reformo izobraževalnega sistema, za zatiranje vseh oblik protekcije in korupcije, še zlasti pri zaposlovanju mladih in podobno. Nasploh je resolucija mladini in študentom obetala, da se bo njihov ekonomski in družbeni položaj izboljšal.
V resoluciji so se znašle tudi nekatere utopične želje, ki so izhajale iz preslabega poznavanja realnih razmer med mladimi in iz neupoštevanja tedanje družbene zavesti med njimi. Takrat so mladi, ne glede na to ali so bili dijaki, študenti ali mladi zaposleni poslušali Beatelse, hodili v disco klube, prakticirali bolj svobodne oblike spolnega življenja, sledili drugačnim kulturnim vzorcem, nosili drugačna oblačila in frizure itd. Stil življenja mladih se je zelo spremenil, veliko bolj, kot so si lahko predstavljali »stari kadri«. Samo za primer: razlaga v resoluciji, da nosilci »lažnega levičarstva in demagoškega skrajnega radikalizma težijo za tem, da bi manipulirali z mladino, posebno z intelektualno« in da »anarhistično napadajo demokratične družbene institucije in si prizadevajo, da bi del mladine speljali v slepo ulico anarhizma, nihilizma in razdiralnosti ter ga odvrnili od aktivne udeležbe naprednih sil za stvarni program socialistične revolucije«, je bila videti prav smešna. Velika večina mladih teh nebuloznih formulacij niti razumela ni in so se nanje požvižgali. Tudi zahteva iz resolucije, da je treba s »samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in idejnopolitičnimi akcijami »preganjati težnje po komercializaciji, neupoštevanja sistema vrednost in norm socialističnega družbenega obnašanja v tisku, radiu, televiziji, filmu, založniški dejavnosti in zabavnem življenju,« je bila videti utopična, saj je v časih, ko se je medijski prostor že globaliziral, težila k izolaciji našega medijskega prostora. Mimogrede: Tribuna je ravno v tistih dneh (decembra 1972 in januarja 1973) objavila prevod aktualnega članka »Hoče Ulriche Meinhof milost ali prosto pot?« pisatelja Heinricha Boella, ki je kritično razčlenil politične razmere v Zvezni republiki Nemčiji in Evropi. Pisala je tudi o študentskih nemirih v Kairu, Tokiu in Docci, o dogodkih na univerzi v Heidelbergu itd.. Številni študenti so bili že takrat »državljani« Evrope in sveta, k čemur jih je nenazadnje spodbujala tudi neuvrščena politika Jugoslavije, zato je bil vsak poskus zapiranja v domač medijski prostor že v naprej obsojen na neuspeh. Takšne in podobne utopične zahteve in želje so bile seveda neuresničljive, kakšne posebne škode pa niso povzročile.
Resolucija je od članov ZK zahtevala tudi, da se odločno zavzemajo za marksistično izobraževanje in za marksistično zasnovanost celotnega izobraževalnega sistema.
Poleg za mlade obetavnih stališč in nekaterih utopičnih želja je bilo v resoluciji tudi veliko političnih fraz in etiket, ki jih je lahko vsakdo tolmačil po svoje in »lepil« na kogarkoli, kar pa ob vse večji pretnji represije ni bilo »nedolžno«. Tako so denimo v resolucijo zapisali, da so med mlade »na široko prodrla meščanska, malomeščanska, tehnokratsko-birokratska in dogmatična pojmovanja, miselnost in obnašanje; okrepil se je vpliv anarhičnega liberalizma, lažnega levičarstva in demagoškega skrajnega radikalizma, ponekod pa se je med mladino razširil tudi nacionalizem.« Take in podobne formulacije so v času, ko so hkrati potekale razprave o Titovem pismu, ki je pozivalo k »diferenciaciji«, različnim politikantom vseh vrst med mladimi omogočale, da so za svojo hitrejšo »politični kariero« kar naprej pozivali k različnim »diferenciacijam« med mladimi. Kdo ve, koliko so te umetno povzročene diferenciacije med mladimi, ki v resnici niso služile ničemur drugemu kot hitrejši politični karieri posameznikov in utrjevanju oblasti tedanjih političnih elit, vplivale na »delitve« na tleh nekdanje Jugoslavije čez dobrih 15 let. Znano je, da ljudje spore in zamere iz mladosti doživljajo zelo čustveno in nanje težko pozabijo. V političnih konfliktih in vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije so si v različnih taborih stali nasproti mnogi protagonisti »diferenciacij« med mladimi v zgodnjih sedemdesetih letih, ki so jih sprli, ne da bi oni sami vedeli zakaj.
Tudi SŠ je morala biti ves čas »na preži«, da ji ne bi kakšen od centrov tedanje politične moči prilepil kakšne politične etikete, ki bi znala nato škodovati celotni generaciji študentov, ki so bili njeni člani, pri zaposlovanju in poklicni karieri. Že brez tega so v »svinčenih časih« na mnoge nekdanje aktiviste SŠ v njihovih službah gledali malce postrani, češ da so bili »ultralevičarji«, »anarholiberali« ali kaj podobnega. Mnogi so to občutili na svoji poklicni poti in pri napredovanjih. V slovensko folkloro namreč sodi, da konkurenti za napredovanje eden drugemu hitro najdejo kakšno resnično ali izmišljeno napakico ali »packo«, samo da se sami hitreje dokopljejo do višjega položaja in plače. V časih samoupravljanja, ko s(m)o vsi odločali o vsem, tudi o napredovanjih, je prišla ta »folklora« še bolj do izraza kot dandanes. Marsikateremu študentskemu aktivistu, je že to, da je bil v mladih letih aktivist SŠ, v »svinčenih časih« v njegovem lokalnem okolju ali podjetju škodovalo na poklicni poti in pri družbenem angažmaju, kaj šele, če mu je ZK v času študija prilepila kakšno »politično etiketo« ali če je bil zaradi izražanja političnih stališč (verbalni delikt) obsojen na sodišču.
Vprašanje organiziranosti je preglasilo vsa druga vprašanja
Resolucija 3. konference ZKJ o mladih je opozorila tudi »na resne pomanjkljivosti, ki že več let obstajajo v zvezi mladine in zvezi študentov«. Člane ZK je zavezala, da »morajo nasprotovati slehernemu poskusu spreminjanja mladinskih organizacij v svojevrstne politične stranke mladih in elementom politično-partijskega pluralizma« (to je asociiralo na SŠ). Zavezala jih je za ustanovitev nove enotne mladinske organizacije, ki mora imeti »jasno določeno naravo, to se mora pokazati v programski usmeritvi, vsebini dela, notranjih odnosih in tudi v imenu organizacije«. »Boj za socialistično preobrazbo je lahko zasnovan samo na enotnem programu …«, so zapisali v resolucijo. Malce naprej pa: »Ta program in smer akcije se dosledno kažeta v programu, ideologiji in politiki ZKJ.« Tako 3. konferenca ZKJ nove organizacije mladih ni zavezala samo, da sledi programu ZK, temveč tudi njeni ideologiji in vsakokratni politiki. Konkretno oblikovanje nove enotne organizacije mladih je ZK sicer prepustila mladini in študentom oziroma vodstvu Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije, za vsak slučaj pa so z resolucijo zadolžili predsedstvo ZKJ, da ob aktivni udeležbi mladinskih organizacij in komunistov, ki delajo v njih, še razčleni stališča o organiziranju mladih in spremlja njihovo uresničevanje.
Po vseh diferenciacijah in političnih obračunavanjih v posameznih republikah in pokrajinah in na zvezni ravni, ki so marsikje (tudi v Sloveniji) zajele tudi funkcionarje mladinke in študentske organizacije, sta bili vodstvi Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije povsem paralizirani in neučinkoviti – predstavniki republik in pokrajin v njih se praktično o ničemer niso uspeli dogovoriti. Marsikoga je bilo preprosto strah samostojno sprejeti kakršnokoli pomembnejšo odločitev, da ne bi postal »žrtev« kakšne nove diferenciacije. Tako se vse leto 1973 vodstvi obeh organizacij nista uspeli dogovoriti niti o tem, kako bi se organizirali v enotno organizacijo mladih. Zato je predsedstvo ZKJ spomladi 1974 sprejelo dokument »Razčlenitev načelnih stališč 3. konference ZKJ o organiziranju mladine« (Komunist, Dokumenti, 4. marca 1974). Tako je dejansko predsedstvo ZKJ ob vsem govorjenju in zaklinjanju, kako je treba mlade vključiti v odločanje, samo odločilo, kako bo organizirana Zveza socialistične mladine Jugoslavije. Mimogrede povedano: ker se vodstvi mladinske in študentske organizacije nista uspeli zediniti niti o kandidatu za predsednika nove enotne organizacije mladih, ga je določil kar Izvršni biro predsedstva ZKJ na čelu s Stanetom Dolancem, v katerem je bil za delo z mladimi zadolžen Ali Šukrija iz avtonomne pokrajine Kosovo. Za prvega predsednika so določili Azema Vlasija iz avtonomne pokrajine Kosovo.
Žal je vprašanje organiziranosti obeh organizacij, v resnici pa njunih funkcionarjev, v pripravah na kongrese Zveze socialistične mladine na zvezni in republiških ter pokrajinskih ravneh, preglasilo vse druge sklepe 3. konference ZKJ, ki so bili za ekonomski in družbeni položaj mladine in študentov veliko bolj pomembni in nekateri tudi obetavni. Še posebej z veseljem so o nujnosti ukinitve samostojne študentske organizacije razpravljali nekateri mladinski funkcionarji, tudi v Sloveniji, ki so temu vprašanju posvetili toliko časa, da bi lahko na njem doktorirali. Mimo pa so šli nekateri sklepi 3. konference ZKJ, s katerimi bi se dalo izboljšati položaj mladih, zlasti iz socialno šibkih okolij. Na koncu je bilo videti, kot da je bila 3. konferenca ZKJ o mladih organizirana samo zaradi organizacijskih vprašanj in za to, da bi ukinili študentsko organizacijo, čeprav je bilo na sami konferenci to bolj obrobno vprašanje. Kljub temu je bilo mogoče na osnovi resolucije s 3. konference ZKJ o mladih brez »velikega pompa« v dokumente nove enotne organizacije mladih na zvezni in republiški ravni vgraditi nekatera načela, zahteve in stališča za izboljšanja ekonomskega in družbenega položaja študentov in vseh mladih, kar je ZSMS v naslednjih letih omogočilo zavzemanje za njihovo uveljavitev in uresničitev.
Priložnosti za izboljšanje življenjskih pogojev in gmotnega položaja mladih, ki jih je ZKJ ponudila mladim na svoji 3. konferenci, da bi jih pridobila »na svojo stran«, pa tedanje generacije mladih niso uspele dovolj izkoristiti, ker so se, zlasti na zvezni ravni, funkcionarji mladinske in študentske organizacije preveč ukvarjali sami s sabo. Kljub temu pa je do nekaterih izboljšav za mlade prišlo.
Študenti so ohranili organizacije na univerzah
Zveza socialistične mladine Jugoslavije se je rojevala skoraj dve leti. Skupnost študentov je v tem procesu vseskozi aktivno sodelovala. Do 3. konference ZKJ o mladih je nasprotovala združitvi zveze mladine in zveze študentov oziroma SŠ v Sloveniji. Po konferenci je postalo jasno, da se bosta ZMJ in ZŠJ na zvezni ravni spojili v enotno organizacijo mladih, ki bo imela svoje organizacije tudi v republikah in pokrajinah. Za aktiviste SŠ sta obstajali samo dve možnosti: ali »dvigniti roke« in prepustiti ustanavljanje nove organizacije mladih funkcionarjem mladinske organizacije, ali pa se tvorno vključiti v oblikovanje nove organizacije ter vanjo vgraditi čim več stališč, izkušenj, načel in programskih smernic iz šestletnega delovanja SŠ in študentskega gibanja. Skoraj vsi aktivisti SŠ, razen redkih izjem, so se nekako samodejno odločili za drugo možnost – SŠ si je začela skupaj z vodstvom ZMS prizadevati, da bi bila nova organizacija mladih čim bolj demokratična in da bi sledila ciljem, za katere se je SŠ zavzemala že dotlej. Za njihovo uresničevanje pa je bilo pomembno, da bi študenti v novi organizaciji ostali organizirani in tesno povezani na univerzah oziroma v visokošolskih središčih. Zato se je SŠ zavzemala za močne univerzitetne organizacije nove mladinske organizacije, seveda pa tudi za njihovo povezanost z drugimi deli mladine, saj se je nenazadnje SŠ ves čas obstoja zavzemala tudi za pravice otrok iz delavskih in kmečkih družin - za to, da bi se zmanjšale socialne razlike, da bi se izboljšal ekonomski položaj delavskih in kmečkih družin in da bi otroci iz teh družin imeli boljše možnosti izobraževanja. Leon Šešerko je v zvezi s slednjim izvedel celo raziskavo.
SŠ si je zato prizadevala, da bi študenti na univerzah oziroma v visokošolskih in višješolskih središčih ostali organizirani tako kot so bili dotlej. Sprva so jih namreč nameravali organizirati po občinah v konference mladih v izobraževanju, medtem ko bi na ravni univerze bili le bolj ohlapno povezani. Na koncu so univerzitetne konference ZSMS dobile enak status kot občinske organizacije, tako da so študenti na univerzi ostali tesno povezani. Seveda pa člani ZSMS niso bili vsi študenti, temveč samo tisti, ki so se vanjo včlanili, teh pa je bilo zlasti spočetka bolj malo. Pomembno je tudi, da je bila ohranjena kadrovska kontinuiteta: aktivisti SŠ so prešli v univerzitetno konferenco in republiško konferenco ZSMS in njene organe ter v zvezno konferenco ZSMJ.
Za SŠ aktivnosti v pripravah na združitveni kongres niso bile nič posebnega, saj se je že kmalu po zasedbi filozofske fakultete začel njen »dolgi pohod skozi institucije«. Aktivist SŠ so se vključevali v ZK in druge družbenopolitične organizacije, zlasti v SZDL, in v institucije sistema, tudi v svojih matičnih občinah, da bi jih od znotraj demokratizirali. Tako so si tudi v organih, ki so pripravljali kongres, prizadevali, da bi bile priprave na prvi kongres ZSMS čim bolj demokratične in da bi bila na demokratičnih načelih zasnovana tudi bodoča enotna organizacija mladih.
Na prvem kongresu Zveze socialistične mladine Slovenije v Moravskih toplicah 1974 leta je predsednik CK ZKS France Popit med drugim pohvalil novo vodstvo mladinske organizacije. »Znano je, da ste (…) v vrstah vaše organizacije samokritično zavrnili škodljive pojave, ki so se začeli razraščati pred pismom in 29. sejo CK ZKS in da že začenjate dosegati uspehe…«, je dejal. Nato pa je nadaljeval: »Do pomembnih sprememb v programski usmerjenosti je prišlo tudi v Skupnosti študentov, čeprav je v tej sredini tu in tam še vedno čutiti nerazumevanje in odpor do povezovanja vseh delov mladine v enotno organizacijo socialistične mladine, temelječe na interesih delavskega razreda in na programskih izhodiščih Zveze komunistov.«
Vodstvo ZKJ je od nove organizacije pričakovalo, da bodo mladi delavci v njej preglasili, če že ne »disciplinirali«, uporne študente, vendar je zgodovina, vsaj kar se Slovenije tiče, hotela drugače. Kot je zapisal Franci Pivec, je ZSMS kmalu postala enfant terrible jugoslovanske politike, kar je bila pred njo SŠ. V njej in v civilnodružbenih gibanjih v osemdesetih letih, ki so bila idejno pluralna in samoiniciativna ter jih je ZSMS omogočala tako, kot je nekoč SŠ omogočala študentsko gibanje, pa so imeli pomembno vlogo tudi študenti in izkušnje nekdanje SŠ in študentskega gibanja. Brez njih ZSMS verjetno ne bi bila takšna, kot je bila in tudi ne bi odigrala takšne vloge, kot jo je.
Načela Skupnosti študentov so preživela organizacijo
Številne študentke in študenti iz generacij, ki so se socializirale v Skupnosti študentov v letih od 1968 do 1974, so ves čas njenega obstoja in tudi kasneje ostali zavezani osnovnim načelom SŠ: idejnemu pluralizmu, demokraciji, kritičnosti, avtonomnosti pri odločanju, pravici do spontane aktivnosti, svobodi govora, avtonomnemu razmišljanju in izmenjavi različnih mnenj oziroma polemiziranju ter seveda tudi zdravemu (včasih celo malce ciničnemu) humorju, brez katerega je bilo v tej deželici na južni strani Alp že od nekdaj težko (pre)živeti. Predvsem pa jim ni bilo za »tuljenje v en rog«. Star pregovor pravi, da je duh težko spraviti v steklenico, ko pobegne iz nje.
Kljub opustitvi upanja na hitre spremembe in resignaciji, ker do demokratizacije, za katero se je zavzemala SŠ, ni prišlo, o čemer piše tudi Darko Štrajn (Locutio, št.125), so njeni nekdanji aktivisti tudi po njeni »ukinitvi od zunaj in od zgoraj« v glavnem nadaljevali »pohod skozi institucije« na vseh ravneh in jih poskušali demokratizirati od znotraj. Glede na demografske značilnosti tedanje družbe in njenega političnega vodstva je bilo namreč jasno, da bo po »svinčenih časih« do otoplitve in demokratizacije prej kot slej vendarle moralo priti. Morda so tudi njihova prizadevanja vsaj kanček prispevala k temu, da se je ZK v Sloveniji dobro desetletje pozneje ob menjavi generacij na njenem čelu začela »prenavljati« in »sestopati« z oblasti in da je osamosvojitev potekala, kot pravi Debenjak, »na demokratičen način«, »preden je vse preusmerila ofenziva neoliberalizma«(Locutio, št.125).
Kako preroške so bile besede enega najvidnejših pripadnikov študentskega gibanja in aktivista SŠ Jaše Zlobca, ki je v pogovoru s Tomažem Kšelo za Katedro (Katedra o Tribuni, Katedra, letnik XI, št.8.) dva meseca pred zasedbo filozofske fakultete marca 1971 dejal: »Socializma v današnjih okvirih ni mogoče zgraditi. V konceptu je napaka. (…) Nujno je, da se partija loči od oblasti.«
Sicer pa, kot pravi pesnik, urednik in publicist Marjan Pungartnik (nekdanji odgovorni urednik Radia Študent, glavni in odgovorni urednik Tribune, član IOŠLVZ, član predsedstva ZŠJ, član uredništva Problemov, soustanovitelj Časopisa za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo, itd.), ideje Skupnosti študentov še živijo, saj so po njeni ukinitvi mnogi njeni aktivisti in člani ohranili vrednote iz tistih časov vse do današnjih dni.
