Ko se je inženirju elektrotehnike in rednemu profesorju na Fakulteti za elektrotehniko Mirjanu Grudnu iztekla dolžnost rektorja Univerze v Ljubljani, ki jo je opravljal od leta 1970 do 1973, je vse sodelavce povabil na poslovilno slavnostno kosilo v restavracijo hotela Union. Rektor Gruden je bil pri večini aktivistov SŠ dobro zapisan, ker je študente podprl, ko je politika najbolj pritiskala nanje. Čeprav je bil kot mnogi tehniki in inženirji bolj redkobeseden, se je takrat brez pomislekov jasno in nedvoumno postavil v bran študentom. Rekel je nekaj v tem smislu, da univerza stoji in pade s študenti.
Ko se je na slavnostnem kosilu poslovil od sodelavcev, je najprej potrkal po kozarcu, nato pa vstal in povedal nekaj podobnega (po pol stoletja ga ne morem dobesedno citirati): »Bla, blu, blu, bla. Slišali ste me, to je bila govorica mojega srca.« Zbrani smo navdušeno zaploskali, saj nam je vsem govorica njegovega srca segla do srca. To je bil eden najlepših govorov, kar sem jih slišal, in nanj še po pol stoletja nisem pozabil.
Ko se je inženirju elektrotehnike in rednemu profesorju na Fakulteti za elektrotehniko Mirjanu Grudnu iztekla dolžnost rektorja Univerze v Ljubljani, ki jo je opravljal od leta 1970 do 1973, je vse sodelavce povabil na poslovilno slavnostno kosilo v restavracijo hotela Union. Rektor Gruden je bil pri večini aktivistov SŠ dobro zapisan, ker je študente podprl, ko je politika najbolj pritiskala nanje. Čeprav je bil kot mnogi tehniki in inženirji bolj redkobeseden, se je takrat brez pomislekov jasno in nedvoumno postavil v bran študentom. Rekel je nekaj v tem smislu, da univerza stoji in pade s študenti.
Ko se je na slavnostnem kosilu poslovil od sodelavcev, je najprej potrkal po kozarcu, nato pa vstal in povedal nekaj podobnega (po pol stoletja ga ne morem dobesedno citirati): »Bla, blu, blu, bla. Slišali ste me, to je bila govorica mojega srca.« Zbrani smo navdušeno zaploskali, saj nam je vsem govorica njegovega srca segla do srca. To je bil eden najlepših govorov, kar sem jih slišal, in nanj še po pol stoletja nisem pozabil.
