Po prelomnem letu 1972, ko se je študentsko gibanje skoraj povsem umirilo, zaradi česar se je SŠ znašla v težavah (Lenart Šetinc je v Tribuni 14.1.1971 zapisal, da je »gibanje pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov«), se je v letu 1973 njena organizacijska konsolidacija, ki se je začela že jeseni 1972, nadaljevala. Dobrega pol leta po vrhuncu študentskega gibanja v Ljubljani, so jeseni 1972 mnogi fakultetni odbori SŠ komaj delovali, na nekaterih fakultetah, akademijah in šolah pa SŠ sploh ni več obstajala. Zaradi težavnih razmer so leta 1972 eden za drugim odstopili predsednik in dva podpredsednika IOSŠLVZ, poleg tega pa so nastopile finančne težave, saj so po zaplembi petih številk Tribune njeni financerji zanjo zaprli finančno pipico (finansirala pa se je preko SŠ). Ob vsem tem pa so potekale priprave na 3. konferenco ZKJ o mladih, s katero si je ZK sicer prizadevala pridobiti naklonjenost mladine in študentov, vendar pa je nedvoumno napovedala, da se bosta morali ZŠJ in ZMS združiti v enotno organizacijo mladih z jasnim socialističnim programom in imenom. Tako je nad SŠ, ki se je začela jeseni 1972 bolj intenzivno organizacijsko konsolidirati, ves čas visel Demoklejev meč.
Na začetku teta 1973 so že bili vidni prvi rezultati konsolidacije SŠ, ki so popisani v prispevku Tomaža Kšele in Boštjana Zgonca »SŠ v prelomnem letu 1972«. Darko Štrajn je po seminarju SŠ januarja 1973 v Tribuni zapisal, da je »seminar pokazal, da se v SŠ vendarle uveljavlja pristop, ki stvari ureja sistematično«, na »nekaterih fakultetah, na katerih doslej nismo bili vajeni posebno žive študentske aktivnosti«, pa se je »puls nekoliko zvišal«. »Seminar je pokazal, da se študentska organizacija usmerja v lastno konsolidacijo.« (Tribuna, letnik XXII, št.10)
Na začetku leta 1973 je bilo tudi jasno, da bo SŠ obstajala samo še do kongresa, na katerem se bosta SŠ in ZMS združili v enotno organizacijo mladih. SŠ je združitvi obeh organizacij v pripravah na 3. konferenco ZKJ nasprotovala, po objavi resolucije 3. konference ZKJ v Komunistu 15. decembra 1972 pa je postalo popolnoma jasno, da bo do združitve prišlo ne glede na stališče in ravnanje SŠ. Aktivisti SŠ so imeli na voljo samo dve možnosti: ali dvignejo roke in prepustijo ustanavljanje nove organizacije vseh mladih funkcionarjem ZMS, ali pa se angažirajo in poskušajo v temelje nove organizacije vgraditi čim več izkušenj, spoznanj in zahtev iz dotedanjega delovanja SŠ. Velika večina se jih je samodejno odločila za drugo možnost.
Tako je leto 1973 v SŠ minilo v znamenju njene konsolidacije, da bi čim več svojih principov delovanja, načel, stališč in zahtev vgradila v temelje nove organizacije vseh mladih, in da bi združitveni kongres pričakala v kar najboljši kondiciji. To je bila najboljša garancija, da bodo v novi organizaciji prišli do izraza interesi in potrebe vseh mladih, tudi študentov. Nekateri aktivisti SŠ, ki jih ni bilo veliko, so »idealistično« menili, da bi morala SŠ tudi po ustanovitvi nove organizacije mladih vztrajati na svoji poti. Na vprašanje, od kod bi v tem primeru SŠ dobila sredstva za najemnino prostorov, za materialne in druge stroške, za dotacije študentskim specializiranim organizacijam, za financiranje Tribune itd., pa so samo z začudenjem vprašali, ali SŠ res vse to plačuje država.
Predvsem pa je leto 1973 v SŠ minilo v prizadevanjih, da bi uresničili čim več zahtev študentov na področju štipendiranja, reforme univerze, samoupravljanja na univerzi, informiranja študentov in na drugih področjih, saj je SŠ pred razpravami o »lepši prihodnosti« dajala prednost vsakodnevnemu zavzemanju za pravice in interese študentov. Za čuda se je leta 1973 po konsolidaciji SŠ, ki je študente animirala za reševanje lastnih problemov, v omejenem obsegu zopet prebudilo študentsko gibanje (to je razvidno tudi iz pregleda pomembnejših dogodkov v nadaljevanju), vendar so bili v akcijskih odborih, na zborih študentov in na demonstracijah bolj kot nekdanji liderji aktivni mlajši študentje
V Sloveniji nasploh pa so na začetku leta 1973 dosegle vrhunec kadrovske zamenjave po »diferenciacijah« po »Pismu Tita in IB ZKJ« (vodil ga je Stane Dolanc) in po obračunu z liberalizmom in tehnokratizmom na 29. seji CK ZKS. Na univerzi so se pod udarom slovenskega političnega vodstva znašli nekateri profesorji na FSPN, na FF in na še nekaterih zavodih (več o tem v prispevku Tomaža Kšele »SŠ v časih liberalizma in v svinčenih časih«, Locutio, št.126). Zgodovinarji leto 1973 že uvrščajo v obdobje v razvoju druge Jugoslavije, ki so mu nadeli ime »svinčena leta«.
Volilna skupščina SŠLVZ konec leta 1972 rešila krizo Tribune
Organizacijska konsolidacija SŠLVZ, ki se je bolj intenzivno začela na skupščini SŠLVZ 7. novembra 1972, ko so delegati obravnavali »Titovo pismo«, se je nadaljevala na volilni skupščini SŠLVZ 20. decembra 1972. Ker je bilo dogajanje v SŠ intenzivno in hitro, so bili na volilni skupščini vidni že prvi rezultati konsolidacije. Kot je poročala Tribuna, je predsednik IO SŠLVZ Jože Korinšek na skupščini v svojem poročilu o delu podal »kritiko stanja v SŠ«, Tomaž Kšela pa je »z ostro, toda konstruktivno kritiko orisal položaj na posamičnih fakultetnih organizacijah SŠ, ki jih je obiskal s svojo delovno skupino«. Kot navaja Tribuna je »nekatere pohvalil, druge pa grajal«. (Tribuna, letnik XXII, št 7/8) Na skupščini so izvolili tudi novi IO SŠLVZ, ki je za predsednika izvolil Tomaža Kšelo, podpredsednika pa sta postala Boris Muževič in Mirko Bizjak (v Tribuni je objavljena tudi sestava novega IO-ja skupaj s sklepi skupščine). Veliki večini SŠ na visokošolskih zavodih in v študentskih pokrajinskih klubih ter študentskih specializiranih organizacijah se je do omenjene skupščine ali neposredno po njej uspelo organizacijsko in kadrovsko okrepiti, pri čemer so jim pomagali tudi člani IO SŠLVZ, ki so obiskovali fakultete, šole in klube. Pri tem so bili posebej aktivni Gorazd Sancin, Jože Kršinar, Dušan Košir, Zoran Šoln, Mirko Bizjak in še nekateri.
Volilna skupščina SŠLVZ je s sklepi zavezala IO (predsednik komisije za sklepe je bil Boris Muževič), da si prizadeva za samoupravno socialistično angažirano šolo; za ustavno reguliranje položaja študija in jasno definiranje delovnega in samoupravnega položaja vseh subjektov izobraževanja; za odpravljanje socialnih razlik; za izvajanje družbenega dogovora o štipendiranju ni kreditiranju; za sanacijo in izgradnjo posteljnega fonda za študente, za tesnejšo vključitev SŠ v družbeno-politično življenje v Ljubljani; za pripravo organizacijskega modela sodelovanja študentov z drugimi deli mladine na podlagi resolucije 3. konference ZKJ; za sodelovanje SŠ pri ponovnem izboru predavateljev in pri ocenjevanju njihove pedagoške usposobljenosti; za vzpostavitev informacijske mreže SŠ, za ustanovitev nove revije, za konkretizacijo akcijskega programa in za uresničevanje še nekaterih nalog. Skupščina je poslala protest univerzi, ker se njeni predstavniki niso redno udeleževali skupščin SŠLVZ:
Na volilni skupščini so rešili tudi veliko zagato, ki je ogrozila obstoj Tribune. V. d. glavnega urednika Tribune (Tomaž Kšela) je na njej poročal o razmerah na Tribuni, ki so bile že več mesecev v središču pozornosti univerzitetne in širše javnosti. V šolskem letu 1971/72 je bilo namreč zaplenjenih pet številk Tribune (enkrat je bila zaplenjena dvojna številka), Tribuna pa se je znašla tudi pred finančnim zlomom (glej prispevek Pavleta Zgage »Študentsko gibanje in študentski tisk: primer Tribuna«, Locutio št. 126). Ko je maja 1972 svet Tribune razrešil uredništvo, nato pa še sam odstopil, je vsa odgovornost za usodo Tribune padla na ramena izdajatelja - na SŠLVZ. Skupščina SŠLVZ je že na seji novembra 1972 sprejela novi statut Tribune in okvirni koncept ter izvolila predstavnike v njen novi svet, ki je nato imenoval novo uredništvo. Na decembrski skupščini je novi odgovorni urednik Marjan Pungartnik že predstavil dopolnjen koncept Tribune, za katerega je morala nato SŠ pridobiti še pozitivno mnenje Tiskovnega sveta pri RK SZDL. Ker ga je začel s citatom iz dokumenta »SZDL danes« (»Delovni ljudje lahko odgovorno oblikujejo stališča in odločajo samo, če so vsestransko politično obveščeni.« ), mu ga pravzaprav niso mogli odreči. Mimogrede povedano: medtem, ko je IO SŠLVZ »reševal« Tribuno, je ZK na univerzi vso zimo in pomlad 1972 kritizirala in »metala« iz svojih vrst dotedanjega odgovornega urednika Jašo Zlobca (aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja so takrat v ZK vstopali, da bi jo pomagali »demokratizirati od znotraj«). Maja je UK-ju Jašo vendarle uspelo izključiti iz ZK – za izključitev je glasovalo 11 članov, 6 pa jih je glasovalo za predlog, da Jaša odstopi z vseh funkcij in se mu izreče kritika. Na koncu dolge obrazložitve izključitve pa so zapisali: »Ob tem poudarjamo, da je Jaša Zlobec deloval tudi pozitivno, da je napadal v kritiki predvsem politično desnico in da ni mogoče sprejeti pavšalne negativne ocene njegovega delovanja ali celo njega kot občana.« Nato so ga še pohvalili, da je dvakrat le sprejel kritiko in se podredil sklepom organov ZK: ob razpravi o »Gibanju 13. november« in ob prepovedi demonstracij »proti vsem nepravilnostim v naši družbi« (Bilten UK ZKS, št.22, junij 1972). Tako so Jašo ob izključitvi iz ZK celo pohvalili.
…Delegati volilne skupščine so med več kandidati volili tudi nov IO SŠLVZ. Za njegove člane so bili izvoljeni: Darko Štrajn, Tomaž Kšela, Janez Debevc, Jože Kršinar, Valerija Škerbec, Boštjan Zgonc, Jože Žlender, Boris Vedlin, Mirko Bizjak, Marjan Kovačevič, Gorazd Sancin, Iztok Novak, Mare Kobentar Bogdan Greif in po funkciji Boris Muževič (odgovorni urednik Radia Študent), Marjan Pungartnik (odgovorni urednik Tribune), Marjan Berlič (predsednik IO Sindikata študentov v Študentskih domovih), Ludvik Tončič (predsednik Mednarodnega odbora) Zoran Šoln (predstavnik in kasneje predsednik Združenja študentskih pokrajinskih klubov). IO SŠ LVZ je na prvi seji za predsednika izvolil Tomaža Kšelo. Na eni od naslednjih sej (15.1.1973) je IO SŠLVZ izvolil dva podpredsednika (Mirka Bizjaka in Borisa Muževiča) ter predsednike komisij za idejno-teoretično delo (Darko Štrajn), za idejno kulturna vprašanja (Boštjan Zgonc), za razvoj univerze (Jože Kršinar), za socialno ekonomska vprašanja (Jože Žlender), za samoupravo na univerzi (Marko Globevnik), za SLO (Mare Kobentar) in za idejno-politično delo ter organiziranost (Gorazd Sancin).
V IO SŠLVZ so bili kasneje kooptirani Branko Zorec, Cene Filipič (Študentski dnevnik), Vera Zitterschlager, Stojan Lipičar, Mitja Močivnik, Robi Kovšca (Radio Študent), Stoja Stauber, Marjetka Vrhunc, Igor Antič (Radio Študent) in Dušan Košir.
V nadzorno komisijo so bili izvoljeni Andrej Berden, France Kapus, Andrej Kumar in Marko Globevnik.
Volilna skupščina SŠLVZ je decembra 1972 sprejela tudi poročilo o delu Zveze študentskih pokrajinskih klubov, ki je imela svojo prvo skupščino novembra leta 1971. Od takrat naprej so klubi tesno sodelovali pri kreiranju politike SŠ in pri njenem uresničevanju. Med drugim so vprašanja povezana z reformo univerze in s statusom študentov ter predloge in zahteve SŠ »prenašali« v matične občine, kjer so sodelovali s tamkajšnjimi vodilnimi politiki, poslanci, gospodarstveniki in mediji, seveda pa tudi z občinskimi organizacijami zveze mladine.
JAVNE RAZPRAVE MED ŠTUDENTI V LETU 1973
SŠ si je v letu 1973 še naprej prizadevala za reformo univerze, za ureditev delovnega statusa študentov, za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov, za izgradnjo študentskih domov, pa tudi za demokratizacijo v družbi in za uresničitev drugih ciljev in zahtev.
Zato, da bi IO SŠLVZ in študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze in v organih drugih družbenopolitičnih organizacij in organov oblasti, lahko navzven predstavljali interese in zahteve idejno pluralne SŠ, je moral IO v odsotnosti spontanega študentskega gibanja, v katerem so študenti preko akcijskih odborov in zborov študentov artikulirali svoje interese, sam organizirati javne razprave po fakultetah, šolah, klubih in specializiranih organizacijah o najbolj pomembnih vprašanjih. Stališča in zahteve je nato na različne načine (v pisni obliki, preko svojih predstavnikov, z javno objavo itd.) posredoval pristojnim na univerzi, oblastnim organom (denimo ministrstvom, izobraževalni skupnosti itd.) ali drugim družbenopolitičnim organizacijam in javnosti. Poleg tega so si študenti za uresničitev svojih zahtev občasno prizadevali tudi preko akcijskih odborov in drugih oblik spontanega študentskega gibanja, ki je leta 1973 v manjšem obsegu ponovno zaživelo.
Reforma univerze – študenti morajo postati subjekti pedagoškega in raziskovalnega procesa
Osrednjo pozornost je SŠ namenila prizadevanjem za reformo univerze. Med študenti je izvedla široko razpravo o tezah »Idejnopolitična vprašanja razvoja visokega šolstva v samoupravni socialistični družbi«, ki jih je pripravila komisija CK ZKS. Razprave sta vodila Mirko Bizjak in Jože Kršinar, predsednik komisije za reformo univerze. Stališča in sklepe, ki jih je po javni razpravi sprejela skupščin SŠ, je Jože Kršinar objavil v Tribuni (Tribuna, letnik XXIII, št.4). Omenjena komisija je v letu 1973 med študenti izvedla še dve pomembni razpravi - o statutih visokošolskih zavodov in razpravo o »Delovnem načrtu za uresničitev poglavitnih nalog univerze do leta 1975«. SŠ se je zavzela za tak razvoj univerze, ki bi študentom zagotovil delovni status, študenti pa naj bi postali subjekti v pedagoškem in raziskovalnem procesu.
Razprava o osnutku ustave SRS in SFRJ – študij mora biti družbeno potrebno in priznano delo
V letu 1973 se je SŠ vključila tudi v javno razpravo o osnutkih ustave SRS in SFRJ. Po široki razpravi med študenti, ki jo je vodil koordinacijski odbor na čelu z Valerijo Škerbec, je pripombe na oba osnutka sprejela skupščina SŠ LVZ. SŠ je predlagala novo besedilo 94.člena – študij naj bi bil opredeljen kot »družbeno potrebno in priznano delo«, študenti pa naj bi pridobili delovni status. Študenti in učenci srednjih šol naj bi enakopravno sodelovali pri samoupravljanju na univerzi oziroma v šolah.
Anketa o življenjskih stroških študentov – zahteva za zvišanje štipendij
Posebej si je SŠ prizadevala za izboljšanje ekonomskega položaja študentov. Komisija za socialno ekonomska vprašanja, ki jo je vodil Jože Žlender, je izvedla anketo o življenjskih stroških študentov. Na njeni osnovi je SŠ zahtevala povišanje štipendij in kreditov za 25 odstotkov. Ker so IO SZDL in podpisniki družbenega dogovora o štipendiranju zahtevo zavrnili, je IO SŠLVZ v študentskem naselju 20. junija sklical zbor, ki se ga je udeležilo okoli tisoč študentov. Njihove zahteve (revalorizacija štipendij in kreditov; usklajevanje minimalne plače z inflacijo; dosledno spoštovanje družbenega dogovora; noben študent ne sme neupravičeno prejemati več štipendij; ureditev štipendij za študente iz drugih republik; ustanovitev »štipendijskega servisa«; zagotovitev štipendij vsem otrokom nekvalificiranih delavcev in kmetov; gradnja študentskih domov) po zvišanju štipendij in spremembah družbenega dogovora je SŠ poslala njegovim podpisnikom, ki so nato vendarle revalorizirali štipendije in začeli pripravljati nov osnutek dogovora. Decembra 1973, ko je stekla javna razprava o osnutku »Družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju učencev, dijakov in študentov«, je SŠ ponovno pripravila zbor študentov v naselju. Na njem se je zbralo preko 800 študentov, ki so postavili 19 zahtev (oblikovanje solidarnostnih skladov za štipendije v občinah; enotna višina štipendij; kadrovski del štipendije naj bo samo stimulacija k osnovni štipendiji; otroški dodatek ne sme veljati za socialno kategorijo; tudi podjetja naj spoštujejo družbeni dogovor; starši ne morejo odgovarjati za neizpolnjene študijske obveznosti otrok; študent v nobenem primeru ne more vrniti štipendije takoj in celoti; v organe, ki bodo odločali o štipendiranju, morajo vključiti predstavnike dijakov in študentov; med podpisniki naj bosta tudi Univerza v Ljubljani in MVZ). Med drugim so poudarili, da osnutek dogovora ne odpravlja socialne diferenciacije, temveč jo še poglablja. Osnutek družbenega dogovora je objavila Tribuna, ki je o njem tudi veliko pisala (Tribuna, letnik XXIII, št.3)
SŠ je izdelala tudi analizo potreb po izgradnji študentskih domov, ki je pokazala, da je treba do leta 1980 zagotoviti okoli 1600 novih postelj za študente (Tribuna, XXIII, št.5-6)
Predsednik komisije za ekonomsko- socialna vprašanja študentov je bil Jože Žlender, ki je bil izjemno aktiven. Tudi zahvaljujoč temu je IO SŠLVZ o tej problematiki razpravljal skoraj na vsaki seji, Žlender pa je veliko pisal tudi za Tribuno, Študentski dnevnik in druge medije.
Raziskava socialnega porekla študentov – kako preprečiti socialno selekcijo v izobraževanju
Komisija za napredek raziskovalne dejavnosti in visokega šolstva, ki jo je vodil Leon Šešerko, je raziskala socialno poreklo študentov. Ugotovila je, da je bilo v študijskem letu 1972/73 na ljubljanski univerzi 9,5 odstotka študentov iz družin nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in kmetov, 58 odstotkov iz družin srednjih slojev in 32,5 odstotkov iz družin višje in visoko izobraženih staršev. V Mariboru in Kranju pa je bilo študentov iz delavskih družin še manj. SŠ je na osnovi tega od pristojnih zahtevala, da vsako leto opravijo socialno analizo študentov, da preprečijo »socialno selekcijo« v izobraževalnem sistemu in da uveljavijo »socialno funkcijo« štipendiranja.
Mednarodno sodelovanje
SŠ je opravila tudi razpravo o programskih smernicah komisije za mednarodne odnose, ki jo je vodil Branko Zorec. Člani komisije so jih dokončno oblikovali na seminarju v Bohinju.
Vsiljena razprava o Spominskem domu (mavzoleju) v Kumrovcu
SŠ je bila »vsiljena« še javna razprava o izgradnji Spominskega doma v Kumrovcu in prostovoljnih prispevkih študentov zanj. Pobuda za to razpravo je prišla »iz koordinacije družbenopolitičnih organizacij na republiški ravni«. Neuradno (šepetaje) jo je pospremila informacija, da naj bi v tem spominskem domu po smrti počival Tito. Skratka, s prostovoljnimi prispevki mladih naj bi zgradili nekakšen mavzolej. IO SŠLVZ je oznanil, da se s tem vprašanjem nima časa ukvarjati in je odločitev prepustil SŠ na fakultetah, akademijah in šolah. Razprave so pokazale, da velika večina študentov meni, da »gradnja doma v Kumrovcu v sedanji družbenoekonomski situaciji, ko se vsi spoprijemamo z ukrepi za stabilizacijo in splošno varčevanje, ni smotrna, zato se SŠ v akcijo za izgradnjo doma ne bo vključila.« Tak je bil uradni odgovor pobudnikom izgradnje doma, v resnici pa je pobuda številne študente razkačila in skoraj na novo razplamtela študentsko gibanje, češ s čim se ukvarjajo naši vodilni politiki, ko študenti vse bolj »gagamo«. Odgovor SŠ pobudnikov iz republiškega političnega vodstva ni zadovoljil, zato so zaprosili, naj jim SŠ omogoči, da bodo študentom sami pojasnili pomen izgradnje Spominskega doma v Kumrovcu. IO SŠLVZ jim je ugodil in 4. aprila 1973 sklical javno tribuno na to temo na pravni fakulteti. Bodoči pravniki so namreč sloveli po tem, da znajo najbolj uglajeno razpravljati, tudi kadar polemizirajo. Uvodna pojasnila, ki so jih na zboru dali nekateri tedanji najvidnejši politiki na republiški ravni in šepetajoča namigovanja na izgradnjo Titovega mavzoleja, pa so »vrgla iz tira« tudi bodoče pravnike, zato so gosti zbor hitro zapustili. Za IO SŠLVZ je bila s tem razprava o tem vprašanju končana. Nekaj dni kasneje so študenti, ki so bili za izgradnjo doma, ustanovili svoj »Akcijski odbor za zbiranje sredstev za izgradnjo spominskega doma borcev in mladine v Kumrovcu«. V svoj poziv študentom so zapisali, da je dotedanja razprava v SŠ pokazala, da so argumenti za in proti izgradnji. Somišljenike so pozvali, naj pošljejo prispevke na žiro račun ali pa jih oddajo na »označenem mestu na šoli«. Koliko sredstev so zbrali, če sploh kaj, niso nikoli objavili. O omenjeni javni razpravi je v drugem semestru študijskega leta 1972/73 večkrat poročala Tribuna (stališča IO-ja so v Tribuni, letni XXII, št.15)
Kako naj študenti ocenjujejo pedagoško delo profesorjev?
Leta 1973 se je v SŠ razvila tudi živahna javna razprava o ocenjevanju pedagoškega dela profesorjev s strani študentov. Komisija za pripravo materialov za univerzitetni svet in fakultetne samoupravne organe, ki jo je vodil Marko Globevnik, je izdelala nekaj izhodišč in meril za ocenjevanje ter jih dala v javno obravnavo. Po javni razpravi je gradivo dopolnila in posredovala SŠ na fakultetah in šolah. Izhodišča so na nekaterih fakultetah in šolah dvignila precej prahu med profesorji, ki se dotlej z ocenjevanjem svojega pedagoškega dela s strani študentov niso srečevali.
Tozdi v visokem šolstvu
Skupaj z UK ZKS, sindikatom na univerzi in vodstvom univerze je SŠ razpravljala tudi o »tozdiranju« v visokem šolstvu, saj so želeli biti študentje v visokošolskih tozdih enakopravni partnerji.
Resolucija o finančni politiki SŠ
IO SŠ LVZ je v najširšo razpravo v SŠ posredoval tudi resolucijo o finančni politiki SŠ, ki jo je nato sprejela skupščina SŠLVZ 25. oktobra 1973. Resolucija je določala, da imajo pri finansiranju stalno prioriteto IO SŠ LVZ, Radio Študent in Tribuna, v letih 1973 in 74 pa tudi Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ter študentska kultura in raziskovalna dejavnost. V naslednjem obdobju naj bi SŠ finančna sredstva, ki bi jih pridobila poleg rednih dotacij, usmerila v ureditev Študentskega centra za zbiranje študentov (v tistih časih so se mnogi zbirali v prostorih IO SŠLVZ in Tribune v Kazini).
Predsedstvo ZŠJ
Kljub temu, da je SŠ izstopila iz ZŠJ, vendar ne formalno, hkrati pa izrazila pripravljenost za sodelovanje na sejah, s(m)o predstavniki SŠ leta 1973 redno sodelovali na sejah predsedstva ZŠJ, na katerim s(m)o predstavljali stališča SŠ: SŠ je dala močan pečat delu ZŠJ, saj so njena stališča predstavljala nekakšen protiutež bolj dogmatskim in centralističnim pogledom iz nekaterih drugih okolij.
Leta 1973 oziroma natančneje v mandatnem obdobju SŠ od 20. decembra 1972 do 19. januarja 1974 so bile seje predsedstva ZŠJ: 10. januarja 1973 (o uresničevanju nalog iz »Titovega pisma« in 3. konference ZKJ o mladih); 14. marca (o akcijah za spremembo socialne strukture študentov in o pripravah na združitveni kongres z ZMJ); 14. maja (o uresničevanju stališč iz »Titovega pisma« in 3, konference ZKJ); 28. in 29. junija (o študentih in telesni kulturi in športu, o socialnih razlikah in možnostih izobraževanja ter o pripravah na X. svetovni festival mladine in študentov v Berlinu); 27. avgusta (o pripravah na festival v Berlinu in na Dubrovniški seminar) in 16. oktobra o pripombah na osnutek ustave SFRJ).
Predsedstvo ZŠJ je leta 1973 pripravilo tudi dve posvetovanji: 20. februarja v Novem Sadu o možnostih izobraževanja z vidika socialne strukture študentov« in 18. julija v Beogradu o osnutku ustave SFRJ in uresničevanju ustavnih amandmajev.
NEKAJ BOLJ POMEMBNIH, ZANIMIVIH IN ZNAČILNIH DOGODKOV
Dogajanja v SŠ v enem letu ni mogoče popisati v enem članku, zato v pričujočem zapisu opozarjam samo na nekatere najbolj pomembne, zanimive in značilne dogodke za tisti čas. Posebno poglavje pa bi bilo mogoče napisati o odmevih dogajanj v SŠ v širši družbi ter o usodi pobud, predlogov in zahtev, ki jih je SŠ naslovila na druge družbenopolitične organizacije in organe oblasti, česar ta članek ne obravnava. Nasploh pa je mogoče reči, da vpliv študentov na »uradno politiko« ni bil velik, na civilnodružbeni ravni pa dokaj močan, kar smo študentski aktivisti pravzaprav občutili vsak dan. Bolj kot na »uradno politiko« in na odločitve oblasti je študentsko gibanje in dejavnost SŠ vplivala na socializacijo, vrednote in način življenja tedanjih generacij študentov in mladine, kar ni imelo hipnih, temveč dolgoročne posledice.
Oblikovanje skupnega računovodstva SŠ LVZ
Na volilni skupščini 20. decembra 1972 je stari IO dobil razrešnico z zadržkom, ker je nadzorni odbor pri nekaterih porabnikih sredstev iz proračuna SŠ zaznal pomanjkljivosti. Skupščina jer novemu IO-ju naložila, naj stanje preveri in ukrepa. Že 4. januarja 1973 je IO SŠLVZ oblikoval skupno računovodstvo SŠ, kar je pocenilo poslovanje in povečalo nadzor nad porabo sredstev v vseh organizacijah, ki jih je financirala SŠ. (Predlog o oblikovanju skupnega finančnega servisa so predstavniki študentskih specializiranih organizacij oblikovali že 5. novembra 1971). Odločitev je v nekaterih organizacijah povzročila razburjenje in naletela na pričakovano nasprotovanje. Finančno poslovanje v celotni SŠ je postalo bolj transparentno po reviziji za prve štiri mesece leta 1973, ki jo je IO odredil za osem študentskih organizacij. Izvedla sta jo Andrej Berden in France Kapus.
Seminar v Čateških toplicah
Od 5. do 7. januarja je IO v Čateških toplicah organiziral seminar o dopolnitvah ustave, študentskem tisku, organiziranosti SŠ in o sklepih 3. konference ZKJ o mladih. O seminarju je v Tribuni obsežno poročal Darko Štrajn in ga celo rahlo pohvalil. Med drugim je zapisal: »Čeprav navdušenja nad uspešnostjo seminarja ne morem deliti s predsednikom IO-ja, moram priznati, da je bil seminar v Čateških Toplicah verjetno eden najživahnejših doslej. Klobuk dol, zlasti pred resnim odnosom do problematike, ki je pogosto mejila na resnično prizadet odnos. Seminar je pokazal tudi, da se v študentski organizaciji vendarle uveljavlja pristop, ki stvari ureja sistematično, pokazal je tudi, da se je na nekaterih fakultetah, na katerih doslej nismo bili vajeni posebno žive študentske aktivnosti, puls nekoliko zvišal. Seminar je pokazal, da se študentska organizacija usmerja v lastno konsolidacijo, v temeljitejše vzpostavljanje samoupravnih odnosov na univerzi in resneje k vprašanjem reforme univerze. Pokazal je tudi željo po razvijanju čimbolj avtentične študentske kulture. Treba je ugotoviti, da je nekoliko popustil interes za splošnejša družbena vprašanja, čeprav le-ta niso bila povsem zanemarjena.« (Tribuna, letnik XXII, št.10)
Po seminarju, na katerem so dotedanji funkcionarji SŠ prenesli informacije in svoje izkušnje na novoizvoljene, je začela SŠ uresničevati na skupščini sprejeti »Akcijski program«.
Za korenite spremembe v ZŠJ ni bilo dovolj podpore
10. januarja so predstavniki SŠLVZ na seji predsedstva ZŠJ predlagali sklic volilne konference ZŠJ v marcu, kar je predstavljalo dejansko nezaupnico dotedanjemu vodstvu ZŠJ, ki ni bilo kos razmeram nastalim po 3. konferenci ZKJ o mladih. Predlog so podprli samo kolegi iz Zagreba in Niša in ni bil sprejet. Predsedstvo je nato razpravljalo o nalogah ZŠJ po »pismu« in 3. konferenci ZKJ. Po navedbah Tribune se je med člani predsedstva »pokazala dokajšnja zmeda«. »Nikomur ni bilo povsem jasno, na kakšen način bi ZŠJ uskladili z resolucijo 3. konference ZKJ«. Kot je poročala Tribuna, predsedstvo ZŠJ ni pokazalo »nobene samoiniciativnosti in še manj sposobnosti, da bi izvedli samostojno politično akcijo, ki bi bila odraz avtentičnih interesov študentov« (Tribuna, letnik XXII, št.10).
19. januarja je ZŠJ organizirala posvetovanje o organiziranju študentov po 3. konferenci ZKJ. Kot je poročala Tribuna ni bil »vtis nič kaj razveseljiv« – na posvetu so se pokazale »posledice dotedanjega forumskega dela« (Tribuna, letnik XXII, št.11). Vodstvo ZŠJ ni imelo volje, znanja in poguma, da bi v ZŠJ pripravili svoj predlog organiziranja študentov po 3. konferenci ZKJ, temveč je raje »prekrižanih rok« čakalo na »direktive« iz vrha Zveze komunistov Jugoslavije.
7. februarja so se sestali predstavniki IO SŠLVZ in RK ZMS, da bi skupaj kot prvi v Jugoslaviji dali v javnost svoj predlog organiziranja študentov in mladine po 3. konferenci ZKJ. Predsednik ZMS Živko Pregl je predlagal, da bi se študentje v novo skupno organizacijo vključevali tam, kjer živijo, predstavniki IO SŠLVZ pa so menili, da bi morali ostati povezani na univerzi in se kot univerzitetna organizacija vključiti v novo skupno organizacijo vseh mladih. Ker ni prišlo do dogovora, so vprašanje »pustili odprto« (Tribuna, letnik XXII, št.12).
Zahteva za sodelovanje študentov v elekcijskih komisijah
12. januarja je SŠ oblikovala zahtevo za sodelovanje študentov v elekcijskih in reelekcijskih komisijah za profesorje in za upoštevanje ocene študentov o njihovem pedagoškem delu, kar je na nekaterih fakultetah oziroma šolah povzročilo razburjenje med profesorji.
15.januarja se je IO SŠLVZ s predstavniki SŠ na fakultetah, akademijah in šolah posvetoval o metodologiji ocenjevanja pedagoškega dela profesorjev.
Odmeven izstop iz programa partnerjev iz ZDA
12.januarja je IO SŠLVZ predlagal spremembe pri izbiri študentov za opravljanje počitniškega dela v ZDA v okviru programa ICCP, ker so predstavniki ameriške strani pri preverjanju znanja angleškega jezika postavljali študentkam in študentom politično nekorektna vprašanja ter jih, kot so opozarjali prizadeti študenti sami, spravljali v zadrego. Ker na svoj predlog sprememb SŠ ni dobila ustreznega odgovora je IO SŠLVZ 7.marca suspendiral ICCP program in iz njega izstopil, ameriškim partnerjem pa ponudil možnost sodelovanja na novih za obe strani sprejemljivih osnovah. IO je poslal protest ameriški ambasadi ter s svojimi odločitvami seznanil tudi predsedstvo ZŠJ, da bi s svojimi izkušnjami seznanil kolege v drugih univerzitetnih središčih. Kolega, ki je bil organizator programa, pa je IO opozoril, da bi moral biti bolj pozoren. (Tribuna, letnik XXII, št.15). Odločitev IO SŠLVZ o prekinitvi sodelovanja z ameriškimi partnerji je močno odmevala v jugoslovanskem in delu tujega tiska. Kasneje je SŠ sodelovanje z ameriškimi partnerji obnovila na novih osnovah. Več o tem je mogoče prebrati v WikiLeaksu.
Dogovor o oblikovanju sveta Problemov s soizdajateljem – RK ZMS
22. januarja so se predstavniki IO SŠLVZ sestali s predstavniki RK ZMS, da bi rešili spor med RK ZMS in uredništvom revije Problemi-Literatura. Kljub razhajanjem je obema izdajateljema Problemov uspelo sprejeti program Problemov-razprave za 1973, izhodišča za koncept Problemov-literature ter kadrovske rešitve. Izdajatelja sta se dogovorila za oblikovanje sveta Problemov, ki ga dotlej ni bilo, zato je tudi prišlo do direktnega spora med Problemi - literaturo in enim od izdajateljev (Tribuna, letnik XXII, št.11). 26. januarja je dogovore potrdil IO SŠLVZ:
Pobuda za ustanovitev študentske tiskarne
Januarja se je v SŠ izoblikovala pobuda za ustanovitev študentske tiskarne. Vsak študent naj bi zanjo prispeval 1000 dinarjev, seznam plačnikov pa bi objavili v Tribuni in namestili na stene nove študentske tiskarne. Za njeno ustanovitev se je oblikoval poseben akcijski odbor.
Spremembe v Mednarodnem odboru
…17. januarja se je IO SŠLVZ sestal z Mednarodnim odborom SŠ, ker se ta ni odzval na dogodke na Koroškem in v Vietnamu in ker je dopuščal napake pri ICCP programu. Na sestanku je bilo slišati tudi kritike zaradi finančne neodgovornosti in pojavov političnega turizma v tem odboru. IO SŠLVZ je Mednarodni odbor razformiral in ga na novo ustanovil kot komisijo IO SŠLVZ ter imenoval njegovo novo vodstvo.
Prenova Zveze študentskih telesnokulturnih organizacij
26 januarja je IO SŠLVZ izvedel finančno in kadrovsko prenovo Zveze študentskih telesnokulturnih organizacij.
Sklep o izdajanju nove revije »Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«
Konec januarja je IO SŠLVZ sprejel sklep o izdajanju nove teoretične revije SŠ imenovane Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, sklep o preoblikovanju revije Ideje in sklep o ureditvi izdajateljskih razmerij z ZMS pri izdajanju revije Problemi. O konceptu Časopisa in prvem sestanku njegovega uredništva s sodelavci, ki je bil 10. maja, je v Tribuni poročal Leon Šešerko (Tribuna, letnik XXII, št.21-22).
Predlog za popuste za študente v javnem prevozu
Januarja je SŠ LVZ od Skupščine SRS zahteval sprejem zakona o 70 odstotnem popustu pri vozovnicah za študente iz kraja bivanja v kraj študija.
Raziskava o »socialni selekciji« v sistemu izobraževanja
Januarja se je v SŠ začela izvajati raziskava o socialni strukturi študentov na univerzi. Njen nosilec je bil Leon Šešerko. Pokazala je, da je zelo malo študentov iz delavskih in kmečkih družin ter da v sistemu izobraževanja poteka »socialna selekcija«.
Tesnejše sodelovanje SŠ iz Ljubljane in Maribora v pripravah na ustanovitev enotne organizacije mladih (ZSMS)
22.februarja je bila 3.seja Republiška konference Zveze Skupnosti študentov Slovenije (ZSŠS). Zaradi spremenjenih okoliščin sta se SŠ LVZ in SŠ MVZ tesneje povezali. Oblikovan je bil sekretariat ZSŠS. Za predsednika sekretariata so izvolili Tomaža Kšelo. (Sklenili so, da bodo predsednika volili od konference do konference in da bo izmenično enkrat iz SŠ LVZ, naslednjič pa iz SŠ MVZ. Vendar kasneje na 4. seji konference 12.6.1973 delegati zaradi kontinuitete dela niso ponovno volili predsednika sekretariata). Na seji so imenovali tudi pet komisij republiške konference ZSŠS: komisijo za socialno ekonomske odnose (vodil jo je Cerjak), za informacijsko dejavnost (vodil jo je Davorin Kračun), za idejno teoretična vprašanja (vodil jo je Darko Štrajn), za reformo visokega šolstva (vodil jo je Tomaž Kšela) in za organiziranost (vodila sta jo Emilijan Kožar in Boris Muževič). Mimogrede: na konferenci je bil med delegati tudi Marko Brecelj, že takrat znan rok glasbenik in kantavtor, ki je opozoril, da so študenti med seboj zelo heterogeni (idejno pluralni), ostala mladina pa je precej homogena. (Tribuna, XXII, št. 13-14)
Pomiritev med Tribuno in Škucem
5. marca so se sestali člani sveta in uredništva Tribune in člani programskega sveta Škuca ter predstavniki IO SŠLVZ, da bi uredili medsebojne odnose. Ocenili so, da dolgotrajna polemika med Škucem in Tribuno ni več produktivna. V dokaz »pomiritve« so se dogovorili, da bo ena od naslednjih števil Tribune posvečena študentski kulturi. (Tribuna, letnik XXII, št.13-14)
Začel je izhajati Študentski dnevnik, kar je bil izjemen dosežek
Marca je SŠLVZ začela izdajati Študentski dnevnik, kar je bilo nekaj edinstvenega v tedanji državi in tudi širše. Študentski dnevnik je izšel vsak delovni dan v ciklostirani obliki. Še isti dan ga je uredništvo dostavilo na vse fakultete, akademije in šole ter v nekatere trafike v središču mesta, kjer je bil študentom na voljo brezplačno. Glavni in odgovorni urednik je bil Cene Filipič. Za Študentski dnevnik so brezplačno pisali aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja.
Na pobudo IO SŠLVZ je tudi vse več fakultetnih odborov SŠ začelo izdajati svoja glasila. Pavle Zgaga je aprila v Tribuni (letnik XXII, št 16 ½ objavil članek o fakultetnih glasilih. Po njegovih navedbah so takrat na filozofski fakulteti izdajali Frifak, na pravni fakulteti PF, na FSPN Razmerja, na ekonomski fakulteti ČE, na medicinski fakulteti Medicinske razglede, na fakulteti za arhitekturo AA, na FNT so imeli matemati in fiziki svoj List, kemiki pa Informator, na tekstilni tehnologiji so imeli Taft, na strojni fakulteti so izdali prvo številko Dogajanj, svoje glasilo pa so imeli tudi študentje na Pedagoški akademiji. Stanovalci doma študentov FSPN pa so izdajali časopis Težka sapa. Zgaga je nekaj spodbudnih besed namenil tudi Študentskemu dnevniku, ki je začel izhajati.
Sodelovanje na 10. svetovnem festivalu mladine in študentov v Vzhodnem Berlinu
Marca je IO SŠLVZ po širši razpravi med študenti nasprotoval sodelovanju ZŠJ na 10. svetovnem festivalu mladih in študentov v Vzhodnem Berlinu, ker so študentske in mladinske organizacije iz Vzhodnega bloka že priprave nanj izkoriščajo za propagando lastne blokovske politike in za promocijo Berlina kot glavnega mesta Vzhodne Nemčije (NDR). Na predsedstvu ZŠJ predlog SŠ, da se ZŠJ festivala ne bi udeležila, ni dobil zadostne podpore. Zato so na zvezni ravni stekle obsežne priprave za sodelovanje ZMJ in ZŠJ na festivalu v Vzhodnem Berlinu, na katerem se je konec julija in na začetku avgusta zbralo preko 25.000 mladih in študentov iz 140 držav sveta, od tega 420 iz Jugoslavije (med njimi jih je bilo veliko tudi iz ZMS in SŠ). V Vzhodnem Berlinu, kjer je prevladovala militantna atmosfera enoumja in hegemonistične politike Varšavskega pakta, so predstavniki ZMJ in ZŠJ promovirali vrednote za katere so se zavzemali – za demokracijo, družbeno lastnino, za socializem s človeškim obrazom, za samoupravljanje kot specifično pot v socializem ter za neodvisnost, suverenost in neuvrščenost v zunanji politiki. To med mladim iz vseh koncev sveta ni ostalo neopaženo, čeprav je bila večina mladinskih in študentskih organizacij na festivalu usmerjena »prorusko«. O festivalu je obsežno poročala tudi Tribuna (Tribuna,letnik XXIII, št. 1-2)
Ustanovitev Republiške konference Zveze študentskih pokrajinskih klubov Slovenije
29 marca. so pokrajinski klubi iz SŠ LVZ in SŠ MVZ na seji v Mariboru oblikovali Republiško konferenco Zveze študentskih pokrajinskih klubov Slovenije.
Študentski teden obudil atmosfero študentskega gibanja
Aprila je SŠ organizirala Študentski teden (glavni organizator je bil Boris Vedlin) s številnimi javnimi tribunami (o položaju družbenih znanosti, drugi fazi ustavnih sprememb, ocenjevanju pedagoškega dela profesorjev in drugih aktualnih temah) in drugimi dogodki. Na njem je med drugimi sodeloval tudi Zoran Đinđič iz študentske organizacije na filozofski fakulteti v Beogradu. Študentski teden, na katerem je sodelovalo zelo veliko študentov, je za krajše obdobje med študenti obudil atmosfero iz časov, ko je bilo študentsko gibanje še na višku. (Tribuna, letnik XXII, št. 16 ½)
Delegacija IO SŠ LVZ na obisku pri kolegih v Zagrebu, Sarajevu, Titogradu in Prištini
Konec marca in začetku aprila so predstavniki IO SŠLVZ (Jože Korinšek, Marjan Pungartnik, Boris Muževič in Tomaž Kšela) s spačkom obiskali študentske organizacije in študentske časopise v Zagrebu, Sarajevu, Titogradu in Prištini. Sogovornikom so pobliže predstavili SŠ ter njena prizadevanja. Z njimi so se pogovarjali tudi o položaju študentskih organizacij v njihovih republikah oziroma avtonomni pokrajini in o razmerah v ZŠJ. Na pogovorih so pojasnjevali stališča SŠ in iskali stične točke. Obiski so prispevali k zbližanju nekaterih pogledov in k večjemu razumevanju stališč SŠ v organih ZŠJ, čeprav so bile razlike med položajem in vlogo študentskih organizacij v posameznih republikah in avtonomnih pokrajinah več kot očitne. V nekaterih republikah so študentske organizacije delovale bolj ali manj kot nekakšna »opozicija« (glej prispevek Lenarta Šetinca, Locutio št. 125), v nekaterih pa bolj ali manj kot podaljšana roka ali celo sestavni del »oblasti«. Povedne so že fotografije z omenjenih obiskov. Medtem ko so na njih predstavniki SŠ v puloverjih in z dolgimi lasmi, so predstavniki nekaterih obiskanih študentskih organizacij »okravateni« kot člani tedanje vlade. Poročila o pogovorih, ki so jih pripravili gostitelji iz Sarajeva, Titograda in Prištine, so bila objavljena v dveh številkah Tribune (letnik XXII št. ½ 17-18; letnik XXII, št ½ 18 – 20)
Neavtorizirana razprava na seji IO SŠLVZ o idejnopolitičnem razčiščevanju na univerzi v Tribuni
…Marca in aprila je Tribuna v 16 in 17-18 številki (Tribuna, leto XXII št.16 in št.17-18) objavila neavtorizirano razpravo na seji IO SŠLVZ o idejnopolitičnem razčiščevanju oziroma o »političnih diferenciacijah« na ljubljanskih visokošolskih zavodih po »Titovem pismu« in 29. seji CK ZKS, ki je dvignila veliko prahu. IO SŠLVZ je nastopil kot mediator v konfliktu ter nato sprejel stališče, ki je do te mere pomirilo duhove, da je sodelovanje med vsemi udeleženimi in razburjenimi v konfliktu zopet normalno steklo. Svet Tribune je objavo neavtorizirane razprave ocenil kot napako, hkrati pa je uredništvu izglasoval zaupnico.
Sicer pa je IO v zvezi z idejnopolitičnim razčiščevanjem na univerzi, ki je bilo najbolj »vroče« na FSPN, menil, da mora biti idejna borba na univerzi »stalen proces, ki mora potekati javno in odprto preko razprav, okroglih miz, polemik, v strokovnih časopisih , vedno z možnostjo, da sodelujejo vsi prizadeti in kvalificirani«. IO je menil tudi, »da je izraz idejno razčiščevanje za idejni boj nesprejemljiv, ker gre v idejnem boju za argumentirano razpravljanje, ki mora biti del vsakega resničnega znanstvenega in raziskovalnega procesa in ne sme biti tuja nobeni visokošolski instituciji«. »Idejno in politično je potrebno razčiščevati takrat, ko gre za znanost, ki ima svojo osnovo v centru politične moči , ne pa v sebi.« IO se je zavzel, da se o spremembi koncepta katerekoli visokošolske ustanove govori javno, hkrati pa morajo o tem razpravljati vsi od pedagoško znanstvenega sveta, študijske komisije, univerzitetnega sveta, študentske organizacije itd. »Ocenjevanja družbene angažiranosti tako profesorjev kot študentov si ne more privzeti nobena zaprta skupina (idejnopolitično razčiščevanje oziroma »politična diferenciacija« je dotlej potekala samo v organizacijah ZK na fakultetah in šolah.) , zato je še posebej pomembno, da so razprave javne in da v njih enakopravno sodelujejo tudi študenti,« med drugim piše v sklepih IO SŠLVZ (Tribuna, leto XXII, št. 17-18). IO je sklenil tudi, da bo organiziral okroglo mizo o položaju družbenih znanosti in razvoju družboslovja pri nas.(Tribuna, letnik XXII, št.1/2 18-20)
Dvojna številka Tribune o študentskem gibanju
16.aprila je Tribuna velik del dvojne številke posvetila analizi študentskega gibanja in objavila dolg pogovor o njem. V pogovoru so sodelovali Boris Stefanović, Mladen Švarc, Jaša Zlobec, Darko Štrajn, Marjan Pungartnik, Jadran Strle, Rado Lipovec, Primož Žagar, Danica Bule, Gorazd Sancin, Jure Mikuž, Božidar Debenjak, Jože Vogrinc, Ciril Baškovič, Vinko Zalar, Vito Halzer, Jože Konc, Neva Mlakar, Monika Žagar, Milenko Vakanjac, Frane Adam, Pavle Zgaga, Robi Kovšca, Tomaž Kšela, Jože Kršinar in Dušan Rogelj ter še nekateri, ki se niso podpisali na evidenčni list.(Tribuna, leto XXII, št. 17-18).
O delu akcijskih odborov
Aprila se je na skupščini študentov EF pojavilo vprašanje o delovanju Akcijskih odborov v SŠ. IO SŠLVZ je zadolžil Darka Štrajna, da napiše, kako so bili leta 1971 zamišljeni.
Pogovor s podpredsednico »vlade« o študentskem ustavnem amandmaju
7.maja so bili predstavniki SŠ na pogovoru s podpredsednico Izvršnega sveta (danes bi rekli podpredsednico vlade – op. avt.) Aleksandro Kornhauser o študentskem ustavnem amandmaju. Pogovarjali so se o dikciji člena, ki bi status študentov opredelil v ustavi. Študentom naj bi ustava zagotovila primerljive pravice z delavci, razen plače in pokojninske dobe.
Akcijski odbor za organizacijo demonstracij na avstrijskem Koroškem
Maja se je oblikoval akcijski odbor za pripravo demonstracij na Avstrijskem Koroškem, kamor bi naj šli njegovi člani z avtobusi fizično varovati dvojezične table z napisi krajev, ki so jih »neznani storilci« mazali s črno barvo. Ideja je vzniknila na zboru študentov v Študentskem naselju. V akcijski odbor se je v kratkem času vključilo veliko študentov, ki jih je ideja, da bi šli študentje iz Ljubljane demonstrirati na Avstrijsko Koroško, navdušila. IO SŠ LVZ je ocenil, da je celotna akcija zastavljena populistično in da demonstracije ter fizično varovanje ljubljanskih študentov v Avstriji ne morejo prinesti nič dobrega. Zato je sklical zbor študentov na to temo. Na zboru, na katerega so prišli tako člani akcijskega odbora za pripravo demonstracij na Avstrijskem Koroškem kot številni drugi študenti, je IO SŠLVZ nastopil z argumenti proti odhodu z avtobusi na Avstrijsko Koroško. Stališče IO so podprli zlasti študenti, ki so bili člani ZK, večina pa ne. Po dolgotrajnih razpravah, ko je že kazalo, da bo IO SŠLVZ ostal v manjšini, je proti odhodu na avstrijsko Koroško nastopilo tudi več študentov iz krščansko-socialnih izhodišč. To je razpoloženje na zboru študentov spremenilo. Na glasovanju po končani razpravi so prisotni študenti z minimalno večino sklenili, da SŠ ne bo poslala demonstrantov na Avstrijsko Koroško.
Nadaljevanje
Uvod
Po prelomnem letu 1972, ko se je študentsko gibanje skoraj povsem umirilo, zaradi česar se je SŠ znašla v težavah (Lenart Šetinc je v Tribuni 14.1.1971 zapisal, da je »gibanje pogoj, da sploh lahko govorimo o skupnosti študentov«), se je v letu 1973 njena organizacijska konsolidacija, ki se je začela že jeseni 1972, nadaljevala. Dobrega pol leta po vrhuncu študentskega gibanja v Ljubljani, so jeseni 1972 mnogi fakultetni odbori SŠ komaj delovali, na nekaterih fakultetah, akademijah in šolah pa SŠ sploh ni več obstajala. Zaradi težavnih razmer so leta 1972 eden za drugim odstopili predsednik in dva podpredsednika IOSŠLVZ, poleg tega pa so nastopile finančne težave, saj so po zaplembi petih številk Tribune njeni financerji zanjo zaprli finančno pipico (finansirala pa se je preko SŠ). Ob vsem tem pa so potekale priprave na 3. konferenco ZKJ o mladih, s katero si je ZK sicer prizadevala pridobiti naklonjenost mladine in študentov, vendar pa je nedvoumno napovedala, da se bosta morali ZŠJ in ZMS združiti v enotno organizacijo mladih z jasnim socialističnim programom in imenom. Tako je nad SŠ, ki se je začela jeseni 1972 bolj intenzivno organizacijsko konsolidirati, ves čas visel Demoklejev meč.
Na začetku teta 1973 so že bili vidni prvi rezultati konsolidacije SŠ, ki so popisani v prispevku Tomaža Kšele in Boštjana Zgonca »SŠ v prelomnem letu 1972«. Darko Štrajn je po seminarju SŠ januarja 1973 v Tribuni zapisal, da je »seminar pokazal, da se v SŠ vendarle uveljavlja pristop, ki stvari ureja sistematično«, na »nekaterih fakultetah, na katerih doslej nismo bili vajeni posebno žive študentske aktivnosti«, pa se je »puls nekoliko zvišal«. »Seminar je pokazal, da se študentska organizacija usmerja v lastno konsolidacijo.« (Tribuna, letnik XXII, št.10)
Na začetku leta 1973 je bilo tudi jasno, da bo SŠ obstajala samo še do kongresa, na katerem se bosta SŠ in ZMS združili v enotno organizacijo mladih. SŠ je združitvi obeh organizacij v pripravah na 3. konferenco ZKJ nasprotovala, po objavi resolucije 3. konference ZKJ v Komunistu 15. decembra 1972 pa je postalo popolnoma jasno, da bo do združitve prišlo ne glede na stališče in ravnanje SŠ. Aktivisti SŠ so imeli na voljo samo dve možnosti: ali dvignejo roke in prepustijo ustanavljanje nove organizacije vseh mladih funkcionarjem ZMS, ali pa se angažirajo in poskušajo v temelje nove organizacije vgraditi čim več izkušenj, spoznanj in zahtev iz dotedanjega delovanja SŠ. Velika večina se jih je samodejno odločila za drugo možnost.
Tako je leto 1973 v SŠ minilo v znamenju njene konsolidacije, da bi čim več svojih principov delovanja, načel, stališč in zahtev vgradila v temelje nove organizacije vseh mladih, in da bi združitveni kongres pričakala v kar najboljši kondiciji. To je bila najboljša garancija, da bodo v novi organizaciji prišli do izraza interesi in potrebe vseh mladih, tudi študentov. Nekateri aktivisti SŠ, ki jih ni bilo veliko, so »idealistično« menili, da bi morala SŠ tudi po ustanovitvi nove organizacije mladih vztrajati na svoji poti. Na vprašanje, od kod bi v tem primeru SŠ dobila sredstva za najemnino prostorov, za materialne in druge stroške, za dotacije študentskim specializiranim organizacijam, za financiranje Tribune itd., pa so samo z začudenjem vprašali, ali SŠ res vse to plačuje država.
Predvsem pa je leto 1973 v SŠ minilo v prizadevanjih, da bi uresničili čim več zahtev študentov na področju štipendiranja, reforme univerze, samoupravljanja na univerzi, informiranja študentov in na drugih področjih, saj je SŠ pred razpravami o »lepši prihodnosti« dajala prednost vsakodnevnemu zavzemanju za pravice in interese študentov. Za čuda se je leta 1973 po konsolidaciji SŠ, ki je študente animirala za reševanje lastnih problemov, v omejenem obsegu zopet prebudilo študentsko gibanje (to je razvidno tudi iz pregleda pomembnejših dogodkov v nadaljevanju), vendar so bili v akcijskih odborih, na zborih študentov in na demonstracijah bolj kot nekdanji liderji aktivni mlajši študentje
V Sloveniji nasploh pa so na začetku leta 1973 dosegle vrhunec kadrovske zamenjave po »diferenciacijah« po »Pismu Tita in IB ZKJ« (vodil ga je Stane Dolanc) in po obračunu z liberalizmom in tehnokratizmom na 29. seji CK ZKS. Na univerzi so se pod udarom slovenskega političnega vodstva znašli nekateri profesorji na FSPN, na FF in na še nekaterih zavodih (več o tem v prispevku Tomaža Kšele »SŠ v časih liberalizma in v svinčenih časih«, Locutio, št.126). Zgodovinarji leto 1973 že uvrščajo v obdobje v razvoju druge Jugoslavije, ki so mu nadeli ime »svinčena leta«.
Volilna skupščina SŠLVZ konec leta 1972 rešila krizo Tribune
Organizacijska konsolidacija SŠLVZ, ki se je bolj intenzivno začela na skupščini SŠLVZ 7. novembra 1972, ko so delegati obravnavali »Titovo pismo«, se je nadaljevala na volilni skupščini SŠLVZ 20. decembra 1972. Ker je bilo dogajanje v SŠ intenzivno in hitro, so bili na volilni skupščini vidni že prvi rezultati konsolidacije. Kot je poročala Tribuna, je predsednik IO SŠLVZ Jože Korinšek na skupščini v svojem poročilu o delu podal »kritiko stanja v SŠ«, Tomaž Kšela pa je »z ostro, toda konstruktivno kritiko orisal položaj na posamičnih fakultetnih organizacijah SŠ, ki jih je obiskal s svojo delovno skupino«. Kot navaja Tribuna je »nekatere pohvalil, druge pa grajal«. (Tribuna, letnik XXII, št 7/8) Na skupščini so izvolili tudi novi IO SŠLVZ, ki je za predsednika izvolil Tomaža Kšelo, podpredsednika pa sta postala Boris Muževič in Mirko Bizjak (v Tribuni je objavljena tudi sestava novega IO-ja skupaj s sklepi skupščine). Veliki večini SŠ na visokošolskih zavodih in v študentskih pokrajinskih klubih ter študentskih specializiranih organizacijah se je do omenjene skupščine ali neposredno po njej uspelo organizacijsko in kadrovsko okrepiti, pri čemer so jim pomagali tudi člani IO SŠLVZ, ki so obiskovali fakultete, šole in klube. Pri tem so bili posebej aktivni Gorazd Sancin, Jože Kršinar, Dušan Košir, Zoran Šoln, Mirko Bizjak in še nekateri.
Volilna skupščina SŠLVZ je s sklepi zavezala IO (predsednik komisije za sklepe je bil Boris Muževič), da si prizadeva za samoupravno socialistično angažirano šolo; za ustavno reguliranje položaja študija in jasno definiranje delovnega in samoupravnega položaja vseh subjektov izobraževanja; za odpravljanje socialnih razlik; za izvajanje družbenega dogovora o štipendiranju ni kreditiranju; za sanacijo in izgradnjo posteljnega fonda za študente, za tesnejšo vključitev SŠ v družbeno-politično življenje v Ljubljani; za pripravo organizacijskega modela sodelovanja študentov z drugimi deli mladine na podlagi resolucije 3. konference ZKJ; za sodelovanje SŠ pri ponovnem izboru predavateljev in pri ocenjevanju njihove pedagoške usposobljenosti; za vzpostavitev informacijske mreže SŠ, za ustanovitev nove revije, za konkretizacijo akcijskega programa in za uresničevanje še nekaterih nalog. Skupščina je poslala protest univerzi, ker se njeni predstavniki niso redno udeleževali skupščin SŠLVZ:
Na volilni skupščini so rešili tudi veliko zagato, ki je ogrozila obstoj Tribune. V. d. glavnega urednika Tribune (Tomaž Kšela) je na njej poročal o razmerah na Tribuni, ki so bile že več mesecev v središču pozornosti univerzitetne in širše javnosti. V šolskem letu 1971/72 je bilo namreč zaplenjenih pet številk Tribune (enkrat je bila zaplenjena dvojna številka), Tribuna pa se je znašla tudi pred finančnim zlomom (glej prispevek Pavleta Zgage »Študentsko gibanje in študentski tisk: primer Tribuna«, Locutio št. 126). Ko je maja 1972 svet Tribune razrešil uredništvo, nato pa še sam odstopil, je vsa odgovornost za usodo Tribune padla na ramena izdajatelja - na SŠLVZ. Skupščina SŠLVZ je že na seji novembra 1972 sprejela novi statut Tribune in okvirni koncept ter izvolila predstavnike v njen novi svet, ki je nato imenoval novo uredništvo. Na decembrski skupščini je novi odgovorni urednik Marjan Pungartnik že predstavil dopolnjen koncept Tribune, za katerega je morala nato SŠ pridobiti še pozitivno mnenje Tiskovnega sveta pri RK SZDL. Ker ga je začel s citatom iz dokumenta »SZDL danes« (»Delovni ljudje lahko odgovorno oblikujejo stališča in odločajo samo, če so vsestransko politično obveščeni.« ), mu ga pravzaprav niso mogli odreči. Mimogrede povedano: medtem, ko je IO SŠLVZ »reševal« Tribuno, je ZK na univerzi vso zimo in pomlad 1972 kritizirala in »metala« iz svojih vrst dotedanjega odgovornega urednika Jašo Zlobca (aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja so takrat v ZK vstopali, da bi jo pomagali »demokratizirati od znotraj«). Maja je UK-ju Jašo vendarle uspelo izključiti iz ZK – za izključitev je glasovalo 11 članov, 6 pa jih je glasovalo za predlog, da Jaša odstopi z vseh funkcij in se mu izreče kritika. Na koncu dolge obrazložitve izključitve pa so zapisali: »Ob tem poudarjamo, da je Jaša Zlobec deloval tudi pozitivno, da je napadal v kritiki predvsem politično desnico in da ni mogoče sprejeti pavšalne negativne ocene njegovega delovanja ali celo njega kot občana.« Nato so ga še pohvalili, da je dvakrat le sprejel kritiko in se podredil sklepom organov ZK: ob razpravi o »Gibanju 13. november« in ob prepovedi demonstracij »proti vsem nepravilnostim v naši družbi« (Bilten UK ZKS, št.22, junij 1972). Tako so Jašo ob izključitvi iz ZK celo pohvalili.
…Delegati volilne skupščine so med več kandidati volili tudi nov IO SŠLVZ. Za njegove člane so bili izvoljeni: Darko Štrajn, Tomaž Kšela, Janez Debevc, Jože Kršinar, Valerija Škerbec, Boštjan Zgonc, Jože Žlender, Boris Vedlin, Mirko Bizjak, Marjan Kovačevič, Gorazd Sancin, Iztok Novak, Mare Kobentar Bogdan Greif in po funkciji Boris Muževič (odgovorni urednik Radia Študent), Marjan Pungartnik (odgovorni urednik Tribune), Marjan Berlič (predsednik IO Sindikata študentov v Študentskih domovih), Ludvik Tončič (predsednik Mednarodnega odbora) Zoran Šoln (predstavnik in kasneje predsednik Združenja študentskih pokrajinskih klubov). IO SŠ LVZ je na prvi seji za predsednika izvolil Tomaža Kšelo. Na eni od naslednjih sej (15.1.1973) je IO SŠLVZ izvolil dva podpredsednika (Mirka Bizjaka in Borisa Muževiča) ter predsednike komisij za idejno-teoretično delo (Darko Štrajn), za idejno kulturna vprašanja (Boštjan Zgonc), za razvoj univerze (Jože Kršinar), za socialno ekonomska vprašanja (Jože Žlender), za samoupravo na univerzi (Marko Globevnik), za SLO (Mare Kobentar) in za idejno-politično delo ter organiziranost (Gorazd Sancin).
V IO SŠLVZ so bili kasneje kooptirani Branko Zorec, Cene Filipič (Študentski dnevnik), Vera Zitterschlager, Stojan Lipičar, Mitja Močivnik, Robi Kovšca (Radio Študent), Stoja Stauber, Marjetka Vrhunc, Igor Antič (Radio Študent) in Dušan Košir.
V nadzorno komisijo so bili izvoljeni Andrej Berden, France Kapus, Andrej Kumar in Marko Globevnik.
Volilna skupščina SŠLVZ je decembra 1972 sprejela tudi poročilo o delu Zveze študentskih pokrajinskih klubov, ki je imela svojo prvo skupščino novembra leta 1971. Od takrat naprej so klubi tesno sodelovali pri kreiranju politike SŠ in pri njenem uresničevanju. Med drugim so vprašanja povezana z reformo univerze in s statusom študentov ter predloge in zahteve SŠ »prenašali« v matične občine, kjer so sodelovali s tamkajšnjimi vodilnimi politiki, poslanci, gospodarstveniki in mediji, seveda pa tudi z občinskimi organizacijami zveze mladine.
JAVNE RAZPRAVE MED ŠTUDENTI V LETU 1973
SŠ si je v letu 1973 še naprej prizadevala za reformo univerze, za ureditev delovnega statusa študentov, za izboljšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov, za izgradnjo študentskih domov, pa tudi za demokratizacijo v družbi in za uresničitev drugih ciljev in zahtev.
Zato, da bi IO SŠLVZ in študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze in v organih drugih družbenopolitičnih organizacij in organov oblasti, lahko navzven predstavljali interese in zahteve idejno pluralne SŠ, je moral IO v odsotnosti spontanega študentskega gibanja, v katerem so študenti preko akcijskih odborov in zborov študentov artikulirali svoje interese, sam organizirati javne razprave po fakultetah, šolah, klubih in specializiranih organizacijah o najbolj pomembnih vprašanjih. Stališča in zahteve je nato na različne načine (v pisni obliki, preko svojih predstavnikov, z javno objavo itd.) posredoval pristojnim na univerzi, oblastnim organom (denimo ministrstvom, izobraževalni skupnosti itd.) ali drugim družbenopolitičnim organizacijam in javnosti. Poleg tega so si študenti za uresničitev svojih zahtev občasno prizadevali tudi preko akcijskih odborov in drugih oblik spontanega študentskega gibanja, ki je leta 1973 v manjšem obsegu ponovno zaživelo.
Reforma univerze – študenti morajo postati subjekti pedagoškega in raziskovalnega procesa
Osrednjo pozornost je SŠ namenila prizadevanjem za reformo univerze. Med študenti je izvedla široko razpravo o tezah »Idejnopolitična vprašanja razvoja visokega šolstva v samoupravni socialistični družbi«, ki jih je pripravila komisija CK ZKS. Razprave sta vodila Mirko Bizjak in Jože Kršinar, predsednik komisije za reformo univerze. Stališča in sklepe, ki jih je po javni razpravi sprejela skupščin SŠ, je Jože Kršinar objavil v Tribuni (Tribuna, letnik XXIII, št.4). Omenjena komisija je v letu 1973 med študenti izvedla še dve pomembni razpravi - o statutih visokošolskih zavodov in razpravo o »Delovnem načrtu za uresničitev poglavitnih nalog univerze do leta 1975«. SŠ se je zavzela za tak razvoj univerze, ki bi študentom zagotovil delovni status, študenti pa naj bi postali subjekti v pedagoškem in raziskovalnem procesu.
Razprava o osnutku ustave SRS in SFRJ – študij mora biti družbeno potrebno in priznano delo
V letu 1973 se je SŠ vključila tudi v javno razpravo o osnutkih ustave SRS in SFRJ. Po široki razpravi med študenti, ki jo je vodil koordinacijski odbor na čelu z Valerijo Škerbec, je pripombe na oba osnutka sprejela skupščina SŠ LVZ. SŠ je predlagala novo besedilo 94.člena – študij naj bi bil opredeljen kot »družbeno potrebno in priznano delo«, študenti pa naj bi pridobili delovni status. Študenti in učenci srednjih šol naj bi enakopravno sodelovali pri samoupravljanju na univerzi oziroma v šolah.
Anketa o življenjskih stroških študentov – zahteva za zvišanje štipendij
Posebej si je SŠ prizadevala za izboljšanje ekonomskega položaja študentov. Komisija za socialno ekonomska vprašanja, ki jo je vodil Jože Žlender, je izvedla anketo o življenjskih stroških študentov. Na njeni osnovi je SŠ zahtevala povišanje štipendij in kreditov za 25 odstotkov. Ker so IO SZDL in podpisniki družbenega dogovora o štipendiranju zahtevo zavrnili, je IO SŠLVZ v študentskem naselju 20. junija sklical zbor, ki se ga je udeležilo okoli tisoč študentov. Njihove zahteve (revalorizacija štipendij in kreditov; usklajevanje minimalne plače z inflacijo; dosledno spoštovanje družbenega dogovora; noben študent ne sme neupravičeno prejemati več štipendij; ureditev štipendij za študente iz drugih republik; ustanovitev »štipendijskega servisa«; zagotovitev štipendij vsem otrokom nekvalificiranih delavcev in kmetov; gradnja študentskih domov) po zvišanju štipendij in spremembah družbenega dogovora je SŠ poslala njegovim podpisnikom, ki so nato vendarle revalorizirali štipendije in začeli pripravljati nov osnutek dogovora. Decembra 1973, ko je stekla javna razprava o osnutku »Družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju učencev, dijakov in študentov«, je SŠ ponovno pripravila zbor študentov v naselju. Na njem se je zbralo preko 800 študentov, ki so postavili 19 zahtev (oblikovanje solidarnostnih skladov za štipendije v občinah; enotna višina štipendij; kadrovski del štipendije naj bo samo stimulacija k osnovni štipendiji; otroški dodatek ne sme veljati za socialno kategorijo; tudi podjetja naj spoštujejo družbeni dogovor; starši ne morejo odgovarjati za neizpolnjene študijske obveznosti otrok; študent v nobenem primeru ne more vrniti štipendije takoj in celoti; v organe, ki bodo odločali o štipendiranju, morajo vključiti predstavnike dijakov in študentov; med podpisniki naj bosta tudi Univerza v Ljubljani in MVZ). Med drugim so poudarili, da osnutek dogovora ne odpravlja socialne diferenciacije, temveč jo še poglablja. Osnutek družbenega dogovora je objavila Tribuna, ki je o njem tudi veliko pisala (Tribuna, letnik XXIII, št.3)
SŠ je izdelala tudi analizo potreb po izgradnji študentskih domov, ki je pokazala, da je treba do leta 1980 zagotoviti okoli 1600 novih postelj za študente (Tribuna, XXIII, št.5-6)
Predsednik komisije za ekonomsko- socialna vprašanja študentov je bil Jože Žlender, ki je bil izjemno aktiven. Tudi zahvaljujoč temu je IO SŠLVZ o tej problematiki razpravljal skoraj na vsaki seji, Žlender pa je veliko pisal tudi za Tribuno, Študentski dnevnik in druge medije.
Raziskava socialnega porekla študentov – kako preprečiti socialno selekcijo v izobraževanju
Komisija za napredek raziskovalne dejavnosti in visokega šolstva, ki jo je vodil Leon Šešerko, je raziskala socialno poreklo študentov. Ugotovila je, da je bilo v študijskem letu 1972/73 na ljubljanski univerzi 9,5 odstotka študentov iz družin nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in kmetov, 58 odstotkov iz družin srednjih slojev in 32,5 odstotkov iz družin višje in visoko izobraženih staršev. V Mariboru in Kranju pa je bilo študentov iz delavskih družin še manj. SŠ je na osnovi tega od pristojnih zahtevala, da vsako leto opravijo socialno analizo študentov, da preprečijo »socialno selekcijo« v izobraževalnem sistemu in da uveljavijo »socialno funkcijo« štipendiranja.
Mednarodno sodelovanje
SŠ je opravila tudi razpravo o programskih smernicah komisije za mednarodne odnose, ki jo je vodil Branko Zorec. Člani komisije so jih dokončno oblikovali na seminarju v Bohinju.
Vsiljena razprava o Spominskem domu (mavzoleju) v Kumrovcu
SŠ je bila »vsiljena« še javna razprava o izgradnji Spominskega doma v Kumrovcu in prostovoljnih prispevkih študentov zanj. Pobuda za to razpravo je prišla »iz koordinacije družbenopolitičnih organizacij na republiški ravni«. Neuradno (šepetaje) jo je pospremila informacija, da naj bi v tem spominskem domu po smrti počival Tito. Skratka, s prostovoljnimi prispevki mladih naj bi zgradili nekakšen mavzolej. IO SŠLVZ je oznanil, da se s tem vprašanjem nima časa ukvarjati in je odločitev prepustil SŠ na fakultetah, akademijah in šolah. Razprave so pokazale, da velika večina študentov meni, da »gradnja doma v Kumrovcu v sedanji družbenoekonomski situaciji, ko se vsi spoprijemamo z ukrepi za stabilizacijo in splošno varčevanje, ni smotrna, zato se SŠ v akcijo za izgradnjo doma ne bo vključila.« Tak je bil uradni odgovor pobudnikom izgradnje doma, v resnici pa je pobuda številne študente razkačila in skoraj na novo razplamtela študentsko gibanje, češ s čim se ukvarjajo naši vodilni politiki, ko študenti vse bolj »gagamo«. Odgovor SŠ pobudnikov iz republiškega političnega vodstva ni zadovoljil, zato so zaprosili, naj jim SŠ omogoči, da bodo študentom sami pojasnili pomen izgradnje Spominskega doma v Kumrovcu. IO SŠLVZ jim je ugodil in 4. aprila 1973 sklical javno tribuno na to temo na pravni fakulteti. Bodoči pravniki so namreč sloveli po tem, da znajo najbolj uglajeno razpravljati, tudi kadar polemizirajo. Uvodna pojasnila, ki so jih na zboru dali nekateri tedanji najvidnejši politiki na republiški ravni in šepetajoča namigovanja na izgradnjo Titovega mavzoleja, pa so »vrgla iz tira« tudi bodoče pravnike, zato so gosti zbor hitro zapustili. Za IO SŠLVZ je bila s tem razprava o tem vprašanju končana. Nekaj dni kasneje so študenti, ki so bili za izgradnjo doma, ustanovili svoj »Akcijski odbor za zbiranje sredstev za izgradnjo spominskega doma borcev in mladine v Kumrovcu«. V svoj poziv študentom so zapisali, da je dotedanja razprava v SŠ pokazala, da so argumenti za in proti izgradnji. Somišljenike so pozvali, naj pošljejo prispevke na žiro račun ali pa jih oddajo na »označenem mestu na šoli«. Koliko sredstev so zbrali, če sploh kaj, niso nikoli objavili. O omenjeni javni razpravi je v drugem semestru študijskega leta 1972/73 večkrat poročala Tribuna (stališča IO-ja so v Tribuni, letni XXII, št.15)
Kako naj študenti ocenjujejo pedagoško delo profesorjev?
Leta 1973 se je v SŠ razvila tudi živahna javna razprava o ocenjevanju pedagoškega dela profesorjev s strani študentov. Komisija za pripravo materialov za univerzitetni svet in fakultetne samoupravne organe, ki jo je vodil Marko Globevnik, je izdelala nekaj izhodišč in meril za ocenjevanje ter jih dala v javno obravnavo. Po javni razpravi je gradivo dopolnila in posredovala SŠ na fakultetah in šolah. Izhodišča so na nekaterih fakultetah in šolah dvignila precej prahu med profesorji, ki se dotlej z ocenjevanjem svojega pedagoškega dela s strani študentov niso srečevali.
Tozdi v visokem šolstvu
Skupaj z UK ZKS, sindikatom na univerzi in vodstvom univerze je SŠ razpravljala tudi o »tozdiranju« v visokem šolstvu, saj so želeli biti študentje v visokošolskih tozdih enakopravni partnerji.
Resolucija o finančni politiki SŠ
IO SŠ LVZ je v najširšo razpravo v SŠ posredoval tudi resolucijo o finančni politiki SŠ, ki jo je nato sprejela skupščina SŠLVZ 25. oktobra 1973. Resolucija je določala, da imajo pri finansiranju stalno prioriteto IO SŠ LVZ, Radio Študent in Tribuna, v letih 1973 in 74 pa tudi Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ter študentska kultura in raziskovalna dejavnost. V naslednjem obdobju naj bi SŠ finančna sredstva, ki bi jih pridobila poleg rednih dotacij, usmerila v ureditev Študentskega centra za zbiranje študentov (v tistih časih so se mnogi zbirali v prostorih IO SŠLVZ in Tribune v Kazini).
Predsedstvo ZŠJ
Kljub temu, da je SŠ izstopila iz ZŠJ, vendar ne formalno, hkrati pa izrazila pripravljenost za sodelovanje na sejah, s(m)o predstavniki SŠ leta 1973 redno sodelovali na sejah predsedstva ZŠJ, na katerim s(m)o predstavljali stališča SŠ: SŠ je dala močan pečat delu ZŠJ, saj so njena stališča predstavljala nekakšen protiutež bolj dogmatskim in centralističnim pogledom iz nekaterih drugih okolij.
Leta 1973 oziroma natančneje v mandatnem obdobju SŠ od 20. decembra 1972 do 19. januarja 1974 so bile seje predsedstva ZŠJ: 10. januarja 1973 (o uresničevanju nalog iz »Titovega pisma« in 3. konference ZKJ o mladih); 14. marca (o akcijah za spremembo socialne strukture študentov in o pripravah na združitveni kongres z ZMJ); 14. maja (o uresničevanju stališč iz »Titovega pisma« in 3, konference ZKJ); 28. in 29. junija (o študentih in telesni kulturi in športu, o socialnih razlikah in možnostih izobraževanja ter o pripravah na X. svetovni festival mladine in študentov v Berlinu); 27. avgusta (o pripravah na festival v Berlinu in na Dubrovniški seminar) in 16. oktobra o pripombah na osnutek ustave SFRJ).
Predsedstvo ZŠJ je leta 1973 pripravilo tudi dve posvetovanji: 20. februarja v Novem Sadu o možnostih izobraževanja z vidika socialne strukture študentov« in 18. julija v Beogradu o osnutku ustave SFRJ in uresničevanju ustavnih amandmajev.
NEKAJ BOLJ POMEMBNIH, ZANIMIVIH IN ZNAČILNIH DOGODKOV
Dogajanja v SŠ v enem letu ni mogoče popisati v enem članku, zato v pričujočem zapisu opozarjam samo na nekatere najbolj pomembne, zanimive in značilne dogodke za tisti čas. Posebno poglavje pa bi bilo mogoče napisati o odmevih dogajanj v SŠ v širši družbi ter o usodi pobud, predlogov in zahtev, ki jih je SŠ naslovila na druge družbenopolitične organizacije in organe oblasti, česar ta članek ne obravnava. Nasploh pa je mogoče reči, da vpliv študentov na »uradno politiko« ni bil velik, na civilnodružbeni ravni pa dokaj močan, kar smo študentski aktivisti pravzaprav občutili vsak dan. Bolj kot na »uradno politiko« in na odločitve oblasti je študentsko gibanje in dejavnost SŠ vplivala na socializacijo, vrednote in način življenja tedanjih generacij študentov in mladine, kar ni imelo hipnih, temveč dolgoročne posledice.
Oblikovanje skupnega računovodstva SŠ LVZ
Na volilni skupščini 20. decembra 1972 je stari IO dobil razrešnico z zadržkom, ker je nadzorni odbor pri nekaterih porabnikih sredstev iz proračuna SŠ zaznal pomanjkljivosti. Skupščina jer novemu IO-ju naložila, naj stanje preveri in ukrepa. Že 4. januarja 1973 je IO SŠLVZ oblikoval skupno računovodstvo SŠ, kar je pocenilo poslovanje in povečalo nadzor nad porabo sredstev v vseh organizacijah, ki jih je financirala SŠ. (Predlog o oblikovanju skupnega finančnega servisa so predstavniki študentskih specializiranih organizacij oblikovali že 5. novembra 1971). Odločitev je v nekaterih organizacijah povzročila razburjenje in naletela na pričakovano nasprotovanje. Finančno poslovanje v celotni SŠ je postalo bolj transparentno po reviziji za prve štiri mesece leta 1973, ki jo je IO odredil za osem študentskih organizacij. Izvedla sta jo Andrej Berden in France Kapus.
Seminar v Čateških toplicah
Od 5. do 7. januarja je IO v Čateških toplicah organiziral seminar o dopolnitvah ustave, študentskem tisku, organiziranosti SŠ in o sklepih 3. konference ZKJ o mladih. O seminarju je v Tribuni obsežno poročal Darko Štrajn in ga celo rahlo pohvalil. Med drugim je zapisal: »Čeprav navdušenja nad uspešnostjo seminarja ne morem deliti s predsednikom IO-ja, moram priznati, da je bil seminar v Čateških Toplicah verjetno eden najživahnejših doslej. Klobuk dol, zlasti pred resnim odnosom do problematike, ki je pogosto mejila na resnično prizadet odnos. Seminar je pokazal tudi, da se v študentski organizaciji vendarle uveljavlja pristop, ki stvari ureja sistematično, pokazal je tudi, da se je na nekaterih fakultetah, na katerih doslej nismo bili vajeni posebno žive študentske aktivnosti, puls nekoliko zvišal. Seminar je pokazal, da se študentska organizacija usmerja v lastno konsolidacijo, v temeljitejše vzpostavljanje samoupravnih odnosov na univerzi in resneje k vprašanjem reforme univerze. Pokazal je tudi željo po razvijanju čimbolj avtentične študentske kulture. Treba je ugotoviti, da je nekoliko popustil interes za splošnejša družbena vprašanja, čeprav le-ta niso bila povsem zanemarjena.« (Tribuna, letnik XXII, št.10)
Po seminarju, na katerem so dotedanji funkcionarji SŠ prenesli informacije in svoje izkušnje na novoizvoljene, je začela SŠ uresničevati na skupščini sprejeti »Akcijski program«.
Za korenite spremembe v ZŠJ ni bilo dovolj podpore
10. januarja so predstavniki SŠLVZ na seji predsedstva ZŠJ predlagali sklic volilne konference ZŠJ v marcu, kar je predstavljalo dejansko nezaupnico dotedanjemu vodstvu ZŠJ, ki ni bilo kos razmeram nastalim po 3. konferenci ZKJ o mladih. Predlog so podprli samo kolegi iz Zagreba in Niša in ni bil sprejet. Predsedstvo je nato razpravljalo o nalogah ZŠJ po »pismu« in 3. konferenci ZKJ. Po navedbah Tribune se je med člani predsedstva »pokazala dokajšnja zmeda«. »Nikomur ni bilo povsem jasno, na kakšen način bi ZŠJ uskladili z resolucijo 3. konference ZKJ«. Kot je poročala Tribuna, predsedstvo ZŠJ ni pokazalo »nobene samoiniciativnosti in še manj sposobnosti, da bi izvedli samostojno politično akcijo, ki bi bila odraz avtentičnih interesov študentov« (Tribuna, letnik XXII, št.10).
19. januarja je ZŠJ organizirala posvetovanje o organiziranju študentov po 3. konferenci ZKJ. Kot je poročala Tribuna ni bil »vtis nič kaj razveseljiv« – na posvetu so se pokazale »posledice dotedanjega forumskega dela« (Tribuna, letnik XXII, št.11). Vodstvo ZŠJ ni imelo volje, znanja in poguma, da bi v ZŠJ pripravili svoj predlog organiziranja študentov po 3. konferenci ZKJ, temveč je raje »prekrižanih rok« čakalo na »direktive« iz vrha Zveze komunistov Jugoslavije.
7. februarja so se sestali predstavniki IO SŠLVZ in RK ZMS, da bi skupaj kot prvi v Jugoslaviji dali v javnost svoj predlog organiziranja študentov in mladine po 3. konferenci ZKJ. Predsednik ZMS Živko Pregl je predlagal, da bi se študentje v novo skupno organizacijo vključevali tam, kjer živijo, predstavniki IO SŠLVZ pa so menili, da bi morali ostati povezani na univerzi in se kot univerzitetna organizacija vključiti v novo skupno organizacijo vseh mladih. Ker ni prišlo do dogovora, so vprašanje »pustili odprto« (Tribuna, letnik XXII, št.12).
Zahteva za sodelovanje študentov v elekcijskih komisijah
12. januarja je SŠ oblikovala zahtevo za sodelovanje študentov v elekcijskih in reelekcijskih komisijah za profesorje in za upoštevanje ocene študentov o njihovem pedagoškem delu, kar je na nekaterih fakultetah oziroma šolah povzročilo razburjenje med profesorji.
15.januarja se je IO SŠLVZ s predstavniki SŠ na fakultetah, akademijah in šolah posvetoval o metodologiji ocenjevanja pedagoškega dela profesorjev.
Odmeven izstop iz programa partnerjev iz ZDA
12.januarja je IO SŠLVZ predlagal spremembe pri izbiri študentov za opravljanje počitniškega dela v ZDA v okviru programa ICCP, ker so predstavniki ameriške strani pri preverjanju znanja angleškega jezika postavljali študentkam in študentom politično nekorektna vprašanja ter jih, kot so opozarjali prizadeti študenti sami, spravljali v zadrego. Ker na svoj predlog sprememb SŠ ni dobila ustreznega odgovora je IO SŠLVZ 7.marca suspendiral ICCP program in iz njega izstopil, ameriškim partnerjem pa ponudil možnost sodelovanja na novih za obe strani sprejemljivih osnovah. IO je poslal protest ameriški ambasadi ter s svojimi odločitvami seznanil tudi predsedstvo ZŠJ, da bi s svojimi izkušnjami seznanil kolege v drugih univerzitetnih središčih. Kolega, ki je bil organizator programa, pa je IO opozoril, da bi moral biti bolj pozoren. (Tribuna, letnik XXII, št.15). Odločitev IO SŠLVZ o prekinitvi sodelovanja z ameriškimi partnerji je močno odmevala v jugoslovanskem in delu tujega tiska. Kasneje je SŠ sodelovanje z ameriškimi partnerji obnovila na novih osnovah. Več o tem je mogoče prebrati v WikiLeaksu.
Dogovor o oblikovanju sveta Problemov s soizdajateljem – RK ZMS
22. januarja so se predstavniki IO SŠLVZ sestali s predstavniki RK ZMS, da bi rešili spor med RK ZMS in uredništvom revije Problemi-Literatura. Kljub razhajanjem je obema izdajateljema Problemov uspelo sprejeti program Problemov-razprave za 1973, izhodišča za koncept Problemov-literature ter kadrovske rešitve. Izdajatelja sta se dogovorila za oblikovanje sveta Problemov, ki ga dotlej ni bilo, zato je tudi prišlo do direktnega spora med Problemi - literaturo in enim od izdajateljev (Tribuna, letnik XXII, št.11). 26. januarja je dogovore potrdil IO SŠLVZ:
Pobuda za ustanovitev študentske tiskarne
Januarja se je v SŠ izoblikovala pobuda za ustanovitev študentske tiskarne. Vsak študent naj bi zanjo prispeval 1000 dinarjev, seznam plačnikov pa bi objavili v Tribuni in namestili na stene nove študentske tiskarne. Za njeno ustanovitev se je oblikoval poseben akcijski odbor.
Spremembe v Mednarodnem odboru
…17. januarja se je IO SŠLVZ sestal z Mednarodnim odborom SŠ, ker se ta ni odzval na dogodke na Koroškem in v Vietnamu in ker je dopuščal napake pri ICCP programu. Na sestanku je bilo slišati tudi kritike zaradi finančne neodgovornosti in pojavov političnega turizma v tem odboru. IO SŠLVZ je Mednarodni odbor razformiral in ga na novo ustanovil kot komisijo IO SŠLVZ ter imenoval njegovo novo vodstvo.
Prenova Zveze študentskih telesnokulturnih organizacij
26 januarja je IO SŠLVZ izvedel finančno in kadrovsko prenovo Zveze študentskih telesnokulturnih organizacij.
Sklep o izdajanju nove revije »Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«
Konec januarja je IO SŠLVZ sprejel sklep o izdajanju nove teoretične revije SŠ imenovane Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, sklep o preoblikovanju revije Ideje in sklep o ureditvi izdajateljskih razmerij z ZMS pri izdajanju revije Problemi. O konceptu Časopisa in prvem sestanku njegovega uredništva s sodelavci, ki je bil 10. maja, je v Tribuni poročal Leon Šešerko (Tribuna, letnik XXII, št.21-22).
Predlog za popuste za študente v javnem prevozu
Januarja je SŠ LVZ od Skupščine SRS zahteval sprejem zakona o 70 odstotnem popustu pri vozovnicah za študente iz kraja bivanja v kraj študija.
Raziskava o »socialni selekciji« v sistemu izobraževanja
Januarja se je v SŠ začela izvajati raziskava o socialni strukturi študentov na univerzi. Njen nosilec je bil Leon Šešerko. Pokazala je, da je zelo malo študentov iz delavskih in kmečkih družin ter da v sistemu izobraževanja poteka »socialna selekcija«.
Tesnejše sodelovanje SŠ iz Ljubljane in Maribora v pripravah na ustanovitev enotne organizacije mladih (ZSMS)
22.februarja je bila 3.seja Republiška konference Zveze Skupnosti študentov Slovenije (ZSŠS). Zaradi spremenjenih okoliščin sta se SŠ LVZ in SŠ MVZ tesneje povezali. Oblikovan je bil sekretariat ZSŠS. Za predsednika sekretariata so izvolili Tomaža Kšelo. (Sklenili so, da bodo predsednika volili od konference do konference in da bo izmenično enkrat iz SŠ LVZ, naslednjič pa iz SŠ MVZ. Vendar kasneje na 4. seji konference 12.6.1973 delegati zaradi kontinuitete dela niso ponovno volili predsednika sekretariata). Na seji so imenovali tudi pet komisij republiške konference ZSŠS: komisijo za socialno ekonomske odnose (vodil jo je Cerjak), za informacijsko dejavnost (vodil jo je Davorin Kračun), za idejno teoretična vprašanja (vodil jo je Darko Štrajn), za reformo visokega šolstva (vodil jo je Tomaž Kšela) in za organiziranost (vodila sta jo Emilijan Kožar in Boris Muževič). Mimogrede: na konferenci je bil med delegati tudi Marko Brecelj, že takrat znan rok glasbenik in kantavtor, ki je opozoril, da so študenti med seboj zelo heterogeni (idejno pluralni), ostala mladina pa je precej homogena. (Tribuna, XXII, št. 13-14)
Pomiritev med Tribuno in Škucem
5. marca so se sestali člani sveta in uredništva Tribune in člani programskega sveta Škuca ter predstavniki IO SŠLVZ, da bi uredili medsebojne odnose. Ocenili so, da dolgotrajna polemika med Škucem in Tribuno ni več produktivna. V dokaz »pomiritve« so se dogovorili, da bo ena od naslednjih števil Tribune posvečena študentski kulturi. (Tribuna, letnik XXII, št.13-14)
Začel je izhajati Študentski dnevnik, kar je bil izjemen dosežek
Marca je SŠLVZ začela izdajati Študentski dnevnik, kar je bilo nekaj edinstvenega v tedanji državi in tudi širše. Študentski dnevnik je izšel vsak delovni dan v ciklostirani obliki. Še isti dan ga je uredništvo dostavilo na vse fakultete, akademije in šole ter v nekatere trafike v središču mesta, kjer je bil študentom na voljo brezplačno. Glavni in odgovorni urednik je bil Cene Filipič. Za Študentski dnevnik so brezplačno pisali aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja.
Na pobudo IO SŠLVZ je tudi vse več fakultetnih odborov SŠ začelo izdajati svoja glasila. Pavle Zgaga je aprila v Tribuni (letnik XXII, št 16 ½ objavil članek o fakultetnih glasilih. Po njegovih navedbah so takrat na filozofski fakulteti izdajali Frifak, na pravni fakulteti PF, na FSPN Razmerja, na ekonomski fakulteti ČE, na medicinski fakulteti Medicinske razglede, na fakulteti za arhitekturo AA, na FNT so imeli matemati in fiziki svoj List, kemiki pa Informator, na tekstilni tehnologiji so imeli Taft, na strojni fakulteti so izdali prvo številko Dogajanj, svoje glasilo pa so imeli tudi študentje na Pedagoški akademiji. Stanovalci doma študentov FSPN pa so izdajali časopis Težka sapa. Zgaga je nekaj spodbudnih besed namenil tudi Študentskemu dnevniku, ki je začel izhajati.
Sodelovanje na 10. svetovnem festivalu mladine in študentov v Vzhodnem Berlinu
Marca je IO SŠLVZ po širši razpravi med študenti nasprotoval sodelovanju ZŠJ na 10. svetovnem festivalu mladih in študentov v Vzhodnem Berlinu, ker so študentske in mladinske organizacije iz Vzhodnega bloka že priprave nanj izkoriščajo za propagando lastne blokovske politike in za promocijo Berlina kot glavnega mesta Vzhodne Nemčije (NDR). Na predsedstvu ZŠJ predlog SŠ, da se ZŠJ festivala ne bi udeležila, ni dobil zadostne podpore. Zato so na zvezni ravni stekle obsežne priprave za sodelovanje ZMJ in ZŠJ na festivalu v Vzhodnem Berlinu, na katerem se je konec julija in na začetku avgusta zbralo preko 25.000 mladih in študentov iz 140 držav sveta, od tega 420 iz Jugoslavije (med njimi jih je bilo veliko tudi iz ZMS in SŠ). V Vzhodnem Berlinu, kjer je prevladovala militantna atmosfera enoumja in hegemonistične politike Varšavskega pakta, so predstavniki ZMJ in ZŠJ promovirali vrednote za katere so se zavzemali – za demokracijo, družbeno lastnino, za socializem s človeškim obrazom, za samoupravljanje kot specifično pot v socializem ter za neodvisnost, suverenost in neuvrščenost v zunanji politiki. To med mladim iz vseh koncev sveta ni ostalo neopaženo, čeprav je bila večina mladinskih in študentskih organizacij na festivalu usmerjena »prorusko«. O festivalu je obsežno poročala tudi Tribuna (Tribuna,letnik XXIII, št. 1-2)
Ustanovitev Republiške konference Zveze študentskih pokrajinskih klubov Slovenije
29 marca. so pokrajinski klubi iz SŠ LVZ in SŠ MVZ na seji v Mariboru oblikovali Republiško konferenco Zveze študentskih pokrajinskih klubov Slovenije.
Študentski teden obudil atmosfero študentskega gibanja
Aprila je SŠ organizirala Študentski teden (glavni organizator je bil Boris Vedlin) s številnimi javnimi tribunami (o položaju družbenih znanosti, drugi fazi ustavnih sprememb, ocenjevanju pedagoškega dela profesorjev in drugih aktualnih temah) in drugimi dogodki. Na njem je med drugimi sodeloval tudi Zoran Đinđič iz študentske organizacije na filozofski fakulteti v Beogradu. Študentski teden, na katerem je sodelovalo zelo veliko študentov, je za krajše obdobje med študenti obudil atmosfero iz časov, ko je bilo študentsko gibanje še na višku. (Tribuna, letnik XXII, št. 16 ½)
Delegacija IO SŠ LVZ na obisku pri kolegih v Zagrebu, Sarajevu, Titogradu in Prištini
Konec marca in začetku aprila so predstavniki IO SŠLVZ (Jože Korinšek, Marjan Pungartnik, Boris Muževič in Tomaž Kšela) s spačkom obiskali študentske organizacije in študentske časopise v Zagrebu, Sarajevu, Titogradu in Prištini. Sogovornikom so pobliže predstavili SŠ ter njena prizadevanja. Z njimi so se pogovarjali tudi o položaju študentskih organizacij v njihovih republikah oziroma avtonomni pokrajini in o razmerah v ZŠJ. Na pogovorih so pojasnjevali stališča SŠ in iskali stične točke. Obiski so prispevali k zbližanju nekaterih pogledov in k večjemu razumevanju stališč SŠ v organih ZŠJ, čeprav so bile razlike med položajem in vlogo študentskih organizacij v posameznih republikah in avtonomnih pokrajinah več kot očitne. V nekaterih republikah so študentske organizacije delovale bolj ali manj kot nekakšna »opozicija« (glej prispevek Lenarta Šetinca, Locutio št. 125), v nekaterih pa bolj ali manj kot podaljšana roka ali celo sestavni del »oblasti«. Povedne so že fotografije z omenjenih obiskov. Medtem ko so na njih predstavniki SŠ v puloverjih in z dolgimi lasmi, so predstavniki nekaterih obiskanih študentskih organizacij »okravateni« kot člani tedanje vlade. Poročila o pogovorih, ki so jih pripravili gostitelji iz Sarajeva, Titograda in Prištine, so bila objavljena v dveh številkah Tribune (letnik XXII št. ½ 17-18; letnik XXII, št ½ 18 – 20)
Neavtorizirana razprava na seji IO SŠLVZ o idejnopolitičnem razčiščevanju na univerzi v Tribuni
…Marca in aprila je Tribuna v 16 in 17-18 številki (Tribuna, leto XXII št.16 in št.17-18) objavila neavtorizirano razpravo na seji IO SŠLVZ o idejnopolitičnem razčiščevanju oziroma o »političnih diferenciacijah« na ljubljanskih visokošolskih zavodih po »Titovem pismu« in 29. seji CK ZKS, ki je dvignila veliko prahu. IO SŠLVZ je nastopil kot mediator v konfliktu ter nato sprejel stališče, ki je do te mere pomirilo duhove, da je sodelovanje med vsemi udeleženimi in razburjenimi v konfliktu zopet normalno steklo. Svet Tribune je objavo neavtorizirane razprave ocenil kot napako, hkrati pa je uredništvu izglasoval zaupnico.
Sicer pa je IO v zvezi z idejnopolitičnim razčiščevanjem na univerzi, ki je bilo najbolj »vroče« na FSPN, menil, da mora biti idejna borba na univerzi »stalen proces, ki mora potekati javno in odprto preko razprav, okroglih miz, polemik, v strokovnih časopisih , vedno z možnostjo, da sodelujejo vsi prizadeti in kvalificirani«. IO je menil tudi, »da je izraz idejno razčiščevanje za idejni boj nesprejemljiv, ker gre v idejnem boju za argumentirano razpravljanje, ki mora biti del vsakega resničnega znanstvenega in raziskovalnega procesa in ne sme biti tuja nobeni visokošolski instituciji«. »Idejno in politično je potrebno razčiščevati takrat, ko gre za znanost, ki ima svojo osnovo v centru politične moči , ne pa v sebi.« IO se je zavzel, da se o spremembi koncepta katerekoli visokošolske ustanove govori javno, hkrati pa morajo o tem razpravljati vsi od pedagoško znanstvenega sveta, študijske komisije, univerzitetnega sveta, študentske organizacije itd. »Ocenjevanja družbene angažiranosti tako profesorjev kot študentov si ne more privzeti nobena zaprta skupina (idejnopolitično razčiščevanje oziroma »politična diferenciacija« je dotlej potekala samo v organizacijah ZK na fakultetah in šolah.) , zato je še posebej pomembno, da so razprave javne in da v njih enakopravno sodelujejo tudi študenti,« med drugim piše v sklepih IO SŠLVZ (Tribuna, leto XXII, št. 17-18). IO je sklenil tudi, da bo organiziral okroglo mizo o položaju družbenih znanosti in razvoju družboslovja pri nas.(Tribuna, letnik XXII, št.1/2 18-20)
Dvojna številka Tribune o študentskem gibanju
16.aprila je Tribuna velik del dvojne številke posvetila analizi študentskega gibanja in objavila dolg pogovor o njem. V pogovoru so sodelovali Boris Stefanović, Mladen Švarc, Jaša Zlobec, Darko Štrajn, Marjan Pungartnik, Jadran Strle, Rado Lipovec, Primož Žagar, Danica Bule, Gorazd Sancin, Jure Mikuž, Božidar Debenjak, Jože Vogrinc, Ciril Baškovič, Vinko Zalar, Vito Halzer, Jože Konc, Neva Mlakar, Monika Žagar, Milenko Vakanjac, Frane Adam, Pavle Zgaga, Robi Kovšca, Tomaž Kšela, Jože Kršinar in Dušan Rogelj ter še nekateri, ki se niso podpisali na evidenčni list.(Tribuna, leto XXII, št. 17-18).
O delu akcijskih odborov
Aprila se je na skupščini študentov EF pojavilo vprašanje o delovanju Akcijskih odborov v SŠ. IO SŠLVZ je zadolžil Darka Štrajna, da napiše, kako so bili leta 1971 zamišljeni.
Pogovor s podpredsednico »vlade« o študentskem ustavnem amandmaju
7.maja so bili predstavniki SŠ na pogovoru s podpredsednico Izvršnega sveta (danes bi rekli podpredsednico vlade – op. avt.) Aleksandro Kornhauser o študentskem ustavnem amandmaju. Pogovarjali so se o dikciji člena, ki bi status študentov opredelil v ustavi. Študentom naj bi ustava zagotovila primerljive pravice z delavci, razen plače in pokojninske dobe.
Akcijski odbor za organizacijo demonstracij na avstrijskem Koroškem
Maja se je oblikoval akcijski odbor za pripravo demonstracij na Avstrijskem Koroškem, kamor bi naj šli njegovi člani z avtobusi fizično varovati dvojezične table z napisi krajev, ki so jih »neznani storilci« mazali s črno barvo. Ideja je vzniknila na zboru študentov v Študentskem naselju. V akcijski odbor se je v kratkem času vključilo veliko študentov, ki jih je ideja, da bi šli študentje iz Ljubljane demonstrirati na Avstrijsko Koroško, navdušila. IO SŠ LVZ je ocenil, da je celotna akcija zastavljena populistično in da demonstracije ter fizično varovanje ljubljanskih študentov v Avstriji ne morejo prinesti nič dobrega. Zato je sklical zbor študentov na to temo. Na zboru, na katerega so prišli tako člani akcijskega odbora za pripravo demonstracij na Avstrijskem Koroškem kot številni drugi študenti, je IO SŠLVZ nastopil z argumenti proti odhodu z avtobusi na Avstrijsko Koroško. Stališče IO so podprli zlasti študenti, ki so bili člani ZK, večina pa ne. Po dolgotrajnih razpravah, ko je že kazalo, da bo IO SŠLVZ ostal v manjšini, je proti odhodu na avstrijsko Koroško nastopilo tudi več študentov iz krščansko-socialnih izhodišč. To je razpoloženje na zboru študentov spremenilo. Na glasovanju po končani razpravi so prisotni študenti z minimalno večino sklenili, da SŠ ne bo poslala demonstrantov na Avstrijsko Koroško.
Nadaljevanje
