Skupnost študentov, ki se je zavzemala za sodelovanje študentov v organih (samo)upravljanja univerze, si je po dolgotrajnih pogajanjih izborila pravico, da je njen predsednik smel kot opazovalec prisostvovati celo sejam Komisije za usklajevanje meril pri volitvah in ponovnih volitvah fakultetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev. Skratka, predstavnik SŠ je smel opazovati potek seje, na kateri so profesorji med seboj brez dlake na jeziku razpravljali o strokovnih kompetencah svojih kolegov, včasih pa tudi o njihovem zdravstvenem stanju, kariernih načrtih in drugih (marsikdaj tudi osebnih) rečeh, ki so imele vpliv na njihovo pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo in poklicno pot. S tem je želelo vodstvo univerze študentom pokazati in dokazati, da na volitve in ponovne volitve profesorjev ne vpliva nihče od zunaj, še najmanj politika, in da je univerza pri tem avtonomna. V SŠ smo to razumeli kot velik znak zaupanja v avtonomnost in kredibilnost Skupnosti študentov.
Prvo vabilo, ki sem ga za to sejo prejel, se je začelo tako: »Vabim Vas, da v smislu dogovora prisostvujete kot opazovalec seji komisije …« Na koncu vabila pa je pisalo: »Pošiljam Vam en izvod gradiva.« K temu stavku je prorektor prof. dr. Janez Milčinski, ki je imel zelo lep odnos do predstavnikov študentov in smo ga spoštovali, z roko za vsak primer pripisal: »Za vašo osebno uporabo!«
Tega dogovora nisem in nismo kršili, ker smo se zavedali, da bi s tem ogrožali avtonomnost univerze, ki smo jo ščitili po svojih najboljših močeh. Po pol stoletja pa lahko povem majhno anekdoto, seveda brez imen. Na eni od sej so člani soglasno brez pripomb podelili naslov vnaprej habilitiranega rednega profesorja enemu od uglednih profesorjev z mariborskih visokošolskih zavodov. Ko je bilo glasovanje mimo, pa se je oglasil eden od članov in dejal: »Spoštovani kolegi, moram vas obvestiti, da je naš spoštovani kolega zelo slabega zdravja. Če bi se mu, bog ne daj, kaj hudega zgodilo, se lahko spoštovani kolega iz Maribora takoj prijavi na njegovo mesto.« »Ne, to pa ne pride v poštev,« so v en glas odvrnili člani komisije in sklep o podelitvi naslova »vnaprej habilitirani redni profesor« spoštovanemu kolegu iz Maribora nemudoma preklicali.
Skupnost študentov, ki se je zavzemala za sodelovanje študentov v organih (samo)upravljanja univerze, si je po dolgotrajnih pogajanjih izborila pravico, da je njen predsednik smel kot opazovalec prisostvovati celo sejam Komisije za usklajevanje meril pri volitvah in ponovnih volitvah fakultetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev. Skratka, predstavnik SŠ je smel opazovati potek seje, na kateri so profesorji med seboj brez dlake na jeziku razpravljali o strokovnih kompetencah svojih kolegov, včasih pa tudi o njihovem zdravstvenem stanju, kariernih načrtih in drugih (marsikdaj tudi osebnih) rečeh, ki so imele vpliv na njihovo pedagoško in znanstvenoraziskovalno delo in poklicno pot. S tem je želelo vodstvo univerze študentom pokazati in dokazati, da na volitve in ponovne volitve profesorjev ne vpliva nihče od zunaj, še najmanj politika, in da je univerza pri tem avtonomna. V SŠ smo to razumeli kot velik znak zaupanja v avtonomnost in kredibilnost Skupnosti študentov.
Prvo vabilo, ki sem ga za to sejo prejel, se je začelo tako: »Vabim Vas, da v smislu dogovora prisostvujete kot opazovalec seji komisije …« Na koncu vabila pa je pisalo: »Pošiljam Vam en izvod gradiva.« K temu stavku je prorektor prof. dr. Janez Milčinski, ki je imel zelo lep odnos do predstavnikov študentov in smo ga spoštovali, z roko za vsak primer pripisal: »Za vašo osebno uporabo!«
Tega dogovora nisem in nismo kršili, ker smo se zavedali, da bi s tem ogrožali avtonomnost univerze, ki smo jo ščitili po svojih najboljših močeh. Po pol stoletja pa lahko povem majhno anekdoto, seveda brez imen. Na eni od sej so člani soglasno brez pripomb podelili naslov vnaprej habilitiranega rednega profesorja enemu od uglednih profesorjev z mariborskih visokošolskih zavodov. Ko je bilo glasovanje mimo, pa se je oglasil eden od članov in dejal: »Spoštovani kolegi, moram vas obvestiti, da je naš spoštovani kolega zelo slabega zdravja. Če bi se mu, bog ne daj, kaj hudega zgodilo, se lahko spoštovani kolega iz Maribora takoj prijavi na njegovo mesto.« »Ne, to pa ne pride v poštev,« so v en glas odvrnili člani komisije in sklep o podelitvi naslova »vnaprej habilitirani redni profesor« spoštovanemu kolegu iz Maribora nemudoma preklicali.
