Sjedni tu, pored mene,
sklupčana stavit ću ti
glavu u krilo.
Miluj me po kosi,
namotaj pramen na kažiprst
i lagano zategni,
zanemari pri tom sijede.
Prstima prati linije bora,
sklizni rukom u
udubinu između grudi.
Kružnim nježnim pokretima
gladi me po trbuhu
kao majka dijete.
Prigni se i poljubi me tu,
iza uha, na spoju kose i kože,
kratkim ovlaš poljupcima.
Na stopalima potraži mi
točke opuštanja.
Diraj me potpuno bezgrešno
jer tvoje ruke su tu, na meni,
da otaru tjeskobu dana.
Skuhaj mi čaj
i liječi me od života.
KUĆA
Da smo nas dvoje
gradili kuću
u žutilu brnistre
bila bi suhozid.
Slagali bi kamen sumnje
na kamen požude.
Gradili kuću bez krova
da kiša ispere sav grijeh,
bez vrata i prozora,
štit od svijeta i pogleda.
Kušali bi gorak motar
i mirisali zdrobljen koromač
ispod naših tijela.
Pružala bi ruke prema
nebeskom stropu
s kojeg padaju zvijezde
ostavljajući srebro
u našoj kosi.
Takvu kuću, dragi,
sagradili bi mi.
PAG
Popet ću se na
ono brdo,
oštar kamen
razderat će mi stopala,
tek suhi buseni smilja
donijet će mi malo olakšanja.
Nisi me vidio?
Otplivat ću prema
onoj hridi,
u naletima bure
i soli što mi pali oči
uzviknut ću tvoje ime.
Nisi me čuo?
Ni vidio
kad sam zbacila
sa sebe kostrijet
satkanu od
tvojih laži…
Ni čuo
dok sam tonula
u dubinu
pod teretom
vlastite obmane…
VERONIKA I MARIJA
Doveli su me i polegli
na krevet u sredini,
izboli vene i otišli.
Duboko dišući osjećala sam
otjecanje boli i smirenje,
jedino strepnja još je ostala
zalijepljena u grlu.
Pridigla sam se polako,
svjetlost bolničkog hodnika
otkrila mi je dvije starice
koje su povremeno zastenjale.
Njihove suhonjave ručice
vezali su čvrstim remenom
za metalne ograde kreveta.
Nesigurnim korakom
otišla sam do prozora,
rub grada i mrak u kojem te
osjećam, tražim i odustajem...
Na pločama čitam imena starica:
Veronika i Marija.
Dvije žene biblijskih imena
na izmaku stenju i hropću,
a ja ih zamišljam mlade kako
vode ljubav pod vrbama,
rađaju djecu u polju,
ispraćaju svoje drage...
Smrt ih je noćas
nekoliko puta pohodila.
Miluje ih po žutim
koščatim licima i
sklanja im pramenove onog
što je nekad bila kosa,
daje im još malo vremena.
Na smrznutu, snježnu ženu,
mrtvu u duši,
u sredini sobe,
ni ne obazire se.
ČAJ
Skuhaj mi čaj,
prosim.
Sedi tu kraj mene,
zvita v klobčič ti bom položila
glavo v krilo.
Božaj me po laseh,
namotaj pramen na kazalec
in rahlo zategni,
zanemari pri tem sive.
S prsti sledi črtam gub,
zdrsni z roko v
vdolbino med prsmi.
S krožnimi nežnimi gibi
me gladi po trebuhu
kako mati otroka.
Skloni se in poljubi me tu,
za ušesom, na stiku las in kože,
s kratkimi površnimi poljubi.
Na stopalih mi poišči
točke za sprostitev.
Dotikaj se me popolnoma brezgrešno,
ker tvoje roke so tu, na meni,
da otrejo tesnobo dneva.
Skuhaj mi čaj
in me ozdravi življenja.
HIŠA
Če bi midva
gradila hišo
v rumenilu brnistre,
bila bi zidana na suho.
Zlagala bi kamen suma
na kamen strasti.
Gradila hišo brez strehe,
da dež spere ves greh,
brez vrat in oken,
ščit pred svetom in pogledi.
Jedla bi grenek morski koprc
in vonjala zdrobljeni koromač
pod najinimi telesi.
Stezala bi roke proti
nebesnemu stropu,
s katerega padajo zvezde
in puščajo srebro
v najinih laseh.
Takšno hišo, dragi,
bi zgradila midva.
PAG
Povzpela se bom na
tisti hrib,
ostri kamen
mi bo raztrgal stopala,
samo suhe grude smilja
mi bodo prinesle malo olajšanja.
Nisi me videl?
Odplavala bom proti
tisti grmadi,
v naletih burje
in soli, ki me peče v oči,
bom vzkliknila tvoje ime.
Nisi me slišal?
Niti videl,
ko sem vrgla
s sebe ogrinjalo
stkano iz
tvojih laži …
Niti slišal,
ko sem tonila
v globino
pod bremenom
lastnih slepil …
VERONIKA IN MARIJA
Pripeljali so me in položili
na posteljo na sredini,
prebodli žile in odšli.
Globoko sem dihala in čutila
odtekanje bolečine in pomiritev,
edino bojazen je še ostala
prilepljena v grlu.
Privzdignila sem se počasi,
svetloba bolnišničnega hodnika
mi je odkrila dve starki,
ki sta od časa do časa zastokali.
Njune suhljate ročice
so povezali s čvrstim pasom
za kovinske ograje postelje.
Z negotovim korakom
sem odšla do okna,
rob mesta in mrak, v katerem te
čutim, iščem in se umikam.
Na ploščah berem imeni stark:
Veronika in Marija.
Dve ženski biblijskih imen
v umiranju stokajo in hropejo,
jaz pa si ju zamišljam mlade, kako
se ljubijo pod vrbami,
rojevajo otroke na polju,
pokopavajo svoje drage.
Smrt jih je ta večer
nekajkrat obiskala.
Boža jih po rumenih
koščenih licih in
odstranjuje jim pramene tistega,
kar so nekoč bili lasje,
daje jim še malo časa.
Za zmrznjeno, snežno žensko,
mrtvo v duši,
na sredi sobe
se niti ne zmeni.
