Nekega prazničnega sobotnega večera sva sedela pri mizici v kotičku ene izmed kavaren našega mesteca. Popivala sva najin priljubljeni rulandec in prigrizovala koščke italijanskega sira s kruhom. Tedaj pa mi je moj prijatelj Jindra pripovedoval zanimivo zgodbo o Andreji. Razgovoril se je. Baje je imela zelo lepo ozko obličje, mladeniški izraz obraza, tolikšen, da je izgledala – čeprav zrela žena in mamica – skorajda kot odraslo dekle. Nikoli ni bila naličena, kljub temu je bila v njenem pogledu velika, četudi neopazna moč in z njene osebnosti pa je naravnost izžarevala nepremagljiva privlačnost. Samo včasih je nosila zlate uhane v ušesih. Četudi se je bližala petdesetim, je imela mladosten obraz. To mi je Jindra nekolikokrat ponovil. V službo je hodila razumljivo dopoldne in v vsem tem času, v katerem jo je poznal, se je trudila, da je v prostor vstopila z nasmeškom. V prostih trenutkih se je rada z njim pogovarjala o sebi in o njem. Za njo je pisal verze, o katerih so nekateri posmehljivo trdili, da so podobni verzom iz Salamonove Pesem pesmi: »Zakaj tako lepa si prijateljica moja, ljubezniv nasmeh igra ti v obrazu in srce ujeto mi drži. Zakaj-le si tako lepa prijateljica moja.«
Andreja. Da, dolgo se mu je zdelo, da je njegova prijateljica, in pripovedoval ji je razne podrobnosti iz svojega življenja. Ona pa s tem ni bila zadovoljna, hotela je nekaj drugega in hotela je tega več, veliko več. Rodila se je v znamenju Bika. Posrečilo se mu je to ugotoviti in za rojstni dan ji je nosil cvetje, čestitke in sem ter tja tudi kakšno darilce. Trdi se, da so v tem znamenju rojeni ustvarjeni za ljubezen, za ljubkovanje. Očitno jo je v tem slabo ocenil, mislil je samo na sebe, na to, kaj si on v tem razmerju predstavlja, na to, kaj on od tega razmerja pričakuje in ne na to, kako dosti natančno predstavo ima ona. Mislil pa je tudi na to, da bi bili njegovi fizični kontakti z njo zelo, zelo lepi. Do nje je bil, tako kot do večine žensk, zelo pozoren. Čeprav je najbrž, kar sam priznava, malo pomešal ljubezen z ljubeznjivostjo. Z Andrejo je imel skoraj otroško veselje, za njega je bila namreč nekaj, med dosedaj platonsko ljubico in hčerko, ki je ni imel. Preprosto, krasotica Andreja ga je v celem tem času resnično neverjetno fascinirala. Kadar je sedela njemu nasproti, jo je gledal kot božjo podobo. Prav tako je imel že dolgo časa v njegovem odnosu do nje občutek skoraj brezpogojne svobode. Ampak na drugi strani pa ga je občasno obšel strah za njo, kdaj in kje jo zopet sreča, in ne, da bi se k temu hotel priznati, je bil tudi ljubosumen. Osnovna napaka.
»Ona je hotela, kot je sama nekoč v začetku dejala, za sebe uloviti ‘moškega’, dočim jaz sem si želel predvsem zaljubljeno prijateljstvo. Sploh pa misliti pri ženski samo na prijateljstvo, v kolikor to posebej ne zahteva, je čisti nesmisel skorajda popolna norost. Medtem ko sem jo jaz prepričeval s svojim trajnim ljubeznipolnim razmerjem, mi je ona stalno hotela povedati nekaj, kar jaz nisem popolnoma razumel, nekaj o tem, da z mojega – sicer lepega – odnosa zaljubljenosti pravzaprav ona sama nič nima. Takšno razmerje je mogoče vzdržalo nekoliko let. V današnji dobi, napolnjene samoposebi razumljivimi erotičnimi odnosi med moškimi in ženskami, je to bilo nekaj nepojmljivega. Sploh pa to prvo leto, ko sem jo spoznal in spoznaval, sem imel k njej – tako težko mi je to popisovati – skorajda neverjetno nežni odnos, takšen, kakršnega dotedaj v svojem življenju k drugi ženski nisem imel in ne poznal. Bilo je prelepo, mogoče tako malo naivno smešno in predvsem, kar se je po času pokazalo, celo dodobra trpko. Čudovita predstava, kako jo božam po laseh, jo imam ve svojem naročju in poljubljam voljno kožo njenega vratu .... in mogoče nežno gladim njeno naročje. Ti znaš biti sladka Andrejka!
Trpkost, tega sicer fizično neizpolnjenega odnosa, sem se potem pri dolgih sprehodih trudil dobesedno poteptati. V tem času sem prav tako lahko razumel kakšna razlika je med ljubeznijo do poročene ženske in ljubeznijo do neporočene ženske. Neporočeno lahko ogovoriš kadar hočeš in kjerkoli hočeš. Lahko jo pobožaš po licih, daš ji poljubček ampak s poročeno lahko to storiš pravzaprav samo v določeni dobi in na zanesljivih mestih,« je končal Jindra svoj obširnejši samogovor. Nekega dne je odšla na dopust in tako se mu je brez, da bi zardela izgubila iz pred oči. Njegovo nenehno hrepenenje po njej pa se je nekolikokrat povečalo. Medtem, ko se je ona mirno potepala z avtom po zahodni tujini s svojim ljubljenim (!) možem ter dvema doraščajočima sinovoma, ali pa za nameček plula po morju, je on v nemirnih nočeh mislil na njo doma v svoji postelji.
»Ko že omenjaš moža,« sem ga vprašal, »ali je on o tvoji težnji mogoče kaj sumil?«
»No, najbrž ja. Je neobičajno ljubosumen in k temu tudi srborit, to mi je Andreja naznačevala, nekoč jo je tudi udaril. Najbrž se je trudil, da ji svoj značaj nekako nagradi? Bil je dosti bogat, če je imel za plovbo po morju. Ampak mož, to je popolnoma drugo poglavje, s tem si ne beli glave. Nekoč ti povem, da je čisto poseben človek, ko sem ga prvič videl, nisem mogel verjeti, kako sta ta dva dejansko prišla skupaj, zakaj si ga je ženska z njenim značajem izbrala, takšnega neverjetnega dobrotljivca! Oprosti Andreja« je končal Jindra.
Postal sem pozoren in še dalje napeto poslušal. Jindra pa je zamišljeno nadaljeval, kaj vse je baje moral v tem času dojeti in občutiti. Toliko različnih nenavadnih občutkov, v katerih se je sam v sebi poskušal vsaj malo spoznati. Te občutke si je nerad spuščal v svojo dušo, v kolikor pa, jih je tja spustil nehote, težko pa se jih je potem v kratkem času znebil. Nekakšna skrb in pritisk v prsih sta ga nenehno spremljala. Nič več se ne more čuditi tistim, kateri si v takšnih napetih trenutkih poskušajo vzeti življenje. Ti občutki, so bili pri njem pravzaprav nekakšen izčrpen kritični preizkus lastne notranjosti. Ljubeznivost, tesnoba, nerazdeljiva žalost, hotel jo je vsaj videti, biti z njo, biti pri njej, govoriti z njo in se je dotikati. To je kajpada bilo premalo, hotelo je to dejanja, hotelo je resničnost, hotelo je fizično ljubezen, njena polna na poljub pripravljena usta, njene lepe modre oči, do katerih bi se zagledal in se v njih utapljal, njeno čudovito oprsje, njeno somerno telo in, ko se je k njemu obrnila s hrbtom tedaj njena polna ritka.
Odkrito mi je pri pripovedovanju trdil, da je bil v tem času večkrat zelo otožen in čutil odpor do življenja. Menda ga nič običajnega v vsakdanjem življenju ni veselilo in tako mu je ostala samo drža ravnodušneža. Pri tem pa se na njemu ta notranja napetost ali razburjenje sploh nista poznala.
»Družinskega dopusta je bilo konec in, ko sem jo tedaj zopet zagledal, se mi je vse obnovilo in vrnilo v stare tire. Razveselil sem se in hotel, hotel sem jo ponovno s celo močjo svojih rok, svojega telesa, v svoje naročje, neugnano, divje objemati... Toda v naglici delovnega dne na to nekako ni bilo časa, niti okolje temu ni bilo primerno, tudi ne v trenutku pred odhodom z dela, za kaj takega ni bilo volje. Pravzaprav me je s svojim pristopom včasih malo odvračala. Ne vem, ko ti ženska reče, da ni pripravljena za ljubkovanje...? Po končanem delu sem se trudil, da bi z te male pisarne odšel z njo skupaj, le, da je zunaj bilo razumljivo polno ljudi iz tega velikega mesta, povsod na hrupnih mestih, na ulicah, trgih in v raznih zatišjih kjer se moški samo tako pri belem dnevu ne more objemati z tujko, čeprav za njega toliko, toliko ljubo žensko in k temu še poročeno. Tudi ona bi za to najbrž ne bila. Tako je to ostajalo nekako trajno nespremenljivo. Na koncu sem se šele po dolgi dobi začel zavedati, da lahko izkoristim samo to izpraznjeno, malo utesnjeno pisarno, polno mrzle svetlobe žarnic, s platnenimi resami žaluzij v oknih, napolnjeno s praznimi obešalniki, natrpano z mizami in stoli, v kateri smo z ostalimi v vsem tem času posedavali in v tej pisarni se lahko z mojo gospo upraviteljico sestajam. Ljubkujem se z njo, jo objemam, poljubljam in ji šepetam vse to kar lepi ženski šepeta zaljubljen moški. Tačas se je vse to zdelo domala čisto, čisto zgubljeno.«
Andreja. Draga Andrejka. Pozorno sem poslušal njegovo olajšanje srca. Najbrž bi rad rekel »moja draga Andrejka.«
Dejal se mu:
»Ko te takole prijatelj poslušam, je za tebe pravzaprav svetlikajoči element v vsemirju, izreden človek, očarljiva omamljajoča žena tvojega življenja, ta tvoja LJUBEZEN na prvi pogled. Ali vendar veš, da te je imela v svoji moči?«
»Zanima me pa tudi kako si se sploh seznanil z njo?«
»Preprosto, takoj ko je nastopila delo pri nas, se mi je na prvi pogled prikupila. Bila mi je všeč, o tem človek sploh ne mora dolgo premišljevati, bila je resnično ljubka. Na nič drugega v tej dobi nisem niti pomislil, mislil sem samo na to, da bi se z njo čimvečkrat pogovarjal.«
Toda, kaj drugega lahko moški počne v takih situacijah, da bi pregnal težko turobnost, da se kakor norec brez vzroka veseli? Pozneje je po njej občasno hrepenel in sem ter tja premišljal kako se izvleči iz tega odnosa.To ni šlo niti sem niti tja in ne pojde to niti v bodoče. Kratkomalo nesmisel, kot bi sam sebi hotel iztrgati po znani zgodbi zgodovinsko libro mesa iz telesa. Ali bi to bilo za nekoga dokaj smešno? Lahko da, toda tako je bilo in je preprosto tako. Kdor to ni doživel, ta ni sposoben to razumeti in takšnemu odnosu verjeti.
Jindra je tako nadaljeval:
»Tako se je Andreja v nekem trenutku preprosto, vdala. Nič več jo ni veselilo čakati na moj morebitni objem in na moje poljubčke. Postala je ujedljiva ter porogljiva in mogoče v svojem ravnanju tudi naduta. Tako, da tudi če bi hotel, se k njej ni bilo mogoče približati. Pozneje pa se z menoj sploh ni hotela o ničemer pogovarjati. Na koncu sem se v svojem lastnem življenju v praksi prepričal, da to kar sem nekoč prebral, da neprijaznost razočarane ženske, njene nevolje in njena težko zakrita mržnja traja dvakrat tako dolgo, kot je trajala njena hitro vzplamtela ljubezen. O tem pričajo tudi njene zelo neprijetne izjave, nekaj o ravnodušnem norčku, prismojencu, kateri se ni bil zmožen sprostiti, izraziti svoja čustva in, da niti ni vedel, kaj od njega ženska pravzaprav pričakuje, itd. itd.«
Tega večera sem pri kavarniški mizici od njega slišal več kot preveč tako, da se mi je že vrtelo v glavi. Še dolgo bom o vsem tem razmišljal in za svojo vednost in vest to tudi obdelal. Koliko lepega, čudovitega in neprijetnega lahko doleti človeka v življenju zaradi ženske. Kaj vse lahko takšen moški dojame in občuti, na kom vsem je odvisna njegova sreča. Kaj vse lahko naredi iz njega ponosnega in zahvaljujoč dobremu odnosu z žensko nesebičnega človeka.
»Hvala Jindra, za razodete resnice,« sem rekel. »Še vedno imaš upanje, v kolikor je tvoj čut k tej ženski tako globok kot je, kot si ga tu pred menoj dejansko razkril.«
Stemnilo se je. Gostje so odhajali. Sedminka izpita, sir in kruh snedena, bil je čas oditi domov in v posteljo. Plačilnemu sem poravnal zapitek.
»Lahko noč prijatelj,« poslovil sem se in ga prisrčno, rahlo objel.
»Mirno spi, gotovo s tega še nekaj bo. Dosti si ji dolžan. Na Andrejo ne pozabi.«
