1. marec 2016Letnik XIX
Na svetoj zemlji Na štitu i kamu U srcu Raste i cvjeta Lilium bosniacum
Zlati se zambak I miris pruža, Miriše život Kuća, Bosna i snovi
U jesen bude Tek stručak suhi, A korijen Spava i sanja Da raste, raste... Svuda Na rodnoj grúdi
kad hodiš šumom sjekiru skloni, jer znaj – i drvo strepi!
ta divlja ruža: cvjeta, miri i bode – raste gdje hoće!
žena je dragulj, čudan; najljepše sija – pokriven svilom
da li si ikad, ležeć na travi, pio mirisni vjetar
leptiru plavi, da li osjećaš dodir moga pogleda
na vrelu Bosne u hûku vode – ćutim Bosene moje
sela su pusta lutaju gradom – psi, mačke i ljudi
napolju zima, studen, u oknu muha – u smrti sama
Bosna je zemlja: čovjek, kamen i snovi – uzvišen znamen
Na sveti zemlji na ščitu in kamnu v srcu raste in ceti lilium bosniacum.
Zlati se krona in vonj ponuja, diši življenje, hiša, Bosta in sanje.
Na jesen je le betvica suha, a koren spi in sanja, da raste, raste .. povsod po rodni grudi.
ko hodiš po gozdu sekiro spravi, saj veš – tudi drevo se boji.
ta divji šipek cveti, dehti in bode – raste, kjer hoče!
ženska je dragulj, čuden, najlepše sije – prekrit s svilo
si sploh kdaj leže v travi pil dišeči veter
metulj modri, ali občutiš dotik mojega pogleda
na izvoru Bosne v bučanju vode – čutim Bosene svoje
vasi so puste tavajo po mestu – psi, mačke in ljudje
zunaj je zima, mraz, v oknu muha – v smrti sama
Bosna je dežela: človek, kamen in sanje – vzvišeno znamenje
