Gomila, prijazna vasica na griču,
vinogradi so zelene zaplate
otoki svetlobe in senc,
pa sončne trate
in krošnje košate …
Tam – toda v senci življenja
zaradi bolezni, tegov,
kaj kmalu zamrlj njegov je otroški smeh,
plamen v temnih, otožnih očeh,
vžgalo je hrepenenje – ko zrl sanjavo je v sinjo daljavo.
Resničnost pristrigla peruti je sanjam.
Našel je uteho v lepoti besede.
Vzljubil je – knjigo.
Sonce življenja mu je postala
in kakor v oazi miru in svetlobe
na rane mu balzam dajala.
Zdaj rahločutno srce je kakor mimoza,
ob trdem dotiku razcvetje zapre,
ali školjka, ki v samotni tihoti
iz svoje rane – kot solzo – biser otre.
Čeprav se čudovito blešči
pogosto v prahu, prezrt, obleči.
Bridka spoznaja mu niso s pepelom zasula
iskre vere – v zmago duha, v ljubezen, dobroto
in v lepšo podobno sveta.
Žlahtno vsebino iz knjig
ta nektar za žejo srca
iz amfor evropskih pretakal je v vrče naše besede.
Leta in leta se nam je razdajal – bogastva razdal ni vsega
v besedah – še neizrečenih – ostalo je v duši njegovi –
kot Atlantida v globinah morja.
VITAE SOL SPLENDIDUS
In memoriam Theodori Borko
Parva Gomila super collem, en, vicus amoenus
Sunt vineta velut panniculi virides.
Disperse hic illic est insula lucis et umbrae,
Hae prati viridis frondis et arborese.
Sed mox ob morbos et ob aerumnis ibi vitae
Eius, eheu, risus, delituit pueri.
Ac desiderium flammas accenderat acre
In moestis oculis mente vagante procul.
Visorum somni res ipsa reciderat alas,
Ad solamen ei sermo liberque fuit.
Exstitit usque liber, vitae sol splendidus ipsi,
Lucis ei sedes, insula pacis erat.
Et liber eius vulneribus tam balsama grata,
Fomentum placans auxiliumque animo.
Molle cor et tenerum sicut mimosa modesta,
Quae se tactus vi contrahit atque plicat,
Vel conchylium, quod lacrimam – gemmam taciturno in
Deserto maris ex vulnere format alens.
Etsi splendescit mire pellucida gemma,
Saepe omissa iacet pulvere sparsa latens.
Atqui spem victoriae amarae cignitiones
Non deleverunt ingenii ingenui.
Ei neque restinxere fidem mundi melioris,
Sic nec amoris spem nec bonitatis item.
Europensia nobilia argumenta librorum
In linguam patriam vertit – opus placitum.
Annos per multos se dilargibat opime,
Mentis opes tribuens omnia non tribuit.
Indictae voces sunt ipsi animo remanentes
Sic velut Atlantis abdita sub pelago.
Bili si otrok zasanjanih oči,
ki iskale so v zlatih zarjah daljne poti,
da bi po njih kot na krilih odšel
daleč, daleč – iskat rožo mogoto!
Spočil bi se – že zgodaj utrujen
od bremena let otroških,
ki so brez otroštva minila,
saj ti je kaplja spoznanja bridkega
že zgodaj v čisto srce kanila,
in tema senca bolečine
zastrla je upanja svit,
prekrila s kopreno žalosti vse je spomine
na blatni klanec siromakov in na mater,
na čisto dušo – edino, ki ti je vso ljubezen razdala,
a v senci življenja omagala –
na klancu za vselej ostala …
Hrepenenje te je gnalo v svet,
oznanjal svobodo si, terjal pravico,
trpel ponižanje, boril se zoper krivico:
vstajal in padal, vstajal in se razdajal
z besedo ognjeno, z besedo ljubečo,
razdal si nam vse – lepoto, bolest,
vso svojo trpko srečo.
Svetlejšo prihodnost si zrl v podobah iz sanj,
s poslednjim upanjem risal obraz ljubljene domovine
in skozi kopreno solze strmel si v daljne spomine,
kjer te na koncu poti – na klancu – čaka mati razprtih rok,
da se ji vrne v objem njen osamljeni, zagrenjeni otrok.
