NOTVENNOTVEN

BLEDA JUTRA, NEKA SREDA

Nedolžnost sem izgubila v belih hlačkah
Naključje Kar tako Bile so prve na kupu
In tisti dan sem si pobrila noge Popraskane
Ker ne prenesem občutka poletja na prstih
Tudi čutila nisem ničesar – ko sem jedla zajtrk
pomislila na sončni vzhod ki sem za zamudila
In dan poprej smo sedeli na klopci Nekaj
govorili Rešili svet Hamleta Nihče ni
razmišljal o hlačkah Bele so bile Pač tako
Kot je tudi trava včasih rdeča

PETEK, DEŽ IN ON PIŠE SMS

Ne da se mi nositi kril kikel ali kakorkoli že
temu rečeš Ne da se mi soliti juhe ali skrbeti
koliko kave se mora vsipati v džezvo da bo
prava Nosim šale Nosim nogavice različnih barv
Včasih zeham prdim rigam Veliko kašljam
Zato je kriv cvetni prah ki ga je zadnje čase
v zraku za tovornjak Hecno da nisem alergična na
strupe Nanje sem odporna v bistvu in lahko pojém
celo škatlo piškotov ki so sumljive barve Glasbo
poslušam preveč na glas To zdaj ve že telefon in se
trmasto izklaplja Ne da se mi vzeti dežnika In danes
sploh ne dežuje Kdo bi si mislil da je realnost
tako preprosta Notvennotven Zeh Kreh Smrt
Veliko preveč tudi govorim Tako so mi povedali
tisti ki ne znajo govoriti In poslušala sem modre besede
o nastanku vesolja ki je omenjal seks Če stvari opišem tako
sploh ne zvenijo zabavno Pa vam rečem da je
V sami sredici je vse precej smešno Na primer čas
ali Merkur ki ne zna potovati po pravem tiru ker ga
Sonce preveč privlači Nagnjenja vesolja so misterij
Vse ostalo je bullshit In kako pripraviti kavo ali
vstati zjutraj ob šestih Ne da se Ne da se povedati
da bi bil smisel

OSNUTEK

Čez vonj se razraščaš čez
ustnice V podkožju se
usidraš Tam
zabrniš Mogoče
boš samo minuto
Kot vrabec ki išče
izginulo pomlad
In mogoče
ne boš Zgolj pika
ki je zašla iz mesta
pravil

RUMENA, SKORAJ TLAKOVANA POT IZ OZA

Kupila sem pesniško zbirko Nekega
Poljaka Ne znam izgovoriti imena In
klobuk nosim Videti sem približno tako
kot da imam medveda v rokah Ne za na
ploščice Tudi drsi mi
s klobukom in tankim pravokotnikom
papirja Navznoter mi prhutajo netopirji
Zato se moram ustaviti Nekaj reči
neznancu Nekaj kupiti Kupim še
Marsovca majhno torbico ki ni
za nikamor In valj kulico za valj valj
za na mizo Skoraj okrogla postanem
ko tako gledam Ustavim se
spet Netopirji so nehali
brenčati V rokah imam
medveda

ODLITEK KOT PIŠTOLA

Garcina imam v sebi Starega
kosmatlja ki godrnja na svojih
treh prelepih stolih Odlitek
je zguban Mi ga meče v oči
Pritiska ob zenice svojo tišino
In strah Toliko strahu
                 V sobo
sem ga zaprla Vanjo položila
dve jajci (iz njiju kokoši) In
zdaj so tiho Odlitek nadležno
smrdi Konca ne bo Vrata
se zmeraj znova odpirajo
Potiskam nazaj
                 globlje
»No, pa nadaljujmo.«

POČNEMO POČENJAMO. MISLIM.

No
Mogoče se malo bojim Kot srna ki ji je nekdo
stopil na kopito Samo prepustiti se moraš ali
misliti Se pretvarjati kot da veš in potem pride
cunami.
Včasih ne pride.
Potem čakaš.
Dobro se moraš naučiti čakati To je vse In medtem
se naučiš še nekaj o slovnici in kako je v bistvu nihče
ne zna znanstveno pojasniti Tvoji možgani so seveda
premajhni Perspektive imaš ravno toliko kot kakec
komarja (včasih so ogromni) Zastrašujoča je možnost:
»samo to.«
Mož-nost.
Ki ne dopušča nobenega oklevanja Ti si tam na sredini
in nihče te ne gleda Niti pokuka ne Zgolj buljijo v tvojo rit
Zadnjico da bomo politični korektni kot so "obarvani ljudje"
pod ekvatorjem V glavnem - nihče ne vidi Tako je to
Komarji drekci.
Misleči ljudje.
Možgani.
S pikami.
Politično korektnostjo.
Kot bi kdo vedel
kaj počne

TOLIKO KOT LAHKO TOLIKO KOT MORAŠ (… SE STOPITI)

(uvod)

(1. prizor)

(ženska)

(2. prizor)

Te je samo za kozarec?
                 pol
Polovice nikoli ne vidijo
celo. Ne sliši
se te. Mislim, da
si ženska.
                 kot misel?

(zaključek)