OSAMLJEN ČLOVEŠKI GLAS

Objavljamo kot spomin na Černobilsko nesrečo 26. april 1986.

Ne vem o čem pripovedovati… O smrti ali o ljubezni? Ali je to isto… O čem?

… Pred kratkim sva se poročila. Hodila sva po ulici in se držala za roko, še v trgovino sva šla. Zmeraj skupaj. Rekla sem mu: »Ljubim te.« Nisem pa še vedela, kako sem ga ljubila… Nisem si predstavljala…

Živela sva v skupnem stanovanju, v samskem domu, kjer je bil zaposlen. V prvem nadstropju s skupno kuhinjo. Tam so bile še tri mlade družine.

Spodaj, v pritličju, so stali avti. Rdeči gasilski avti. To je bila njegova služba. Sama pa vedno na tekočem: kje je, kaj je z njim?

Sredi noči zaslišim nekakšen hrup. Krike. Pogledala sem skozi okno. Videl me je: »Zapri okenca in lezi. Na postaji je požar. Kmalu bom.«

Samega izbruha nisem videla. Samo plamene. Vse, prav vse, se je svetilo… Celotno nebo… Visoki plameni. Saje. Visoka vročina. Njega pa ni in ni.

Saje od tega, ker je gorel bitumen. Streha postaje je bila zalita z bitumnom.

Po tistem se je spominjal, da so hodili kot po smoli. Zbijali so ogenj, ki pa se je širil in dvigoval. Z nogami so odmetavali goreč grafit…

Odšli so brez zaščitnih oblek. Bili so v samih srajcah, tako so tudi odšli. Niso jih opozorili, poklicali so jih na navaden požar…

Ura je štiri… Pet… Šest… Ob šestih sva se nameravala odpeljati k njegovim staršem. Saditi krompir. Od mesta Pripjat do vasi Speriže, kjer so živeli njegovi starši, je 40 km. Sejati, orati… Njegova priljubljena opravila…

Mati se je pogosto spominjala, da ga z očetom nista želela pustiti v mesto, tudi novo hišo sta zgradila. Moral je v vojsko. Služil je v Moskvi, v požarnih enotah in ko se je vrnil: samo h gasilcem! Ničesar drugega ni priznaval. (Molči).

Včasih, kakor da slišim njegov glas… Živ… Niti fotografije name tako ne učinkujejo kot glas. Vendar pa me nikoli ne kliče. In v sanjah… Kličem ga jaz…

Sedem je ura… Ob sedmih so mi sporočili, da je v bolnici. Stekla sem, ampak bolnico je obkolila milica, nikogar niso spustili naprej. Samo vozila »Prve pomoči« so prihajala. Miličniki so kričali: avtomobili so se nabili, ne približujte se. Ne samo jaz, vse žene so pritekle, vse, katerih možje so to noč bili na postaji. Planila sem, da bi poiskala svojo znanko, ki je bila zdravnica v tej bolnici. Ko je stopila iz avta, sem jo prijela za haljo:

»Spusti me!« - - »Ne morem! Z njim je slabo. Z vsemi njimi je slabo.« Držim jo.

»Samo pogledat.« »Dobro, - - pravi, - - tedaj stečemo. Za petnajst - - dvajset minut.«

Videla sem ga… Ves otekel, zabuhel… Oči skoraj ni…

»Potrebno je mleko. Veliko mleka! - - mi je rekla znanka. - - Da bi oni spili, vsaj po tri litre. - - »On pa ne pije mleka«. - - »Zdaj bo pil«.

Veliko zdravnikov, medicinskih sester, posebno bolničark te bolnice, čez nekaj časa zboli. Umre. Takrat tega nihče ni vedel…

Ob desetih zjutraj je umrl operater Šišenok… Prvi je umrl… Prvi dan… Izvedeli smo, da je pod ruševinami ostal drugi - - Valera Hodemčuk. Niso ga niti izvlekli. Zabetonirali so ga. Mi pa še nismo vedeli, da so vsi oni - - prvi.

Sprašujem: »Vasenjka, kaj naj storim?« - -»Odidi od tod! Odidi! Dobila boš otroka!« - - »Najprej ti moram prinesti mleko, nato se odločiva.«

Priteče moja prijateljica Tanja Kibenok… Njen mož je tudi v tej bolniški sobi. Z njo je njen oče, ki je v avtu. Prisedeva in greva v bližnjo vas po mleko, nekam tri kilometre izven mesta…

Kupiva veliko 3- litrskih kozarcev mleka… Šest - - da bi bilo za vse… Vendar pa so po mleku vsi grozno bruhali… Ves čas so izgubljali zavest, nastavljali so jim infuzijo. Zdravniki so iz nekega vzroka trdili, da so se zastrupili s plini, nihče ni govoril o sevanju.

Mesto pa se je zapolnilo z vojno tehniko, vse poti so zasedli. Povsod so bili vojaki. Prenehali so voziti električni vlaki, vlaki. Ulice so prali z nekim belim praškom… Vznemirjena sem bila, ker nisem vedela, kako bom jutri prišla do vasi, da bi mu kupila sveže namolzeno mleko? Nihče ni govoril o sevanju…

Nekateri vojaki so hodili z respiratorji… Iz trgovin so meščani nosili kruh, odprte vrečice z bomboni. Sladice so ležale na pladnjih… Vsakdanje življenje. Samo… Prali so ulice z nekim prahom…

Zvečer niso puščali v bolnico… Naokrog »morje« ljudi… Stala sem pod njegovim oknom, stopil je k oknu in mi nekaj kričal. Tako obupano! V množici je nekdo razločno slišal: ponoči jih bodo prepeljali v Moskvo.

Ženske so se zgnetle v gručo. Sklenile smo: gremo z njimi. Pustite nas k našim možem! Nimate pravice! Ženske so se prebijale, praskale. Nepretrgana vrsta vojakov, ki so že stali v dveh vrstah, nas je odrivala. Tedaj je prišel zdravnik in potrdil, da bodo z letalom poleteli v Moskvo in da jim moramo prinesti oblačila, - - ta, v katerih so bili na postaji, so zgorela. Avtobusi niso več vozili, me pa smo tekle čez vse mesto. Pritekle smo s torbami, letalo pa je že odletelo. Namenoma so nas preslepili… Da ne bi kričale, jokale…

Noč… Po eni strani ulice avtobusi, na stotine avtobusov (mesto so že pripravljali na evakuacijo, po drugi strani – na stotine gasilskih avtomobilov. Pripeljali so jih od povsod. Vsa ulica je v beli peni… Hodimo po njej… Zmerjamo se in jočemo…

Po radiu so sporočili, da je možno, da bodo mesto evakuirali v treh do petih dneh, vzemite s seboj tople stvari in športna oblačila, živeli boste v gozdovih. V šotorih. Ljudje so se zelo razveselili: gremo v naravo! Tam pričakamo prvi maj. Nenavadno. Za pot so pripravili ražnjiče, kupili vino. S seboj so vzeli kitare, magnetofone. Priljubljeni majski prazniki! Jokale so samo tiste, katerih možje so se ponesrečili.

Ne spomnim se poti… Kakor da sem se zdramila, ko sem zagledala njegovo mater: »Mama, Vasja je v Moskvi! Odpeljali so ga s posebnim letalom!« No, mi smo dosadili zelenjavni vrt - krompir, zelje (a čez teden so vas evakuirali!). Kdo je vedel? Kdo je takrat to vedel?

Proti večeru sem bruhala. Sem - - v šestem mesecu nosečnosti. Tako slabo mi je…

Ponoči sanjam, da me kliče, tisti čas je bil še živ, klical me je v sanjah:

»Ljusja! Ljusenka!« Ko pa je umrl me ni niti enkrat poklical. Niti enkrat… (Joče).

Zjutraj vstanem z mislijo, da grem sama v Moskvo…

»Kam ti v takem stanju?« - - Mati joče. Na pot sva vzeli tudi očeta : »Naj te spremlja.«

Dvignil je ves denar s hranilne knjižice. Ves denar.

Poti se ne spomnim… Pot sem znova pozabila… V Moskvi smo prvega miličnika vprašali, v kateri bolnici ležijo černobilski gasilci. Povedal nam je, a sem se začudila, ker so nas prestrašili: državna tajna, strogo zaupno. Šesta bolnica - - na »Šukinski«…

V to bolnico, specialno radiološko bolnico, niso spuščali brez dovolilnice. Čuvajki sem dala denar, takrat pa je rekla »Pojdi.« Rekla je – katero nadstropje. Nekoga sem ponovno prosila, molila… In glej, sedim v kabinetu vodje radiološkega oddelka - - Angelini Vasiljevni Goskovi.

Takrat še nisem vedela, kako jo kličejo, ničesar si nisem zapomnila. Samo to sem vedela, da ga moram videti… Najti…

Takoj me je vprašala:

»Ljubica moja! Ljubica moja… Ali imate otroke?

Kako naj priznam?! In že mi je jasno, da je mojo nosečnost potrebno skriti. Ne bodo me pustili k njemu! Dobro, da sem suha, tako da ne bo opazno.

»Imam. - - Odgovorim.

»Koliko?

Razmišljam: »Potrebno je reči, da imam dva. Če je eden - - me tudi ne bodo spustili.«

»Deček in deklica.

»Če imate dva, verjetno ne boste več rodili. Sedaj poslušaj: centralni živčni sistem je v celoti prizadet, kostni mozeg je prizadet v celoti…

»No, dobro, - - razmišljam - - postal bo malo živčen.«

»Poslušaj še to: če boš zajokala, te bom takoj odslovila. Ne sme se ga objemati in poljubljati. Ne hoditi preblizu. Dam ti pol ure.

Vedela pa sem, da od tod ne odidem. Če že odidem, bo to z njim. To sem si prisegla!

Vstopim… Sedijo na postelji, igrajo karte in se smejejo.

»Vasja! -« mu kričijo.

Obrne se:

»O bratci, zgubljen sem! Tudi tu me je našla!«

Tako je smešen, pižama, ki jo nosi je št. 48, on pa ima št. 52. Kratki rokavi, kratke hlačnice.

Oteklina obraza je že splahnela . Vlivali so jim nekakšno raztopino…

»Kam si izginil?«- Sprašujem.

Želi me objeti.

»Sedi, sedi,« zdravnik ga ne pusti k meni. »Tu ni objemanja.«

Nekako sva to spremenila v šalo.

Takoj so vsi pritekli, tudi iz drugih bolniških sob. Vsi so naši. Iz Pripjatija. 28 so jih pripeljali z letalom. Kaj je tam? Kaj je tam v našem mestu? Odgovarjam, da je pričela evakuacija. Prebivalce vsega mesta bodo odpeljali v treh do petih dneh. Fantje molčijo, tam sta bili tudi dve ženski, ena od njih je na dan nesreče dežurala pri vhodu in ona je zajokala:

»Bog, moj! Tam so moji otroci. Kaj bo z njimi?

Zaželela sem si, da bi bila sama z njim, vsaj za minutko. Fantje so to začutili, vsak od njih si je izmislil kak izgovor in odšli so na hodnik.

Takrat sem ga objela in poljubila. Umaknil se je.

»Ne sedi ob meni. Vzemi stolček.

»Ja, vse to so neumnosti.« Zamahnila sem z roko

»Ali si videl, kje je prišlo do eksplozije? Kaj je tam? Saj ste vi prvi prišli tja…«

»Vse to je najbrž neka provokacija. Nekdo je to specialno priredil. Vsi naši fantje tako mislijo.«

Takrat so tako govorili. Mislili.

Ko sem prišla naslednji dan, so bili ločeni, vsak je ležal v svoji sobi. Strogo so jim prepovedali hoditi na hodnik. Družiti se. Sporazumevali so se s trkanjem na steno: pika«- pomišljaj, pika - - pomišljaj… Pika…

Zdravniki so to pojasnili tako, da vsak organizem reagira po svoje glede na dozo sevanja in da to, kar nekdo dobro prenaša, povzroča drugemu komaj vzdržljivo stanje. Tam, kjer so ležali oni, so celo stene premočno sevale. Levo, desno in nadstropje pod njimi… Tam so odstranili vse, niti enega bolnega...

Pod njimi in nad njimi nikogar…

Tri dni sem živela pri svojih moskovskih znancih. Govorili so mi: vzemi kozico, vzemi jušnik, vzemi vse kar potrebuješ, ne bodi v zadregi. Tako so se ljudje pokazali… Takšni so bili! Kuhala sem čisto puranovo juho za šest ljudi. Za šest naših fantov… Gasilcev… Iz ene izmene… Vsi so tisto noč dežurali: Vaščuk, Kibenok, Titenok, Pravik, Tiščura. V trgovini sem vsem kupila zobno pasto, krtače, milo. V bolnici vsega tega ni bilo. Majhne brisače sem kupila… Zdaj se čudim svojim znancem, oni so se seveda bali, niso mogli, da se ne bi bali, saj so že krožile vsakovrstne govorice in kljub vsemu so mi predlagali: vzemi vse, kar je potrebno. Vzemi! Kako je z njim? Kako je z njimi vsemi? Ali bodo živeli? Živeti… (Molči).

Takrat je srečala veliko dobrih ljudi, ni si vseh zapomnila… Svet se je zožil do ene točke… On… Samo on. Spominjam se priletne bolničarke, ki me je učila: »So bolezni, ki niso ozdravljive. Treba je sedeti in božati roke.«

Zgodaj zjutraj grem na tržnico, od tam k svojim znancem, kuham juho. Vse naribati, narezati na kockice, naliti po obrokih. Nekdo je zaprosil: »Prinesi jabolko.«

S šestimi pol litrskimi posodicami… vselej za šest! V bolnico… Sedim do večera. Zvečer pa - - znova na drugi konec mesta. Koliko časa bom to zdržala?

Čez tri dni pa so mi predlagali, da je možno bivati v hotelu medicinskega osebja, na področju bolnice. Bog, kakšna sreča!

»Tam pa ni kuhinje. Kako jim bom kuhala?«

»Ni vam potrebno kuhati. Njihovi želodci ne sprejemajo več hrane.«

Spreminjal se je - - vsak dan sem srečala drugega človeka …

Otekline so se pojavile na površini… V ustih, na jeziku, na licu - - v začetku so se pojavile majhne gnojne ranice, ki so se nato povečale. Sluznica je odstopala v belih plasteh.

Barva obraza… Barva telesa… Modra… Rdeča… Sivo-rjava… To vse je tako moje, tako ljubo! Tega ni možno povedati! Tega ni možno napisati! In tudi preživeti…

Rešitev je bila v tem, da je vse potekalo zelo hitro, ni bilo časa razmišljati, ni bilo časa jokati.

Ljubila sem ga! Nisem še vedela, kako sem ga ljubila!

Komaj sva se poročila. Nisva se še uspela veseliti tega, da sva skupaj… Hodiva po cesti. Prime me za roko in me zavrti. In poljublja, poljublja. Ljudje hodijo mimo in se smehljajo.

Potek bolezni akutnega radiacijskega sindroma zaradi močnega sevanja - - štirinajst dni…

Po štirinajstih dneh človek umre…

Že prvi dan v hotelu so mi izmerili stopnjo sevanja. Obleka, torbica, denarnica, čevlji, - - vse je »gorelo«. Vse to so mi vzeli. Tudi spodnje perilo. Samo denarja niso vzeli. V zameno so mi izročili bolniško haljo velikosti 54, namesto moje 44, copate pa št.43, namesto37. Obleko, so rekli, lahko prinesem, ali pa tudi ne, ker dvomijo, da bo obleka »čista«.

Taka, kot sem bila, sem se prikazala pred njim.

Prestrašil se je: »Za božjo voljo, kaj je s teboj?«

Meni pa je kljub vsemu uspelo premeteno kuhati juho. Postavila sem grelec v stekleno posodo… Vanjo sem metala koščke kure…

Majhne – majhne… Nekdo mi je dal kuhinjsko desko na kateri sem rezala svež peteršilj. Sama nisem mogla v bolniški halji oditi do tržnice, nekdo mi je to zelenjavo prinašal.

Vse pa je bilo zaman, ni mogel niti piti…

Pogoltniti surovo jajce… Želela pa sem ponuditi nekaj bolj okusnega! Kakor da bi to lahko pomagalo!

Pritekla sem do pošte: »Dekleta, - prosim - - moram nujno telefonirati svojim staršem v Ivano – Frankovsk. Umira mi mož.«

Iz neznanega vzroka so zaslutile od kod sem in kdo je moj mož, v hipu so se povezale.

Moji, oče, sestra in brat so še ta dan prileteli k meni v Moskvo.

Prinesli so moje stvari. Denar.

Devetega maja… Vedno mi je govoril: »Ne moreš si predstavljati, kako krasna je Moskva! Posebno na Dan zmage, ko je ognjemet. Želim, da bi to videla.«

Sedim poleg njega v bolniški sobi. Odprl je oči:

»Je sedaj dan ali večer?«

»Devet zvečer.«

»Odpri okno! Pričel bo ognjemet!«

Odprla sem okno. Osmo nadstropje, celo mesto je pred nama! Šop svetlobe se je vzpel v nebo.

»Glej, to je to!«

»Obljubil sem ti, da ti pokažem Moskvo. Obljubil sem, da ti bom ob praznikih vse življenje podarjal rože…

Ozrla sem se - - izpod vzglavnika je potegnil tri naglje. Medicinski sestri je dal denar - - in ona jih je kupila.

Pritekla sem in ga poljubljam:

»Edini moj! Ljubezen moja!«

Zagodrnjal je:

»Kaj ti ukazujejo zdravniki? Ne sme se me objemati! Ne sme poljubljati!«

Prepovedali so mi objemati ga. Božati… No jaz…Jaz sem ga v postelji dvigovala in posedala. Prestiljala posteljo, vstavljala toplomer, odnašala in prinašala nočno posodo… Brisala… Po cele noči. Prestrezala vsak njegov gib. Vzdih.

Dobro, da se ni zgodilo v bolniški sobi, ampak na hodniku… Zavrtelo se mi je, prijela sem se za okensko polico… Mimo je šel zdravnik in me prijel za roko. In nepričakovano:

»Ali ste noseči?«

»Ne – ne! - - tako sem se prestrašila, da naju ne bi kdo slišal.«

»Ne varajte,« je vzdihnil.

Tako sem se zmedla, da ga nisem upala zaprositi za karkoli.

Drugo jutro so me poklicali k predstojnici.

»Zakaj ste me prevarali?«- me je strogo vprašala.

»Nisem imela izhoda. Če bi povedala po pravici - - bi me poslali domov. Plemenita laž!«

»Kaj ste napravili!!«

»No, z njim…«

»Ljubica moja! Ljubica moja!«

Vse življenje bom hvaležna Angelini Vasiljevni Guskovi.«

Vse življenje!«

Tudi druge žene so prišle, vendar njih niso pustili naprej.

Z menoj so bile njihove mame: mamam so dovolili… Mama Volodje Pravika je ves čas prosila Boga: »Vzemi raje mene.«

Ameriški profesor, doktor Gail… Operiral je – presajal kostni mozeg… Tolažil me je: je upanje, majhno, a je.

Tako močan organizem, tako silen fant!

Poklicali so vse njegove sorodnike. Dve sestri sta pripotovali iz Belorusije, brat iz Leningrada, tam je bil v službi.

Mlajša Nataša, imela je štirinajst let, je zelo jokala in se bala. Njen kostni mozeg je bil najustreznejši… (Obmolkne).

Sedaj o tem že lahko pripovedujem. Prej nisem mogla. Deset let sem molčala… Deset let… (Obmolkne).

Ko je izvedel, da jemljejo mozeg njegovi mlajši sestri, se je temu odločno uprl: »Raje umrem. Ne dotikajte se je, majhna je.«

Starejša sestra Ljuda je imela osemindvajset let, bila je medicinska sestra in je razumela za kaj gre.

»Samo, da bi on živel,« - - je govorila.

Videla sem operacijo. Ležala sta vštric na mizah. Tam so bile posebne priprave, ki so osebju, ki ni smelo vstopiti, dovoljevale dajati injekcije, vstavljati kateter..

Tam v operacijski sobi je veliko okno. Operacija je trajala dve uri… Ko so končali, je bilo Ljudi huje kot njemu, na prsih je imela osemnajst vbodov, težko se je prebudila iz narkoze. Še danes je invalid…

Bila je krasno, močno dekle. Ni se poročila…

Takrat pa sem jaz tekala iz ene bolniške sobe v drugo, od njega - - k njej. Ni ležal v navadni sobi, ampak v posebni barometrski komori, za prozornim zaslonom, kamor se ni smelo vstopiti.

Tam so bile take naprave, ki so osebju, ki tudi ni smelo vstopiti, dovoljevale dajati injekcije, vstavljati kateter…

Vse pa s pritiskači, ključavnicami. Naučila sem se ravnati z njimi – jih odpirati. In se pritihotapiti k njemu…

Poleg njegove postelje je bil majhen stolček…

Postalo mu je tako slabo, da se nisem mogla oddaljiti niti za minuto. Neprenehoma me je klical: »Lusja, kje si? Ljusenka!« Klical je in klical…

V ostalih komorah, kjer so ležali naši fantje, so jim stregli vojaki, ker so redni bolničarji odpovedali delo, zahtevali so zaščitna oblačila.

Vojaki so odnašali nočno posodo. Brisali tla, menjavali posteljnino. Stregli v vsem. Od kod so se tam znašli vojaki? Nisem spraševala… Samo on… On… Vsak dan pa slišim: umrl, umrl… Umrl Tiščura. Umrl Titenok. Umrl… Kot s kladivom po glavi…

Iztrebljanje petindvajset… tridesetkrat, 24 ur skupaj. S krvjo in sluzjo. Koža je v začetku pričela pokati na rokah in nogah. Celotno telo je bilo prekrito z mehurji. Ko je obračal glavo, so na vzglavniku ostajali šopi las… Vse tako drago. Ljubo… Poskušala sem se šaliti: »Priročno je. Ni potrebno nositi glavnika«. Kmalu so vse ostrigli. Sama sem ga strigla. Vse sem želela početi sama. Če bi lahko fizično zdržala, ne bi odšla od njega vseh štiriindvajset ur. Bilo mi je žal vsake minute… In še te je škoda. (Z rokama si zakrije obraz in molči).

Prišel je moj brat in se prestrašil: »Tu te ne pustim!« Oče pa mu pravi: »Mar takšne ne pustiš? Da bo prišla skozi okno! Po požarnih stopnicah!«

Odšla sem… Vračam se - - na njegovi mizici pomaranča… Velika, ne rumena, ampak rožnata. Nasmehne se: »Pogostili so me. Vzemi.« Medicinska sestra pa mi maha pred zaslonom, da ne smem jesti te pomaranče, ker je že nekaj časa ležala poleg njega. Ne smem se je niti dotakniti, kaj šele jesti.

»No, pojej, - - prosi. - - Saj imaš rada pomaranče.«

Vzamem pomarančo v roke. On zapre oči in zaspi. Ves čas so mu dajali injekcije, da bi spal. Narkotike.

Medicinska sestra me z grozo gleda… Jaz pa? Pripravljena sem storiti vse za to, da ne bi samo razmišljal o smrti… In o tem, da je njegova bolezen strašna, da se ga bojim… Del nekega pogovora…

Spomnim se… Nekdo svari: »Ne smete pozabiti: pred vami ni več mož, ljubi človek, ampak radioaktivni objekt z visoko vsebnostjo okužbe. Ne delajte samomora. Vzemite se v roke.«

Jaz pa kot poblaznela: »Ljubim ga! Jaz ga ljubim!«

On je spal, jaz pa šepetala: »Ljubim te!« Hodila sem po dvorišču bolnišnice: »Ljubim te!« Odnesla sem nočno posodo: »Ljubim te!«

Spominjala sem se, kako sva prej živela… V najinem skupnem stanovanju… Ponoči je zaspal šele takrat, ko me je prijel za roko. Imel je tako navado, da me je v snu držal za roko. Vso noč.

V bolnici ga jaz držim za roko in je ne spustim… Noč. Tišina. Sama sva. Zelo pozorno me je pogledal in nenadoma rekel:

»Tako bi želel videti najinega otroka. Kakšen je?«

»Kako ga bova imenovala?«

»No, to si boš že sama izmislila…«

»Zakaj jaz sama, če sva pa dva?

»Torej, če se bo rodil deček, naj bo Vasja, če pa deklica - - Nataška.«

»Kako, Vasja? Imam že enega Vasjo. Tebe! Drugi mi ni potreben.«

Še vedela nisem, kako sem ga ljubila! On… Samo on… Kot slepa! Tudi sunkov pod srcem nisem občutila… Čeprav sem že bila v šestem mesecu…

Mislila sem na to, da je v meni moja mala in da je zaščitena. Moja mala…

O tem, da sem ponoči pri njem v barometrski komori, nihče od zdravnikov ni vedel. Niso slutili. Prepuščali so me medicinski sestri. V začetku so mi tudi dopovedovali. »Ti - - si mlada. Kaj si si izmislila? To že ni človek, ampak reaktor. Skupaj bosta zgorela.« Jaz pa sem kot kužek tekala za njimi… Ure in ure stala pred vrati. Prosila – milo prosila. Takrat pa oni: »Naj te vrag vzame! Ti - - nisi normalna.«

Zjutraj, pred osmo uro, ko je pričela vizita, so mi čez zaslon pokazali: »Teci«! Za eno uro stečem v hotel. Od devetih zjutraj do devetih zvečer pa imam propustnico.

Noge sem imela pomodrele do kolen, otečene, tako sem bila utrujena. Moja duša je bila močnejša od telesa… Moja ljubezen…

Dokler sem bila z njim… tega niso počeli… Ko pa sem odhajala, so ga fotografirali… Brez obleke. Nag. Samo lahno prekrivalo. To pregrinjalo sem mu vsak dan menjala, zvečer pa je bilo celo v krvi. Pridvignem ga, na mojih rokah pa ostajajo koščki kože, se lepijo.

Prosim ga: »Ljubi! Pomagaj mi! Opri se na roko, na laket, da ti poravnam rjuho, da poravnam gube.« Vsak šiv, guba, povzroči rano. Do krvi sem si porezala svoje nohte, da ga ne bi kjerkoli opraskala.

Nobena od medicinskih sester se ga ni upala dotakniti, če je kaj nujnega, kličejo mene. Oni pa… Oni so fotografirali… Rekli, da za znanost, jaz pa bi jih vse vrgla ven! Kričala bi in jih tepla! Kako lahko!

Če bi le mogla, jih tja ne bi pustila… Če bi…

Iz bolniške sobe odidem na hodnik… In grem na divan ob steni, zato ker ničesar ne vidim. Ustavim dežurno medicinsko sestro: »On umira«. Ona pa mi odgovarja: »Kaj pa ti hočeš? Sprejel je tisoč šeststo rentgenov, smrtna doza pa je štiristo«.

Tudi njej je žal, vendar drugače. Ono pa je vse moje… Vse ljubljeno…

Ko so vsi pomrli, so v bolnici pričeli z obnovo. Strgali mize, razkopali parket in odnesli mizarsko orodje.

Nato – zadnje… Spominjam se v odlomkih… Vse je odplavalo…

Ponoči sedim poleg njega na stolčku… Ob osmih zjutraj: »Vasenjka grem. Malo se spočijem«. Odpre in zapre oči - - Dovolil je.

Komaj pridem do hotela, do svoje sobe in ležem na tla, na postelji nisem mogla, tako me je vse bolelo, ko je že potrkala bolničarka: »Pojdi! Teci k njemu! Neusmiljeno kliče!«

To jutro me je Tanja Kibenok tako prosila, klicala : »Pojdi z menoj na pokopališče. Ne bom zmogla brez tebe.« To jutro so pokopavali Vitjo Kibenka in Volodjo Pravika. Z Vitjo sta bila prijatelja, družinsko smo se družili. Pri naju smo se stanovalci skupaj fotografirali dan pred nesrečo. Tako krasni so tam oni – naši možje! Veseli! Zadnji dan tega našega življenja… Do černobilskega…

Tako smo srečni!

Vrnila sem se s pokopališča, hitro pokličem medicinske sestre: »Kako je z njim?« - - »Pred petnajstimi minutami je umrl«. Kako? Vso noč sem bila pri njem. Samo za tri ure sem odšla! Stala sem ob oknu in kričala:« Zakaj? Le zakaj?« Gledala sem v nebo in tako kričala, da so me hotelu vsi slišali… Bali so se mi približati… Zavedla sem se: poslednjič ga bom videla! Bom! Stekla sem po stopnicah… Ležal je še v barometrski komori, niso ga še odpeljali.

Njegove poslednje besede: »Ljusja! Ljusenka!«

»»Samo umaknila se je. Sedaj bo prihitela,« - - ga je mirila medicinska sestra. Vzdihnil je in umolknil.

Nisem se ločila od njega… Z njim sem šla do groba…

Čeprav si groba nisem zapomnila, pa sem si velik plastični paket… Ta paket… V mrtvašnici so me vprašali: »Želite da vam pokažemo, v kaj ga bomo oblekli.« Želim!

Oblekli so ga v paradno uniformo, kapo so mu položili na prsa. Niso ga obuli, ker so noge bile otekle. Dve »bombi« namesto nog. Tudi paradno uniformo so razrezali, niso mu je mogli obleči, saj je bilo celotno telo v krvavečih ranah.

Zadnja dva dneva v bolnici… Privzdignem mu roko, kost se maje, binglja, tkivo je odstopilo… Skozi usta so uhajali koščki pljuč, jeter… Duši se od svojega drobovja… Roko si povijem z gazo, jo vtaknem v njegova usta in vse izvlečem iz njih… Tega ni možno povedati! Tega ni možno napisati. In tudi preživeti… To vse je tako ljubo… Tako…

Nobene številke obutve ni bilo možno obuti… V krsto so ga položili bosega…

Gledam… V paradni uniformi so ga vtaknili v plastično vrečo in jo zavezali. In to vrečo so položili v leseno krsto… Krsto pa so ovili še z eno vrečo. Plastika je prozorna, ampak debela, kot povoščeno platno. In že so vse položili v cinkovo krsto. Samo kapa je ostala na vrhu.

Zbrali so se vsi… Njegovi starši, moji starši…

V Moskvi so kupili črne rute… Sprejela nas je izredna komisija in vsem so govorili isto, da vam teles vaših mož, vaših sinov ne moremo izročiti, ker so zelo radioaktivna in bodo vsi pokopani na moskovskem pokopališču pod posebnimi pogoji. V zalotanih cinkovih krstah, pod betonskimi ploščami. Vi pa morate ta dokument podpisati… Potrebno je vaše soglasje… Če se je kdo upiral in želel odpeljati krsto v rojstni kraj, so ga prepričali, da so oni pač heroji in sedaj ne pripadajo več družini. Oni so državni ljudje… Pripadajo državi.

Sedli smo v katafalk… Sorodniki in neki vojaški ljudje. Polkovnik z radijsko postajo… Po postaji sporoča: »Čakajte na naše ukaze! Čakajte!«

Dve ali tri ure smo se vozili okrog Moskve. Se ponovno vrnili v Moskvo…

Po radijski postaji: »Vstop na pokopališče ni dovoljen. Pokopališče so zasedli tuji dopisniki. Počakajte še.«

Starši molčijo… Mamina ruta je črna…Čutim, da bom omedlela. Histerična sem: »Zakaj je mojega moža potrebno skrivati? Kdo pa je on? Ubijalec? Hudodelec? Koga pokopavamo?«

Mama: »Tiho, tiho, hčerkica.« Boža me po glavi, prime za roko.

Polkovnik sporoča:«Dovolite da pridemo na pokopališče. Ženska je histerična.«

Na pokopališču so nas obkrožili vojaki. Hodili smo pod spremstvom. Tudi krsto so nosili pod spremstvom. Nikogar niso pustili da bi se poslovil… Samo sorodniki…

V hipu so zasuli. »Hitro! Hitro!« - - je poveljeval oficir. Tudi niso pustili objeti krste.

In - - takoj v avtobuse…

Zelo hitro so kupili in prinesli povratne vozovnice…

Prihodnji dan… Ves čas je bil z nami nek človek v civilu, ki je z nami ravnal po vojaško, ni nam pustil niti oditi iz sobe in kupiti hrano za na pot. Ne daj bog, da bi s komerkoli spregovorili, posebno jaz. Kakor da bi takrat mogla govoriti, še jokati nisem mogla. Dežurna nam je, ko smo odhajali, preštela vse brisače, vse rjuhe… Najbrž so jih sežgali…

Hotel smo si sami plačali. Za štirinajst dni in noči…

Razvoj akutnega radiacijskega sindroma - - štirinajst dni in noči… Štirinajst dni in noči človek umira…

Doma sem zaspala. Stopila sem v hišo in padla na posteljo. Spala sem tri dni in noči… Niso me mogli zbuditi… Prispela je »Prva pomoč«. »Ne, - - je rekel zdravnik - - ni umrla. Se bo zbudila. To je strašen spanec«.

Imela sem triindvajset let…

Spominjam se sanj… K meni pride moja pokojna babica, v tisti obleki, v kateri smo jo pokopali. In krasi jelko. »Babica, zakaj imamo jelko? Saj je sedaj poletje?« - - »Tako je prav. Kmalu bo k meni prišel tvoj Vasenjka«. Odrastel je sredi gozda.

Spominjam se… Druge sanje… Vasja pride v belem in kliče Natašo. Najino deklico, ki je nisem rodila. Je že velika in se čudim: Kdaj je tako zrasla? Dvigne jo pod strop in se smejeta…. Opazujem ju in si mislim, kaj pomeni sreča - - tako preprosto je to. Tako preprosto!

Nato se mi je sanjalo… Tavava po vodi. Dolgo– dolgo hodiva… Prosil je, najbrž, da ne bi jokala. Od tam je dajal znak. Od zgoraj. (Utihne za dolgo časa).

Čez dva meseca sem se pripeljala v Moskvo. Z železniške postaje - - na pokopališče. K njemu!

Tam, na pokopališču, sem dobila popadke. Samo spregovorila sem z njim…

Poklicali so rešilca. Dala sem naslov. Rojevala sem nekje tam…

Pri tisti Angelini Vasiljevni Guskovi… Že takrat me je opozorila: »Pridi k nam rodit.« Kam pa naj bi taka lahko šla? Rodila sem dva tedna pred rokom…

Pokazali so mi… Deklica… »Natašenjka, - - sem jo poklicala. - - Očka te je imenoval Natašenjka.«

Na pogled zdrav otrok. Rokice, nogice… Imela je cirozo jeter… V jetrih - - osemindvajset rentgenov… Prirojena napaka srca… Čez štiri ure so rekli, da je deklica umrla. In znova, da mi je ne dajo! Kako, da mi je ne date?! Glejte, jaz vam je ne dam! Želite jo vzeti za znanost, jaz pa sovražim vašo znanost! Sovražim! Ona si je v meni najprej izbrala njega, zdaj pa še čaka… Ne dam je! Sama jo bom pokopala. Skupaj z njim… (Prične šepetati). Verjetno ne najdem pravih besed…

Po možganski kapi ni možno kričati. Tudi jokati ni možno. Jaz pa si želim… Želim, da bi vedeli… Še nikomur nisem priznala… Ko jim nisem dala moje male deklice. Najine deklice…

Takrat so mi prinesli lesen zabojček: »Ona - - tam«.

Pogledala sem: povili so jo v plenice. Ležala je v plenicah. Takrat sem zajokala: »Položite mu jo k nogam. Recite, da je to najina Natašenjka.« Tam, na grobu, ni napisa: Nataša Ignatenko. Tam je samo njegovo ime. Bila je brez imena, brez vsega… Samo duša…Dušo sem tam tudi pokopala…

Vselej pridem k njima z dvema šopkoma: prvi – zanj, drugi - - položim ga zanjo v kot. Ob grobu plazim po kolenih… Vedno po kolenih… (Nepovezano). Ubila sem jo… Jaz… Ona… Rešila… Moja deklica me je rešila, prevzela je celotno žarčenje, bila je prejemnik tega. Tako majhna. Drobcena. (Se duši). Rešila me je… Jaz pa sem oba ljubila… Ali je sploh… Ali je sploh možno ubiti z ljubeznijo? S tako ljubeznijo!!

Zakaj sta si tako blizu? Ljubezen in smrt. Vedno sta skupaj. Kdo mi razloži? Kdo mi prišepne?

Plazim po kolenih okrog groba… (Utihne za dolgo časa).

… V Kijevu so mi dali stanovanje. V velikem bloku, kjer sedaj živijo vsi, ki so odšli z atomske centrale. Vsi znanci. Stanovanje je veliko, dvosobno, o kakršnem sva sanjala z Vanjo. V njem pa sem znorela! V vsakem kotu, kamor pogledam – povsod on… Njegove oči…

Pričela sem z obnovo, samo da ne bi sedela, da bi pozabila. In tako dve leti… Sanjam… Hodiva, on je bos.« »Zakaj si vedno neobut?« - - »Zaradi tega, ker ničesar nimam.« Odšla sem v cerkev… Častiti oče me je podučil: »Potrebno je kupiti večje čevlje in jih nekomu položiti v krsto. Napisati listek - - da so zanj.« Tako sem tudi storila…

Prišla sem v Moskvo in takoj - - v cerkev. V Moskvi sem v njegovi bližini… Leži tam, na Mitinskem pokopališču… Rečem cerkvenemu pomočniku kaj je na stvari, da bi rada oddala čevlje. Sprašuje: »Ali veš, kako moraš to napraviti?« Še enkrat je pojasnil…

Ravnokar so pripeljali starega dedka k maši zadušnici. Šla sem do krste, pridvignila pregrinjalo in tja položila čevlje. »A listek si napisala?« - - Ja, sem, nisem pa omenila na katerem pokopališču leži.«

»Oni so tam vsi v enem svetu. Našli ga bodo.«

Nisem imela nobene volje živeti.

Ponoči stojim ob oknu in opazujem nebo: »Vasenjka, kaj naj storim? Brez tebe ne želim živeti.«

Podnevi grem mimo otroškega vrtca, obstanem in stojim… Otroke bi gledala in gledala… Ponorela sem! Ponoči sem prosila: »Vasenjka, imela bi otroka. Bojim se biti sama. Ne zdržim več! Vasenjka!!«

Drugič prosim tako: »Vasenjka, ne želim si moškega. Boljšega od tebe zame ni. Želim si otroka.«

Imela sem petindvajset let…

Našla sem moškega… Vse sem mu povedala… Vse po pravici: za vse življenje imam samo eno ljubezen. Vse sem mu odkrila… Srečevala sva se, nikoli pa ga nisem povabila domov, domov ga nisem mogla. Tam - - Vasja…

Bila sem slaščičarka. Oblikujem torto, solze pa drsijo.- Ne jočem, solze pa drsijo. Edino, za kar sem prosila dekleta : »Ne pomilujte me. Če me boste pomilovale, bom odšla.« Želela sem biti kot ostali. Ni me potrebno pomilovati… Nekoč sem bila srečna…

Prinesli so mi Vasino odlikovanje… Rdeče barve… Nisem ga mogla dolgo gledati. Solze drsijo…

… Rodila sem dečka. Andrej… Andrejka… Prijatelji so mi odsvetovali: »Ti ne smeš roditi,« in zdravniki so me strašili: »Vaš organizem ne bo vzdržal«. Nato … Nato so rekli, da bo brez rokice… Brez desne rokice… Aparatura je pokazala… »No, pa kaj? - - sem si mislila. - - Naučila ga bom pisati z levo roko.«

Rodil se je normalen… Krasen deček… Že obiskuje šolo, dobiva same petice. Sedaj imam nekoga s katerim diham in živim. Svetloba je v mojem življenju.

Zelo dobro razume vse: »Mamica, če grem za dva dni k babici, ali boš zmogla dihati?«

Ne zmorem! Bojim se tudi za en dan ločiti od njega. Šla sva po ulici. In čutim, padam… Zadela me je prva možganska kap… Tam, na ulici… »Mamica, treba ti je dati vodico.« - - »Ne, ti bodi pri meni. Nikamor ne hodi.« In prijela sem ga za roko. Nadaljevanja se ne spomnim… Oči sem odprla v bolnici…

Tako sem ga prijela, da so zdravniki komaj razklenili moje prste. Njegova roka je dolgo bila modra.

Sedaj greva od doma: »Mamica, samo ne prijemlji me za roko. Nikamor ti ne bom ušel.«

Tudi on poboleva: dva tedna v šoli, dva doma z zdravnikom. Tako živiva. Bojiva se drug za drugega. V vsakem kotu pa Vasja… Njegove fotografije… Ponoči se pogovarjava in pogovarjava… Zgodi se, da me v snu zaprosi: »Pokaži našega dečka«. Prideva z Andrejkom … On pa za roko pripelje hčerko. Vedno je z njo. Igra se samo z njo…

Tako pač živim… Istočasno živim v realnem in nerealnem svetu. Ne vem, kje mi je bolje… (Vstane. Gre k oknu).

Tu nas je veliko. Vsa ulica, tako jo tudi imenujejo - - Černobilska. Vse svoje življenje so ti ljudje delali na postaji. Mnogi še vedno zahajajo tja in tam delajo v turnusih. Tam nihče ne živi in ne bo nikoli živel. Vsi so težki invalidi, vendar svojega dela ne opuščajo, bojijo se sploh razmišljati o tem.

Za njih ni življenja brez reaktorja, reaktor je njihovo življenje. Kje in komu so oni danes, na drugem mestu, sploh potrebni? Pogosto umirajo. Umirajo v trenutku - - šel je in padel, zaspal je in se ni zbudil.

Medicinski sestri je nesel rože in srce se je ustavilo. Stal je na avtobusni postaji…

Umirajo, a nihče jih ni dostojno vprašal. O tem, kar smo preživeli… Kaj smo videli… O smrti ljudje ne želijo poslušat. O strašnem…

No, jaz pa sem vam pripovedovala o ljubezni… Kako sem ljubila…

Ljudmila Ignatenko
žena poginulega gasilca
Vasilija Ignatenka

Prevod: Virineja Kajzer