Hudomušni oblak mi je odprl svoja nebeška vrata.
Radovedno vstopim v njegovo puhasto kraljestvo.
Ob pitju sveže nabrane jutranje rose,
začneva modro razpredati,
katera je najljubša barva mavrice.
MAVRICA
Daj, primi me za roko!
Stekla bova do začetka mavrice
in se povzpela na sam vrh.
Sedla bova,
bingljala z nogami,
se smejala
in pela kvantaške pesmi.
Ves svet se bo oziral na mavrico in se spraševal:
»Kaj pa je z njo danes? Mar se je napila?"
Midva pa se bova krohotala
in se držala za trebuhe,
saj ni lepšega na svetu,
kot sedeti na vrhu mavrice,
se krohotati,
kar tako, brez pravega razloga,
ter pošiljati
darove Ljubezni
celemu ponorelemu svetu.
PRASPOMIN
Vsa začudena in prežeta z občutki nenavadnih sanj,
odprem oči v novo jutro.
Veke postajajo spet težke in me kar posrka v čas ko …
»Iz katere neskončnosti prihajaš?«
Nič mi ne odgovori.
Približam se ji.
Njen pogled je magnetičen.
Nepremično si zreva v oči.
Tišina je mogočna.
Naenkrat jo objamem in začnem nežno božati
po njeni topli, spolzki koži.
Nobena vprašanja,
nobeni odgovori več niso potrebni.
Prepoznam jo.
Začutim njeno predanost,
njeno neizmerno ljubezen.
Ne vem več ali je ona tista,
ki daje
ali sem jaz tista,
ki ji dajem.
Popolnoma se zlijeva v Eno,
z mojim glasnikom Večnosti,
z mojo ljubljeno kačo.
Prišla je samo zame,
iz časa preteklosti in prihodnosti,
da jo končno prepoznam v sedanjosti
in sprejmem
njeno/svojo Modrost,
Ljubezen
in Moč.
SPOZNANJE
Stojim na vrhu pečine.
Popolna tišina.
Čutim kako mi srce razbija v pričakovanju zgodbe, ki se bo odvila.
Pogled obrnem navzgor proti šegavi Luni, ki si je pravkar nadela svoje rdečkasto novo krilce in v vsem svojem sijaju pogleduje name in me navihano sprašuje:
»Ali si pripravljena?«
S svojimi očmi zaobjamem veličastnost pokrajine,
ki se odpira pred menoj.
Čutim kepo strahu, ki se mi je kakor tat pritihotapila
v predel trebuha.
Globoko vdihnem.
Čisto počasi prikimam.
Zaprem oči in se nagnem čez prepad.
Padec postaja vse hitrejši.
»Zaupaj.«
»Znaš leteti.«
»Spomni se.«
»Tako preprosto je.«
»Odpri oči in uporabi svoja prelestna krila.«
»Še nekaj trenutkov te loči od tega, da se tvoje telo raztrešči na milijone koščkov.«
»Si to želiš?«
»Ali te je strah spoznanja, da imaš vse potrebno za letenje?«
»Ali te je strah spoznanja, da je letenje samo za izbrance?«
»Zakaj misliš, da nisi ti izbranka?«
»Če ne poskusiš, ne moreš vedeti.«
Odprem oči.
Skrivnostni nasmeh na ustnicah.
Spoznanje, da imam iz najfinejše smaragdne tačice stkana krila
in da lahko letim je …
