Žalost? Velik ocean.
In veselje? Biser z dna.
Ko ga dvignem, ga obenem
Že zdrobim morda
S. Petöfi
I.
1.
»Sem doktor agroekonomskih znanosti in univerzitedni docent Szebestyén Lindner, sicer tudi direktor velike, in v državi najuspešnejše kmetijske družbe Érd-Plavica, zdaj že skoraj v predmestju ali na obrobju, ob južni obvoznici, Budimpešte. Pred kakšnim desetletjem ali leto, dve prej, sem se resno ukvarjal z genetiko in genskim inženiringom, zdaj pa za raziskovalno dejavnost nimam časa neposredno, ampak le pokukam v laboratorije, da mi ne uide kakšna izzivalna novost, ki jih je v najnovejšem obdobju kar nekaj prav vznemirljivih, ampak to vas ne zanima, zakaj pa naj bi vas zanimalo. Ravno najnovejši projekti so take vrste, da mi je res žal, da nisem zraven neposredno. Stanujem na podeželju, v obnovljeni, čudoviti kmetiji. Če sem kaj pomembno izpustil pa bi vas zanimalo, vprašajte,« dobi inšpektor nepričakovan, dolg in nadvse izčrpen odgovor od moža, ki sta ga policista na obhodu po Bledu, ker se je zdel sumljiv, privedla k dežurnemu v postaji, rahlo dvignjeni nad jezerom, v neposredni bližini hotela Lira. Možakar srednjih let, nemara tam okoli petdesetih, je stal ob turistični agenciji Pletnja, mrmrajoče prebiral ponudbo, stopil nekaj korakov proti prodajalni časopisov, prelistal neko tujo revijo, se vrnil nazaj k sporočilom o potovanjih, in to pot rahlo opotekaje prehodil kar nekajkrat. Zato se je tudi zazdel policistoma sumljiv in sta se odločila za privedbo, čeprav pravega vzroka nista poznala oziroma ga imela. Vsi policisti v uniformah in nekaj kriminalistov v civilu je imelo stroga navodila, da morajo skrbno opazovati okolico, ker je v kraju izjemno veliko turistov, pričakujejo obisk ruskega predsednika, ki s tem želi Bledu pokazati, da zelo ceni, kako zgledno ravnajo s številnimi gosti iz njegove države, predvsem kako zelo so zadovoljni s turistično ponudbo in postrežbo v ruskem jeziku. Policista sta bila zadovoljna, da se moški ni upiral, ničesar ni spraševal, le njegova govorica je izdajala, da je tujec, ki pravilno govori slovenski jezik. Pa še v ohlajene prostore se bosta za nekaj časa umaknila z vročega sonca, s soparo nasičeno okolico jezera, celo v debeli senci.
»Gospod, vaše dokumente prosim!« prebere policist naslednje vprašanje iz formularja v računalniku in se ob tem zazre v uro, ali še ne bo konec tega prekletega in peklenskega julijskega popoldneva, ko se zdi, da sta se kazalca od vročine zlepila in mirujeta, namesto da bi zgledno napredovala in kazala natančno, koliko je ura. Predvsem pa, da bi ga opozorila na konec dežurstva, ki mu bolj in bolj preseda.Čeprav je to vprašanje doslej izrekel tisoč in tisočkrat, gleda v računalnik, kakor da si ni uspel zapomniti nekaj besed. Zakaj počne tako, tega niti sam ne ve.Pač si policaj, bi mu rekla hči, če bi doma pripovedoval, kaj se mu dogaja zadnje tedne. Lahko bi sicer pripomnil, da tudi duhovnik pri bogoslužju v cerkvi ali na pogrebu, bere iz knjige premišljevanja, zlasti če je že v letih, ki jih zbranim pripovedoval sto ali tisočkrat. Toda s hčerko Polono, študentko primerjalne književnosti in literarne teorije se mu običajno ni ljubilo prepirati.
»Nimam dokumentov, v resnici ne vem, kaj je to, nimam ničesar, morda papirnate robčke, če se niso zmočili, ko sem hodil po bohinjskem in zdaj po blejskem jezeru,« posluša policijski inšpektor odgovor in ne vé ali je tujec to, kar je slišal, res povedal ali se mu zaradi preobilice današnjega dela in julijske vročine začelo blesti. Skoraj prepričan je bil, da tujec ni povedal, kar je slišal, ampak nekaj drugega, njemu pa so se premešali stavki in ima v možganih besede, ki jih je pred kakšnima dvema urama povedal nek drug moški, za katerega se je pozneje izkazalo, da je nekoliko prizadet fant iz zaselka čez hrib.
Nemara je ravno dilemo hoje po jezerih pustil vnemar, ker se bo, je bil prepričan, razvozlala sama po sebi. Vročina je bila zunaj res neznosna, prvič se je termometer že dopoldne povzpel na nemogočih sedemintrideset stopinj in včeraj, denimo, obvisel tam v pozne popoldanske ure. Vremenarji so začeli govoriti o rekordni vročini, ki da bo trajala vsaj dva tedna, če ne več. Zdaj so bili zadovoljni celo najbolj trdovratni nasprotniki klimatskih naprav v pisarnah in drugih prostorih, kajti sicer ne bi mogli delati. Videti ni bilo niti majhnega oblačka, le redke letalske črte so nekajkrat prekrižale nebo in se počasi razkrajale in porazgubljale v kozmosu. Nebesna in jezerska modrina sta se zamreženo sprijeli v eno... neskončno ploskev, s koncem – nikjer ...
2.
Vsrkavam Ankin prijeten, božajoč glas, ko se izpred fakultete Loránd Eötvös odpraviva na drugo stran Donave, ki se v nedeljskem dopoldnevu blešči v sončni svetlobi, tako da je prikrita umazanija v mogočni reki, ki mesto loči na Budim in Pešto. Večina ladij še miruje, le na eni je nekaj življenja. Ob pozornem pogledu opazim, da ladja ni namenjena plovbi, ampak je preurejena v gostinski lokal. Z ladjo na Donavi sva z Anko že nekajkrat potovala, najin zadnji dogovor, nekje tam pri Mosonmagyarováru je bil, da bo naslednja vožnja na Dunaj. Pravzaprav je Anko mikalo bolj na Dunaj kot mene, ker si je želela ogledati likovno razstavo, toda ne spomnim se katero, spraševal ponovno pa nisem. Ob glasbi in petju je bila likovna umetnost, slikarstvo in kiparstvo njena velika ljubezen. Če je nisem uspel drugače razjeziti, sem ji z manj resnim glasom povedal, da ima Munkácsa raje kot mene.
Z nekaterimi rečmi mi je bil Dunaj nekako blizu, druge so me odvračale, zato sem odločitev prepustil bolj naključju in Anki izpolniti željo.. V avstrijski prestolnici sem se običajno počutil zmedeno, nikoli enoznačno. Občudoval sem nekatere predele mesta s čudovito obnovljeno arhitekturo iz prejšnjih stoletij, dovolj drzno umeščanje najsodobnejših rešitev v gradbeništvu med starodobna poslopja, denimo ob Štefanovi cerkvi. V skrajno zanemarjenih predelih velemesta, v katere sem zašel bolj po naključju kot načrtno, mi je bilo neprijetno, s kančkom krivde, čeprav je bil doslej moj vpliv na blagostanje ljudi zelo majhen, rekel bi celo, da minimalen, še zlasti v sosednjem glavnem mestu.
Kljub nelagodju in razdvojenosti pa je res, da iz avstrijske prestolnice običajno nisem odšel razočaran. Kakšno uro, včasih celo daljša posedanja in kramljanja ob kavi v kateri odličnih kavarn na atraktivnih uličnih vogalih, recimo na Koroški ulici-Kärntner Strasse, so običajno potisnila v ozadje tiste manj prijetne vtise in občutke. Na razpoloženje je dobesedno zdravilno vplivala Anka, ki se je znala razveseliti drobnim, prijetnim rečem, kot so bile, denimo, čudovite dunajske knjigarne, kakršnih skorajda v našem mestu ni, razen Pisateljske na ulici Andrássi.
V pisateljski, ne ravno veliki knjigarni z dvema prostoroma, sem prvič sodeloval pri predstavitvi romana Pot v Trento znanega slovenskega pisatelja Kajetana Koviča, ko je izšel v madžarskem prevodu Utazás a Trentoba. Drugič sem bil zraven bolj posredno, ko so prav v Pescu, pri založbi Jelenkor, izdali atraktivno in izzivalno pesniško zbirko Tomaža Šalamuna Poker z istoimenskim madžarskim prevodom.
Obakrat, pa potlej še ob drugih priložnostih, me je razveselil odličen obisk in velika pozornost, ki so jo obiskovalci pokazali do gostujočih umetnikov in njihovih del.In tudi neformalno druženje po uradnem delu, tako z umetniki, kakor med obiskovalci, ki so se poznali ali so po naključju zašli na prireditev oziroma so dogodek videli skozi izložbo in vstopili iz radovednosti ter ostali do konca.
Na Dunaj so me sicer vezali tudi prijateljski spomini na Evo, s katero sva med njenim študijem izmenjevala raznorazne informacije s kulturnega področja. Svetovljanka Eva, rojena v Indiji, se je zanimala za domala vse, kar je bilo povezano s kulturo, še posebej alternativno: objavila je prvo pesniško zbirko, njen prav tako prvi roman so prevedli v več jezikov, celo v makedonščino. Stanovanje je imela v Avstriji, na Bledu pa so živeli njeni starši. Občudoval sem njeno energijo, ki se je, še bolj kot v literaturi, pokazala v likovnem ustvarjanju, najpogosteje v slikarstvu. Najin odnos je zaradi raznoraznih razlogov ostal zgolj na prijateljski ravni, kajti fizično sva bila oddaljena drug od drugega, redka srečanja pa so se končevali s prijateljskim objemom in poljubom. Lagal bi, če bi trdil, da mi Eva ni bila všeč, bila mi je zelo všeč v s širino svojega umetniškega duha, z dolgimi, temnimi lasmi in osvajajočim pogledom, toda razdalja med Ljubljano in Dunajem je bila odločilna, čeprav so njeni starši živeli na čudoviti vzpetinici, s pogledom iz dnevne sobe na čudovit otoček sredi jezera..Doma je bila le poredko, in še takrat se nisva vedno uspela srečati, ker mi obveznosti tega niso dovoljevale. Pogosto sva srečanja prelagala, vedno imela izgovor, zakaj se nisva dobila na klepetu, in tako so minevala leta...
Promet je ob zgodnji uri redek, sproščen, pravo nasprotje včerajšnjemu ali jutrišnjemu ob tem času, ko se bo v glavno mesto, tak je vsakokratni občutek, zgrnila cela država od Monoštra do Debrecena in Miškolca. Nedelje so ali za počitek ali za množičen beg iz mesta, najpogosteje do Blatnega jezera, in v druge kraje, tudi proti znameniti hortobaški pusti, ali smeri proti Avstriji, denimo v Györ ali Sopron. Srečujeva redke avtomobile in še redkejše pešce, ki večinoma hitijo čez Verižni most, kakor da se jim zelo mudi. Verjetno se jim res mudi, zato so njihovi koraki dolgi in prožni.Tudi temu ostarelemu moškemu z dolgimi lasmi in sivo, kuštravo brado, ki v pošvedranih čevljih melje brezciljno čez most, se nekje v sredini zaustavi, nasloni na ograjo, zazre v motno vodo, zamahne z roko, in kakor da je pozabil, s katere strani je prišel, gre nazaj po isti poti. Čeprav upočasnim vožnjo, ne morem videti prav, ali je to moški, ki vsak dan, prav vsak dan sedi na betonski plošči ali nekem podstavku pred lokalom Muskátli, igra na violino, s katere več strun visi, kakor je napetih za izvabljanje otožnih, enakomernih glasov. Toda že sem mimo, možakarja ne vidim, ostal mi je zgolj kot preslikava v možganih. Verjetno tudi zato, ker mimoidočih nikoli ne pogleda, ne ozre se v kovček, v kateri ima spravljeno glasbilo, med igranjem pa vanj pade kakšen drobiž ali včasih celo bankovec. Njegov lok enakomerno potuje po dveh ali treh strunah in izvablja vedno enake tone, kar ni nič narobe, saj mimo tudi gremo vedno novi, drugi ljudje. Ker grem večkrat mimo prav po tisti strani ulice, kjer igra in zmeraj najdem kakšen forint v žepu, me je že večkrat zamikalo, da bi ga nagovoril, a doslej ga nisem. Vedno je tudi sam, nihče ne postopa okoli njega, kot ob večini uličnih godcev, ki so v resnici brezdomci, klošarji brez stalnega bivališča, večina jih prenočuje na postajah podzemne železnice. Živijo svoje življenje, ne ogovarjajo ljudi, nekateri pa znajo biti prav vsiljivi, zlasti v stranskih, temnih ulicah, kjer je največ lokalov, v katerih še vedno točijo kar tam zvarjene, domala strupene alkoholne pijače, ob njih pa vsiljujejo dekleta za najnižjo ceno v mestu. Zgodilo se mi je, da sem zašel v eno teh ozkih uličic in samo iznajdljivosti se lahko zahvalim, da sem jo odnesel z eno ali dvema brcama v rit.
Iz hotela v ulici Benzur, kjer sem najpogosteje stanoval, če me Anka ni sprejela pod svojo streho skromne, a zato toliko prijetneje in dekliško domače opremljene garsonjere v mirnem, vendar ne preveč odmaknjenem delu mesta, na Rozsák teru-Trgu Rožak, sva se odpeljala do fakultete, kjer predava hrvaški jezik in književnost, se po slavni Váci ulici sprehodila do še slavnejše slaščičarne Gerbeáud na trgu Vörösmartyja, popila obvezno jutranjo kavo in dogovorila, da se pridruživa vernikom v Matjaževi cerkvi. Anka zaradi pridige in orgelske glasbe, jaz zaradi glasbe, kajti velike piščali iz instrumenta zmeraj izvabljajo čudovite, nepozabne, skoraj omambne melodije, ki me zasanjano na svojih valovih poneso na oddaljene svetove, zato sem v orgelsko glasbo zaljubljen, od kar pomnim. V polnem prihaja do izraza v cerkvah kot je Matjaževa v Budimpešti, Štefanova, na Dunaju, kalvinistična v Debrecenu in celo v nekoliko manjši baročni monoštrski cerkvi. Za pozneje z Anko nisva delala načrtov, ker sva dogovorjena z njenimi starši, ki so naju povabili na kosilo. In temu se nisva želela odreči.
Čeprav je že zdavnaj, a vseeno ne tako davno Anka odrasla, iz otroštva stopila v realni in občasno kruti svet, se je srečanja s starši, in če je bilo v domači hiši, razveselila, kakor da obiskuje prvi razred osnovne šole. Ko sem videl njeno razposajeno veselje prvič, ko me je peljala domov, sem bi prepričan, da izhaja veselje zaradi moje pristojnosti. Bil sem namreč prvi moški, ki ga je predstavila mami in očetu, kar mi je povedala tako spontano, ko sva se peljala v Pecs, kakor da bi me povabila na klepet ob kavi. Če bi ji povedal, da je tudi meni prvič, ker me nobeno dekle s katerim sem družil, ni predstavila staršem, verjetno sprva ne bi verjela, kajti bil sem v tistih letih, ko bi moral biti, po nenapisanih kriterijih, že poročen in oče vsaj prvega otroka. Ankin oče Ede me je sprejel tako sproščeno, kakor da se poznava vsaj eno leto, medtem ko je Biserka bila nekoliko zadržana, v njenem pogledu sta se odslikavala zaskrbljenost in strah za hčerko. Ankinega brata ni bilo doma, nekoliko pozneje je Ede, ki me je takoj tikal, povedal, da je na študijskem izpopolnjevanju, je akademsko izobražen slikar in je našel lepo priložnost za delo in nabiranje dodatnega znanja. Pravo presenečenje je bilo posebno srečanje s četrtim članom družine, kot je zlatega prinašalca Rexa imenovala Biserka. Ko je slišal Ankin glas je pritekel, se usedel in jo gledal tako dolgo, da ga je posebej pozdravila in pobožala po glavi in vratu. Pokazal ji je tolikšno naklonjenost, da tega ne bi verjel, če ne bi videl. Ampak kako? Imel sem občutek, da se obnaša dostojanstveno, ker je mirno sedel, jo gledal in opazoval njene kretnje. Ni se oglašal, ni renčal ali počel karkoli, razen da je nepremično zrl proti njej. Nekaj neverjetnega, česar do tedaj nisem videl. Zgodba z Rexom se je čez kak mesec končal tragično: poštar je pustil odprta vhodna vrata, ki bi se sicer marala avtomatično zapreti a se niso, pes je želel, vsaj tako je bilo videti, stopiti na pločnik, ko je s kolesom pridivjal fant, padel čez Rexa, se pobral in oddivjal naprej. Kuža je bil tako nesrečno poškodoval, da so ga morali na veterinarski postaji usmrtiti. Jok in žalost stra bila tako močna, kot bi umrl človek.
Verižni most – Láncz híd, ki ga je projektiral István Szécsenyi, me vedno popelje tudi na obrobje hortobaške puste, kjer je gostilna, na kateri je spominska tabla Sándorju Petöfiju, arhitektovemu sodobniku iz časa revolucionarnih dogodkov leta 1848 in 1849. Zdi se mi, da je Verižni most odlično umeščen v prostor, res pa je, da ni tako eleganten kot bližnji, novejši Eržikin most-Erzsébet híd. Vožnja čez Verižnega me pomakne nazaj, v preteklost in popolnoma drugačen svet od današnjega, mnogo bolj sprijenega in ljudem nenaklonjenega, pogosto celo sovražnega. Prav zavoljo častitljive starosti sem se večkrat peš napotil po tem mostu čez reko, kajti vzpodbujal je premislek o sodobnem človeku v še bolj sodobnem času. Podobno se mi je dogajalo, ko sem obiskal Eger z znano trdnjavo in še bolj, ko sem stopil pod košato lipo, pod katero je grobnica pisatelja Géze Gardonyija, avtorja romana Zvezde nad Egrom. Malo klasike sem bral s takim užitkom. Tudi v tistih časih so se rojevale, živele in umirale lepe, nepozabne ljubezni...
3.
Policijski inšpektor je še vedno mrko molči, kajti ni in ni zmogel izvleči iz sebe, da, iz sebe, ali je na zadnje res slišal, kar je slišal, ali je to bil odmev na pogovor pred eno ali dvema urama, vmes si je le privoščil vrčka hladnega temnega piva v avli bližnjega hotela. Od dveh malih piv seveda ni bil opit, ali kot so v policijskem žargonu rekli, pod vplivom alkohola, ki bi mu preprečeval jasno misel tudi zato, ker je bila pisarna velika, svetla in prijetno umetno hlajena. Končno je zbral toliko moči in še več poguma in z rahlo negotovostjo ponovil, bolj izdavil vprašanje:
»Gospod, vaše dokumente prosim!« In opazoval je moškega, kako se bo odzval na ponovljeno vprašanje; se bo razjezil ali povedal kaj oziroma mu izročil potni list, nemara osebno izkaznico ali vozniško dovoljenje, s katerim bi se identificiral in ga rešil poizvedovanja. Sklenil namreč je, da tega čudnega tipa ne bo spraševal ničesar več, ko zapiše kdo in kod je, ampak naroči kolegoma, še bolje inšpektorju v civilu, da malo pogledajo kje se bo gibal, kam odšel, bo zopet brezglavo kolovratil ali izginil, in zaželel, da se nikoli več ne srečata.
Vinku, po starših in prepričanju še zmeraj rahlo trmastemu Prekmurcu, se je začelo delo v policiji upirati, čeprav je imel čin višjega inšpektorja, ker je uspešno zagovarjal magistrsko nalogo iz prometnih zagat, natančneje, kdo so povzročitelji prometnih nesreč v noči iz petka na soboto, s sobote na nedeljo in ob praznikih. Obravnaval je tezo, ali so res najpogosteje mrtvi fantje med osemnajstim in tridesetim letom, ki s preveliko hitrostjo vozijo predelane, poprečne avtomobile in tisti, ki divjajo z močnimi, od staršev sposojenimi vozili. Republiško vodstvo policije mu je s prvim septembrom obljubilo delovno mesto v prometnem oddelku generalne policijske uprave, do takrat, z vmesnim dopustom, pa naj zdrži na dotedanjem delovnem mestu, so uradno sporočili in celo napisali. Dobro se je zavedal, da je to skoraj idealna rešitev.
»Oprostite, ne razumem vprašanja; povedal sem, da nimam nikakršnih dokumentov, kajti prišel sem sem po nekem čudnem naključju, kajti sicer že nekaj časa, ne vem natančno koliko, hodim, se sprehajam ali kolovratim po bohinjskem jezeru. Če ne verjamete, se lahko slečem in pregledate moja oblačila,« posluša Vinko odgovor, ki ga povsem ali skoraj do kraja dotolče. Zbere toliko moči in volje, da dvigne slušalko, da bi poklical tajnico v sosednji pisarni a kot zakleto, tam se nihče ne oglasi, zvoni v prazno in enako je, ko pokliče njen prenosni telefon.
»Preden vprašam, ali in zakaj brijete norca iz mene, bi rad slišal, kako, da odlično govorite naš jezik, prihajate iz Madžarske, kjer govorijo tako, da se je skoraj celo nam, Prekmurcem, nemogoče naučiti madžarskega jezika?«
»Če bi vi diplomirali pri profesorju Aáronu, kot sem jaz pri profesorju Mencingerju, potem bi govorili madžarski jezik približno tako dobro, kot jaz govorim slovensko...« udari nazaj sogovornik, ki se mu zaradi nejevolje glas nekoliko zatrese. »Pet let sem živel v vašem glavnem mestu, se družil in celo prijateljeval s številnimi kolegicami in kolegi, predvsem s slednjimi, prepotoval žepno državico Slovenijo, oprostite izrazu, in tudi pozneje nekajkrat prišel na večdnevni obisk. Poznam Prekmurje, zaljubljen sem v dolino Soče, v Trento; tudi v gore, ki jih dobro poznam, vem kako čudovito je ob Triglavskih jezerih...naj še kaj rečem, odkod in kako govorim lepo, toda za moj izvirni jezik res izjemno težko slovensko besedo.«
Vinko je popolnoma razorožen in ne sanja se mu, kaj naj z moškim stori. Po eni strani natančno in v izbornem slovenskem jeziku pojasnjuje, kaj je počel v Sloveniji, opisuje kraje, ki jih je obiskal, naniza podrobnosti, ki jih ni prebral s spleta ali v turističnih vodnikih, na koncu se spretno izmakne odgovoru, zakaj nima dokumentov, če jih res nima. Čemu, za boga ali hudiča ali Luciferja ne reče, da so ostali v avtomobilu ali sobi, kjer stanuje, zakaj ponavlja, da neopredeljen čas hodi po Bohinjskem jezeru. Toda, ne reče, da plava ali čolnari, marveč hodi. Toda, hudič, kako naj vendar hodi po vodi. Če bi slabše poznal jezik, bi Vinko pomislil, da možakar zamenjuje pojme med čolnarjenjem in sprehajanjem, toda ne, saj je ravnokar povedal, da je končal fakultetno izobraževanje v Ljubljani, torej natančno vé, kaj govori in govori, da hodi ...Naj še tako napenja možgane, naj poizkusi razvozlati vozel, ki mu ga nastavlja ta človek, se vozel vse bolj zateguje, namesto da bi se razrahljal, rezultata ne čuti, še manj vidi. Kakor zasvedrani svitki mu potujejo ob možganski skorji, kjer išče odgovor na nemogočo trditev hoje po vodi, a se trudi zaman, odgovora v njegovi policijski glavi ne najde, nima ...
4.
Z Anko, s katero se zdaj po serpentinasti cesti vzpenjava na prostor ob Ribiški trdnjavi in Matjaževi cerkvi, živiva lepo ljubezen,ki se počasi pretaplja v iskreno prijateljstvo, čeprav sva mlada, s preskromnimi življenjskimi izkušnjami in čeravno je za nama le nekaj let akademske kariere, njene v Budimpešti, moje v Ljubljani in Mariboru, kamor se nameravam preseliti, ko bo prosto mesto za predavatelja novejše slovenske književnosti na Filozofski fakulteti. Prilezel sem, če temu tako rečem, nekoliko hitro do izrednega profesorja, zdaj bo vzpenjanje po hierarhični lestvici počasnejše, predvsem pa zahtevnejše. In kar tudi ni nepomembno, o poroki se resno pogovarjava šele zadnji mesec, dva, kajti prej sva morala razplesti nekatere, skoraj nerešljive dileme. Diplomati bi rekli, da se je bilo potrebno sporazumeti, doseči, celo izpogajati dogovor med Ljubljano in Budimpešto in vmesno, nadvse važno točko Pecs.
Na pravo presenečenje ob Hiltonu zelo hitro najdeva prostor za parkiranje in stopiva proti cerkvi v neposredni bližini. Zven mogočnih zvonov je napolnil in zapolnil prostor med večino lepo obnovljenih poslopij in vabi v božji hram, ki je manj časa v znamenju Boga, kot radovednih turistov iz vseh kontinentov. Nek časnik se je pošalil, da so med obiskovalci zagotovo tudi Nezemljani, kajti toliko različnih jezikov je mogoče slišati in videti toliko barv kože na sorazmerno majhnem prostoru na zunaj mogočne cerkve.
Anka med prime pod roko in pogleda z zasanjanimi očmi in pogledom, s katerim me redko osreči v tolikšni popolnosti, za kar se ji zahvalim s poljubom na eleganten, po mladosti in svežem, rahlem parfumu dehteči vrat. Zdi se ali si domišljam, da je Ankin pogled daljši, še bolj namenjen samo meni, kakor da hoče nekaj povedati, vendar za rojstvo teh besed še ni črk ne v njeni ne v moji abecedi, čeprav je v igri najin zelo podoben če ne enak poklic. Vendar so okoliščine táke, da se ne morem do kraja izprašati, kaj mi želi povedati, kajti vstopila sva v čudovit prostor Matjaževe cerkve.
»Če se bom kdaj poročil, se v tej cerkvi želim preplesti v povesmo življenja s tabo, Anka!« bolj dahnem kot zašepetam, ko stopiva mimo kropilnika, v katerega namoči prste in se prekriža, medtem ko moja protestantska vera tega obreda ne pozna.
Čeprav nisem pričakoval kakšen daljši odgovor, kajti med množico obiskovalcev sva se želela pridrenjati vsaj v sredino cerkvene ladje, me je Ankin odgovor zgolj s pogledom, če uporabim najbolj blag izraz, prestrašil. Bil je popolno nasprotje zasanjanosti v njenih očeh, tiste mirne topline, ki mi jo je pogosto dajala, tudi pred nekaj minutami.
Zaradi Ankinega odgovora s pogledom na besede, da bi se poročila v Matjaževi cerkvi, je bil zven orgel manj veličasten, bolj kot igra piščali so se me dotaknili žarki iz oči osebe, ki mi že dolgo pomeni domala vse, čeprav živiva več sto kilometrov narazen, zato so najina, vedno pogostejša srečanja toliko bolj prežeta z ljubeznijo, v katero verjameva, ki se ji predajava do skrajne točke združevanja dekleta in fanta, ženske in moškega.
Ne vem, kaj bi dal ta hip, da bi vsaj zaslutil skrivnostno enačbo v Ankinih očeh; da bi vedel, kaj pomeni spremenjena barva pogleda, a nič od tega mi ni dano. Ali sem si domišljal ali je bilo res, da se mi je s telesom še bolj približala, ko sva po nekem naključju zagledala dva prosta sedeža v klopi pred nama in usedla tesno drug ob drugem. Kot ob vznemirljivi glasbi, so moje telo spreleteli mravljinci, kar mi je govorilo, da njen pogled ne sporoča o spremenjenem odnosu med nama, marveč nakazuje skrivnostno, nemara celo neprijazno slutnjo. Pomislil sem na najini različni veroizpovedi, pa tudi na to, da cerkvenih obredov nisem obiskoval, razen ko si je Anka zaželela. Družil, celo prijateljeval sem s številnimi verniki in duhovniki, vendar se je moj pogled na nastajanje sveta razlikoval od njihovih naukov. Čeprav so to vedeli, mi niso nikoli obrnili hrbet, ampak smo se pogovarjali o vsebinah, ki so nam bile skupne. Enako je bilo v predavalnici, kjer niti približno nisem vedel, kakšne vere so moje študentke in študenti. Dolgo časa tudi nisem vedel, da je bodoči tast druge vere kot bodoča tašča, on kalvinist, ona katoličanka. Cerkev, odnos do vere in verovanja, so bile teme, o katerih se nismo nikoli pogovarjali kot, da bi se dogovorili, da se ne bomo.
Razmišljanje so prekinile orgle, ki so se izza hrbta oglasile s polnimi toni, da je melodija zapolnila sleherni kotiček velike, čudovite cerkve, ki se mi je ta hip zdela, zavoljo Ankinega pogleda, manj prijazna, mrka. Dotaknil se me je čuden občutek, kakor da v prostoru ni svetlobe, vse je ovito v nek vatast mrak skozi katerega pronika zgolj delček svetlobe; mrak, na katerega se oči ne morejo in ne morejo privaditi.
5.
»Ta vozel se zateguje in me duši; zaradi besed, ki jih poslušam, mi zmanjkuje zraka, moral bi na balkon, toda kako naj pustim tipa brez dokumentov samega v pisarni, tajnica pa se mi ne oglasi,« tre Vinko besede v sebi in poizkuša premisliti, kako naj se izvije iz zanke, ki sta mu jo nastavila dežurna, nič kriva policista.
»Se opravičujem, odgovoril sem le na uvodni del vprašanja, na osrednjega, zakaj brijem norca iz vas, mi niste pustili povedati. Čeravno tega ne morem dokazati, zagotavljam, da se ne norčujem. Hodil sem in hodim po Bohinjskem jezeru, a dokumentov nimam, kajti niti ne vem, kaj od mene želite. Imate pa vi možnost, kako se prepričate, da je vsaj tisti del moje pripovedi resničen, kdo pravzaprav sem. Poizkusite vtipkati v Googla ime in priimek Szebestyén Lindner in poglejte, preberite kakšen bo odgovor. Poizkusite, pravijo, da poizkusiti ni greh, in prepričan sem, da boste dobili vsaj del odgovora, medtem ko glede hoje po jezeru in dokumentov verjetno na spletu ni podatkov. Najprej storite kot svetujem, potem vam morda dam še kakšno koristno informacijo, s katero boste zvedeli še kaj o meni, nemara celo, da res hodim po Bohinjskem jezeru. Ampak, to je posebna zgodba, ki se vas, v resnici, ne tiče.«
Vinko gleda v moža in premišljuje, tuhta, kaj mu je storiti. Res je, nič ne stane, če omenjeno ime in priimek vtipka v vključen prenosni računalnik pred sabo. Doživi lahko zgolj potrditev povedanega, ali se prikaže nekaj povsem nasprotnega od tega, kar zatrjuje mož, ki ga prepričuje, da je Szebestyén, ki hodi po jezeru, oddaljenem dvajset, trideset kilometrov od pisarne, kjer sedita drug proti drugemu, vsak s svojimi globoko prikritimi mislimi, od katerih le drobec štrli v javnost.
Dilema je dvojna: kako naj ravna, če se na ekranu izpiše Dr. Szebestyén Lindner, predsednik uprave družbe Érd – Plavica in nemara zraven še fotografija ta hip še neznanca, in kako naj se ponaša, ako neznanec ostane neznanec, brez imena, priimka, poklica in fotografije. Če bi bilo vse skupaj tako preprosto, razmišlja Vinko, kot ponuja tip, potlej bi v hipu ravnal po njegovem namigu. Toda v policiji je marsikaj drugače, kot narekuje logika vsakdanjega, zunanjega življenja. Predvsem tedaj, ko gre za identiteto tuje osebe, sicer zelo prijazne in vljudne, vendar neznane. Še bolj kot ta dilema vznemirja Vinka tujčevo nenehno ponavljanje, da hodi po Bohinjskem jezeru. Če bi povedal, da stanuje v hotelu Jezero ali pri tem in tem zasebnem lastniku turistične sobe, bi že zdavnaj pogledal v računalnik, ali je res Szebestyén Lindner iz Madžarske, toda njegove besede so v nasprotju z Vinkovim vedenjem o tem, da bi človek iz mesa in krvi in vseh drugih sestavin hodil po jezeru, po vodi. Sprva je sicer pomislil, da mož misli na čolnarjenje in vožnjo s čolnom zaradi neznanja jezika zamenjuje s hojo, toda, smola, ne, kajti gospod ima diplomo slovenske ekonomske fakultete, govori lepše slovensko kot Vinko, ki se mu pozna prekmursko narečje in nikoli ne reče Slovénija, ampak zmeraj Slovenija, s širokim ejem. Pa ne samo to, Slovenijo pozna bolj kot on, zlasti nekatere kraje na Gorenjskem, recimo vse okoli Soče, in omeni celo njegov prekmurski konec, kjer je naštel več manjših krajev na Goričkem.
6.
Med vožnjo proti Ankinemu Pecsu pogovor ni stekel tako navdušujoče kot običajno, ko sva si imela toliko za reči, da so besede pogosto prehitevale druga drugo. Dekle govori tiho, celo šepetaje, da bolj ugibam, o čem mi pripoveduje, kakor da razločno slišim njene besede. Nasprotje običajne živahnosti, ko sva potovala k njenim staršem, še posebej pa na kakšen koncert v Slovenijo ali Zagreb. Dvorana Vatroslava Lisinskega, v kateri je že nekajkrat nastopala s svojim ansamblom, je bila zanjo pravi magnet za obujanje spominov in klepet, le omeniti sem moral nekaj glasbenih dogodkov na Hrvaškem, tudi v Osijeku ali v Novem Sadu.
Za kratek čas se ustaviva v lokalu na vzpetini, s prijetnim pogledom na valovito pokrajino, drugačno kakor meni večina obiskovalcev, ki je prepričana, da je Madžarska ena sama samcata ravnica, ki premore Blatno jezero in Budimpešto, pa še morda kakšen zanimiv kraj proti severozahodu. Kar pa še zdaleč ni res, kajti država se razprostira tudi proti nadvse privlačnemu Miškolcu in obiska vrednim krajem proti Ukrajini in Romuniji. Ko so me kolegice in kolegi na fakulteti spraševali, kam naj gredo na Madžarskem,je večina pričakovala standardni odgovor, da sta to Blatno jezero in Budimpešta ali bližnji Szombathely, morda še kopališče Hevisz. Vsakemu, prav vsakemu sem svetoval naj najprej obvozi glavno mesto, zavije na cesto proti Miškolcu, obišče lepo mesto, se pelje proti Egru, Debrecenu in se ustavi na hortobáški pusti. Potlej se vrne do Budimpešte in ob povratku sprehodi ob Blatnem jezeru. Čeprav sem bil deležen različnih pogledov, so mi številni na začetku študijskega leta pripovedovali, da so ravnali po mojem nasvetu in bili navdušeni nad vsem, kar so doživeli od Budimpešte do Debrecena in Hortobágya. Padlo je kar nekaj dobronamernih opazk, da lahko svoje docentsko mesto zamenjam za turističnega vodiča po Madžarski, namesto da pišem članke in zbiram točke za napredovanje v izrednega profesorja. Pač, prijazne besede kolegic in kolegov.Večina ni mislila nič slabega, tisti redki negativci pa me od nekdaj ne zanimajo, vsekakor manj, kot jaz njih.
V kraju Mánfa je Anka naredila nekaj, česar nisem pričakoval ali drugače kot zmeraj doslej: na mesto, da se usede nasproti, se odloči za prostor pri meni, kar je neko posebno, pomenljivo sporočilo. »Tu je lepši pogled na razkošje naše pokrajine, pa še ob tebi sem,« pojasni, kakor da bere moje presenečenje. »Če ti je tu bolj všeč, zakaj bi sedela tako, da gledaš samo mene, tu sva v dotiku,« jo ohrabrim naj ostane pri meni in res, zdaj čutim enako kot med množico v cerkvi: tisti poseben, neopisljiv in neopredeljiv drget, ki ga doslej pri Anki nisem zaznaval tudi, ko sva se ljubila v njeni, za eno osebo preveliki, snežno beli in zmeraj diskretno dišeči postelji. Že dolgo nisva poznala skrivnosti ljubljenja, zato sva se predajala drug drugemu brez predsodkov, sproščeno in v užitku ljubezni, ki sodi v zvezo dveh, ki se spoštujeta in pripravljata na zakon, le odločiti se morata, kdaj se bo dejanje zgodilo. Kar nekaj časa je trajalo, da je Anka pristala, ne na poroko, ampak, kje bova živela, ali na Madžarskem ali v Sloveniji. Da bo delala na filozofski fakulteti, je bila nedvomno njena najpomembnejša življenjska odločitev, kajti ne bo ji preprosto zapustiti uveljavljenega delovnega področja na ELTE, življenjskega in kulturnega utripa v evropskem velemestu in staršev, na katere je bila močno navezana, vendar se je tu naslanjala na bratovo pomoč, ki se je iz Budimpešte preselil v rojstno mesto, kamor potujeva.
Ne spadam med moralizatorje in tudi med brezbrižne že. Pogosto iščem odgovore na navidez nepomembna vprašanja, denimo, kako se bo počutila. ko bo za stalno zapuščala dve mesti, na kateri je navezana, na Pecs in Budimpešto. V prvem živita starša in brat, v drugem je študirala in začela delati na področju, ki ji je blizu po izobrazbi in prepričanju, zlasti tedaj, ko se prepletejo in prepletajo področja, ki so ji tako zelo blizu, kot sta jezik in petje pesmi iz svoje, veršendske okolice. Kako drugače bi zmogla polno obveznost na ELTE, vsak teden eno vožnjo z vlakom v Debrecen, sodelovanje v narodnem ansamblu, v katerem ni nikoli plesala ampak zgolj pela in zadnja leta kar dosti časa namenila najinemu druženju. Vse to bo zdaj za stalno zapustila in se sem zgolj vračala, na začetku pogosteje, potem zmeraj redkeje. Dobršen delež je verjetno v tem, da je doslej sorazmerno dosti potovala, in če sem nekoliko samovšečen, zaradi mene, najine ljubeznijo. Kar nekajkrat mi je o vsem tem pripovedovala v iztrganih odlomkih, nikoli v zaključeni zgodbi, in niti enkrat se doslej nisem opredeljeval, češ da tako mora biti, da mora biti, kakor rečem. Ali je s tem povezano ravnanje v Štefanovi cerkvi ali kaj drugega, česar ne upa ali noče povedati, na to dilemo nimam odgovora. Čutim, da ji ni lahko, zato se obnašam toliko bolj obzirno tudi zato, ker sem jasno povedal, da ostajam v Sloveniji, pa naj se zgodi kar se bo in naj se odloči, kakor ji velevata srce in razum. Ko mi je, tako med vrsticami ali besedami dala vedeti, da se želi z mano poročiti, sem vedel, da se je odločila za Slovenijo.
