MED PIRAMIDO, MELJSKIM HRIBOM IN KALVARIJO
10. del

Lepo ponižno prosim za en mali dar • Bohinjsko jezero leži spokojno. • Angeli v črnih usnjenih plaščih

Med minevanje praznih poletnih dni v stolpnici, ko si je Ana zdravila globoke rane po rentgenskem obsevanju, je pri njej vsak teden vsaj dvakrat pozvonilo. Vedela je, da sta spet prišla nekoliko umazana brata Jožek in Franci iz kletnega stanovanja v Smetanovi ulici:

»Prosim, mate malo kruha!«

»Kaj nista v šoli?«

»Danes imamo športni dan,« sta nasmejano zagrabila vsak svoj kos s slivovo marmelado in stekla navzdol po stopnicah, še raje pa sta smuknila v dvigalo in se malo popeljala navzgor in navzdol, pri tem pa skrbno pazila, da ju ni zalotil hišnik ali celo predsednik hišnega sveta.

Drugi obiskovalec pa je bil suhljat, morda petdesetleten moški, ves v sivem, v ponošeni obleki z zaplatami na komolcih. Vedno mu je bilo nerodno in vsakič je imel isto prošnjo, ko je stal s povešenimi očmi pred odprtimi vrati:

»Lepo ponižno prosim za mali dar!«

Njeni darovi so bili res majhni, a nekega dne je na široko odprla vrata in ga povabila v kuhinjo.

»Boste čaj, imam pa še kavo od zajtrka, če imate rajši.«

Obema je bilo nelagodno, Ana se je sama sebi zdela kot kakšna meščanska jara gospa, ki deli miloščino. Ko je sedel za mizo, je bil še neznatnejši. Skoraj hlastno je zagrizel v namazani kruh in popil kavo.

»Lepa hvala, oprostite, ker vas nadlegujem vsak teden, a moram preživeti!«

Povedal ji je svojo zgodbo: Imel je trgovinico na mestnem obrobju, nič posebnega, stranke so bile gospodinje iz soseščine, ki so kupovale sladkor, milo, olje, štruco kruha. Po pouku so prihajali otroci, če so imeli kak dinar, po bombone ali kakšno slaščico. Tako je ostalo še nekaj let po vojni. Nekega dne pa je prišel v trgovino tovariš iz mestnega ljudskega odbora in mu izročil listino s sklepom, da je trgovina Jožeta Mraka nacionalizirana, vse blago iz trgovine in skladišča prav tako postane družbena last. Odločba velja takoj.

Pritožba ne zadrži sklepa in smrt fašizmu- svoboda narodu je pisalo na koncu. Svoje družine ni imel, odkar mu je mama umrla, ostalo mu je le stanovanje.

»Zdaj sem pa berač. Sram me je, a vendar je boljše, kot če bi kradel. Včasih mislim, da bi bilo najbolje vse skupaj končati.«

Ana s to platjo življenja ni imela nobenih izkušenj, verjela je v imaginarno pravičnost, da je napake treba popravljati, pa bo vse dobro. Skušala je spodbuditi obiskovalca, da se bo vse uredilo, svetovala mu je, naj si poskuša najti službo v kakšni večji trgovini, saj gotovo kje potrebujejo izkušenega prodajalca. Sama sebi je to prav tako malo verjela kot nekdanji trgovec Jože.

Nekega dne jo je obiskala stara teta Gerika; s stricem, nekdanjim mlinarjem ob Ivanjskem ribniku, sta se preselila v Maribor.

» Joj, kak slabo zgledaš- moraš dobro jesti, da boš ozdravela!« Prinesla ji je pogačo in novice o družini, pa tudi domotožje, ker je zapustila negovski mlin.

Sredi poletja je Ana dobila napotnico zdravniške komisije za tri tedne klimatskega zdravilišča v Bohinju.

S težavo se je sama odpravila na potovanje z vlakom, zdelo se ji je, da tega napora ne bo mogla prenesti. V Ljubljani ni mogla ostati, saj je bilo predaleč do Loga ali do Žal. Peljala se je do Kranja in si tam našla prenočišče pri dveh starih sestrah, ki sta oddali ponudbo v turističnem uradu. Prijazno sta jo sprejeli in obletavali kot drobna metulja, še bolj, ko je povedala, da potuje na zdravljenje v Bohinj.

Postlali sta ji v sobi s starinskim pohištvom, stoječo uro in policami, polnimi knjig, vezanih v usnje. Posteljnina je bila okrašena s pravo čipko in zapletenim monogramom. »Tu je papa najrajši posedal po kosilu, bral in pil čaj.« Vse je ostalo tako, kot je pred desetletjem pustil papa. Ura je počasi bila s podrsavajočim zvenom iz starih časov.

Tudi Ani sta postregli s čajem in piškoti, ji ponudili, naj si izbere knjige, če hoče brati, in tiho odtapkali iz sobe. Posegla je po prvi knjigi, odprla Goethejeve pesmi v izvirniku.

Wenn die Reben wieder bluehen
Ruehret sich der Wein im Fasse,
Wenn die Rosen wieder gluehen,
Weiss ich nicht, wie mir geschiecht …

Ko spet trte zacvetijo,
Zgane se starina v sodu
Ko spet rože zadišijo,
Sam ne vem, kako mi je.

V mračno starinsko sobo tujega mesta-tu blizu je nekoč umiral Prešeren- so zadišale trte z rumenimi zvezdastimi cvetki, zaduhala je cvetove rožnatih vrtnic in občutila enako kot pesnik pred dvesto leti, v drugi deželi. Spomin na ljubezen. Ali je pomembna oddaljenost kraja in časa za hkratnost doživetja? In Doris, ki je pesnika nekoč ljubila, je lahko nekdo z drugim imenom. Venomer smo zaljubljeni v svojo podobo, pripisujemo ji vse, kar si izmislimo, očara nas inteligenca, sposobnost in še najbolj-zapuščanje.

V mavričnem oblaku pol sanjskih stanj se vrtinčijo vse minule in odslovljene ljubezni.

mogoče sem te ljubila- veter beži,
zdaj lučka, preje prižgana,
dalje gori
in vendar sem tako sama,
odkar te ni.

Naslednje jutro je po nekoliko zapleteni vožnji prispela v Bohinj. Zdravilišče je stalo med smrekami blizu jezera, star predvojni, nekoliko zanemarjen hotel.

Odkazali so ji sobo s tremi posteljami, vsaka je imela tablico z imenom, tako kot v bolnicah. Na prvi je bilo napisano Elder Kalember, na drugi Džurdža Marjanović. Ana se je na smrt utrujena zrušila na tretje, prazno ležišče.

V veliki jedilnici so se mešali glasovi, smeh, rožljanje pribora. Zdelo se ji je, da vsi gosti igrajo Gasparijevo sliko Kmečka svatba, ki je pokrivala celo steno nasproti dolge mize. Seznanila se je z obema sostanovalkama, Džurdža je bila svetlolasa Dalmatinka pri štiridesetih, Elder pa po moško postrižena, malo starejša učiteljica iz Bosne.V mešanici jezikov srbščine, hrvaščine in makedonščine skoraj ni bilo slišati slovenske besede. Le dve sveže ločeni ženi, ki sta prebolevali ta udarec, in poškodovana noseča šestindvajsetletnica, polna podpludb, spomin na moža, pred katerim jo je zdravnik vsaj za nekaj časa rešil.

Vesele druščine so kartale, se sprehajale, hodile »na vergle« v Staro Fužino, tudi Ana je šla z njimi, tam je bil še delujoči orkestrion z glasbo iz časa avstrijskega cesarstva. Skoraj vsi so se zabavali, spletale so se kratkotrajne ljubezenske zveze, se opravljali, na večer posedali na terasi in peli, vsak po svoje. Tako kot v stari ženitovanjski pesmi:Trikrat tri je devet, vsaki mora svojo pet. »Marice, divojko, gosposkoga roda, ti ne peri rublje kod mojega broda. Skupina Makedoncev je prepevala pretresljivo, patetično:

Kao što je taja čaša polna sa s vino-tako je i moj to srce polno s jadovi.

Slišati pa je bilo tudi:Kad ja podžem na bembašu, na bembašu u cara … Včasih so zapeli tudi slovensko: Regiment po cesti gre … ali Moj očka ima konjička dva …

Ana se je stežka privajala, saj že mesece ni poznala zabave, še vedno so jo mučile bolečine, jemati je morala heptanon.

Vabili so jo: Anko, Ančice, dušo i srce-moje! E, vi Slovenci, niste za družbo, za pesem! Vsi so bili kar dobrega zdravja in so prišli v zdravilišče na dopust. Izmikala se je, poiskala si je kak kamen ob jezeru, brala ali pisala pisma, enkrat jo je zaneslo čez Hudičev most, poln odmevov in mračnih demonskih skrivnosti.

Samo jezero, pogled na Komno in na Julijce, ki so se kopičili do oblakov, enako nedosežni. Vsak dan je v njej kot vsiljen ukaz odmevalo:Povzpeti se moraš na Komno, in če dosežeš vrh, boš ozdravela. S tem ukazom je živela dva tedna. Morala se je odločiti. Svoje namere ni nikomur zaupala, tudi makedonski trojki, Zoge, Stojan, Džuro, ki so jo naučili več iger s kartami, niti sostanovalkam. Takoj po zajtrku se je napotila ob levi strani jezera, s kosom kruha v žepu. Pobral jo je kmet, ki je na težkem vozu peljal les na zgornji konec jezera, v hotel blizu slapa Savice. Takrat se je začela najtežja pot v njenem življenju. Nikjer nisi tako sam kot na strmi poti navzgor z opeklinami po telesu, vse je ena sama bolečina, ti pa se vlečeš naprej, ker nekdo nad tabo to zahteva. Na vsakem ovinku je počivala med nizkim cvetočim šipkom ali na kamnitem žametnem prestolu. Med drevjem je vladala čudna tišina, tu in tam je rezko, skoraj strašljivo zažvižgal ptič. Sonce nad vrhovi bukev se je vzpenjalo vedno više, to je pomenilo, da je na poti že več ur. Nenadoma se je pred njo odprla planota z veliko rjavo gmoto, planinsko kočo na Komni. Preplavila jo je divja radost, da je na glas zavpila, tak občutek imajo morda zmagovalci, ki so premagali močnejšega sovražnika. Zdaj si dosegla cilj in od danes bo s tabo vse bolje! V življenju je pomembno verovati, zaupati svojim prikritim močem!

Najraje bi šla dalje, proti veličastnemu Bogatinu, ki se je vabljivo dvigal in razkazoval čisto blizu, ali proti Sedmerim Triglavskim jezerom, a vedela je, da je čas odmerjen in da je mimo najvišji dan.

Po kratkem počitku v koči se je spuščala navzdol. Noge v lahkih poletnih čevljih so bile ožuljene, a bolečini ni hotela prisluhniti, hitela je, kolikor je mogla. Zdaj ne smeš omagovati, vzdrži!

Ko je končno prišla v dolino do slapa Savice, ni bilo tam nobenega prijaznega voznika z vprego velikih rjavih konj, sploh nikogar ni bilo. Pot ob jezeru se je vlekla v neskončnost in začelo se je mračiti. V zdravilišču se je po večerji življenje že umirjalo. Ko se je privlekla do vrat, se je dvignil vihar: Gdje si bila, svi smo te tražili, mislili smo, da si se utopila u jezeru, zašto si tako nestala, pa nikome ništa?

Zjutraj jo je poklical upravnik na zagovor in ji zagrozil, da bo morala oditi, vendar se mu je nekako zasmilila in dovolil ji je, da ostane v zdravilišču še teden dni, a ne sme več kršiti hišnega reda.

Na Gorenjskem se je v rahlem rumenenju listja že napovedovala zgodnja jesen, ko se je vračala, nekoliko krepkejša z doživetjem Komne v sebi in nekakšno vero, da bo premagala bolezen.

Mesto pod Piramido je dremavo odslavljalo poletje, Ana pa je po dolgih mesecih spet zagrabila za študij. Lotila se je seminarske naloge in prebirala drame Čehova. Poistovetila se je z junakinjami, ki so kar naprej slutile, da izgubljajo vse najlepše v življenju, tak češnjev vrt je v sebi nosila tudi ona, a ta vrt je živel kot del njenega otroštva na Panonski ravnini, ki so ga pred petdesetimi leti iz nič pričarale mlade roke njenih starih staršev- mamike in očeka.

Spet je hodila v študijsko knjižnico, kjer je vladal še počitniški mir. Srečavati se je začela s peščico literatov, ki so se povezali v pododbor društva pisateljev. Slavko Jug je bil v službi pri radiu, pripravljal je redne literarne oddaje, pesmi je brala tudi Ana. Spet sta se veliko pogovarjala o literaturi in o umetnosti sploh, z literati se je družil tudi kipar Slavko Tihec, ki je tako na večer ob Dravi sanjaril, kakšen bo nekoč Lent z obnovljenim vodnim stolpom, kapucinskim samostanom in židovsko sinagogo. A Lent je razpadal, v starih hišah so se naselili cigani in bil je vse prej kot umetniško središče.

»Boste že videli,« je Slavko verjel v svoje sanje.

Pozno jeseni se je Ana vrnila v Ljubljano. Zdelo se ji je, kot bi prvič stopila v seminar, na predavanje, v NUK. Skoraj bala se je ponovnega srečanja s kolegi in vprašanj, zakaj je toliko časa ni bilo, da je kar izginila, mislili so, da je pustila študij, ker je pač poročena. »Nekaj sem bila bolna,« se je na kratko izgovarjala, resnico je poznal le kolega, ki je cel semester nosil njen indeks v podpis profesorjem za subskripcijo in frekvenco. Še sama ni vedela, kako je bil ravno Franc pripravljen na tako žrtev, saj si nista bila posebej blizu.

Kmalu je prišla na vrsto, da je brala svojo nalogo o Stričku Vanji in potem je zajela sapo za B- diplomo iz ruščine. Prijavila se je in se spet zatekla domov, na toplo, gospodinjit in študirat. Čakal jo je tudi zdravniški pregled, pokazalo se je bistveno izboljšanje stanja:

»Vam pa je res pomagal Bohinj.«

Ana pa je vedela, da je bila to Komna.

Skušala je obvladovati nasprotja med domom, družabnostjo, pisanjem in učenjem, med Ljubljano in mestom pod Piramido kot liana, ki se trmasto prebija skozi zidove.

Izpiti so bili v zimskem semestru, Ana je že sanjala v ruščini, a stiskal jo je strah, da je ves trud zaman, da ne bo zmogla. V klavzurni nalogi o Gogoljevem stilu v Mrtvih dušah se je spomnila asistentove kritike o eni izmed seminarskih nalog, ko jo je povsem razcefral - Občutek rdečih ušes in kurjega perja, ki frči naokrog- in je tokrat zadela vsaj nekaj stilemov. Tudi ustni del pri starem profesorju Preobraženskem, ki je vedno nosil svežo rožo v gumbnici-v spomin lepi dami iz mladosti, in pri razumevajoči Veri Brnčičevi, se je dobro končal. A z B- diplomo se je klanec z glavnim vzponom komaj začel.

Pisati je začela diplomsko nalogo. O slovenski pesnici, ki je v času moderne prijateljevala s Cankarjem in Župančičem, doživljala kulturni blišč dunajske prestolice, po vrnitvi v domovino pa se ni mogla vrasti ne v nove literarne tokove ne v družinske razmere. Ana je prebirala korespondenco in obiskovala pesničino hčerko. Gradivo se je kopičilo, pisala je v knjižnici, kjer je vladal zelenkast mir in so vsi le šepetali.

Nekega jutra jo je na stopnicah nekdo prijel za ramo. Začudeno se je ozrla-Moški v črnem usnjenem plašču ji je podržal pred obraz njeno fotografijo.

»Ste vi Ana Sever? Morali boste z mano na policijo!«

»Zakaj?«

»Boste že izvedeli!«

Za velikim zamreženim oknom se je raztezala miza. Vsak na svoji strani, resni, strogi preiskovalec in preplašena Ana, ki bi morala ob tej uri poslušati evropsko dramatiko. Vprašanja in odgovori.

»Ali poznate J. K?«

»Seveda, saj sva kolega.«

»Veste, s čim se ukvarja?«

»Študira filozofijo.«

»A samo to? O čem se pogovarjate po predavanjih?«

Izkazalo se je, da svetilka, ki se je delala, da je navadna pisarniška luč, sploh to ni, ampak reflektor, ki je obrnjen proti njenemu obrazu prodiral do možganov.

»Videli so vas, da sodelujete z ljudmi, ki rušijo dosežke revolucije in temeljno ureditev Jugoslavije.«

»Ne. Nikogar takega ne poznam.«

»Vas je J. K. skušal pridobiti, da mu posredujete podatke o mariborskih delavcih v Tamu?«

Po dveh urah se je opotekla po stopnicah navzdol, utrujena in zmedena. Začela se je preiskava, novo poglavje, ki ga sploh ni poznala, saj je politika nikdar ni zanimala.

Preiskava bi lahko spominjala na Andersenovo pravljico Strašna zgodba o kokoši, ki je izgubila peresce, kar se je v izmišljenih govoricah spremenilo v krvav pokol, če ne bi bila resnica tako mučna in tragična.

Tavala je po mestu in se ustavljala ob izložbah. Tako je ugotovila, da ni nikjer več sama. Ko se je neopazno ozrla, je videla nekje v bližini moškega s klobukom, v črnem usnjenem plašču … Ker ni mogla študirati, se je odločila, da se bo z nočnim vlakom odpeljala v domače mesto, kjer se bo lahko umirila. Ko se je naslednji večer vračala s predavanja, sta jo prestregla mlajša neznanca, nekam vojaškega videza, vendar brez usnjenih plaščev.

»Dober večer, tovarišica Severjeva!« Prvi ji je pomolil legitimacijo. »UJV. Kam ste namenjeni?«

»Na stanovanje, potem pa na vlak.«

»Se vam ne splača, bova midva počakala z vami!«

»Menda ne mislite resno?«

»Kar z nama pojdite, vam bova delala družbo. Bomo skupaj čakali v Kavarni Slon in popili kakšno kavico za srečno pot.«

Nesmiselno bi se bilo braniti. Še vedno je bolje v kavarni med ljudmi kot v zasliševalnici z zamreženimi okni. Trmasto neosebna je obsedela z dvema udbovcema, ki sta se delala, da sta prijateljska, prava kavalirja. Starejši se je razgovoril o študiju književnosti in začel pripovedovati o slovenskih pesnicah, zlasti o Kristini Šulerjevi, ki bi jo naj poznal. Vedela je, da se je na pogovor pripravil, izbiral je teme, ki so Ano zanimale, daleč od zasliševanja in politike. Kazalo je, da oba poznata vse profesorje na filozofski fakulteti, eden je menil, da so predavanja zastarela. Takoj ji je postalo žal, ker se je pustila zavesti, ko je začela vneto zagovarjati stroko in profesorje, češ da so vsa predavanja na najvišji ravni.

»Profesor Ocvirk, ki predava svetovno književnost, je svetovljan, študiral je na Sorboni, v Parizu.«

»To se pravi, da je zahodno usmerjen in predava v kapitalističnem duhu!«

»Umetnost nima s kapitalizmom nobene zveze.«

»Kaj pa menite o profesorju Slodnjaku?«

»Mislim, da je največji strokovnjak za slovensko literarno zgodovino.«

»Tako, tako, a poznate njegovo novo knjigo?«

»Seveda, saj sem brala njegove romane o Levstiku, Prešernu, Cankarju …«

Ana ni vedela, da se proti Slodnjaku pripravlja zarota in politično preganjanje zaradi njegove Književnosti, ker si je drznil vanjo uvrstiti nekatere ustvarjalce v emigraciji, kar je čez leto dni povzročilo njegovo prezgodnjo upokojitev in ga pognalo na delo v tujino. Nekdo pa je v prvi vrsti komaj čakali, da se izprazni vodilno mesto na slovenistiki, še preden je tudi on postal disident.

Tako je ob »kramljanju« in dveh kavah minil dolgi večer v kavarni Slon do enajstih, ko je trojica »prijateljev« odšla proti kolodvoru. Pospremila sta jo prav do kupeja in najbrž sta odšla šele, ko se je vlak premaknil.

Oddahnila si je. Morda pa jo domače mesto pričakuje ljubeče in varno. Skušala se je zamotiti z gospodinjskimi opravili, s pospravljanjem, kuhanjem, nakupovanjem solate na trgu.

Čez dva dni je proti večeru pozvonilo- pred vrati je stal miličnik v uniformi.

»Imam nalog, da vas odpeljem na postajo ljudske milice, zaslišani boste kot priča v kazenski zadevi.«

»Od kdaj pa pričo privede oseba v uniformi? Sem mogoče aretirana?«-

»Tako mi je naročeno. Opravljam samo svojo dolžnost.«

»Nezakonito.«

Molče sta hodila do stavbe blizu gledališča. Morda je kakšno okno v stolpnici začudeno pogledalo za nenavadno dvojico-le kaj je naredila ta mlada gospodinja, ki menda še študira?

Ponovila se je zgodba z zamreženim oknom, prazno mizo in reflektorjem. Menjavala sta se dva zasliševalca. Vprašanja so se po ovinkih ponavljala. Nov je bil le stavek: Mi vse vemo.

»Nima smisla, da prikrivate povezavo z ilegalnim protidržavnim delovanjem na univerzi. Naštejte vse, ki so se udeleževali sestankov!«

»Nikogar ne poznam, sicer pa me zanima književnost, ne politika.«

»Veste, da je J. K. zelo pokvarjen, amoralen, povezuje se z inozemstvom, da bi čimprej prišel do koristi? Za svoje delovanje dobiva denar iz tujine, vohuni za plačilo.«

»Ne vem, vendar tega ne verjamem, saj je pošten in v tujini nima nobenih povezav, le na fakulteti se druži s kolegi. Je značajen, odličen znanstvenik in prijatelji ga zelo cenijo zaradi stališč, ki jih zagovarja. Kritizira le napake, ki se pojavljajo v družbi. Mislim, da gre predvsem za znanstveno razpravljanje.«

»Niste pa prepričani? Mi vemo, da Ima sodelavce na Švedskem.«

»O tem nisva nikoli govorila.«

Po dveh urah je glavni zasliševalec v sosednjem prostoru narekoval zapisnik.

Ana se je skušala sprostiti, vreči z ramen vse besedičenje in pritisk.

»No, za danes smo gotovi. Samo podpišite se, pa lahko greste!«

»Najprej bom seveda zapisnik prebrala!«

Besedilo je bilo slabo oblikovan pamflet, zapisnik, ki je vsem vprašanjem pritrjeval, tako kot bi bilo všeč zasliševalcem.

»Tega pa ne bom podpisala.«

Malce teatralno je pretrgala tipkopis na polovico in na četrtino.

Utrujeni moški je pobesnel:

»Ali veste, da vas zaradi tega lahko dam zapreti?«

»Napisali ste same laži. Ne morem podpisati nečesa, kar bi vi želeli, jaz pa tega nisem izjavila.«

»Kmalu se bomo spet videli, ne mislite, da se boste tako poceni izvlekli!«

»Mi grozite?«-

Niso je zadržali. Čakala je naslednjo potezo. Pa ne dolgo. Čez nekaj dni:

»UJV – hišna preiskava! Kje hranite svojo pošto in zapiske?«

Pokazala je nočno omarico, v njej je hranila pisma sorodnikov, božična voščila, dolga čustvena razpravljanja med prijatelji, vsega je bilo za pest, prava revščina.

Vestno so presortirali in prešteli vse pošiljke, vendar pravega plena ni bilo. Izdali so ji potrdilo in odšli.

Potem so prihajala pisna vabila-Dne … ob … uri se oglasite na zaslišanje … Udeležba je pod kaznijo strogo obvezna. Smrt fašizmu!

Začela so se tudi izsiljevanja. Grožnje.

»Če boste slučajno kdaj diplomirali, boste lahko službo iskali na najbolj oddaljeni šoli kje v hribih …«

»V Blatnem Dolu ali na Goličavi? Veste, to je po Cankarjevem Martinu Kačurju.«

»Predrzni ste, pa vas bo kmalu minilo. Tudi vas lahko obtožimo, da ste povezani s protidržavnim gibanjem in da vohunite med sodniki, ker imate dostop do službenih tajnosti. Mlada ženska, ki se delate, da vas politika ne zanima, ste v resnici Mata Hari!«

»Hvala za kompliment, ki si ga res ne zaslužim!«

Ko je hodila po mestu, ki ga je imela rada, je podaljševala svoje sprehode čez dravski most, v predmestja, hodila je brez cilja, ker je vedela, da ji sledi mlajši angel varuh v usnjenem plašču, včasih je bil celo kak znanec ali sosed.

Po mesecih zasledovanja, ko se je izogibala celo svojim prijateljem, da jih ne bi po nesreči vpletla v udbovske zanke, se je preiskava končala s kazensko razpravo, na katero Ana ni bila vabljena, prebrali so le njeno izjavo, kot ji je kasneje povedal novinar Štefan, ki ji je čestital za pokončnost.

J. K. je bil obsojen na večletno zaporno kazen, njegovi prijatelji pa so se umaknili na varno. Boleče in nesmiselno je podoživljala to farso, proces, ki jo je spominjal na Kafko v blodnih razsežnostih sprevržene zakonitosti, ki so spominjale na najhujšo moro. Tožilka, nepravnica, »naturščik«, je za veleizdajo predlagala celo smrtno kazen.

Vendar je Ana čez nekaj časa spet prejela podobno vabilo, kot so bila prejšnja – Oglasite se … dne … ob … uri-zaradi informacij. Strogo obvezno!

Sem zdaj jaz na vrsti? Kakšne informacije še hočejo?

Sprejeli so jo skoraj prijazno, pokroviteljsko.

»Z vami smo bili zelo obzirni, zato pričakujemo, da boste tudi vi do nas fer.«

»Žal nisem imela občutka, da ravnate z mano v rokavicah. Izgubila sem več mesecev časa, ko bi morala študirati.«

»Vemo, da zahajate v Študijsko knjižnico in tam poznate vse uslužbence. Preverite, če imajo naročene prepovedane knjige in časopise, ki jih izdajajo slovenski politični emigranti v Argentini in drugje! Podatke nam boste prinesli čez štirinajst dni, seveda boste dobili vabilo. Pričakujemo tudi poročanje o vsebini člankov. Ne pozabite, da je to vaša dolžnost, saj veste, da …«

V študijsko knjižnico ni več vstopila. Prijazna soseda ji je doma po nareku tipkala diplomsko nalogo.

Pripravljala je scenarij za naslednji nastop pred Udbo. Napisala si je točke in vadila, da bi bila kar najbolj prepričljiva. Skoraj nestrpno je čakala vabilo.

Sestanek se je spremenil v monolog. Povedala je, da ni nikoli nikogar ovajala

In tega res ne bo počela. Knjige in revije naj si sami ogledajo. Čeprav je bila le priča, so ji med zasliševanjem ves čas grozili, jo izsiljevali, kar je pomenilo kršitev ustave in zakonov.

Napletla je izmišljeno zgodbo o svoji povezavi z beograjsko Udbo, ki ve, kakšne zlorabe se dogajajo na republiški ravni in bo proti njim gotovo odločno ukrepala. Morda bo zaradi tega kdo izgubil službo. Njej pa je tako vseeno, če bo poučevala na podružnični šoli v Blatnem dolu, saj nima česa izgubiti. Prodajala se ne bo, zato zahteva, da jo pustijo pri miru, saj bo naslednje vabilo poslala ali odnesla v Beograd, z dodano obrazložitvijo, seveda.

Po svojem »nastopu« je vstala in za sabo zaloputnila vrata. Malo je še postala na stopnicah, vendar ji ni nihče sledil.

Sproščeno je zadihala in se počasi začela vračati v svoje življenje. K študiju. Spet je stopala po emonskih poteh proti študentskemu naselju, kjer si je našla zavetje za nekaj mesecev do diplome.

Tudi nobenega vabila na informacije ni več prejela. Mnogo kasneje je izvedela, da zvezna in republiška Udba v državi sploh nista sodelovali in so med njima obstajali neporavnani računi.

Septembra, ko je mesto pod Piramido zlato zasijalo, kot da se tu nikomur ne godijo krivice, se je Ana s tresočimi koleni vzpenjala po kamnitih stopnicah svoje šole, ki je bila dvojčica klasične gimnazije, prvič v razred. Eden od fantov, ki je oprezal pred odprtimi vrati, je na ves glas zavpil: < p>»Čujte, nova Stara gre!«

Po negotovem začetku je petindvajsetletna Ana na novo zaživela med mladimi, bogatejša za nekaj izkušenj, o katerih se nikoli ni govorilo. Verovala je v smisel svojega dela in da trud ni bil zaman.

V mestu med Piramido, Meljskim hribom in Kalvarijo je preživela še štirinajst let, tu je našla svoj pravi dom, med novimi in starimi prijatelji.

konec