Lahko si najlonski metulj, pripet na okensko zaveso.
Izdih megle iz drugega sveta. Lahko si sneg. Ali Nil.
Ali košček jutra, ki ne ve zase.
Lahko si star pergament, stisnjen med telesi.
Lahko si ves svet in tista dva, za katera malokdo ve, da jih ima.
Lahko pišeš pesmi, ki se rimajo na prelito vino n zmečkane rjuhe.
Na obmorske slike v zanemarjenih sobah starih hotelov.
In na vse, kar diši po tebi.
Lahko si deček v zasneženi krogli.
Če te stresem, se ne sesuj.
KO SE V SRCU ZELENO ZVEČERI
Pustimo si vstopati v črtne kode.
Ne loščimo nosov. Smejimo se.
Si pravimo zgodbe. Brišemo solze z njimi.
Ne vemo, če rože na šipah prinese Miklavž, ali so tam kar tako, zaradi lepšega.
Kraj bivanja: objem. Nič čigav. Nič kje točno. Nič kako.
Ko nas zajamejo ravno tiste roke, jeguljaste in tople.
Zajemajo naše krožnice in hipotenuze, misli in srajce, razpotegnjene navzgor.
Si puščamo v naročju gojeno nevednost.
In se samolepljivo pripenjamo na čas.
Si rišemo dan v znamenju azteškega sonca in hoje nad oblaki.
Velikokrat mižimo.
Boli, ko začnejo rasti krila.
STRMETI NAVZKRIŽNO
Se nasloniti na brezčasna drevesa.
Se obračati v klepsidri zdaj gor zdaj dol.
Se razmazati. Dihati. Živeti.
Si spraskati oko.
Opravičevati zmotnost.
Zaznati besede, ki izjezikajo usta do ušes.
Biti predzadnji.
Ne gobcati.
Iz sebe pobrisati prah.
V primeru približevanja, pritisniti gumb.
Se opravičiti ne glede na kondome, kletne prostore, rdeči zahod.
Prenesti količino želja in zapisati zgodbo, ki se začne na Z.
Crkniti od smeha v sobi za dva.
Še enkrat.
Od začetka.
Razdrobiti vesolje na krušne hlebce.
Se preseliti v mednožja.
Postati za stoletja mlajši in brsteti iz sebe vase.
Viseti kot ganeš na tvojem vratu.
Biti brezhibni sanskrt, ki se ujema na mokre dlani.
Raztegniti ročno čas, rečno mrzel, in teči v medžilje.
Pisati.
Na dolgo.
Crkniti od smeha.
V tretje gre rado.
